Komentar
»Jagnje se v resnici izmika enoznačnim žanrskim oznakam, obstajajo celo vzporednice z vesternom, režiser sam pa je projekt opisal kot ʽvizualno pesemʼ. Kot soscenarist je z njim sodeloval pesnik in pisatelj Sjón, ki je v preteklosti pisal glasbo za Björk in besedila za von Trierjevo Plesalko v temi. Nastala je temačna pravljica, ki ruralne običaje preplete z mitologijo ter srhljivko o tesnobah in strahovih starševstva. Prav tako prek obrazcev žanra načenja temo družinske izgube in žalovanja, kar v zadnjih letih postaja (pre)pogost adut grozljivke. Od gledalca film terja precejšnjo mero potrpljenja in bo razočaral vsakogar, ki pričakuje klasično strašenje: več teže je na neizgovorjenem in atmosferi kot na srhljivih preobratih. Film spominja na neki drugi prvenec, Čarovnico (2015), s katero se je na filmski zemljevid vpisal Dave Eggers, a je vendarle ne dosega po intenzivnosti groze. Bolj primeren opis občutkov, ki jih zbuja film, bi bil … negotovost. Glavna zvezda filma je islandsko poletje z modrimi meglicami, poznimi sončnimi zahodi in čredami ovac, ki vsak dan potrebujejo skrb in nego. (Direktor fotografije Eli Arenson se izkaže s svojo tehniko plana in kontraplana.)«

Ana Jurc, MMC RTV SLO

»Tule je napis, za katerega nisem pričakoval, da ga bom kdaj videl na platnu: ‘Izvršna produkcija: Noomi Rapace, Béla Tarr.’ /…/ Gre za tip filma, ki ne poskuša zadovoljiti gledalčeve želje po pretiranem pojasnjevanju ozadja zgodbe. /…/ Preprosto nas sooči s surovim, eksistencialnim položajem dveh ljudi – in kopice najrazličnejših živali – v nedvomno čudovitem, a tudi nekoliko tesnobnem svetu. /…/ Jóhannsson v zvezi s svojim filmom upravičeno zavrača oznako ‘ljudska grozljivka’. /…/ Po mojem mnenju sodi Jagnje v isto tradicijo kot nadvse zanimiva švedska produkcija Meja (Gräns). V tem filmu je Abbasi s pridom izkoristil legendo o trolih /…/, hkrati pa dal jasno vedeti /…/, da mu ni niti malo mar za vse folklorne vidike, povezane z morebitno stvarnostjo takšnih bitij. Trole je uporabil zgolj kot dramsko metaforo, sredstvo za zaplet – en sam čudni, nadrealistični element, ki domnevno normalno družbo razstavi na koščke in postavi pod mikroskop. Natanko tako je na primer Jean-Claude Carrière v navdihnjenih scenarijih za Luisa Buñuela ter za filma Rojstvo (Birth, 2004) Jonathana Glazerja in Max, ljubezen moja (Max mon amour, 1986) Nagise Ošime izpeljal elegantno katastrofično zgodbo iz enega samega, odločilno nenavadnega detajla, ki ga osrednji liki jemljejo kot nekaj povsem običajnega /…/. Jagnje deluje na zelo podoben način. /…/ Eden najbolj obrabljenih klišejev v filmski kritiki je izjava: ‘Pokrajina je lik.’ Toda tukaj, v konfrontaciji človeka in okolja, dobi ta ideja nekaj smisla. Film predstavi pokrajino na zelo neobičajen način: ko liki hodijo ali celo tečejo skoznjo, imamo občutek, kot da se niso premaknili več kot za centimeter. Človek in narava sta povsem neusklajena, njuno tekmovanje pa daje slutiti nekaj zloveščega. Končni izkupiček te naraščajoče napetosti je osupljiv. Pravzaprav gre pri Jagnjetu bolj za to, da so liki pokrajine. Obrazi in telesni gibi igralcev so proučevani v gluhi tišini, z le najbolj subtilnimi namigi, ki nakazujejo spremembo razpoloženja ali notranjo misel.«

Adrian Martin, ScreenHub

Izjava avtorjev
»Kot otrok sem veliko časa preživel na kmetiji starih staršev, zato so jagenjčki, ovce in ovni živali, ki jih zelo dobro poznam. Vedno sem si želel povedati zgodbo, ki bi temeljila na ljudskih pripovedkah, zgodbo, ki bi prikazovala tisto, kar je od narave še ostalo v človeku in na drugi strani človeka, ki se poskuša znova umestiti v naravo. /…/ Film je vizualno-zvočni medij, ki se nas dotakne na več ravneh, zato sva se /s soscenaristom/ pri pisanju scenarija osredotočila na pripovedovanje zgodbe prek podob, dialoge pa sva skrčila na minimum. Jagnje se močno napaja pri islandskem ljudskem izročilu, a ne pri neki konkretni zgodbi, temveč pri mnogih, katerih elemente prepletam. Zanimajo naju predvsem zgodbe, ki so realistične, a imajo neki absurden ali nadrealističen vidik, ki pa kot tak ni nikoli izpostavljen in tako ʽpostaneʼ realističen kot vse ostalo.«

Valdimar Jóhannsson, režiser in soscenarist

»Rekla bi, da gre za univerzalno zgodbo. Na prvi pogled je sicer resda globoko zakoreninjena v islandski naravi, a mislim, da bi se lahko dogajala kjerkoli. To je družinska drama o žalovanju, celjenju ran in materinstvu. Zdi se mi skoraj kot grška tragedija – s ščepcem [islandske] čudaškosti.«

Noomi Rapace, igralka

Režiser
Valdimar Jóhannsson se je rodil leta 1978 na severu Islandije. Že v rani mladosti se je zapisal ustvarjalnosti in kmalu razkril svoj izjemno vsestranski ustvarjalni potencial. Soustanovil je namreč glasbeno skupino, za katero je pisal besedila in glasbo, kot plesalec je sodeloval v plesnih predstavah, posebno poglavje pa predstavlja njegovo delo z zvokom in posebnimi učinki, saj je kot inženir zvoka in strokovnjak za posebne učinke sodeloval pri številnih, tudi hollywoodskih projektih. V letih od 2013 do 2015 se je izpopolnjeval na doktorskem študiju v okviru programa Film Factory, ki ga je osnoval priznani madžarski filmski ustvarjalec Béle Tarra in ki deluje v Sarajevu. Med njegovimi mentorji so bila številna znana imena, kot na primer Tilda Swinton, Gus Van Sant, Carlos Reygadas in Apichatpong Weerasethakul. Kot režiser je posnel več nagrajenih kratkometražcev, Jagnje pa je njegov prvi celovečerec.