V Novi Gorici in Goriških brdih se med 25. in 29. oktobrom 2023 odvija osma izdaja festivala OKTOBER JAZZ. Ta glasbeni dogodek, ki ga v dolgoletnem čezmejnem sodelovanju organiziramo skupaj z društvom Controtempo in festivalom Jazz&Wine of Peace iz Krmina, je prava poslastica za ljubitelje jazza. Tudi letos bomo imeli priložnost prisluhniti nastopom treh slovenskih in dveh tujih zasedb: Gal Furlan kvartet, David Mozetič 5tet, Mia Žnidarič in Steve Klink trio, Andy Sheppard trio in Jim and The Schrimps.
 
Kot je v navadi na našem festivalu in po dolgoletni tradiciji, bomo jazzovske utrinke tudi letos ovekovečili v festivalskem dnevniku. Kritičarka, muzikologinja, glasbena publicistka in urednica Nina Novak bo s svojim zapisom prinesla globok vpogled v glasbeno dogajanje. Za fotografski del dnevnika skrbi naš fotograf Janko Lipovšek.
 
Prijetno branje!

Sreda, 25. oktober 2023
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

GAL FURLAN KVARTET

Gal Furlan, bobni
Jure Boršič, tenorski saksofon
Anton Lorenzutti, kitara
Timi Vremec, bas

Leto je naokoli, pa četudi za zadnjo tretjino oktobra nekoliko nenavadno visoke temperature, kakor je s svojimi vremenskimi pojavi ekstremno vse letošnje leto, tega ne potrjujejo. Prav zato, morda, je tokrat težje zaznati tisto poznojesensko umirjenost, ki nas zanesljivo vodi k zimi in izteku leta, s tem pa k postavljanju novih izzivov pred same seboj, zaradi česar je osma izdaja festivala Oktober Jazz, zdaj že tradicionalno umeščenega na različne lokacije Goriške, vključujoč obmejne pokrajine Italije, kot naročena za podaljševanje poznopoletnih glasbenih doživetij.

Festival organizira Kulturni dom Nova Gorica, za njegov program pa v sodelovanju z društvom Controtempo in festivalom Jazz & Wine of Peace, s katerim si del tega deli, skrbi Pavla Jarc, direktorica institucije, katere ugled je v širšem prostoru povezan predvsem s skrbjo, posvečeno kulturno-umetnostni vzgoji vseh generacij. Nedvomno je tudi to vsaj delno pripomoglo k imenovanju Nove Gorice in Gorice za Evropsko prestolnico kulture leta 2025, ko bosta mesti zaradi še večjega števila dogodkov zagotovo deležni pogostejše obravnave slovenske ter mednarodne javnosti, vse do tedaj pa se in se bodo nemoteno odvijali drugi bodisi redni bodisi izredni festivalski, abonmajski ter samostojni programi, s pomočjo katerih se (najmanj) lokalnemu prebivalstvu zagotavlja pestrost. Med vsemi njimi festival, posvečen jazzu, ki je svoja vrata odprl v sredo, 25. oktobra v Mali dvorani Kulturnega doma Nova Gorica.

Prvi koncert in sočasna napoved ostalih dogodkov, zvrščenih do konca tedna, sta nakazala, da bo letos v enaki meri kakor minulo leto poskrbljeno za slogovno pestrost, da zvočno dogajanje tako ali drugače narekuje saksofon, saj vse zasedbe z izjemo petkove v svoj instrumentarij vključujejo to priljubljeno pihalo – vedoč da ista ustanova organizira festival SAXGO to niti ne preseneča –, pa tudi, da bo sicer dobro (po)znanim glasbenikom zelo verjetno mogoče prisluhniti v malenkost drugačnem kontekstu.

Vse našteto je potrdil že koncert kvarteta Gala Furlana, ki ga ob bobnarju tvorijo še trije mladi ajdovsko-goriški glasbeniki: kitarist Anton Lorenzutti, basist Timi Vremec in saksofonist Jure Boršič. Vse štiri povezuje sodobni improvizirani glasbi posvečen Zlatko Kaučič, mentor in vodja zasedb, kakršni sta Kombo (Kombo A, Kombo B, Kombo C, Kombo D) ter Orkester brez meja, vendar pa v lanskem letu izdan projekt, naslovljen Almost Blues, v mnogo večji meri kakor smo tega vajeni s strani Furlana svobodno glasbo povezuje s komponirano in temu posledično zagovornike ene struje jazzovske glasbe (mainstream jazz) približuje pripadnikom druge skrajnosti (free jazz).

