Komentar
»Če bi bila Zakonska zgodba (Marriage Story, 2019) sodni film, bi bila verjetno podobna Anatomiji padca, tej vznemirljivi, nabrušeno inteligentni psihološki drami, ki se kot elektron okoli atomskega jedra vrti okrog sijajne Sandre Hüller. Žensko obtožijo umora moža. Njen enajstletni sin, ki bo nastopil kot ključna priča in ki je pred nekaj leti v nesreči izgubil vid, sedi v dvorani in pozorno posluša. Odvetniki rohnijo, razvijajo puhle teorije in dlakocepijo (po Svetem Omerju imamo tu še en primer forenzične študije francoskega pravnega sistema). Toda tisto, kar film v resnici secira, je skrivnost, ki jo predstavljajo strasti drugih. Kdo je odgovoren, ko v zakonski zvezi zaškripa? Ali je ljubezen preprosto izpuhtela, se je morda umaknila ali pa jo je kdo odrinil? /…/ Med skrajnima poloma ‘biti kriv’ in ‘biti nedolžen’ je nešteto odtenkov krivde in sokrivde. Anatomija padca v jasnih in čistih linijah krmari skozi to moralno močvirje in razkriva nesmiselnost poskusov, da bi iz njega izluščili poenostavljeno, binarno sodbo. Je Sandra ljubeča mati, morilska žena, sama s sabo obsedena ustvarjalka ali pa uničevalka z občutkom krivde? Izbira je vaša. Justine Triet s čudovito gotovostjo ujame občutek oziroma dejstvo, da nobena od velikih izjav – ljubim te, sovražim te, odpuščam ti, oprosti mi – ne izključuje ostalih treh.«

Jessica Kiang, Sight & Sound

»Vprašanja, kot so delitev družinskih opravil, usklajevanje domačega in ‘poklicnega’ dela ter starševstva in partnerskega odnosa, so tu tesno povezana s smrtjo. Anatomija padca ni problemski film o nasilju v družini, temveč delo, ki od znotraj opazuje zloveščo in nevarno naravo vsakega trajnega dogovora med dvema osebama. Kaj pa, če življenje v dvoje neizbežno pomeni padanje ali propadanje? /…/ Gledalci – podvrženi manipulaciji in hkrati odločeni, da prisluhnemo vsemu – smo tako kot Daniel šokirani, a vztrajni. Ne umaknemo pogleda. Ko sodnica Danielu prepove prihajati na sojenje /…/, ker bi rada ‘govorila brez strahu, da ga prizadene’, otrok mirno odgovori, da je ‘že bil prizadet’. Justine Triet svoje filme umešča prav na to točko: v igrivi prostor med začetni, nepreklicni udarec in njegovo boleče, a ključno verbalno nadaljevanje.«

Charlotte Garson, Cahiers du cinéma

»Film s senzacionalno Sandro Hüller v glavni vlogi /…/ je napeta in navdušujoče večplastna drama: mešanica proceduralne srhljivke, portreta zapletene ženske, zgodbe o zakonski krizi in pripovedi o odraščanju. Govori predvsem o naši temeljni nezmožnosti, da bi zares poznali sočloveka oziroma razmerje, pa tudi o tem, kako tvegani in brezupni so poskusi, da bi razumeli – naj gre za otroka, ki se sprašuje o svojih starših, ali pa za sodno razpravo, ki skuša razložiti nerazložljiv zločin. Z drugimi besedami: gre za film o pripovedovanju zgodb – zgodb, ki jih pripovedujemo drugim o sebi, in tistih, ki jih kot posamezniki in družba pripovedujemo sebi o drugih. /…/ Medtem ko nas z vznemirljivim in izjemno inteligentnim filmom vodi skozi močvirje izmuzljivih spominov, nenehno spreminjajočih se pričevanj in nezanesljivih pripovedovalcev, režiserki uspe tisto najzahtevnejše: pridobi si naše popolno zaupanje.«

