Komentar
»Priznati moramo, da film Ljubiti življenje kljub stereotipnosti prizorov te vendarle utemelji na psiholoških zakonitostih in kompleksni obdelavi romantičnih ter družinskih odnosov. Stalno vozlanje, končevanje in začenjanje na novo pravzaprav temelji na oponašanju ritma življenja. V njem se nenehno srečujemo z navideznimi in novimi začetki in razočaranji, ki se dogajajo ne glede na našo zavestno željo. Prav zato nas film Ljubiti življenje tudi ves čas ohranja pozorne. Tudi če nam gre včasih na živce, v njem vendarle prepoznavamo nekaj zelo življenjskega in domačega. Zgodbo po ovinkih pripelje do edinega smiselnega konca. / …/ Film Ljubiti življenje nam torej postreže z znanim preigravanjem zapletov v romantičnih odnosih s kopico že videnih motivov, a nas vseeno prepriča. Najbrž tudi zato, ker se nikoli ne trudi pretvarjati, da je kaj drugega kot to, kar je. Ker se suvereno drži poti, ki jo zmore obvladati.«

Muanis Sinanović, Gremo v kino – Program ARS

»Globoko ganljiva melodrama, pripovedovana z glasnostjo pritajenega šepeta, predstavlja velik preboj za režiserja /…/, ki je našel popolno zgodbo za svoj pronicljivi, čeprav odmaknjeni slog. V tem smislu se ne zdi naključno, da film govori o razdalji – natančneje: o razdalji med ljudmi, ki iščejo bližino drugega po tragediji, zaradi katere so se znašli daleč stran od samih sebe. /…/ Čeprav je v filmu veliko ostro napisanih intimnih pogovorov, številni najbolj ganljivi trenutki (in prav vsi najbolj zgovorni) temeljijo na nekakšni čustveni geografiji. Na primer ko začne Park po deložaciji spati v praznem stanovanju nasproti Taeko in Jira, ko se starša slednjega odselita iz mesta. Ali pa ko odsev sončne svetlobe osvetli Jirove oči z druge strani dvorišča. Ali pa prizor, v katerem opazujemo Taeko govoriti z nekom zunaj kadra, medtem ko se zmešnjava njenih čustev preliva prek jasnih meja, ki naj bi jih postavili okoli njiju. /…/ Liki v Fukadovem – kljub tragični premisi – blagem in iskrivem filmu se /…/ nazadnje soočijo z distanco, ki so jo ustvarili med seboj in drugimi. Ni treba zapustiti ljudi, vztraja Fukada z milino, ki nas skorajda prisili, da odvržemo oklep /…/. In vsakič, ko Taeko pogleda prekinjeno družabno igro Othello, ki je Keita nikoli ne bo mogel dokončati, se nam zazdi malce lažje ljubiti življenje.«

David Ehrlich, IndieWire

»Ljubiti življenje je neizrekljivo tragična in boleča drama o zapletenih življenjih; film, ki skrajni obup prepleta s suho komedijo ter občutkom čustvene zbeganosti in kaosa; zgodba, ki glavni ženski lik – in nas, gledalce – osupne s povsem nepričakovanim zaključkom zunaj Japonske, v Južni Koreji. S shakespearjevskim terminom bi delu lahko rekli filmska ‘problemska igra’. /…/ Nežnost in žalost tu obstajata hkrati s čudnim občutkom za absurdne, nezaslišane in neokusne preobrate, ki jih lahko ponudi življenje: film vas bo morda spomnil na misel Georgea Bernarda Shawa: ‘Življenje ne preneha biti smešno, ko ljudje umrejo; ravno tako kot ne preneha biti resno, ko se smejijo.’ Pred vami je bogat, raznolik filmski obrok.«

Peter Bradshaw, The Guardian

Izjava avtorja
»Pesem Love Life Akiko Yano sem prvič slišal pri dvajsetih letih in takoj me je očarala. Pozneje sem jo poslušal še velikokrat in začel sem razmišljati, kako bi jo najbolje prenesel v filmski medij. Potem mi je prišla na misel zgodba o zakoncih z majhnim otrokom, ki ne moreta deliti žalosti ob izgubi. Besedilo pesmi ‘Ne glede na razdaljo med nama mi nič ne more preprečiti, da bi te ljubil’ʼ si lahko razlagamo na različne načine. To mi je bilo v velik navdih. /…/ V vsakem filmu skušam izraziti svoje občutke in stališča o precej velikih temah in čustvih. Tokrat sta bili v središču ljubezen in osamljenost. Po mojem mnenju je človek v osnovi osamljen, kljub družini, religiji ali katerikoli drugi skupnosti. Zakaj torej takšen naslov? Ker menim, da svojo osamljenost lahko povežemo z osamljenostjo nekoga drugega in ustvarimo odnos, temelječ na ljubezni.«

Koji Fukada, režiser in scenarist

Režiser
Koji Fukada se je rodil leta 1980 v predelu Tokia, imenovanem Koganei. Čeprav se je s filmom intimneje seznanil že v otroštvu, saj je bil njegov oče velik ljubitelj filma in so si doma vseskozi ogledovali filmska dela z VHS kaset, o poklicni poti na tem področju dolgo ni razmišljal. A nato je med študijem na Univerzi Taisho odkril, da tudi Tokio premore filmsko šolo, in se odločil, da bo resneje zagrizel v večerne tečaje filmske režije. Njegovo nadarjenost in ambicioznost je takrat prepoznal eden njegovih profesorjev, Kiyoshi Kurosawa, eden vodilnih ustvarjalcev sodobnega japonskega avtorskega filma, in spodbudil ga je, naj se filma loti tudi resneje. Tako je Fukada že leta 2002 posnel svoj celovečerni igrani prvenec, film Stol (The Chair), še pomembnejše pa je bilo, da se je pridružil gledališki skupini Seinendan, ki jo je vodil Oriza Hirata, saj je dodobra izkusil delo z igralci in jih kasneje, v nadaljevanju filmske kariere, tudi uporabil. Kot je večkrat poudaril, so na oblikovanje njegove avtorske vizije še v največji meri vplivali francoski novovalovski cineasti, v prvi vrsti Eric Rohmer, čigar Zeleni žarek (Le rayon vert) je tisto delo, ki je morda še najbolj neposredno vplivalo nanj. Prvi večji uspeh mu je prinesla dramska komedija Gostoljublje (Hospitalité, 2010), za katero je prejel prve festivalske nagrade. Mednarodno pa je prodrl s petim celovečercem, filmom Harmonium (2016), s katerim je bil povabljen v cansko sekcijo Posebni pogled in tu osvojil nagrado žirije. Ljubiti življenje je njegov osmi celovečerni film.