V precejšnji meri definirane kompozicije so tako združevale na eni strani s karakterjem vsakega posameznika oplemenitene improvizacijske solistične vložke in na drugi skupinske, ritmično poudarjene podlage, polne vplivov rocka, funkyja, afrobeata ter še kakšnega žanra.

Morebiti se je uvodoma in mestoma v nadaljevanju njihovega muziciranja (posebej v naslovni, Funny hat from a chinesse store in 4 now) zdelo, da se ne bodo zmožni oddaljiti od Kombove (Kaučičeve) dediščine in da potemtakem ostajajo samo učenci, poslužujoč se izključno vnaprej naučenih vzorcev improviziranja, a so pred prisotne postopoma razgrinjali vse večjo širino, pridobljeno skozi sodelovanja z različnimi domačimi ter tujimi improvizatorji.

Občasno je v ospredje stopila dinamična pestrost (Criminal case), drugič le delno oblikovani motivični drobci (Please take your shoes down), tretjič v precej večji meri izdelane melodije, h katerim so se krožno vračali (Rainy window), z vsem tem pa je kvartet prehajal med različnimi načini izvajanja, tiste bolj klasično usmerjene poslušalce vabil k odkrivanju ohlapnejših form in festivalu omogočil nadaljevati približno tam, kjer se je lani sklenil. Začel je torej teči nov krog.

Četrtek, 26. oktober 2023
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

DAVID MOZETIČ 5TET

David Mozetič, saksofon in flavta
Marko Čepak Maki, kitara
Blaž Pahor, klavir
Ilj Pušnik, kontrabas
Gašper Peršl, bobni

Tako kot so domala vsi glasbeniki, da bi lahko leta kasneje odhajali na tuje, najprej primorani znanje in izkušnje pridobivati v domačem okolju, se tudi festival Oktober Jazz letos iz večera v večer razširja – z manjših krajev Goriške na Novo Gorico, središče regije, v nadaljevanju pa na vso Slovenijo z vpogledom v evropsko ter svetovno umetniško sceno. Kar je, tako se vsaj zdi, dobra praksa spodbujanja (in podpiranja) lokalnih umetnikov, ki se prične z možnostjo predstavitve novih projektov pred že znanim občinstvom, nadaljuje pa z gostovanji prvih na širšem območju oziroma z bogatenjem in razširjanjem poslušalskih praks drugih v obliki seznanjanja z deli različnih ustvarjalcev.

Programska shema novogoriškega jazz festivala s tem namenom vsakoletno sloni tudi na večeru, posvečenem domačemu jazzistu, saj je v Novi Gorici vzniknilo nekaj pomembnejših predstavnikov tega izvirno ameriškega žanra. Na oder Kulturnega doma Nova Gorica in odre okoliških prizorišč so se v tem kontekstu doslej povzpeli (nekateri tudi večkrat) Boštjan Simon, Jani Šepetavec, Zlatko Kaučič, njegov podmladek Kombo ter različice tega, in Anže Vrabec, iz česar sledi, da glasbeniki urbanega centra regije ob klasični glasbeni šoli izhajajo predvsem iz dveh prvenstveno izkustveno naravnanih glasbenih institucij: šole Zlatka Kaučiča ter Big Banda NOVA, ustanovitvene, danes pa ene izmed več sekcij Glasbenega društva NOVA.

