Komentar
»Film se začne in konča z družinskim očakom, ki je v svoji nečimrni želji po družbenem priznanju nemara najbolj tragična figura, zaslužna za polom celotne družine. Saeed Roustaee se je pri oblikovanju celovečerca naslanjal tudi na italijanski neorealizem, predvsem v prikazu družbene neenakosti, močnega razslojevanja in socialnih krivic. S sijajno kriminalko Sveti pajek /…/ tvorita prav zanimiv par vpogledov v drobovje sodobne iranske družbe, vpogledov, ki pogumno načenjajo vse tiste tabu teme, ki se jim drugi praviloma na široko ognejo. Film Leilini bratje skratka skozi pripoved neke posebne družine ustvari sliko celotne skupnosti. Podobno kot je kritičen do dušečega okovja tradicije in patriarhalnih vzorcev, ne odmika niti pogleda od stranpoti tako imenovanega napredka, s čimer resnično prijetno preseneti.«

Gorazd Trušnovec, Gremo v kino – Program ARS

»To je kot arthouse žajfnica v najboljšem možnem smislu; film, v katerem sta vsak kader in vsaka vrstica dialoga preračunana do popolnosti; s tiste vrste prepričljivo kompleksnim zapletom – polnim vedno novih razkritij, razporejenih kot majhna darilca –, ki gledalca drži v napetosti od prvega do zadnjega kadra. /…/ Pravi presežek filma je scenarij, vijugast in živahen nabor epskih pogovorov in paradoksalnih prepirov, prignanih do čustvene in pripovedne perfekcije. /…/ Film Leilini bratje je ostra kritika patriarhata in globoko zakoreninjene tradicije, ki pa hkrati skuša pojasniti, zakaj se ju ljudje slepo oklepajo kot nekakšnega eksistencialnega balzama. /…/ Izjemno!«

David Jenkins, Little White Lies

»Saeed Roustaee prinaša veliko, razburljivo družinsko dramo v italijansko-ameriškem slogu, s silovitimi igralskimi nastopi, spektakularnim poročnim prizorom in pridihom Viscontijevega filma Rocco in njegovi bratje ter Coppolovega Botra. V jeznem in bolečem medsebojnem obtoževanju pa je celo nekaj duha dramatika Arthurja Millerja.«

Peter Bradshaw, The Guardian

»Film, zgrajen na naravni in prepričljivi igri odličnih igralcev, podprti z natančnim občutkom za kadriranje, sijajnimi dialogi in velikopoteznostjo mizanscene (zlasti v osupljivem prizoru poroke v duhu Briana de Palme), je globoko ganljiv. V tem pogledu bo epilog Leilinih bratov ostal v spominu kot eden najbolj gracioznih in nepozabnih trenutkov /…/ festivala v Cannesu. In filma na splošno.«

Olivier Bombarda, Bande à part

Izjava avtorja
»Navdih sem poiskal v naši družbeni stvarnosti: to je namreč resnična zgodba tradicionalno velike iranske družine. /…/ Osebno se me zgodba dotakne le takrat, ko v sebi premore elemente tragedije. Če ni izrazito dramatična, me ne zanima; rekel bi lahko, da preprosto moram začutiti trpljenje svojih likov. In prav to je tisto, kar poskušam razviti v svojih filmskih scenarijih. Toda tu nastopi težava: kako namreč doseči, da to trpljenje ne bo videti izumetničeno, patetično, neživljenjsko, morda celo izsiljeno? Odločil sem se, da bom v svojih scenarijih vedno obravnaval le ʽresničnoʼ trpljenje, torej tisto, ki izvira iz stvarnosti in resničnega družbenega dogajanja in ki se me je hkrati močno dotaknilo, v meni vzbudilo nekakšen odpor. Zato lahko rečem, da je v vseh mojih delih resničnost tista, ki zaseje seme zgodbe, ta pa se nato s filmom razvije proti romaneskni razsežnosti.«

Saeed Roustaee, režiser in scenarist

Režiser
Saeed Roustaee se je rodil leta 1989 v Teheranu. Na zasebni neprofitni teheranski univerzi Soore je dokončal študij filmske in televizijske režije. Tam je posnel vrsto kratkih filmskih del, nato pa študij zaključil s srednjemetražnim diplomskim delom Obred (Marasem, 2012). Že s celovečernim igranim prvencem, filmom Življenje in dan (Abad va yek rooz, 2016), v katerem sledimo zgodbi o mladem dekletu pred poroko, njeni družini in posledicah, ki jih poroka zanjo prinese, se je brezkompromisno lotil razkrivanja problemov sodobne iranske družbe. Ker pa ta konkretni družbeni problem ni bil sporen z vidika iranskih posvetnih in verskih oblasti, je delo v Iranu doživelo neverjeten uspeh, Roustaeeju pa odprlo številna vrata. Ko je z drugim celovečercem, filmom Zakon tehranskih ulic (Metri shesh va nim, 2019), brezkompromisno nadaljeval začeto, pa so se vsaj doma ta vrata hitro in silovito pričela zapirati. Seveda je Roustaee povsem drugačen sprejem doživel v tujini, saj je na festivalski turneji požel kar 15 prestižnih nagrad, obveljal pa je tudi za festivalskega ljubljenca občinstva. Podobna usoda ga je pričakala tudi ob dokončanju tretjega filma, Leilinih bratov, v katerem je pogumno in aktualno problematiziral položaj ženske v iranski družbi: doma so oblasti od njega zahtevale, da v film vpelje celo vrsto sprememb, česar nikakor ni hotel, nato pa so mu celo prepovedale odhod v Cannes, kamor je bil povabljen, kar pa je Roustaee ignoriral. Prav zaradi tega so ga nedavno obsodili na polletno zaporno kazen.