Komentar
»Navdušenje nad Jarmuschevim delom ne izvira toliko iz tega, ‘o čem’ nam film govori. Sama zgodba in zaplet sta nadvse preprosta in skromna. Zato pa se v nas iz kadra v kader, iz podobe v podobo vse jasneje in vse bolj nedvoumno oblikuje spoznanje, da je našemu pogledu dan vpogled v stvaritev skupine vrhunskih ustvarjalcev: od fenomenalne igralske zasedbe, ki je tako harmonično uravnotežena med ameriškim (Lurie in Waits) ter italijanskim dvojcem (Benigni in Nicoletta Braschi), prek domiselne režije, ki ruši tako naša pričakovanja kot tudi številne utečene filmske konvencije (pri tej je ob Jarmuschu kot pomočnica sodelovala ‘kraljica’ novega francoskega filma devetdesetih let Claire Denis), pa vse do dramatične, neonoirovske fotografije velikega Robbyja Müllerja (stalnega sodelavca Wima Wendersa) in hipnotične glasbene opreme dvojca Lurie-Waits. Pod udarom zakona nas povsem preseneti, saj deluje na um in na čute tako drugače, neobičajno, na povsem drug način od tistega, ki smo ga vajeni pri večinski hollywoodski produkciji. Ali, če povemo malce drugače: ponudi nam čisti filmski užitek, od začetnih, elegičnih uvajalnih kadrov pa vse do nepričakovanega, čisto zadnjega prizora /…/.«

Vincent Canby, The New York Times

»Zaradi hipnotične glasbe, izjemnih igralskih nastopov in odlične črno-bele fotografije Robbyja Müllerja bi film Pod udarom zakona, tretje celovečerno delo Jima Jarmuscha, morda še zadnjega velikega avtorja sodobnega ameriškega neodvisnega filma, slogovno in estetsko lahko primerjali z zgodnjimi deli Davida Lyncha in Spika Leeja. A prav tako ne gre spregledati vzporednic z njegovimi poznimi deli, v prvi vrsti z vampirsko fantazijo Večna ljubimca. Tako nam mračni New Orleans, kakršnega nam predstavi Pod udarom zakona, to mesto obupa, dekadence in duhov, v trenutku v spomin prikliče podobe Detroita po gospodarski apokalipsi, tistega srhljivo opustošenega mesta, v katerem dobro živijo le krvosesi. Jarmusch v obeh delih razkriva svoj skoraj čudežni dar za iskanje sanjske, onirično-srhljive praznine v mestih, po katerih tavajo njegovi liki, z njimi pa tudi mi, gledalci. Rekli bi lahko, da podobe filma Pod udarom zakona žarijo z nekakšno neprisiljeno nonšalanco, skoraj brezbrižnostjo, a hkrati tudi eleganco. /…/ Zato njegovo delo danes, in nedvomno tudi še dolga leta, povsem upravičeno uživa sloves enega najbolj kulskih filmov vseh časov.«

Peter Bradshaw, The Guardian

»Sijajni Jarmuschev film Pod udarom zakona lahko opišemo na več načinov: kot minimalistično pravljico, kot sodobno različico zaporniških dram iz tridesetih let ali kot eksistencialno komedijo. Toda v prvi vrsti si ga je vredno zapomniti kot bogato teksturiran pogled na stari New Orleans in čarobno močvirje, ki ga obkroža. Film se z glasbo in pesmimi zvezdnikov Johna Lurieja in Toma Waitsa ter kontrastno črno-belo fotografijo velikega Robbyja Müllerja (Pariz, Teksas) izogne turistom na ulici Bourbon in najde navdih v propadajočem podzemlju mesta, v ‘žalostnem in lepem svetu’, kot ga poetično upesni Waits. Jarmuschevo shematično zgodbo in izraziti odpor do sentimentalnosti bi lahko zamenjali za hladno odtujenost, toda film razodeva tiho toplino do svojih likov, ki je v popolnem sozvočju z njihovim obotavljivim prijateljstvom.«