Član slednjega je prav tako saksofonist David Mozetič, diplomant Koroškega deželnega konservatorija za glasbo v Celovcu, zaposlen kot učitelj na Glasbeni šoli Nova Gorica in v enaki meri aktiven član različnih malih ter velikih zasedb (Big Band GveriLLaz, Big Band Cerknica), ki pa se samostojno, posebej v vseslovenskem prostoru, tako rekoč ne prestavlja. Mozetič zato ni del prve garniture slovenskega jazza, zaradi česar je tudi njegova osemstavčna jazzovska suita, vpeta na pred dvema letoma izdan prvenec Towards New Horizons, ostala dokaj neopažena. A gre za avtorja z izjemnim občutkom za vse ključne kompozicijske gradnike: melodično gibkost, harmonsko bogatost, ritmično strukturiranost, improvizacijsko svobodo, barvno estetiko.

Vse njih je Mozetič na drugem festivalskem večeru v ospredje postavil skozi nabor skladb, ki bodo v kratkem izšle na vsebinsko drugače zasnovanem albumu Being & Becoming, za potrebe katerega je ob sebi zbral kitarista Marka Čepaka Makija, pianista Blaža Pahorja, kontrabasista Ilja Pušnika in bobnarja Gašperja Peršla.

Moderne, v klasičnem jazzu napajajoče se kompozicije so vsakemu od sodelujočih ponudile dovoljšno mero izraznega prostora, čeprav je prva tretjina kazala na zapostavljanje klavirja, ki pa je v nadaljevanju dobival vse večjo veljavo in nazadnje zablestel v uspavanki Bor, napisani le za klavir ter kontrabas. Vloga tega je vsaj v solističnem pogledu bila manjša. Na splošno je poleg Peršlove raznolike rabe palic, udarjalk in metlic, s katerimi je dosegal različne učinke, najbolj izstopalo kitarsko sočasno spremljanje melodične linije saksofona (Awakening, Earth Song, Carnival) oziroma v primeru skladbe Invocation flavte, pri čemer sta pozornost vzbujali čutnost ter barvna skladnost instrumentov, sad tako obvladovanja tehnike kot poznavanja raznovrstnih glasbenih prostranstev.

Petek, 27. oktober 2023
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

MIA ŽNIDARIČ in STEVE KLINK TRIO

Mia Žnidarič, vokal
Steve Klink, klavir
Volker Heinze, kontrabas
Marcus Rieck, bobni

Tretji večer festivala Oktober Jazz je glasbo, rojeno na ameriških tleh ob prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, kot posledico mešanja severnoafriških kultur z vplivi klasične evropske glasbe devetnajstega stoletja, vrnil svojemu izvoru in občinstvo popeljal po pokrajinah pristnega ameriškega jazza s kancem slovenskega pridiha. Za to sta poskrbela trio v Sloveniji živečega ameriškega pianista Steva Klinka z Volkerjem Heinznom na kontrabasu in Marcusom Rieckom na bobnih ter Klinkova glasbena in življenjska sopotnica Mia Žnidarič, s strani številnih imenovana prva dama slovenskega jazza.

Ta naziv bržkone izvira v njenih dobro sprejetih uspešnicah z začetka devetdesetih let minulega stoletja, med njimi poslovenjene A si ti al’ nisi ti moj ljubi (If You Is or If You Ain’t My Baby), s katero je, četudi se to danes zdi nepredstavljivo, postala ena najvidnejših vokalistk takratne (popularne) glasbene scene in vodilni, a ne prvi glas jazza, saj so pred njo na tem področju že delovale druge pevke, med njimi Metka Štok. Veliko navdušenje nad omenjeno skladbo je med drugim zaslužno, da se je po več letih izvajanja izključno jazzovskih standardov podala na svoje, vsaj kar se glasbe tiče, življenjsko potovanje, zaradi katerega je slovenskemu jeziku prirejenemu repertoarju bogate zakladnice velike jazzovske pesmarice dodala avtorske projekte z besedili slovenskih pesnikov (Feri Lainšček, Svetlana Makarovič) in glasbo Klinka, s katerim sta postala neločljiva.

Tudi ta koncert je zato plul med skladbami obeh, pri čemer je Žnidaričeva v duhu pred kratkim izdanega albuma Obarvana v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija posegla po starem, preverjenem naboru, Klink pa po kompozicijah s prav tako svežega izdelka Trilogy in Blue.

