Glede na zaostrene in že skoraj poldrugo leto bolj ali manj nespremenjene razmere, ki vladajo v svetu in pri nas, nas že samo dejstvo, da nam je tudi letos dana priložnost ponovnega snidenja z vami in s tem priprave izbora iz bogate ponudbe svetovnega avtorskega filma, iskreno in srčno veseli. A predvsem ob dejstvu, da je podoba klasične filmske distribucije vse bolj pohabljena – zastoj produkcij, če seveda odmislimo domačo, je pogosto namreč prav posledica tega, da končani filmi ne morejo priti v kino – se vprašanju, kakšna je pravzaprav prihodnost filma, skorajda ne moremo izogniti. Če je namreč ogrožena prihodnost kinodvoran in gledanja filmov v kinu, se pod vprašaj postavi tudi obstoj samega filma. Kinodvorane namreč niso le tisti posvečeni prostor, v temi katerega se udejanja gledalčeva pregovorna ljubezen do filma, njegova cinefilija. So tudi svojske galerije oziroma edini prostor, ki je filmu sposoben zagotoviti, da ga bo gledalčev pogled videl na primeren način, tako, da se bodo med ogledom lahko izrazile prav vse njegove kvalitete. Tema v prostoru je nujni predpogoj, da zaživi tisti snop svetlobe in se na obsijanem platnu, ki pokriva večino gledalčevega vidnega polja, izrišejo filmske podobe v vsej svoji živosti in barvitosti (najsi gre za črno-beli ali barvni film). Tema daje tudi občutek intimnega razmerja med gledalcem in filmom ter razpira prostor za razmah gledalčeve domišljije; hkrati mu omogoča, da brez motenj iz okolice pozorno sledi le dogajanju na platnu. Dogajanju, ob katerem je gledalec zaradi velikosti platna in s tem filmske podobe lahko pozoren na vsak detajl, na vsako, tudi najmanjšo spremembo na obrazu, ki ga vidi pred sabo; ob katerem je lahko pozoren tako na tisto, kar se dogaja neposredno pred njim, kot tudi na vse, kar se godi v globini polja, vse tja do oddaljenega obzorja. Skratka, je prostor, ki gledalcu edini omogoča vstop v zgodbo podob, v svet podob, ki se rojeva iz njegove teme.

Kakšna bo usoda filma, če se bodo sedanje razmere še nadaljevale, je težko reči. Čakanje na ponovno odprtje kinodvoran ne more trajati v nedogled. V tem trenutku se zmagovalci zdijo le ponudniki pretočnih vsebin. A četudi je njihova produkcija vse ambicioznejša, pa to, kar nam ponujajo prek lastnih platform, preprosto ni filmska izkušnja, temveč nekaj drugega, kar bomo šele morali definirati.

Kakorkoli že, le upamo lahko, da nam bodo letos razmere le omogočile, da si pripravljeni izbor osemnajstih filmov vendarle ogledamo v celoti. Tudi letos večina del prihaja iz evropskega prostora, kar je potrditev tako dobre ustvarjalne kondicije, v kateri je zadnje desetletje evropski avtorski film, kot seveda tudi evropske kulturne politike, ki svoje avtorje izdatno podpira. Tri dela – velika zmagovalka na podelitvi oskarjev, Dežela nomadov, »nepriznani sin«, film Minari, zmagovalec festivala Sundance, ki so mu podeljevalci zlatih globusov zaradi dejstva, da njegovi dialogi povečini, a ne izključno, potekajo v korejščini, odrekli status »ameriške produkcije«, ter posebnež med njimi, neodvisni Palm Springs – prihajajo iz Združenih držav, kar je morda za spoznanje višja številka kot tiste iz zadnjih let. V izboru pa se nahaja tudi sijajno iransko delo Zlo ne obstaja ter eno najbolj svojskih dokumentarnih del zadnjega desetletja, čilenski Krt.

