Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica

T: + 386 5 335 40 10

Group 10708

Filmsko gledališče

Filmsko gledališče

Sezona 2022/23

Še ne tako dolgo nazaj se nam je zdelo, da sta nam digitalizacija in prek svetovnega spleta »povezano« življenje omogočila zaživeti v tistem kandidovskem »najboljšem vseh možnih svetov«. Nenadoma nam je bil svet na dosegu roke, v vsakem trenutku smo se lahko odpravili v najbolj eksotične, divje in nenavadne kraje. Resda le virtualno, a saj smo vedeli, da je virtualna resničnost vse bliže tistemu pravemu, resničnemu svetu. In tako so nam vse bolj prenosne, vse bolj povezane in vse bolj zmogljive naprave omogočile, da svet pravzaprav nosimo s seboj, v svoji roki, in da smo vse bolj povezani tudi sami. Ne le da nam na klic prijatelja ni bilo več treba čakati doma, saj smo tako sami kot tudi on postali dosegljivi vedno in povsod – doživeli smo celo inflacijo prijateljev, saj so nam sodobne digitalne tehnologije omogočile, da se znova povežemo s tistimi, s katerimi smo izgubili stik, in da si pridobimo nepregledno množico novih, tudi takih, ki jih še poznali nismo (A kaj bi bili malenkostni! Pomembno je bilo le to, da smo se lahko pohvalili z impresivnim številom »prijateljev« na omrežju vseh omrežij!). In končno: sodobne digitalne tehnologije so nam podarile medij in prostor, v katerem smo se lahko izražali, v katerem smo lahko podajali svoje mnenje in bili pri tem tudi slišani! Digitalne tehnologije so spremenile svet! O tem ni nobenega dvoma. Toda, ali bi si res upali potrditi, da je bila to sprememba na bolje?

 

Težko je zanikati, da je bilo v prvih letih »digitalne revolucije«, te zadnje velike tehnološke preobrazbe našega sveta, v zraku resnično čutiti optimizem, pristnost želje po spremembi na bolje ter hkrati strastno zagnanost pri udejanjanju te spremembe, oživljanje že skoraj pozabljenega koncepta skupnosti in delovanja za skupno dobro ter končno, a ključno, resnično iskreno željo po demokratizaciji družbenega prostora, v katerega je tako silovito vstopala digitalna tehnologija.

 

Nato pa se je zgodilo tisto, čemur smo bili priča že ničkolikokrat, a morda še nikoli tako izrazito in boleče: kapital je dobesedno ugrabil tisto, kar se je porodilo iz skupnosti in je bilo zasnovano, da ji služi, grobo je posegel v njen ustroj in njeno delovanje (od prodaje osebnih podatkov do preobrazbe mobilnih naprav v vohunske ali od Cambridge Analityca do Pegasusa) ter pri tem na račun uporabnikov pričel ustvarjati neverjetne dobičke. A najbolj osupljivi del zgodbe se na tej točki šele začne. Namreč, pri vsem tem je najbolj žalostno in najbolj boleče dejstvo, da smo ljudje, zazibani v otopelost potrošniške ekstaze, na vse to prostovoljno pristali in še danes pristajamo (vsakič, ko kliknemo tisti »sprejmem piškote«, ker je tako najbolj enostavno). In kar nočemo in nočemo videti, kam nas vodi tako »povezani« in »mobilni« svet: v vse večjo osamljenost, nestrpnost, obup in bolečino, nenazadnje pa tudi v vse večje družbene razkole.

 

V tem pogledu se zdi tokratni izbor naslovov za Filmsko gledališče še prav posebej zgovoren, saj avtorji prek del, ki si jih bomo ogledali v letošnjem abonmaju, opozarjajo na osupljivo široko polje tovrstnih družbenih in intimnih problemov. Poglejmo na primer le k našemu staremu znancu Nanniju Morettiju: hiše, kakršno vidimo v njegovem filmu Tri nadstropja, pozna praktično vsak od nas, saj gre za eno najpogostejših oblik večstanovanjskih bivanjskih stavb. Pa vendar se zdi na mestu, da se vprašamo, kako dobro jo v resnici poznamo. Moretti ji seveda nameni vlogo prispodobe za sodobno italijansko družbo, saj v njej živijo ljudje različnih družbenih slojev, različnih generacij, različnih pogledov, statusov … A ko jim nekaj časa sledimo, ko jih tako opazujemo v njihovi vsakodnevni rutini, presenečeni spoznamo, da jih vsej tej različnosti navkljub nekaj le povezuje: občutek kričeče osamljenosti, ki ga spremlja življenje v skupnosti.

 

Trenutek, ko se take osamljenosti zavemo – skratka, osamljenosti, ki vztraja kljub življenju v skupnosti oziroma navidezni povezanosti –, mnogi opisujejo kot trenutek prebujenja, trenutek, ko se iztrgamo nekakšni otopelosti, indiferentnosti, ujetosti v rutino. O enem takem, celo brutalno silovitem trenutku pripoveduje tudi otvoritveni film, gruzijski Začetek Dee Kulumbegashvili, ki skozi zgodbo o napetih odnosi med skupnostjo Jehovovih prič in lokalnim prebivalstvom spregovori tudi o intimnem »prebujenju« Jane.