Vanje je, zanj značilno, vtkana blues in american folk motivika, medtem ko ga opredeljujejo še izrazita melodična pretočnost, melanholičnost ter klavirska dominantnost (tekom celega koncerta je imel Heizen en sam, krajši solistični vložek, Rieck nobenega). Žnidaričeva, nasprotno, sloni na besedi in z njo ob pomoči svojega čutnega, svetlega glasu ter želje po kar se da jasni, čisti artikulaciji, ki jo je v tem primeru vodila do mestoma razslojenega fraziranja (slovenskih) besedil, pripoveduje zgodbe, nemalokrat začinjene z daljšimi, kdaj tudi nepotrebnimi govornimi uvodi. V posebej ganljivem tonu je zazvenela sklepna Somewhere Over the Rainbow, znotraj katere je melodija tekla gladko in se nežno zlivala z rahločutnimi klavirskimi vložki.

Žnidaričeva in Klink sta sicer nastopila že na prvem novogoriškem jazz festivalu leta 2015 ter se, kot tokrat, poklonila v Sloveniji vse preredko slišanemu tradicionalnemu vokalnemu jazzu, nekoč tesno povezanem z doslej edinim profesionalno delujočim jazzovskim orkestrom pri nas, kasneje Jazz Clubom Gajo, danes pa v veliki meri zapostavljenem in prepuščenem pozabi.

Uvrstitev tega v program zato ne predstavlja le prijetne popestritve, temveč potrjuje, da se Oktober Jazz, za organizacijo katerega skrbi Kulturni dom Nova Gorica, na kulturno-umetniško sceno od samih začetkov povsem brezkompromisno umešča kot festival, namenjen raznolikemu, tehnično ne nujno vedno podkovanemu poslušalstvu, pri čemer temu vsakič znova daje vpogled v zahtevnejše jazzovske forme in jih nagovarja k njihovemu bližjemu spoznavanju. Prej kot karkoli drugega ga torej definira odprtost.

Sobota, 28. oktober 2023
Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

ANDY SHEPPARD Trio

Andy Sheppard, tenorski in sopranski saksofon
Rita Marcotulli, klavir
Carlos Bica, kontrabas

Jutranji sobotni jazz zmenek, kakor je Pavla Jarc povabila v četrti dan letošnjega festivala Oktober Jazz, dvema obmejnima jazzovskima festivaloma, ki se odvijata v zgodnji jeseni, že vrsto let ponuja stičišče, na katerem se ta res srečata le za kratka dva dni, a obiskovalcem tako enega kot drugega omogočata spominov vredno glasbeno izkušanje vidnih evropskih in svetovnih jazzistov. Poleg novogoriškega gre za krminski Jazz & Wine of Peace, ki se prav te dni v svoji šestindvajseti izdaji odvija na različnih lokacijah zgodovinskega, kulturnega ali turističnega pomena in za katerim stoji društvo Controtempo.

Na to, da je ena primarnih nalog jazzovske glasbe od nekdaj tudi odzivanje na družbeno dogajanje – navsezadnje jazz je nastal kot spontana reakcija na družbene spremembe, medtem ko je improvizacija v začetnem obdobju veljala za upor proti sistemu –, je v uvodnem nagovoru opozoril predstavnik italijanskega festivala Pierluigi Pintar. Glede na trenutne, izredne razmere v več delih sveta je koncert pospremil z željo po miru, vrednoto, povezano tako z jazzom kot kulturo v njenem najširšem pomenu, že zaradi vključevanja tega izraza v samo ime pa obenem izrazil upanje, da bi glasba v bodoče še pogosteje prispevala k uspešnemu premoščanju konfliktov.

Če gre soditi izključno po sestavi večine jazzovskih zasedb, je skrb odveč, saj te praviloma tvorijo glasbeniki iz več držav. V tem se ne razlikuje niti trio ene vodilnih osebnosti evropskega jazza, Andyja Shepparda, ki se je na veliki oder Kulturnega doma Nova Gorica povzpel prav tega sobotnega jutra. Britanskemu saksofonistu sta se pri muziciranju pridružila italijanska pianistka Rita Marcotulli in portugalski kontrabasist Carlos Bica, s katerima se je v zadnjih dveh desetletjih srečeval na različnih odrih, prvič pa prav v okviru projekta Koinè Marcotullijeve leta 2002. Očitno je torej, da navkljub drugačnemu kulturno-družbeno-političnemu ozadju, iz katerega izhajajo, vsi trije govorijo isti (glasbeni) jezik.

