Komentar
»Film Modri kaftan Maryam Touzani se začne kot pripoved o na videz običajnem paru, krojaču Halimu in njegovi ženi Mini, ki družno vodita delavnico, v kateri izdelujeta in prodajata tradicionalna maroška oziroma arabska ohlapna oblačila, tako imenovane kaftane. Stara obrt, ki temelji na potrpežljivem delu in natančnem vezenju in ki prav zato počasi izumira, v filmu postane simbol za odnos med zakonskima partnerjema. /…/ A Halim in Mina – kot se v filmu razkrije postopoma, sprva samo z drobnimi indici – sta vse prej kot običajen par, saj v pretežno platonskem, a zato nič manj ljubečem odnosu že več kot dvajset let živita z neizrečeno skrivnostjo Halimove istospolne usmerjenosti. Ko se v filmu pojavi tretja oseba, vajenec Youssef, ki si želi priučiti Halimove stare krojaške obrti, se znajdemo v klasičnem ljubezenskem trikotniku, toda film Touzanijeve brezkompromisno zavrne vsakršno stereotipiziranje in naslanjanje na cenene vzorce, ki se ju sicer tako radi poslužujejo v tovrstnih delih. /…/ V ospredju filma je ves čas krojaška delavnica – prav prek dela v njej režiserka zariše odnos zakonskega para, ki je nežen, pogosto pa tudi norčav, poln humorja in medsebojnega zaupanja. Delavnici ne gre vedno najbolje – Halim in Mina, ki vztrajata pri tradicionalnem, a zamudnem načinu krojenja in vezenja, se srečujeta s strankami, ki bi želele kaftan visoke kakovosti, a v času, ki so ga vajene pri hitri modi. Halim in Mina, ki se večkrat šalita na račun nestrpnih, pogosto pa tudi nesramnih strank, sta tudi sicer sproščen par; skupaj si v pretežno moškem lokalu kljub mačističnim komentarjem nekaterih navzočih ogledata nogometno tekmo. Ko ju policija na nočnem sprehodu ustavi, da bi preverila, ali sta poročena, pa da Mina jasno vedeti, da se ne želi uklanjati družbi, v kateri je ženskam odrejeno določeno mesto – običajno v senci moškega. Touzani tako pravzaprav ne odstopi od raziskovanja tem iz prvega filma, v katerem sta zavezništvo ena v drugi našli dve ženski, ki jima zaradi tega, ker nimata moža – prva noseča, druga pa ovdovela – okolje ne prizanaša. /…/.«

Petra Meterc, Gremo v kino – Program ARS

»Preciznost režiserkinega dela je rezultat angelske potrpežljivosti. Potrpežljivosti, ki daje prednost počasnosti, podrobnostim, neizrečenemu; ki poudarja tišino in subtilne premike; ki daje čustvom čas, da se razcvetijo in premešajo karte.«

Véronique Cauhapé, Le Monde

»Avtorica z natančnostjo, ki se lahko kosa z delom obrtnika v središču filma, ustvari presenetljivo toplo zgodbo, ki na vsakem koraku spodnaša naša pričakovanja.«

Christian Zilko, IndieWire

»Fino uglašena in neobsojajoča študija dolgotrajnega razmerja, ki cveti kljub pritiskom nasprotujočih si želja in družbenih norm.«

Jonathan Romney, Screen Daily

»Velik film, plemenit in human, z vsemi tistimi neizrečenimi besedami in namigi, ki tankočutno opisujejo vsakdanje življenje ljubezenskega trikotnika … Ali drugače: pred sabo imamo delo silovitega čustvenega naboja in brezmadežne umetniške ustvarjalnosti!«

Gérard Crespo, aVoir-aLire.com

Izjava avtorice
»Med iskanjem lokacij za moj predhodni film, celovečerec Adam, sem v medini spoznala gospoda, ki je vodil ženski frizerski salon. /…/ Name je naredil močan vtis; na njem je bilo nekaj zelo ganljivega. Spomnil me je na moške, ki sem jih videla v otroštvu, na zgodbe, ki sem jih slišala. /…/ Čutila sem, da je v njegovem življenju nekaj neizrečenega, nekaj potlačenega in da je bilo to tisti del njegove osebnosti, ki je bil ključen, ki je segal resnično globoko in razkrival, kdo v resnici zares je /…/. A zaradi silovitega družbenega pritiska so si morali ti moški nadeti lažno masko, ki pa je bila družbeno sprejemljiva.

