Komentar
»Ni veliko režiserjev, ki bi znali nelagodje vzbujati na tako prvinski ravni kot David Cronenberg: njegova najprepoznavnejša zgodnja dela so sprevod sluzavih metamorfoz, mezečih, odprtih ran, kalvarije človeškega mesa, ki se zliva s hladno ostrino tehnologije. S kliničnimi obdukcijami razgalja (duševno in telesno) nagnitost človeškega in iz njenega drobovja kot nekakšen antični prerok napoveduje prihodnost družbe.

S takim apokaliptičnim vzdušjem so prežeti tudi Zločini prihodnosti, ki so za mojstra presenetljivo komunikativna vrnitev k žanru, ki ga je najbolj zaznamoval (če za ʽkomunikativenʼ lahko označimo film, ki se začne z zelo nazornim prizorom umora otroka). Cronenberg obsodbe ne podaja z gnevom ali studom, le s hladnim sarkazmom modreca, ki je videl prihodnost. Zločini prihodnosti so še najbolj v sorodu s halucinatornim Videodromom (1983), ki je prek fascinacije s spolnostjo in nasiljem raziskoval meje naše zavesti in resničnosti. Videodromovska fascinacija, utelešena v motu Naj živi novo meso!, je še vedno prisotna – novo meso je zdaj tkivo, ki se formira in razrašča iz golega niča, kot rak. /…/

Cronenbergovi filmi so bili od nekdaj (pre)obloženi z metaforo, kljub vizualni ekscesnosti pa uperjeni predvsem v gledalčeve možgane (prek obvoza njegovih primarnih strahov). V skladu s tem jih avtor praviloma podaja na kliničen, hladen način, brez prave strasti, prej kot konceptualno umetnost. Zločini prihodnosti tudi v motivih sledijo znani rdeči niti: Cronenberga še vedno zanima človeško poželenje, prikazano v enaki meri kot odvratno in čutno. Prizor, v katerem stroj z majhnimi skalpeli med aktom reže v gola ljubimca, torej noče zgolj šokirati, ampak bizarni tableau ponuja kot ključ do sveta prihodnosti.

Mojster je tik pred svojim 80. rojstnim dnevom narodu dal točno to, kar od njega hoče: biotehnološko nočno moro (še zdaj ne morem pozabiti prizora umetnika, ki ima po celem telesu posejana ušesa), ki seksualnost prepleta z grotesko. A zmotno bi bilo trditi, da Kanadčan zgolj reciklira svoje stalne refrene: v jedru njegovega novega filma je povsem aktualen razmislek o mestu tehnologije in človeka v bliskovito spreminjajočem se svetu. Cronenberg se zaveda, da je pripadnik ʽstare gardeʼ, a je dovolj luciden, da razume njen neizogibni umik s svetovnega odra.«

Ana Jurc, MMC RTV SLO

»Kot je moč pričakovati, so Zločini prihodnosti s tehničnega vidika naravnost impresiven film, ki hkrati obudi spomine na Cronenbergove klasike gnusa, kot sta Skanerji (Scanners) in Muha (The Fly). Gledalci smo znova priča mikavno čudaški in na trenutke že kar groteskni scenografiji, ki med drugim vključuje lebdeče postelje z mehanskimi rokami, obdukcije otroka s plastičnimi notranjimi organi in plesalca, čigar telo je prekrito z ušesi. K še boljši izkušnji prispeva hladna in brezčutno industrijska atmosfera sveta, ki je začinjena s privlačno temačno fotografijo in znova vrhunsko glasbo Cronenbergovega stalnega sodelavca Howarda Shora. Igralskim predstavam prav tako ni moč veliko očitati; tako Mortensen kot Seydouxova sta znova odlična, žal pa ne moremo istega reči za Stewartovo, ki z bizarno imitacijo pohotne mladenke, ki jo spolno vzburjajo Tenserjevi performansi, večkrat deluje kot igralka iz slabega pornografskega filma. /…/ David Cronenberg je večni filmski provokator, ki najverjetneje uživa v tem, da s svojimi filmi deli občinstvo, in tudi z najnovejšim celovečercem Zločini prihodnosti verjetno ne bo nič drugače. Gre za fascinanten, groteskno mikaven, hladen, čudaški, ciničen, odštekan, teatralen, na trenutke grozljivo nazoren in problematičen film, ki ne namerava sklepati kompromisov.«

Vid Šteh, filmologija.si

Izjava avtorja
»Zločini prihodnosti so razmislek o človeški evoluciji. Natančneje: o načinih, kako smo morali prevzeti in bi še lahko prevzeli nadzor nad procesom lastne evolucije. Neizpodbitno dejstvo namreč je, da smo ustvarili okolja in pokrajine, ki prej niso obstajali in ki imajo na nas in naša življenja resnično velik vpliv.

