Komentar
»Stoletja, pravzaprav tisočletja že človeštvo vznemirja mit o Medeji, antični junakinji, ki je zaradi izdaje svoje ljubezni ubila svoja otroka. O ženski, tujki v nenaklonjenem okolju, ki je iz neopisljive notranje bolečine v nekakšnem absurdnem zadnjem poskusu, da bi bila slišana, videna …, storila najhujši zločin in ga ni tajila. Moralna sodba njenega dejanja se je od antike naprej razlikovala glede na časovna obdobja in interpretacije izvornega mita, nesporno pa gre za izrazito večplasten lik, ki presega črno-belo karakterizacijo in zajema prav vse odtenke človeškega obstoja. Na prav tak ambivalenten način se teme detomora, ki pa ni interpretacija antičnega mita, ampak povsem sodobnega, približno deset let starega resničnega dogodka, loteva tudi francoska scenaristka in režiserka senegalskih korenin Alice Diop v celovečernem igranem prvencu Saint Omer. Vzporedno spremljamo zgodbi dveh mladih žensk, falirane študentke Laurence Coly, obtožene umora petnajstmesečne hčerke, in Rame, uspešne pisateljice in novinarke, ki naj bi o sojenju napisala reportažo. Podobnost med ženskama je očitna: starost, družinsko okolje, otrok iz rasno mešane zveze in posledično – podobne travmatične izkušnje, ki so ju zaznamovale, ko sta se poskušali uveljaviti v ne vedno naklonjeni okolici. Kot svoj čas Medeja sta tudi oni dve po spolu in rasi ʽdvojno tujiʹ in tako marsikdaj prepuščeni odločitvam drugih. /…/ Glede na temo, ki jo obravnava, je Saint Omer presenetljivo nežen film. Zdi se, da režiserke ni zanimala toliko resnična krivda za storjeno dejanje – ta je tako in tako jasna –, ampak bolj družbena odgovornost, ki je do njega pripeljala. Podobno kot je pred tisočletji najgloblji obup pognal v zločin Medejo, tako je tudi perspektivna študentka Laurence v svoji novi domovini naletela na prevelike ovire za svoje duševno zdravje in posledice so seveda strahotne.«

Gaja Poeschl, Gremo v kino – Program ARS

»Z režijsko suverenostjo in intelektualno ostrino, s katero v sodobni interpretaciji courtroom drame z elementi odpora, radovednosti in empatije, ki jih od protagonistke-opazovalke v skoraj dokumentaristični maniri obrne nazaj proti gledalcu, sestavi kompleksen portret ženske na zatožni klopi, se Alice Diop približa zadnja leta redko videni filmski popolnosti.«

Marina Gumzi, Ekran

»Vzeti zgodbo o detomoru in jo spremeniti v izjemen film o materinstvu. Iz grozljive časopisne novice ustvariti trezen, pošten in inteligenten film. To je mali čudež Saint Omerja. /…/ Dve uri komajda zapustimo sodno dvorano, a skupaj z nami vstopi neskončno zapleteno vprašanje nekega življenja; procesija norosti, osamljenosti, pomanjkanja ljubezni in pretrgane komunikacije, ki ni brez povezave s francosko kolonialno zgodovino in rasizmom.«

Elisabeth Franck-Dumas, Libération

Izjava avtorice
»Moji filmi so vedno rezultat intuicije. Ta raste in raste, dokler se ne spremeni v tako veliko obsesijo, da se iz nje rodi film. /…/ Pri filmu Saint Omer se je vse začelo s fotografijo, objavljeno leta 2015 v časopisu Le Monde. Gre za črno-bel posnetek nadzorne kamere: temnopolta ženska na postaji Gare du Nord potiska otroški voziček, v katerem je rasno mešani otrok, oblečen v kombinezon. /…/ Dva dni prej so v Berck-sur-Mer ob šestih zjutraj našli otroka, ki so ga nosili valovi. /…/ Pogledam jo in vem, da je Senegalka, vem, da sva istih let, poznam jo tako dobro, da v njej prepoznam sebe. /…/ Sojenje poteka junija 2016 in odločim se ga udeležiti. O tem ne govorim nikomur. Ne znam si razložiti tega norega dejanja, da grem na sojenje ženski, ki je ubila svojega petnajstmesečnega rasno mešanega otroka, ko pa sem tudi sama mlada mati rasno mešanega otroka. /…/ Mislim, da sem film morala posneti, tako zaradi osebnih kot političnih razlogov. Zgodbo teh žensk sem želela povedati, da bi zabeležila njihov molk, da bi jim vrnila vidnost. To je tudi eden od političnih ciljev filma. Pa tudi govoriti o materah, iz katerih smo nastale, o prtljagi, ki jo nosimo s sabo, o naši dediščini, o bolečini, ki nas je oblikovala … O tem, iz kakšnega molka, niča izgnanstva – njihovega izgnanstva –, niča življenja naših mater, niča njihovih solz, niča njihovega nasilja smo poskušale sestaviti svoja življenja. Film skuša odgovoriti na vprašanja, s katerimi se soočajo vse ženske, hkrati pa specifično spregovori o enem vidiku zgodovine priseljevanja. O tem, kako smo me, temnopolte Francozinje, prek teh mater postale matere.«

Alice Diop, režiserka in soscenaristka

Režiserka
Francoska scenaristka in režiserka Alice Diop se je rodila leta 1979 v predmestju Pariza v družini senegalskih priseljencev. Po študiju afriške kolonialne zgodovine in vizualne sociologije na Sorboni se je vpisala še na filmsko šolo La Fémis ter po zaključku stopila na pot dokumentaristične ustvarjalnosti. Tako se je petnajst let po tistem, ko je zapustila del pariškega predmestja, kjer so povečini naseljeni priseljenci, okoliš Aulnay-sous-Bois, tja vrnila in posnela svoj prvi dokumentarec, film La Tour du monde (2005), ki predstavi kulturno raznolikost tega kraja. V naslednjih letih je posnela več dokumentarnih del, med katerimi je tudi celovečerni dokumentarni film Nous (Mi, 2021), s katerim je osvojila več festivalskih nagrad, med drugim tudi nagrado za najboljši dokumentarec na festivalu v Berlinu. Takrat prične Alice Diop razmišljati o delu na igranem celovečercu. Njegova zasnova je dokumentaristična, a s celovečercem Saint Omer ustvari sijajno igrano delo, ki je na Beneškem filmskem festivalu nagrajeno s srebrnim levom (veliko nagrado žirije) in levom prihodnosti za najboljši prvenec.