Tega narekujejo kompozicije Shepparda, napisane pred dvema letoma, ko se je imel možnost v celoti posvetiti skladateljskemu delu. Bolj ali manj jih gradijo motivični drobci, okoli katerih ostaja dovolj prostora za fluidne melodične improvizacije, ritmične strukture, ki ciklično vznikajo v primarni ali sekundarni obliki, in osrediščeni temelji, iz katerih se nakazujejo tako imenovane podmelodije (samostojne, kratke melodične linije, povezane z osnovno melodijo).

Z njimi Marcotullijeva in Bica podlagata izrazito mehko igro Shepparda, polno gladkih, fragmentiranih, a zaključenih fraz, pri tem pa se, neredko sočasno, poslužujeta razgibanih, pretočnih klavirskih pasaž ter občasno minimalizmu zavezanih večplastnih basovskih linij. Posebnost slednjih je posvečenost, s katero Bica pristopa k vsakemu posameznemu tonu in vanj vliva mnogo več od zvena ter odzvena odigrane note.

V poslastici, ki je izdajala tako spoštovanje tradicije kot inovativnost, je bilo zaznati obilo podpiranja, vključujočega umikanja drug drugemu in visoko stopnjo sprejemanja individualnosti vsakega od sodelujočih, po čemer svet jazza resnično lahko postane vzor marsikomu.

Nedelja, 29. oktober 2023
Vila Vipolže

JIM & THE SCHRIMPS

Asger Nissen, altovski saksofon
Julius Gawlik, tenorski saksofon
Felix Helkenhausen, kontrabas
Jim Black, bobni

Vnovično vzajemno delovanje Kulturnega doma Nova Gorica in društva Controtempo iz Krmina, ki pripravlja program festivala Jazz & Wine of Peace, je na nedeljsko popoldne ljubitelje jazzovske glasbe vodilo v Vilo Vipolže v Goriških Brdih. Tamkajšnji obiskovalci so imeli možnost podati se v raziskovanje divjih ritmičnih struktur, energičnih improvizacijskih vložkov in sočnega prepleta dveh saksofonov, ki sta del kvarteta, za katerim stoji newyorški bobnar Jim Black.

Kompozicije za skupino, ki ji je nadel ime Jim & The Schrimps, je pričel oblikovati v času s pandemijo spodbujene socialne distance, zaradi česar iz njih žari potreba po izražanju, dodatno spodbujena s strani vsakega od sodelujočih. Black je namreč k projektu povabil obetavne, angažirane, a morda še ne povsem definirane mlade evropske jazziste, saksofonista Asgerja Nissna in Juliusa Gawlika ter kontrabasista Felixa Helkenhausa. (Kot zanimivost: Helkenhausen bi slovenskim spremljevalcem jazza ne smel biti nepoznan, ker ta sodeluje z v Berlinu živečo mariborsko umetnico Mirno Bogdanović, ki je letos izdala svoj drugi album Awake in ga pred kratkim predstavila tudi v Ljubljani, kjer pa je Helkenhausen zaradi koncertiranja v New Yorku izostal.)

Precej izdelane, dokaj melodične tematske skice so, pogosto prelivajoč se druga v drugo, omogočale dialoška prepletanja tenorskega saksofona z altovskim, medtem ko so improvizacijski solistični vložki obeh posegali po svobodnejših linijah. Na metaforični ravni bi tako lahko dejali, da so prvi, posebej kadar so bili jakostno izčiščeni, ponazarjali hrepenenje, željo, nujo po vsaj mimobežnemu stiku z drugim(i), tisti bolj odprti pa čustveni izbruh zaradi nemožnosti realizacije hotenega. Oba načina sta se vseskozi izmenjevala in ju je združevalo s strani odličnega Blacka narekovana dinamika.

