Komentar

»Letos sta se brata Dardenne, Jean-Pierre in Luc, ta belgijska cineasta, vrnila v tekmovalni program canskega festivala, ki ju je v preteklih desetletjih že večkrat nagradil: tu sta prejela dve zlati palmi za najboljši film festivala (za Rosetto, 1999, in za Otroka, 2005) ter šopek drugih nagrad, med drugim tudi nagrado za najboljši scenarij (Lornin molk, 2008), veliko nagrado za film Fant s kolesom iz leta 2011, ter nagrado za najboljšo režijo, ki sta jo leta 2019 prejela za Mladega Ahmeda. Pa vendar se sam ne morem znebiti občutka, da je v njunem ustvarjalnem procesu v zadnjem desetletju nekaj zastalo, da se v njunih delih občasno pojavijo stvari, ki jih pri njiju resnično ne pričakujemo in nas močno presenetijo, da imajo njuni osnovni zapleti že kar prevečkrat težave z verjetnostjo in da nas na trenutke presenetijo s svojo naivnostjo; pa čeprav nam je znano, da v priprave, razvoj in izhodiščne raziskave obravnavane teme ne vlagata nič manj dela in zavzetosti. Pa vendar: čeravno sem se pred vstopom v dvorano jasno zavedal vsega tega, sem moral pred srčnostjo njunega idealizma ter silovitostjo in aktualnostjo njunih filmskih podob znova položiti orožje in se vdati. Tori in Lokita, njun zadnji celovečerni film, je ne glede na vse drobne pomanjkljivosti in napake še vedno najprej in predvsem delo, ki nam razkriva vse tisto, kar Evropa poskuša pomesti pod preprogo ali pa se pretvarja, da tega preprosto ne vidi: množico marginaliziranih, brezpravnih, razlaščenih ljudi, tisti svet v sami srčiki Evrope, ki je prežet s krivico in neenakostjo. Zato sta danes, v svetu, kjer je večina filmskih del porojena iz popolne brezbrižnosti ali vseprisotne ironije, brata Dardenne filmska ustvarjalca, ki še vedno verjameta v moč in poslanstvo filma, v to, da lahko sodeluje pri njegovi izgradnji in ga aktivno spreminja.«

Peter Bradshow, The Guardian

Izjava avtorja

»Rekel bi, da najino delo ni toliko pripoved o migrantih, kot je presunljiva pripoved o izgnancih. Vedeti morate, da so ti mladi ljudje zapustili vse in vsakogar, ki so jih v življenju poznali: ločili so se od družine in prijateljev, zapustili so kraj, kjer so živeli, zapustili so svojo državo in edino kulturno okolje, ki so ga poznali. Pretrgali so vezi z njim znanim svetom, se ločili od vsega, kar jim je bilo znano in domače. Zato je občutek izgubljenosti in osamljenosti, ki ga nosijo v sebi, resnično strašljiv. Med pripravami na film sva vse to videla na lastne oči, pa tudi prebrala sva na stotine strani poročil, pričanj, zdravniških zapiskov. Tako sva pobliže spoznala pekel, skozi katerega morajo ta naivna, nedolžna mlada bitja na svoji dolgi poti, in vsaj zaslutila tisti srhljivi občutek osamljenosti, ki se tako ukorenini v njihovo dušo, da jih ne zapusti niti takrat, ko končno ,pridejo na cilj‛ (če je okolje, ki ne izgubi prav nobene priložnosti, da bi jim izrazilo vsaj nezaželenost, če ne celo sovražno nastrojenost, sploh mogoče dojemati kot cilj).«

Luc in Jean-Pierre Dardenne, sorežiserja in soscenarista

Režiserja

Brata Jean-Pierre in Luc Dardenne, sloviti belgijski režiserski dvojec, sta se rodila (prvi leta 1951, drugi leta 1954) in nato tudi odraščala v valonskem industrijskem mestu Seraing, znanem po jeklarnah in premogovnikih, a tudi kronični brezposelnosti. To mesto je kasneje postalo prizorišče njunih številnih filmov. Na študij sta se odpravila v Bruselj: Jean-Pierre je dokončal študij igre, Luc pa filozofije. Med študijem sta se pobliže seznanila z delom enega Jean-Pierrovih profesorjev, francoskega režiserja Armanda Gattija, in pri njem našla nekatere elemente, ki so postali stalnica njunega filmskega dela: raba video kamere za beleženje vsakdanjika delavskega razreda, raba kamere »iz roke« ter naslonitev na improvizirane dialoge. V začetku sedemdesetih let sta pričela snemati serije formalno drznih in politično angažiranih dokumentarcev. Takrat sta zaznala potrebo po lastni produkcijski hiši, ki sta jo leta 1975 tudi dejansko ustanovila. Iz nje se je kasneje razvila danes ena najbolj prestižnih in uveljavljenih evropskih produkcijskih hiš Les Films du Fleuve. Njun prodor na mednarodno prizorišče se je zgodil s tretjim igranim celovečercem, filmom Obljuba (La promesse, 1996). Sledil je meteorski vzpon: četrti celovečerec Rosetta jima je v Cannesu prinesel prvo zlato palmo, Sin (Le fils, 2002) nagrado za najboljšega igralca, Otrok (L’enfant, 2005) ponovno zlato palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna, 2008) nagrado za najboljši scenarij, Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011) pa veliko nagrado žirije. Leta 2014 sta posnela film Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit, 2014), ki je Marion Cotillard prinesel nominacijo za oskarja za glavno žensko vlogo. Temu je sledila Neznanka (La Fille inconnue, 2016) z Adèle Haenel v glavni vlogi. Vsa ta dela so svojski portreti belgijskega delavskega razreda, okno v njihov vsakdan. Pri tem se brata dosledno poslužujeta naturalističnega pristopa ter stavita na družbeno angažiranost in humanistično naravnanost, kar jima je prineslo status najpomembnejših predstavnikov novega realizma. Mladi Ahmed (Le jeune Ahmed, 2019), za katerega sta v Cannesu prejela nagrado za najboljšo režijo, je njun enajsti celovečerec, ki mu je letos sledil dvanajsti, film Tori in Lokita.