 

Premisleka o razlogih, ki posameznika pripravijo do radikalnega dejanja, in to celo ob povsem nedvoumnem zavedanju usodnih posledic, ki jih to dejanje prinaša, se loti tudi sijajni japonski cineast Hirokazu Koreeda, ki se v Posredniku – njegovem prvem »korejskem« filmu – hkrati izzivalno loti še družbene percepcije takega dejanja. Prav iz te perspektive je nadvse zanimiva primerjava še z enim filmom letošnjega programa, iranskim Junakom Asgharja Farhadija. Deli nam tako z več zornih kotov predstavita problem konstrukcije družbene realnosti, tega, na kakšen način neki dogodek sploh dobi »pomen«. A opozorita nas tudi na to, kako hitro se lahko ta pomen spremeni, kako malo je danes potrebno, da se ob hitrem širjenju novic podoba nečesa spremeni.

 

Med filmi iz letošnjega programa, ki neposredno načenjajo temo vdora digitalnega v naša življenja, gre izpostaviti še dve deli. Prvi je Olga, švicarska drama o odraščanju Elieja Grappa. V njem sledimo mladi gimnastičarki Olgi, ki je morala zaradi vse bolj napete situacije doma, v Ukrajini, z mamo zbežati v Švico. Tam, v novem okolju, pa nikakor ne more pozabiti na dogajanje v domovini, ki jo je zapustila, pa čeprav bi se morala kot tekmovalka na najvišji ravni umiriti. Posnetki, ki jim vseskozi sledi na mobilnih napravah, pa nemir v njej le še stopnjujejo.

 

Lahkotnejše tone pri obravnavi vstopa sodobnih tehnologij v naša življenja ubere Maria Schrader, ki se v celovečernem prvencu Pravi moški loti nadvse zanimive teme umetne inteligence. Alma je namreč mlada znanstvenica, ki zbira sredstva za to, da bi lahko nadaljevala svoj projekt. Tako se prijavi za udeleženko v eksperimentu, pri katerem bo morala več dni preživeti v družbi robota. Prepričana je, da kot znanstvenica s tem ne bo imela težav, a kaj, ko je umetna inteligenca v robotu tako zasnovana, da naj bi bila v vseh pogledih njen idealni partner.

Naslednja dva filma bi lahko postavili v kategorijo fantazij, ki jih omogoča sodobni čas, a ko si ju pobliže ogledamo in o njiju razmislimo, vidimo, da sta kljub nekako »fantastičnim« nastavkom še kako realistična. To sta francoski deli Mala mama Céline Sciamma ter Kako rešiti planet Louisa Garrela. Céline Sciamma pripoveduje o deklici, ki na vrtu pri babici nenadoma sreča drugo deklico, za katero se zdi, da jo pozna še bolje kot ona sama sebe. Kako je to mogoče? Pravljični okvir, ki ga sodobna medicina morda kmalu omogoči. Garrel je po drugi strani bolj utopičen: zamisli si svet, v katerem so otroci veliko bolj odgovorni kot njihovi starši, saj so pripravljeni na to, da se odrečejo materialnim dobrinam in dejansko nekaj naredijo za naš vse bolj ogrožen planet.

 

Sledi niz filmov, ki tako ali drugače opozarjajo na nekatere oblike nestrpnosti v sodobnem svetu oziroma na pridobitve civilne družbe, ki jih ogroža vračanje k verskemu fundamentalizmu. Bližina Belgijca Lukasa Dhonta spregovori o intimnem prijateljstvu dveh naivnih fantov, ki sta še premlada, da bi sploh vedela, kako njuno razmerje vidi okolica. Zato se to prijateljstvo pod pritiskom okolice zlomi. Prav o tem sovraštvu iz družbene okolice, ki tako pogubno vpliva na posameznike in širše, spregovori tudi Dogodek Audrey Diwan. Dogajanje je sicer postavljeno v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, a zgolj zato, da pokaže, kam pripelje izguba določenih državljanskih pravic, ki smo si jih pridobili. V tem kontekstu, a kot klic k nuji po spremembi odnosa do fenomena evtanazije, gre gledati tudi Vse je bilo v redu našega starega znanca Françoisa Ozona.

 

In končno so tu še avtorji, ki že samo s tem, da posnamejo novo filmsko zgodbo, odprejo povsem novo dimenzijo nekaterih vprašanj: pri krasnih Almodóvarjevih Vzporednih materah je to vprašanje materinstva, pri Memorii Apichatpong Weerasethakul pa dojemanje našega sveta, ki se lahko ob nekaj čutnih spodbudah iz okolice povsem spremeni. No, kakor koli že, tudi letos smo tu, da vam priskrbimo obilo filmskih užitkov, raznolikih, do obisti različnih in drugačnih. A tako je prav.

 

Denis Valič, filmski kritik in publicist

  • Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti

Kdaj: od 26. septembra do 1. oktobra 2022

Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica

Kako: osebno

Vplačila: do 12. oktobra 2022

 

Po preteku navedenega datuma bomo vaše sedeže ponudili novim abonentom.

 

  • Vpis za nove abonente

Kdaj: od 3. do 12. oktobra 2022

Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica

Kako: osebno

Vplačila: ob vpisu

Redni abonma:                                            75 €

Upokojenci, študenti in dijaki:                   55 €

 

Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5 €

Znižana cena vstopnice za otroke, dijake in študente: 4 €

 

 

Vplačila abonmajev bodo potekala na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica.

 

Urnik blagajne:

vsak delavnik: 10.00–13.00, 14.00–17.00 in uro pred prireditvijo

Z vpisom abonmaja si zagotovite:

  • stalni sedež v dvorani,
  • možnost obročnega plačila abonmajske vstopnice.

Mateja Poljšak Furlan
kustosinja / koordinatorka in organizatorka kulturnih programov
T: 05 335 40 15
E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si

Blagajna
T: 05 335 40 16
E: blagajna@kulturnidom-ng.si

Mogoče vas zanima tudi …