Komentar
»Rekli bi lahko, da Alice svoje like ʽizpustiʼ oziroma spusti z vajeti v točno določenem trenutku filmske zgodbe, v točki, ko se v njej ʽzgodiʼ diamant v tragediji, torej nekaj lepega in nekaj, kar je bilo nepričakovano. Ne zanima je niti potek samega terorističnega napada. Škoda bi bilo filmske minutaže, ki jo raje in v skrbno dodelanem dramaturškem loku nameni njegovim grozljivim posledicam in žrtvam. Vsaki osebi, ne le protagonistki, ki jo s pretanjenim občutkom za travmatiziranega človeka igra s cézarjem ovenčana Virginie Efira, režiserka tako nameni dovolj časa, da razkrije svojo plat zgodbe in nakaže svoj način soočanja s travmatično izkušnjo. Le v skupnosti namreč posameznik lahko uvidi celoten dogodek in na novo zgradi svoje življenje. Koncept diamantov v tragediji govori o tem, kako travmatična izkušnja nepričakovano ponudi nekaj lepega. Prijateljstvo, ljubezen, povezanost. V primeru Alice Winocour oziroma njenega brata, preživele žrtve tovrstnega napada v pariški koncertni dvorani pred osmimi leti, je tak diamant ta natančen, pretresljiv, predvsem pa študijsko izjemno poglobljen film.«

Gaja Pöschl, Gremo v kino – Program ARS

»Alice Winocour, ki smo jo spoznali prek sijajne Proxime, bila pa je tudi soscenaristka turške festivalske uspešnice Mustang, nam ponudi sočustvujoči, z upanjem nepričakovano prežeti pogled na te travmatične dogodke. Udejanjenje njene sijajne vizije pa ne bi bilo mogoče brez vrhunskega prispevka Stéphane Fontaine, direktorice fotografije, ki nam je s fluidno kamero posredovala tisto dušečo, skoraj abstraktno izkušnjo napada, kakor ga je doživela Mia, z obrazom pritisnjena k tlom bistroja, zaradi česar je njen pogled lahko ujel le grozeče korake napadalcev, na tleh ležeča telesa ostalih gostov ter črepinje razbitih vinskih kozarcev. Podobe njenega dela pa domiselno izpostavijo tudi take detajle, ki so kot šrapneli, drobci granate, skoraj dobesedno zarijejo v podzavest gledalcev: ogrlica neke ženske, bežni trenutek srečanja dveh pogledov, pa tista glede na situacijo prav absurdna skrb za odprti in načeti lonček jogurta, ki je ostal v hladilniku. Ta detajl si je Alice sposodila pri bratu, ki je napad preživel in se je med enim njunih pogovorov o dogodkih spomnil na tesnobnost, ki jo je občutil v trenutku, ko se je spomnil na ta jogurt, in ki je bila povsem nesorazmerna z resnostjo položaja, v katerem se je nahajal. A prav to naslanjanje na resničnost, na pristne, človeške trenutke v tej veliki tragediji je tisto, kar delo Alice Winocour naredi tako posebno in vznemirljivo.«

Wendy Ide, The Guardian

Izjava avtorice
»Moj brat je bil 13. novembra v Bataclanu. Medtem ko se je skrival, sva del noči ostala v stiku prek SMS-sporočil. Film so navdihnili tako moji spomini na travmatični dogodek kot bratova izpoved v dneh po napadu. Na lastni koži sem izkusila, kako spomin razstavi in nato pogosto znova sestavi dogodke. /…/ V naslednjih tednih sem začela spremljati spletne forume, na katerih so se žrtve združevale glede na območje napada. /…/ Tako sem prišla v stik z močno povezano skupino ljudi, ki so si skušali pomagati tako, da so se občasno skupaj vračali na prizorišče dogodka. Zelo se me je dotaknila misel, da si človek življenja ne more na novo zgraditi sam; da sta za to potrebna vsaj dva; da gre za stvar skupnosti. Zato sem hotela posneti ansambelski film z velikim številom likov iz različnih okolij. /…/ Bolj kot sam napad so me zanimale posledice, ki jih pusti na preživelih. Žrtve nikoli nimajo celostnega pogleda na napad; vidijo le delce, utrinke, neurejene podobe – kot nekakšne črepinje razbitega ogledala. /…/ Ob srečanju s preživelimi me je presenetilo, kako so bili prav vsi odločeni, da bodo znova sestavili svoja življenja, da bodo spet našli srečo. V film sem želela ujeti to željo po okrevanju.«

Alice Winocour, režiserka in soscenaristka

Režiserka
Alice Winocour se je rodila leta 1976 v Parizu. Na slavni pariški filmski šoli La Fémis je vpisala in dokončala študij scenaristike. Med študijem je posnela tri kratkometražne filme in spisala scenarij za igrani celovečerec Vladimirja Perišića Običajni ljudje (Ordinary People), srbsko-francosko koprodukcijo, ki je bila premierno predstavljena leta 2009 v sklopu festivala v Cannesu. Nato pa je leta 2012 tudi sama posnela celovečerni igrani prvenec, dramo Augustine, ki spregovori o razmerju psihiatra in njegove pacientke, ter že takoj pristala v tekmovalnem programu canskega festivala, in sicer sekcije Teden kritike. Korak naprej je naredila z drugim celovečercem, filmom Maryland, saj so ga leta 2015 povabili v prestižno cansko sekcijo Posebni pogled. Še naprej je delovala tudi kot scenaristka in tako sta istega leta s turško režiserko Deniz Gamze Ergüven predstavili izjemno dramo Mustang, zgodbo o žalostni usodi petih sester v močno patriarhalni turški družbi. Za ta scenarij je Winocourjeva tisto leto prejela cézarja za najboljši izvirni scenarij. Položaju žensk v sodobni družbi se je posvetila tudi v naslednjem celovečercu, sijajni astronavtski drami Proxima, v kateri razmišlja o tem, čemu vse se mora ženska odreči za izpolnitev poklicnih sanj. Spomini na Pariz so njen najnovejši filmski projekt, za katerega je ob režiji spisala tudi scenarij.