Koncertu je, kot že v soboto, sledila degustacija vin – v soboto Vinske kleti Fornazarič z Vogrskega, v nedeljo briških –, s tem pa so vsaj za letos zazvenele zadnje note festivala Oktober Jazz. V svoji osmi izdaji je ta enako kot vselej poprej poskrbel za stilno raznolikost, na odre postavil mojstre žanra, njegove mlade raziskovalce, velika imena svetovnega jazza, tiste, ki so v preteklih desetletjih glasbo, tudi v Sloveniji prisotno že več kakor stoletje, približevali širšim množicam in s prav posebno skrbnostjo neupravičeno spregledane talente iz regije, katerih mesto na slovenski jazzovski sceni še ni povsem zakoličeno.

Oktober Jazz pravzaprav iz leta v leto krepi čezmejna sodelovanja in skupaj s splošno programsko usmeritvijo Kulturnega doma Nova Gorica postaja (upajmo, tudi ostaja) pomemben prostor širjenja glasbenih obzorij, druženj ter ustvarjanj bodisi vidnih bodisi nevidnih povezav.
(Ena takšnih je denimo sodelovanje bobnarja Jima Blacka s portugalskim kontrabasistom Carlosom Bico, ki se je z britanskim velikanom saksofona Andyjem Sheppardom predstavil dan prej.) Poleg tega se je matična ustanova festivala znotraj meja Slovenije že davno tega uveljavila kot nepogrešljiv vzgojno-pedagoški člen na polju kulture, pri čemer s spodbujanjem sega k akterjem umetniške scene, z izobraževanjem pa k njihovim (trenutnim ali bodočim) odjemalcem.

Vse omenjeno velja kot še en dokaz (več) o moči kulture in priča o zmožnosti premagovanja različnih vrzeli, kar v vseslovenskem prostoru, žal, ni praksa, je pa prav zato lahko dobrodošla spodbuda za nadaljevanje uspešnega dela tu ter pričetek uvajanja pozitivnih sprememb kje drugje.

Festival Oktober Jazz se znova vrača v Novo Gorico in Goriška brda od 25. do 29. oktobra 2023. To bo pet nepozabnih dni, ko se bodo ljubitelji jazza zbrali, da bi uživali v glasbeni raznolikosti in energiji, ki jo prinašajo vrhunski glasbeniki iz Slovenije in tujine.
 

Letošnji program ponuja bogato mešanico glasbenih žanrov, od fusion jazza do klasičnega jazza, ki bo navdušil široko občinstvo.
 

Festival bo otvorila zasedba Gal Furlan Quartet. Sestav štirih glasbenikov iz ajdovsko-goriškega območja, ki predstavljajo fusion jazz z elementi afro, funkyja, free jazza in rocka. Gal Furlan, avtor skladb, ki so jih posneli na svojem prvencu Almost Blues, bo na odru združil moči z izvrstnimi glasbeniki iz goriškega bazena šole Zlatka Kaučiča; Jure Boršič na tenorskem saksofonu, Anton Lorenzutti na kitari in Timi Vremec na bas kitari.

Na drugem koncertu se bomo prepustili zvokom zasedbe David Mozetič 5tet. Saksofonist David Mozetič, ki je diplomiral na Koroškem deželnem konservatoriju za glasbo v Celovcu, bo predstavil nove avtorske skladbe s svojega drugega albuma Being & Becoming. Njegova glasba združuje različne jazz ansamble in izraža njegovo strast do glasbenega ustvarjanja.

Tretji dan festivala bo čaroben glas Mie Žnidarič, ob boku Steve Klink Tria, popeljal malo dvorano na glasbeno potovanje skozi pesmi bogate glasbene preteklosti Mie in Steva ter skladb z novega albuma Trilogy in Blue. Poleg Mie in Steva bomo na odru spremljali še dva izjemna glasbenika Volker Heinze na kontrabasu in Marcus Rieck na bobnih.

V soboto se seli festival v veliko dvorano Kulturnega doma Nova Gorica, kjer bo nastopil Britanski jazz saksofonist Andy Sheppard. Andy vodi izjemno tričlansko zasedbo, ki vključuje italijansko pianistko Rito Marcotulli in švedskega kontrabasista Andersa Jormina. Njihov edinstven pristop k jazzu obljublja nepozabno glasbeno izkušnjo.
Po koncertu bo potekala degustacija vin Vinske kleti Fornazarič z Vogrskega.

