Dekleta, nogomet in mame
Denis Valič

Madona, zdaj se jim je pa res že čisto sfižilo, boste pomislili. Kaj hudiča ima filmski abonma opraviti z dekleti, žogobrcem in mamami?! Priznam, na začetku sem bil tudi sam osupel, skoraj ogorčen. Le kam, prmejduš, me zopet vodijo možgani. Se ja ne bom znova osramotil? Večkrat pomislim, da bi se jim najraje kar odrekel. A k sreči se mi nato dokaj hitro posveti, da so to vendarle moji možgani in da bi bilo brez njih verjetno še huje. Opažam celo, da zdaj, na zrela leta, končno le postajam malce bolj moder in sem pripravljen sprejeti dejstvo, da so možgani pač pametnejši od mene. Zato je prav, da jim takrat, ko mi posredujejo take in podobne podobe oziroma ideje, preprosto zaupam, čeprav tudi v meni najprej vzbudijo začudenje in osuplost. A pojdimo po vrsti.

Večkrat smo že izpostavili, da je primarno poslanstvo kuriranih programov, kakršno je naše Filmsko gledališče, širjenje filmske kulture in omogočanje vpogleda v aktualne razmere znotraj polja avtorske filmske produkcije. S premišljenim izborom del, ki nam jih ponuja domača kinematografska distribucija, poskušamo nagovoriti čim širši krog ljubiteljev filma in tistih, ki bi to lahko šele postali, ter jim predstaviti stanje na področju svetovne avtorske produkcije: torej, opozoriti na morebitna nova ustvarjalna žarišča znotraj posameznih nacionalnih kinematografij, izpostaviti tematske ali formalne trende, slediti delu posameznih avtorjev ipd. In čeprav je naša prva naloga predvsem ta, da detektiramo oziroma zaznavamo obstoječe ali razvijajoče se trende ali usmeritve, vsaj v pogledu zagotavljanja določene raznovrstnosti ponudbe poskušamo dela izbirati tudi s te perspektive. Na primer, konkretneje: če je le mogoče in če nam to omogoča ponudba, poskušamo zagotoviti zastopanost čim večjega števila nacionalnih kinematografij ali pa čim bolj enakopravno porazdelitev med spoloma.

Daleč od tega, da bi se hoteli iti radikalni aktivizem, kakršnega promovira gibanje #jaztudi. Prej nasprotno: take, vsiljene tendence so nam tuje. A po drugi strani moramo priznati, da je bila za filmske ustvarjalke v preteklosti, dolga leta in desetletja, marsikje pa še danes, pot do lastnih projektov objektivno težja in da so morale več vložiti v to, da bi bile deležne enake ali vsaj podobne pozornosti stroke in širšega občinstva, kot so je bili deležni moški kolegi.

Seveda nas neizmerno veseli, da se je v zadnjih nekaj letih položaj za ženske ustvarjalke bistveno izboljšal, kar nenazadnje dokazuje tudi letošnji izbor, ki nam povsem brez »zunanje pomoči« oziroma hotenega uravnoteženja izbora z vidika spolne zastopanosti prinaša kar sedem izjemnih, če lahko dodam, filmskih del ženskih ustvarjalk. A boj za enakopravnejšo vlogo režiserk v sodobni kinematografiji še zdaleč ni dobljen. Zakaj je tako in kakšne so dejanske razmere aktualnega trenutka svetovne kinematografije, nam bo pomagal razumeti prav naš nenavadni naslov.

Ta seveda cilja na pravkar minulo svetovno prvenstvo v nogometu za dekleta. Da se časi spreminjajo in da se svoje pomembne vloge na poti v pravičnejšo družbo zelo dobro zaveda, je hotela pokazati tudi FIFA, mednarodna nogometna organizacija. Ta organizacija, ki je dolga leta povsem neupravičeno ohranjala in po svoje celo spodbujala silovit primat moških v tej igri z žogo, se je končno zavedla, da je tudi na področju, ki mu vlada, čas za temeljito spremembo in priložnost, da stopi v prihodnost, ki bo pravičnejša in enakopravnejša. Tako so sploh prvič, odkar organizirajo svetovna prvenstva, ženskemu nogometu resnično posvetili večjo pozornost in se potrudili, da bi dogodek dosegel širše občinstvo kot sicer. Bolj ali manj jim je to tudi uspelo, saj je tokratno žensko svetovno prvenstvo spremljalo resnično veliko televizijskih gledalcev. A kaj, ko je nato, ko se je že zdelo, da se bo prvenstvo zaključilo na najlepši možni način – s krasno, borbeno in vznemirljivo tekmo, na kateri je zmagal prav ženski nogomet – boleče udarila realnost (z izsiljenim poljubom predsednika španske nogometne zveze, ki je eno izmed igralk prijel z rokama in ji brez možnosti izmika prilepil poljub na usta) in skoraj izničila ves trud svetovne nogometne organizacije.

Vse to bi morda še preboleli in rekli, da je šlo za napako, storjeno v zanosu zmagoslavja. Če bi predsednik le premogel ščepec iskrene pripravljenosti za enakopravno obravnavo igralk. Toda način, na katerega se je odzval najprej sam – goreče je branil svojo pravico, da tudi na račun drugega in proti njegovi volji izrazi svoje veselje (seveda le zato, ker je bila na drugi strani prikupna igralka – skoraj prepričan sem, da moškega kolega ne bi nikoli tako strastno poljubil, pa naj bi bilo njegovo veselje še tako veliko) –, nato pa še njegova mama, ki je verjetno povsem nezavedno, nagonsko, izražajoč neomajno materinsko ljubezen do otroka, pravzaprav branila ta izraz patriarhalne nadvlade nad nasprotnim spolom, nam jasno kažeta na to, da se mora v družbi še marsikaj spremeniti, da bi lahko resnično dosegli enakopravnost med spoloma.