Ti nenavadni moški, tako drugačni od tradicionalne podobe moškega v arabski družbi, so bili torej prvi element. Drugi element, okrog katerega sem se odločila oblikovati svojo zgodbo, pa je bil star mamin kaftan. Že kot deklica sem ga občudovala in častila, tako zaradi njegove estetske lepote in dovršenosti ter osupljive obrtne izurjenosti in domiselnosti, s katerima je bil narejen, kot tudi zaradi dejstva, da je pripadal moji mami, ki sem jo častila. In ker je bil kaftan ena tistih ʽvečnihʼ stvari, ki se prenašajo iz roda v rod, iz generacije v generacijo, sem komaj čakala dan, ko mi ga bo mama predala in zapustila. Prepričana sem namreč bila, da bom hkrati s kaftanom ʽobleklaʼ tudi svojo mamo, prevzela vsaj del njene duše in njenih genov. /…/

Ko sem ta dva elementa vpeljala v osnovno strukturo zgodbe, sem takoj zaznala njun silovit potencial in dejstvo, da mi odpirata številne nove možnosti glede raziskovanja partnerskega in ljubezenskega odnosa med Halimom in Mino, prav tako pa tudi dinamike njunega razmerja in vprašanja postavljanja mej. Verjamem, da ima ljubezen več ravni, več stopenj, več obrazov. Da je zapletena in kompleksna. In da si moramo zanjo vzeti čas, če hočemo, da se izrazi v vsem svojem bogastvu in lepoti.«

Maryam Touzani, režiserka in soscenaristka

Režiserka
Maryam Touzani se je rodila leta 1980 v maroškem pristaniškem mestu Tangier. Univerzitetno izobrazbo si je pridobila v Londonu, kjer je leta 2003 diplomirala iz medijskih študij in novinarstva. Tako je svojo poklicno pot pričela kot novinarka, ki pokriva širšo kulturno dejavnost, sčasoma pa se je vse bolj osredinjala na film. Kmalu se ji je zaradi njene publicistične dejavnosti ponudila priložnost, da prične pisati scenarije po naročilu, kar je sprejela z obema rokama. A ni trajalo prav dolgo, da se je opogumila in se lotila tudi režije. Tako je leta 2011 posnela kratkometražno filmsko delo z naslovom Ko spijo (Quand ils dorment) in z njim požela osupljivo silovit uspeh – film ji je namreč prinesel kar 17 različnih festivalskih nagrad. Leta 2014 je sledil njen prvi dokumentarni projekt, film Pod mojo staro kožo (Sous ma peau vielle), s katerim se je pogumno lotila problematike prostitucije v maroški družbi. Na domačem tržišču je delo poželo izjemen uspeh, zato so Maryam ponudili, da bi ga kot scenaristka nadgradila v igrani celovečerec. Tako je nastal film Ljubljene (Much loved, 2015), ki ga je zrežiral Nabil Ayouch, njen bodoči mož. Leta 2017 sta znova sodelovala, in sicer kot soscenarista celovečerca Razzia, v katerem je Maryam nastopila tudi v glavni vlogi. Že čez dve leti pa je Touzani končno splavila celovečerni igrani prvenec, film Adam (2019), v katerem raziskuje družbeni položaj neporočene ženske, ki zanosi. Že s prvencem so jo povabili v tekmovalni program sekcije Posebni pogled na canskem festivalu, leta 2022 pa se je s filmom Modri kaftan (Le blue du caftan) vanj vrnila in celo osvojila nagrado FIPRESCI za najboljši film sekcije.