Komentar
»Čisto na začetku vidimo moške, ki opazujejo zajeto čredo divjih konj in jih odbirajo. Eden izmed teh krotilcev, aloitadorjev, nato izbere žival, se zapodi proti njej, se ji spretno obesi na vrat, pridružita se mu še dva krotilca in začne se strašen ples, grozovit boj med živaljo in človekom, ki jo skuša ukrotiti, ji zlomiti voljo – odrezana griva poražene živali je trofeja tega dejanja ʽudomačitveʼ, odvzema moči, svobode in podreditve. A zlomiti voljo za vsako ceno je tudi osrednji motiv medčloveških odnosov v tem gorskem zaselku, pozabljenem od boga. Naslovne Zveri bi bilo zato morda bolje prevesti v večpomenske beštije.«

Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik

»Rodrigo Sorogoyen s svojim popolnim obvladovanjem vseh elementov filmskega jezika mojstrsko stopnjuje napetost in na polovici filma povsem spremeni perspektivo, kot prelomna celovečerca Avantura in Psiho iz leta 1960. V enaki meri, kot je to podeželska srhljivka ali kriminalka, je tudi študija značajev in intimna drama o moško-ženskih odnosih, o prišlekih in domorodcih, o ljubezni in sovraštvu, tudi o trku razredov oziroma kultur. Ljudje lahko živimo v istem času in prostoru, ampak hkrati v vzporednih svetovih.«

Gorazd Trušnovec, Gremo v kino – Program ARS

»Zveri so psihološki triler, a tudi tiha drama. Francoski film, vendar tudi španski. Zgodba o maščevanju, ki hkrati govori o upanju. Kruta podeželska tragedija globoke in črne Španije, ki pa se ne odpove razsvetljenemu glasu pravičnega, zaželenega, pravilnega, naprednega … francoskega, recimo. To je film o moških, toda z ženske perspektive. Je pa nekaj, kar ta film zagotovo ni: pastoralna elegija. Z drugimi besedami: v Zvereh je ravno toliko adrenalinskega Sorogoyena iz filma Que dios nos perdone kot tistega resnega in globokega iz drame Madre. /…/ Film veličastno naravo spremeni v prizorišče klasične tragedije s pridihom fordovskega vesterna, pri čemer vsako gesto prežame z intimno možnostjo odrešitve, ob tem pa ves čas ohranja napetost – dokler v točno določenem trenutku, ob zori, kot na sliki Casparja Davida Friedricha, ne umre kozji pastir. Osupljivo. Ne zamudite.«

Luis Martínez, El Mundo

Izjava avtorja

»Pri pravici se mi zdi zanimivo, da ni nesporna, ampak relativna. Odvisno od zornega kota, iz katerega pripovedujemo zgodbo, lahko nekdo verjame, da je pravično eno, lahko pa je prepričan v ravno nasprotno. S soscenaristko Isabel Peña gledalca (in s tem tudi sebe) rada postaviva v čevlje nekoga drugega, v najbolj nepričakovano situacijo. Ko ustvarjava like, se prisiliva, da jih razumeva. /…/ Tako sva morala najprej dojeti, zakaj Antoine in Olga tvegata vse, da bi v tem kraju uresničila svoj projekt. Vendar to nista bila edina lika, ki ju je bilo treba razumeti. Med pisanjem sta naju močno zanimala tudi antagonista, brata Anta, ki v vasi živita že od rojstva. Ne da bi ju skušala opravičevati, sva razumela njuno stisko, njuno sovraštvo, pa tudi strah. Prizori, v katerih se aloitadorji povzpnejo na konja, se z njim borijo, ga onesposobijo, nato pa mu odrežejo grivo, spominjajo na koreografijo, lepo in hkrati nasilno, v kateri se človek in žival neusmiljeno spopadeta, dokler eden od njiju ne zmaga. Iz kaosa nastane red, potem pa spet vse od začetka, z drugim konjem. To se nama je zdela čudovita metafora za uvod v film.«

Rodrigo Sorogoyen, režiser in soscenarist

Režiser
Rodrigo Sorogoyen se je rodil leta 1981 v Madridu. Kot vnuk španskega filmskega ustvarjalca Antonia del Ame je Rodrigo, med prijatelji znan kot Ruy, je že zelo zgodaj vstopil v svet filma. Morda je prav zaradi tega sprva želel kreniti po drugačni profesionalni poti in se je vpisal na študij zgodovine na madridski univerzi Complutense. A srečanje z Bessonovim filmom Léon je v njem znova prebudilo fascinacijo nad filmsko ustvarjalnostjo in tako se je Rodrigo po končanem študiju odpravil še na študij filmske režije na madridski ECAM. Po diplomi je sprva pisal scenarije za televizijske serije, pri petindvajsetih letih pa je s Perisom Romanom sorežiral prvi celovečerni film 8 citas. Sredstva za snemanje drugega celovečerca z naslovom Stockholm je zbral s pomočjo množičnega financiranja. Za film Kraljestvo je prejel številne ugledne filmske nagrade. Leta 2019 je bil s filmom Madre nominiran za oskarja za najboljši kratki film. Zveri predstavljajo njegov dokončni prodor in uveljavitev med največjimi sodobnimi evropskimi filmarji.