Scott Tobias, The AV Club

Izjava avtorja
»Priznati moram, da sem film sprva zasnoval predvsem kot poligon za Lurieja in Waitsa. A ko smo se pričeli igrati in premetavati, pravzaprav gnesti navržene ideje, sem takoj zaznal, da nekaj manjka. A še sanjalo se mi ni, kaj bi to bilo. Delo pri projektu je prekinila pot v Italijo, kamor sem moral kot žirant nekega manjšega festivala. No, povedati moram, da sem ponujeno žiriranje sprejel le in zgolj zaradi tega, ker smo se s prijatelji dogovorili, da se bomo tam zbrali in poklonili nedavno preminulemu prijatelju. V žiriji je bil tudi Roberto. Čeprav ga nisem poznal, še nikoli nisem slišal zanj, in čeprav sva se lahko sporazumevala le v polomljeni francoščini, sva se takoj zbližala. Ne le to: v tistem nemogočem jeziku sva se pogovarjala kar ure in ure. Zaradi tega se naju je kmalu prijel sloves najmanj resnih in najbolj problematičnih žirantov. A s tem se nisem obremenjeval, saj sem dojel, da sem končno našel rešitev za projekt z Luriejem in Waitsem. Kmalu sem posnel Pod udarom zakona.«

Jim Jarmusch, režiser in scenarist

Režiser
Jim Jarmusch se je rodil januarja 1953, in sicer v kraju Cuyahoga Falls v zvezni državi Ohio. Danes nesporno velja za enega vodilnih in najvplivnejših ameriških neodvisnih filmskih ustvarjalcev. Ta status si je pridobil relativno zgodaj in hitro, oziroma, če smo natančnejši, prinesel mu ga je niz nizkoproračunskih, minimalističnih, črno-belih tragikomedij, ki jih je nanizal v prvi polovici osemdesetih let (to so filmi Neskončne počitnice/Permanent Vacation, 1980; Bolj čudno od raja/Stranger than Paradise, 1984; Pod udarom zakona/Down by Law, 1986) in ki jih je zaznamoval Jarmuschev nenavadni smisel za humor, nadvse samosvoj občutek za filmski ritem in tista tako prepoznavna melanholija, ki prežema njegova dela. Tem prvinam je v devetdesetih dodal poigravanje z žanrskimi obrazci ter tako ustvaril paleto inovativnih, slogovno nadvse domiselnih del, od eksistencialističnega filma ceste (kot sta bila Noč na zemlji/Night on Earth, 1991, in Zlomljeni cvetovi/Broken Flowers, 2005) pa vse do samurajske kriminalke (Duh samuraja/Ghost Dog, 1999, pogojno pa tudi Meje razuma/Limits of Control, 2009) in distopične vampirijade (Večna ljubimca/Only Lovers Left Alive, 2013). Tak estetsko-slogovni pristop ga je vodil tudi pri snovanju Mrtveca (Dead Man, 1995), pomenljivo naslovljene ironične reinterpretacije ameriškega mita o Divjem zahodu, ki danes nesporno velja za enega najboljših ameriških filmov devetdesetih let. Jarmusch je znan tudi po svojih kratkometražnih projektih (iz enega teh je nastal omnibus Kava in cigarete/Coffee and Cigarettes, 2003), kot velik ljubitelj glasbe (je avtor številnih kritiških esejev o nekaterih vplivnih skupinah in izvajalcih) in tudi sam glasbenik (že od mladih let je sodeloval pri različnih glasbenih projektih, od povsem obskurnih, prek bolj ali manj znanih, kot je bila na primer njegova avant-rock skupina Sqürl, pa celo do zvezdniških, kot na primer s hip-hop skupino Wu-Tang Clan) pa je posnel tudi več odlično sprejetih glasbenih dokumentarcev: na primer Leto konja (The Year of the Horse, 1997), v katerem je podal svoje videnje ene izmed turnej Neila Younga, še bolj ambiciozen in dovršen pa je bil projekt Gimme Danger, 2016, Jarmuschev poklon Iggyju Popu in njegovi skupini The Stooges. Pravi, da že nekaj let pripravlja tudi projekt nekonvencionalne opere, ki bo obravnavala lik in delo fizika Nikole Tesle, čigar velik občudovalec je. Kot resnično vsestranski ustvarjalec je na ustvarjalni poti eksperimentiral tudi v polju poezije, veliko naklonjenost do te literarne zvrsti pa je izrazil tudi v filmskih podobah. Paterson iz leta 2016, njegovo največkrat nagrajeno delo, nam tako prinaša zgodbo o vsakdanu skromnega pesnika, voznika mestnega avtobusa, in njegove žene, zveste bralke njegove poezije.