Zadnja festivalska postaja bo v Vili Vipolže (Goriška brda). Tam bo ob 15.30 uri na sklepnem koncertu nastopil Newyorški bobnarski veteran Jim Black. Jim vodi svežo zasedbo, ki združuje najboljše berlinske mlade jazziste: Asger Nissen, altovski saksofon, Julius Gawlik, tenorski saksofon, Felix Henkelhausen, kontrabas. Njihova glasba je močna, lirična in ritmično eksplozivna ter obeta edinstveno glasbeno izkušnjo.
Po koncertu bo sledila degustacija briških vin v organizaciji Vile Vipolže. Ne zamudite te edinstvene priložnosti!

Celotno besedilo poziva javnega zbiranja ponudb (18. 10. 2023)

Tradicionalno smo v Kulturnem domu Nova Gorica v jesen vstopili s festivalom srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae, ki ga še vse od začetkov pod imenom festivala Dnevi stare glasbe oblikuje umetniški vodja Bor Zuljan.

Že 13. edicijo festivala, ki nastaja ob finančni podpori Mestne občine Nova Gorica, Ministrstva za kulturo RS in Občine Brda, smo oblikovali v sodelovanju s partnerji, kot so Zavod ZTKMŠ Brda, Društvo DRAMSAM in festival Musica Cortese, Vila Vipolže, Zavod Kinokašča, Frančiškanski samostan Kostanjevica in Goriški muzej.

V nadaljevanju si lahko utrip festivala preberete v dnevniku muzikologa Tomaža Gržete, za slikovno opremo dnevnika pa je poskrbel naš fotograf Janko Lipovšek.

Četrtek, 21. september 2023, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji v Novi Gorici (Kapela)

SLEPA BRATA IZ BRUGGEJA

Sollazzo Ensemble
Marie Théoleyre, glas
Filipa Meneses, viela
Anna Danilevskaia, viela in umetniško vodstvo

Koncertni list

Festival srednjeveške in renesančne glasbe FLORES MUSICAE, sprva znan pod imenom Dnevi stare glasbe, letos poteka že trinajsto leto. Festivalske sporede je tudi tokrat oblikoval Bor Zuljan, v Švici živeči slovenski kitarist in lutnjist, ob tem pa tudi dolgoletni umetniški vodja festivala, ki ga sicer organizira Kulturni dom Nova Gorica.

Otvoritev letošnjih Flores Musicae je občinstvo privabilo v cerkev Marijinega oznanjenja na Kostanjevici nad (Novo) Gorico, ki ji domačini rečejo kar ‘Kapela’. Večni dom zadnjega francoskega kralja iz družine Bourbon ter dom enkratno lepih vrtnic burbonk je s svojo zgodovinsko auro in mirnim, od mesta ravno dovolj odmaknjenim ambientom ponudil idealno vzdušje otvoritvenemu dogodku festivala, ki je nastal v sodelovanju s čezmejnim partnerjem iz sosednje Gorice (I) Društvom DRAMSAM in festivalom MUSICA CORTESE.

Spored so pripravile članice zasedbe Sollazzo Ensemble, ki se že skoraj desetletje posvečajo izvajanju srednjeveške in zgodnjerenesančne glasbe. Anna Danilevskaja vodi ansambel ter igra na vielo, značilno srednjeveško godalo na katerem je virtuozinja tudi Filipa Meneses, v preplet melodij pa se vključuje glas Marie Théoleyre kot nepogrešljive interpretke šansonov francoske renesanse. Spored so sestavile iz del štirih glasbenikov, ki jim je usoda namenila isto fizično oviro (slepoto) in prav tako tudi naklonjenost iste muze (Evterpe).