Jon Frosch, The Hollywood Reporter

Izjava avtorice
»Želela sem posneti film o razpadu zveze. Na tehničen način opisati fizični in čustveni padec telesa ter tako simbolno prikazati konec neke ljubezenske zgodbe. /…/ Motiv padanja se ponavlja skozi celoten film, sprva v čisto dobesednem pomenu. Kako doživljamo padanje? Ideja o ‘teži telesa’, o padajočem telesu me že dolgo obseda, zlasti pa odkar sem videla najavno špico televizijske serije Oglaševalci (Mad Men) – s tistim moškim, ki pada v neskončnost. /…/ Pri sodiščih in pravosodnem sistemu se mi zdi najbolj zanimiva in hkrati zelo zaskrbljujoča misel, da gre za prostor, v katerem nekdo pripoveduje našo zgodbo namesto nas; ureja kaos v našem življenju, da bi jo povedal. Rezultat seveda ni resnica, pač pa fikcija, nekakšno povečevalno ogledalo, lupa, ki razkriva najmanjše podrobnosti našega življenja in daje pomen najbolj nepomembnim. Prav to seciranje najmanjših delčkov človekovega obstoja, da bi pojasnili kaznivo ali drugo dejanje, se mi zdi najbolj fascinanten vidik sodnega procesa. Pogosto pa je sodišče tudi prostor, v katerem se zrcali družba, njene najgloblje misli, način, kako gledamo moške in ženske, kako jih lahko zreduciramo na podobo.«

Justine Triet, režiserka in soscenaristka

Režiserka
Justine Triet se je rodila leta 1978 v mestu Fécamp v Franciji. Kasneje se je s starši preselila v Pariz, kjer je tudi odraščala. Sprva se je vpisala na študij slikarstva na Šolo lepih umetnosti v Parizu, a se je po dveh letih študija preusmerila v študij videoumetnosti in montaže. V zadnjih letih študija se je pod vplivom del Johna Cassavetesa in Jamesa Brooksa vse bolj približevala filmu. V prvih nekaj letih po študiju je tako ustvarila serijo dokumentarnih filmov, od dela Sur place (Na mestu, 2007) do Des ombres dans la maison (Sence v hiši, 2010). K igrani formi je najprej pristopila s kratkometražnim filmom, delom Vilaine fille, mauvais garçon (Zlobno dekle, slabi fant, 2012), za katerega je bila leta 2012 nagrajena na berlinskem festivalu, in sicer z nagrado EFA za najboljše kratko evropsko delo. Že naslednje leto je posnela celovečerni prvenec, film La bataille de Solferino (Bitka v ulici Solferino, 2013), s katerim pokuka v ozadje francoske predsedniške bitke. Film je sicer prejel dobre kritike, a večjega uspeha ji ni prinesel. Povsem drugačno usodo pa je doživelo njeno drugo celovečerno delo, film Victoria (2016), ki sledi mladi pravnici, zagovornici prijatelja, ki je bil obtožen, da je z nožem ranil svojo prijateljico. Postal je namreč velika blagajniška uspešnica, Justine pa prinesel tudi prve prestižne nagrade in priznanja. Temu je leta 2019 sledila Sibyl, za katero je scenarij napisala v sodelovanju s svojim intimnim partnerjem, igralcem in režiserjem Arthurjem Hararijem, glavno vlogo v njem pa namenila nemški igralki Sandri Hüller. Film, ki je bil posnet v naravnem okolju italijanskega otoka Stromboli, sledi intimnemu življenju neke psihoterapevtke in kritiki ga hvalijo kot enega prvih francoskih filmov, ki resnično vsestransko in poglobljeno predstavi ženski lik. Z istima sodelavcema, Hararijem pri scenariju in igralko Hüller, je posnela tudi svoje naslednje delo, velikega canskega zmagovalca, film Anatomija padca (Anatomie d’une chute, 2023).