Tematsko bi osemnajsterico lahko v grobem razdelili v štiri sklope. V prvem so filmi, ki se posvetijo polpretekli zgodovini. Najdlje, vse do obdobja po 1. svetovni vojni, seže evropska koprodukcija Šarlatan, ki je delo priznane poljske režiserke Agnieszke Holland. Sledi namreč življenjski zgodbi zdravilca Jana Mikoláška, človeka, ki je pomagal prav vsakemu, ki ga je za to prosil, ne glede na njegov družbeni status in gmotno stanje. A taki ljudje so v očeh oblasti, še posebno tistih avtokratskih, nezaželeni. V obdobju po 2. svetovni vojni, ko se zgodba tega dobrotnika žalostno zaključi, pa svoje pripovedovanje začne film Minari, delo ameriškega režiserja Leeja Isaaca Chunga, v katerem podaja zgodbo, delno avtobiografsko, o prihodu mlade družine korejskih priseljencev na ameriško podeželje. Prek njihove usode avtor spregovori tako o pregovornem uresničevanju ameriškega sna kot tudi o realnosti, ki ga nadvse pogosto, še posebej v tistih težkih časih, preprosto pohodi. V veliko bolj optimistično atmosfero pa nas ujame tretje in zadnje delo tega sklopa, francosko-belgijska koprodukcija Kako postati dobra žena Martina Provosta, ki nam na hudomušen način predstavi čas boja za emancipacijo žensk.

Drugi sklop je najobsežnejši, zanj pa bi lahko rekli, da obravnava družbene probleme sedanjosti. Stisko in obup zaradi nemogočih življenjskih razmer, a tudi upanje, da ima človek v sebi vendarle moč stvari spremeniti na bolje, nam skozi dvoje povsem različnih zgodb približata dve deli. Prvo je Dežela nomadov avtorice Chloé Zhao, veliki zmagovalec letošnjih oskarjev, ki nam predstavi nov družbeni fenomen, sodobne nomade, ki s svojimi domovi, avtomobili, krožijo po širjavah ZDA v iskanju dela. Drugo pa je domači Nekoč so bili ljudje, tretje celovečerno delo Gorana Vojnovića, ki nam razkrije, v kaj vse človeka pahne iskanje načinov preživetja. Nadvse zanimiv in na moč kontrasten je tudi francoski par. Na eni strani imamo v mračno atmosfero odeti film Milost, novo delo velikega Arnauda Desplechina, ki nam v formi svojske noir kriminalke razkrije procesne postopke policije v urbanih središčih francoskih mest. Na drugi pa je utopični, v svetlobo odeti Gagarin, ki nam predstavi francosko dediščino t. i. arhitekturnega brutalizma, gromozanskih stanovanjskih kompleksov, narejenih kot domovanje delavskega razreda, ki so jih nato okupirali brezdomni priseljenci. Tegobe sodobnega človeka, le da tokrat tiste, ki prihajajo od vse bolj odtujene in digitalizirane družbe, nam ponudi tudi belgijsko-francoski in španski dvojček. Zanimivo je, da pri tem oba avtorja svojo pripoved postavita v okvir hudomušnega vpogleda v človekovo intimo. Izbrisati zgodovino razvpitega belgijskega režiserskega para, Benoîta Delépina in Gustava Kerverna, nam predstavi boj treh posameznikov, ki se poskušajo ubraniti posledic, povzročenih z objavljanjem svoje dejavnosti na družbenih omrežjih. Kljub lahkotnemu tonu dela njuna kritika ni nič manj ostra. Pravemu izbruhu in nato viharju čustev bomo prisostvovali pri ogledu španskega dela Hrupna soseda. Avtor filma, Cesc Gay, nam predstavi dva poročena para: prvega, katerega odnosi so močno zastrupljeni in skorajda nima več fizičnega stika, ter drugega, pri katerem se zaradi svežine njunega odnosa zdi, da si partnerja ne znata dati miru. Lahko uganete, kdo bo na koncu bolj glasen? Preostali trije filmi se vsak po svoje lotijo določenega vidika življenja v sodobnem svetu. Nemški Undine, delo sijajnega Christiana Petzolda, si izhodišče zgodbe izposodi v grški mitologiji, v zgodbi o morskih deklicah, in sicer zato, da bi spregovoril o občutku osamljenosti sredi urbanih središč sodobnih velemest. Poljski Corpus Christi Jana Komasa nam predstavi še povsem neznan fenomen: kako se posamezniki, izgubljeni in v iskanju svoje identitete, prelevijo v »obleko« nekoga drugega – tokrat duhovnika. K težjemu, bolj poglobljenemu premisleku o razmerju med posameznikom in oblastjo, med etiko in pravom, pa nas vabi čudovita iranska meditacija z naslovom Zlo ne obstaja – v Berlinu nagrajena z zlatim medvedom za najboljše delo – delo sijajnega Mohammada Rasoulofa.

