Komentar
»Film Asteroid City je v Cannesu požel veliko naklonjenih kritik, razočaran pa sem bil nad odklonilnimi komentarji recenzentov, ki jih spoštujem. Mnogi izmed njih so se odločili za najbolj očitno linijo kritike (režiserjeva značilna ekscentričnost, preveč zvezdnikov, pretirana izumetničenost), ne da bi se poglobili v razlikovalne lastnosti filma. Nasprotno sam menim, da gre za eno najboljših Andersonovih del do zdaj.«

David Bordwell, Observations on Film Art

»Wes Anderson se priložnostnemu opazovalcu morda zdi kot nekdo, ki bodisi noče brati kritik svojih filmov ali pa jim do absurdnosti dobesedno verjame. Tiste pikolovske mizanscene, simetrične kompozicije in natančne vožnje kamere, ki so postale predmet viralnih videov in hudomušnih memov, ne bodo kar tako izginile. Medtem ko drugi režiserji svojim kritikom odgovarjajo z iskanjem novih tem in pristopov, Anderson, tako kot pred njim Federico Fellini, samo še bolj odločno vztraja pri svojih slogovnih posebnostih. Kolegica Alison Willmore je njegovo predhodno delo, Francosko depešo, (pravilno) označila za ‘najbolj andersonovski film, kar jih je Wes Anderson kadarkoli posnel’. Verjetno bi lahko enako trdili za vsak novi Andersonov film, zagotovo pa to velja tudi za čudoviti Asteroid City. /…/ Drznost in lepota pričujočega dela izhajata iz načina, kako misterije človeškega srca povezuje s skrivnostmi znanosti in vesolja. /…/ Za norostjo Wesa Andersona se je vedno skrivala metoda, toda Asteroid City nas spomni, da se tudi za njegovo metodo skriva norost. In prav zaradi tega je tako velik umetnik.«

Bilge Ebiri, Vulture

»Film, ki se začne kot ‘le še ena’ brezhibna komedija Wesa Andersona, nazadnje postane njegovo najbolj kozmično in radikalno delo. /…/ To je film, ki ti počasi, resnično počasi leze pod kožo; sprva te celo zavaja, saj si kot gledalec hitro ustvariš vtis, da gre pri delu le za razpršeno zbirko nepovezanih drobnih detajlov in skečev. /…/ In vse v njem gravitira okrog značilno andersonovske ideje, da je dejstvo, ali nam bo uspelo doseči tako želeni notranji mir, v prvi vrsti in predvsem odvisno od tega, ali bomo znali prevzeti nadzor nad celotno množico dejavnikov, ki ga tvorijo, pogojujejo in ki jih nikoli ne zmoremo povsem doumeti. /…/ Če lahko rečemo, da vsi Andersonovi filmi temeljijo na napetosti med redom in kaosom, med negotovostjo in dvomom, pa je prav Asteroid City prvi, ki to napetost vzame za osrednjo temo, razmišljanja o njej pa še največkrat izrazi skozi tisto trenje, ki se poraja iz njegovega mizanscenskega pristopa, zanj tako značilnega vzporejanja različnih ravni znotrajfilmske realnosti. In čeprav mu nekateri zaradi tega očitajo samopašni in samozadovoljni formalizem, pa bodo morali vsi, ki bodo s filmom vztrajali do konca, ko nam Anderson poda tisti nepričakovani in tako presunljivo lepi trenutek, znotraj katerega doseže nekakšno ravnovesje med temi nasprotujočimi si silami /…/, preprosto priznati, da takrat, v tistem trenutku vsa očitana izumetničenost njegovega dela preprosto izgine, izpuhti.«

David Ehrlich, IndieWire

Izjava avtorja
»Ko sem sam začel razmišljati, da bi rad snemal filme, se je gledalo filme, kot sta Boter in Taksist, ter dela Briana De Palme. To so bili takrat trendovski avtorji in filmi. A če sem povsem iskren, so nas intimno še veliko bolj privlačili ustvarjalci kot na primer Marlon Brando, James Dean, Montgomery Clift in Elia Kazan … Ti so v nasprotju z intelektualistično usmerjenimi avtorji in deli zagovarjali in promovirali čustva tistega filmskega obdobja ter njegovo še vedno močno povezavo z gledališčem. Vse se je morda začelo z delom Tramvaj Poželenje. Tennessee Williams je bil pomemben glas teh nemirnih in ranjenih likov. /…/ In tako sem se odločil, da bi tudi sam rad posnel ‘gledališki film’. /…/ Druga stvar, o kateri smo se pogovarjali, pa je bila, da bi naredili nekaj v stilu Sama Sheparda. /…/ Rad imam Sama Sheparda, vedno sem ga imel rad. Z Ownom [Wilsonom] sva bila pred snemanjem prvega skupnega filma naravnost obsedena z njim. Spomnim se, da sem bral, kako je govoril o moških, ki so se vrnili iz druge svetovne vojne in niso bili nikoli več takšni kot prej; o tistih nasilnih in zlomljenih očetih. /…/ Američani so odšli v vojno in se vrnili poškodovani. Ranjeni, obupani in izgubljeni ter v nasprotju s podobo podeželskega kluba, ki jo je skušala vzdrževati država. /…/ In morda so prav smrti bližnjih največji mejniki v naših življenjih. Tudi o tem govorijo moji filmi, vsaj mislim, da je tako. O kozmični sili vseh tistih, ki smo jih izgubili.«