V tem delu pa prav tako nadaljujem z razvijanjem nekaterih tem, ki sem se jih v preteklosti že dotaknil. Poznavalci bodo tako nedvomno opazili sklicevanja in namige na prizore iz mojih prejšnjih del. In ena takih tem je prav preplet tehnologije in človeškega telesa. Sam sem tehnologijo vedno dojemal kot nekakšen podaljšek človeškega telesa, in sicer tudi takrat, ko je ta videti skrajno mehanska in nečloveška. Roka postane zmogljivejša s pomočjo palice ali kamna, ki ga vržemo. Toda navsezadnje sta palica ali kamen le podaljšek neke sposobnosti, ki jo človeško telo že ima.

V tem kritičnem trenutku človeške zgodovine se porajajo številna vprašanja. Ali se lahko človeško telo razvije tako, da bo rešilo probleme, ki smo jih sami ustvarili? Ali lahko ustvari sistem za prebavljanje plastike in umetnih snovi – ne le kot del rešitve za podnebno krizo, temveč tudi kot možnost, da bi z njim spodbujal svojo lastno rast, si omogočil razcvet ali zgolj preživetje?«

David Cronenberg, režiser in scenarist

Režiser
Kanadski režiser David Cronenberg se je rodil leta 1943 v Torontu in študiral na tamkajšnji univerzi. Že v prvih filmih se je lotil tem, ki so karakterizirale in definirale njegovo nadaljnjo kariero: nasilje in spolnost, transformacija telesa, realnost in spremenjena realnost, družbena satira in biološka groza. Vzdevek »kralj venerične groze« oziroma »krvavi baron« se ga je oprijel v sedemdesetih in osemdesetih s filmi, kot so Srh (Shivers, 1975), Besnilo (Rabid, 1976), Zalega (The Brood, 1979) in Muha (The Fly, 1986). Z njimi si je prislužil kultni status mojstra telesne grozljivke, hkrati pa požel ogorčen odziv dobršnega dela občinstva in kritiške srenje.

Širše občinstvo je dosegel v devetdesetih, in sicer s priredbo knjige Williama S. Burroughsa v filmu Golo kosilo (Naked Lunch, 1991) ter s filmom Trk (Crash, 1996), posnetim po kontroverznem romanu J. G. Ballarda. Obe deli sta mu prinesli tudi številne festivalske nagrade. V zadnjih letih se je Cronenberg odmaknil od žanra grozljivke ter se s filmoma Sence preteklosti (A History of Violence, 2005) in Smrtne obljube (Eastern Promises, 2007) (oba sta bila nominirana za oskarja) vsaj navidezno približal klasičnim standardom hollywoodske drame. Še korak dlje v to smer je naredil s filmom Nevarna metoda (A Dangerous Methos, 2011), v katerem gledalcu razkrije, kako je intelektualno iskrivo in strastno, nemalokrat pa tudi konfliktno razmerje med Carlom Jungom in Sigmundom Freudom pripeljalo do rojstva psihoanalize, saj gre za dokaj konvencionalno, a slogovno resnično izbrušeno dramo. Že naslednje leto je Cronenberg posnel mojstrsko priredbo preroškega romana Dona DeLilla, celovečerec Kozmopolis (Cosmopolis, 2012), v katerem je pisatelj predočil srhljivo trezno avtopsijo svetovne ekonomske elite, tistega »enega odstotka« ter razgrnil temačno vizijo sveta, v katerem denar, seks in življenje naglo izgubljajo svojo vrednost. Sledi festivalsko nadvse uspešen film Poti k zvezdam (Maps to the Stars, 2014), v katerem se kritično loti hollywoodske obsedenosti z zvezdništvom. Julianne Moore je za vlogo Havane Segrand tistega leta v Cannesu prejela zlato palmo za najboljšo žensko vlogo. Po tem filmu je sledilo nekajletno »zatišje«, v katerem je Cronenberg posnel le nekaj kratkih, eksperimentalnih projektov (med drugim je v enem obravnaval lastno minljivost), in ga leta 2022 prekinil z Zločini prihodnosti.