Tako tudi pri našem izboru tisto zares pomembno ni toliko to, da imamo v njem končno večjo zastopanost režiserk, kot pa dejstvo, da nam te ponujajo resnično izjemna dela. Ne le canske zmagovalce, kot je na primer Anatomija padca (Anatomie d’une chute) režiserke Justine Triet, pač pa hkrati filme, ob katerih se nam zazdi, da na filmskem platnu prvič vidimo tako kompleksne, poglobljene predstavitve ženskih likov (ob Anamatomiji je tako delo vsaj še Saint Omer Alice Diop, za katero je avtorica prejela srebrnega leva za režijo na beneškem festivalu).

Drznil bi si celo reči, da letošnja bera del, ki so jih ustvarile režiserke, po izraznosti, humanosti in emotivnem naboju daleč presega večino del, ki so jih ustvarili njihovi kolegi. Res je, da sta že omenjeni deli izstopajoči. A pravo presenečenje so nam prinesli tudi Spomini na Pariz (Revoir Paris) Alice Winocour, ki enega od terorističnih napadov pred leti v Parizu predstavi v povsem drugačni luči od tiste, v kateri smo jih bili na filmu sicer vajeni videti – brez eksplozivnosti žanrsko obarvanih del, pač pa, nasprotno, skozi prizmo veliko bolj intimnih, ponotranjenih doživetij. Še večje presenečenje pa je morda celo Modri kaftan (Le blue de kaftan) Maryam Touzani, ki na platno ne prenese le enega najlepših, najnežnejših ljubezenskih trikotnikov, kar smo jih videli, pač pa nam razkrije tudi tisti tip moškega, senzibilnega, tankočutnega, ljubečega, a zaradi tega nič manj »moškega«, kakršnih v filmskih podobah še ni bilo.

Pozabiti nikakor ne smemo na eno najlepših del lanskega portoroškega festivala, čudovito otožno Izginjanje (Verschwinden/Izginjanje) Andrine Mračnikar, v katerem tako iskreno in odkrito spregovori o razlogih za izginjanje slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem.

Morda je odveč, pa vendarle: pozabite na gibanje #jaztudi, ne razmišljajte o politični korektnosti in vsiljeni težnji po uravnoteženosti pri zastopanosti spolov. Pomembno je to, kar nam ustvarjalci kažejo s svojimi deli. In podobe, ki nam jih letos podarjajo filmske ustvarjalke, so najbolj zgovoren dokaz o raznovrstnosti, kompleksnosti in dovršenosti ustvarjalnega potenciala, ki mu dolga leta nismo dopustili, da bi se zares svobodno izrazil.

Z vidika kompleksnosti predstavljenih likov izstopa tudi film Prezaposlena (A plein temps) v Franciji živečega Kanadčana Erica Gravela. Njegovo delo je čudovita študija prepleta intimnega in družbenega ter hkrati brutalno iskrena predstavitev sodobnega kapitalizma, ki žre svoje otroke. V tej perspektivi ustvarjanje nadaljujeta tudi Belgijca, slavna brata Dardenne. Njuno neizprosno seciranje lažnega humanizma zahodne družbe in ponižujoč odnos do priseljencev nam tokrat predstavi delo Tori in Lokita (Tori et Lokita), ki nas popelje skozi nekaj epizod v življenju dveh najstniških priseljencev.

S priseljeniško tematiko, a skozi okoljski motiv, se prav tako ukvarja nenavadno delo španskega režiserja Rodriga Sorogoyena Zveri (As bestas), ki z resnično bizarno zgodbo opozori tudi na konflikt med ruralnim in urbanim okoljem. Kot svojska različica grozljivke, podana na tipično cronenbergovski način, kot distopija, vizija mračne, a kot vedno verjetne prihodnosti je tu filmska mojstrovina Zločini prihodnosti (Crimes of the Furture). Opozoriti sicer velja, da zaradi eksplicitnih vizualij in mestoma tudi nadvse nazorno prikazanega nasilja film ni za vsakogar. A kdor bo zbral dovolj poguma, bo nedvomno nagrajen.

Čeprav je izvrstnih del še kar nekaj, bi vas radi za konec opozorili še na dva resnično svojska filma. Prvi je nova mojstrovina genija ameriškega neodvisnega filma, pisani Asteroid City Wesa Andersona, ki je film o nastajanju gledališke predstave z zgodbo filma in pravi mimohod hollywoodskih zvezdnikov. Druga posebnost pa je kultna klasika Pod udarom zakona (Down by Law), tretji celovečerec Jima Jarmusha, ki v eni celici združi Johna Lurieja, Toma Waitsa in Roberta Benignija, nato pa se prepusti toku njihove domišljije, ki pred seboj ruši vse, še celo zaporniške zidove. A saj vemo: film osvobaja!

• Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti

Kdaj: od 25. do 30. septembra 2023

Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica

Kako: osebno

Vplačila: do 11. oktobra 2023

Po preteku navedenega datuma bomo vaše sedeže ponudili novim abonentom.

• Vpis za nove abonente

Kdaj: od 2. do 11. oktobra 2023

Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica

Kako: osebno

Vplačila: ob vpisu

Redni abonma:                                          80 €

Upokojenci, študenti in dijaki:          60 €

Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5,5 €

Znižana cena vstopnice za otroke, dijake in študente: 4,5 €

Vplačila abonmajev bodo potekala na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica.

Urnik blagajne:

vsak delavnik: 10.00–13.00, 14.00–17.00 in uro pred prireditvijo

Z vpisom abonmaja si zagotovite:

• stalni sedež v dvorani,
• možnost obročnega plačila abonmajske vstopnice.