Wes Anderson, režiser in scenarist

Režiser
Wes Anderson se je rodil leta 1969 v teksaškem Houstonu. Že kot otrok je z bratoma snemal filme na superosmičko in prirejal šolske predstave. Andersonova starša sta se ločila, ko mu je bilo osem let. Dogodek, ki ga je poimenoval ‘najbolj odločilen trenutek mojega odraščanja’, je kasneje obdelal v filmu Veličastni Tenenbaumovi (The Royal Tenenbaums, 2001). Kot najstnik je obiskoval zasebno šolo v Houstonu, ki je leta 1998 postala prizorišče njegovega drugega celovečerca, kultnega Rushmora. Na teksaški univerzi v Austinu, kjer je študiral filozofijo, se je spoprijateljil z Ownom Wilsonom. Ta je – poleg Billa Murrayja, Jasona Schwartzmana, Anjelice Huston, Willema Dafoeja, Seymourja Cassela in drugih – kasneje postal eno stalnih imen na spisku Andersonove ekipe sodelavcev. Z Wilsonom sta še kot študenta napisala scenarij, po katerem je mladi režiser najprej posnel kratkometražec, ki ga je leta 1996 razvil v svoj prvi celovečerec, film z naslovom Bottle Rocket. Delo je doživelo komercialni neuspeh, a pritegnilo veliko zanimanje kritikov. Med svojih deset najljubših filmov devetdesetih ga je kasneje uvrstil sam Martin Scorsese. Režiserjev četrti celovečerec, Življenje pod vodo (The Life Aquatic with Steve Zissou, 2004), je nastal kot plod avtorjeve otroške fascinacije nad legendarnim oceanografom in pustolovcem Jacquesom Cousteaujem. Leta 2007 se je Anderson odpravil v Indijo, da bi posnel Darjeeling Limited (The Darjeeling Limited), komedijo o duhovnem popotovanju treh odtujenih bratov, posvečeno Satyajitu Rayu. Sledila je priredba romana Roalda Dahla Čudoviti lisjak (Fantastic Mr. Fox), posneta v tehniki stop-motion animacije, z Georgeem Clooneyjem in Meryl Streep v glasovnih vlogah lisičjih zakoncev v krizi. Film je bil leta 2009 nominiran za oskarja v kategoriji najboljši animirani celovečerec. Režiserjev naslednji film, Kraljestvo vzhajajoče lune (Moonrise Kingdom), nostalgična glasbena pravljica o brstenju prve ljubezni, je kmalu postal ena njegovih največjih blagajniških uspešnic, leta 2012 pa je celo pri nas, v ljubljanskem Kinodvoru, zasedel prvo mesto po gledanosti. Sledil je nostalgični Grand Budapest Hotel (The Grand Budapest Hotel, 2014), posnet po navdihu klasičnih hollywoodskih komedij iz tridesetih let in spominih dunajskega pisatelja Stefana Zweiga. Nato se je Anderson znova vrnil k animacijski tehniki stop-motion in posnel delo Otok psov (Isle of Dogs, 2018). Z dosedanjim opusom, ki obsega deset celovečernih filmov, se je dodobra uveljavil kot eno najizvirnejših imen v sodobni pokrajini ameriškega filma in hkrati kot eden najvplivnejših ustvarjalcev svoje generacije. Kot velik ljubitelj filma, gledališča in literature je v svojih delih prepletal elemente in vplive številnih avtorjev, od velikanov filmske režije, kot so Orson Welles, François Truffaut in Martin Scorsese, do pisateljev in dramatikov, kot sta na primer J. D. Salinger in Tennessee Williams. Tako je izoblikoval resnično svojski in prepoznavni slog, edinstveni preplet visoko stilizirane estetike, ekscentričnega in absurdnega humorja ter toplega in iskrenega humanizma, ter v svojih delih kot eden izjemno redkih dosegel skoraj popoln spoj sloga in vsebine.