Preostaneta nam še dva, veliko manjša sklopa. Prvega bi lahko označili za letošnje posebnosti, dela, ki po vsebinski ali formalni plati močno izstopajo iz ostale družbe. Tu velja kot prvo omeniti grško-evropsko koprodukcijo, pri kateri je sodelovala tudi Slovenija, nekonvencionalne Sadeže pozabe Christosa Nikouja, ki o razmerju človeka in tehnologije razmišlja v pol futuristični, pol znanstvenofantastični, predvsem pa pretresljivi in pronicljivi zgodbi o kolektivni izgubi spomina. Ameriško neodvisno sceno, ki je pri nas, vsaj v tisti njeni tako simpatično-ekscesni podobi, nismo videli že nekaj časa, bo zastopal mladi Max Barbakow. S svojim delom Palm Springs je pripravil sočno mešanico komedije absurda in ameriške klasike, kakršno nam je pred desetletji ponudil Svizčev dan. Sklop zaključi vrnitev norega Pierrota francoskega filma, kontroverznega Leosa Caraxa, ki je s svojim zadnjim delom, Annette, čisto vsem pripravil velikansko presenečenje. Naj ga še vam.

Letošnji sprehod zaključujemo z dvema, morda celo najbolj optimističnima in toplima filmoma tokratnega izbora. Gre za dokumentarni deli, ki sta letos sicer ostali brez svoje »sekcije«, a smo ju zaradi njune posebnosti in izjemnosti vseeno želeli uvrstiti na spored. Prvo, bizarna italijansko-ameriško-grška koprodukcija, nam predstavi precej znano temo – ljudi, ki globoko po gozdovih, v zemlji iščejo smrdeče zaklade, tartufe. Naslov je zgovoren, Iskalci tartufov, a nikar prosim ne mislite, da vam bodo sodelujoči gospodje pripravljeni na to temo razkriti kaj preveč. Pravzaprav se bomo še najbolj nasmejali njihovim poskusom skrivanja in prikrivanja informacij o tem, kod vse se potikajo. Za zadnje pa smo prihranili pravi mali biser: čilenskega Krta, sijajno delo režiserke Maite Alberdi, s katerim se bomo podali v domove za ostarele, in sicer v spremstvu zasebnega detektiva pod krinko. Verjemite mi, da tega, kar vas tam čaka, resnično ne morete pričakovati. Prav tako pa upam, da bo celota letošnjega izbora hkrati izpolnila pričakovanja in vas vsaj v nekem trenutku tudi presenetila. Se vidimo v kinu!

Denis Valič, filmski kritik in publicist

• Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti

Kdaj: od 20. septembra do 1. oktobra 2021
Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica
Kako: osebno
Vplačila: do 13. oktobra 2021

Po preteku navedenega datuma bomo vaše sedeže ponudili novim abonentom.

• Vpis za nove abonente

Kdaj: od 4. do 13. oktobra 2021
Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica
Kako: osebno
Vplačila: ob vpisu

Redni abonma: 75 €
Upokojenci, študenti in dijaki: 55 €

Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5 €
Znižana cena vstopnice za dijake in študente: 4 €

Vplačila abonmajev bodo potekala na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica.

Z vpisom abonmaja si zagotovite:

• • stalni sedež v dvorani,

• • možnost obročnega plačila abonmajske vstopnice.

Filmsko gledališče 2020/21

Filmsko gledališče 2019/20

Filmsko gledališče 2018/19

Filmsko gledališče 2017/18

Filmsko gledališče 2016/17

Filmsko gledališče 2015/16

Filmsko gledališče 2014/15

Filmsko gledališče 2013/14

Kulturni dom Nova Gorica,
Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica
T: + 386 5 335 40 10

Kontakt

Mateja Poljšak Furlan
kustosinja / koordinatorka in organizatorka kulturnih programov
T: 05 335 40 15
E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si