Prvo polovico koncerta so glasbenice posvetile glasbi, ki sta jo zagotovo poznala in izvajala Jehan Ferrandes in Jehan Cordoval. Slepa virtuoza na vieli sta se z rojstnega Iberskega polotoka skupaj preselila na burgundski dvor in tam močno zaznamovala glasbeno življenje sredi 15. stoletja. Burgundski dvor je bil takrat eden najrazkošnejših v Evropi, in ravno glasba je tvorila enega pomembnejših aspektov tamkajšnjega prefinjenega življenjskega sloga – nenazadnje so tam ustvarjali nekateri najpomembnejših skladateljev 15. stoletja: Guillaume Dufay, Gilles Binchois in Johannes Ockeghem. Dvojico slepih virtuozov sta nasledila (prav tako slepa in enako nadarjena) sinova Jehana Ferrandesa – Johannes in Carolus. V njunem času so glasbeni okus narekovala dela Alexandra Agricole in Jacoba Obrechta, ki smo jim lahko prisluhnili v drugem delu koncerta.

Prefinjeno lahkoten, toplo barvit, svilen zven viele – godala, predhodnika v pozni renesansi iz zgodnjemu baroku izjemno priljubljene viole da gamba – je napolnil tišino in poltemo ene najlepših cerkva na Goriškem. Dufayevi Mon cher Amy je sledil Binchoisov šanson Triste plaisir, katerega melanholično besedilo in njemu ustrezno melodijo nam je z izjemno nežnostjo in komunikativnostjo izročila Marie Théoleyre.

Radostno Je veulx chanter neznanega avtorja, ohranjeno v nekem rokopisu s Cipra, so glasbenice podale očarljivo temperamentno ter razkrile tudi bolj živahno plat umetniškega izraza zgodnje renesanse. Z diminucijami okrašen vokalni part šansona Je ne requiers de ma dame Nicolasa Grenona v priredbi Mattea da Perugia je predvsem sopranistki omogočil razkazovanje bravurozne tehnike in gibčnosti glasu. Prefinjeno izraznost viele, primerljivo z izraznostjo človeškega glasu, pa smo občudovali prav poebej med izvedbo Obrechtovega moteta Regina caeli. Skladnim, slogovno izrazitim interpretacijam del anonimnih avtorjev rokopisov iz Dijona je poseben šarm dala skladba, v kateri smo vielo doživeli kot brenkalo – Filipa Meneses je namreč odložila lok ter na strune zaigrala v tehniki pizzicato. Spored je z živahnim, sinkopiranim ritmom sklenila Le grant desir Loyseta Compèreja, z aplavzom pa smo od glasbenic izprosili še dodatek iz Dufayevega opusa.

Glasba štirih slepih mojstrov v izvedbi treh izvrstnih glasbenic je bila tako živa, povedna in barvita, da je vsakemu obiskovalcu tokratnega koncerta moralo biti jasno: človek ne vidi le z očmi, marveč tudi z ušesi in – morda najpomembneje – z dušo.

Petek, 22. september 2023, Grad Kromberk (Nova Gorica)

RAITKNECHT 1692 – GLASBA S KONCA 17. STOLETJA IZ VSE EVROPE

Domen Marinčič, baročna viola da gamba

Sam Chapman, teorba

Koncertni list

Dvorana gradu Kromberk je prostor v katerega sproščenem vzdušju je lahko s kar največjo avtentičnostjo zvenel spored drugega koncerta letošnjega festivala Flores Musicae. Na njemu sta se predstavila dva izvrstna glasbenika, ki sta slovenskim ljubiteljem stare glasbe zagotovo že znana. Gambist in čembalist Domen Marinčič je dolgoletni umetniški vodja Festivala Radovljica – najuglednejšega slovenskega festivala posvečenega izvajanju starejšega glasbenega repertoarja na historično korekten način. Ta je letos doživel že 41. edicijo. Marinčič prav tako oblikuje tudi sprede edinega našega koncertnega cikla, posvečenega stari glasbi, ki nima značaja poletnega festivala temveč skozi koncertno sezono (letos že 13. leto!) prinaša podobno koncipirane koncerte obiskovalcem atrija ZRC SAZU v Ljubljani. Domen Marinčič je tokrat nastopil ob britanskemu virtuozu na lutnji, Samu Chapmanu, ki je že večkrat gostoval tako v Radovljici kot v Ljubljani. Peučuhiči spored sta oblikovala prav posebej za letošnji festival Flores musicae.

Kot je pred začetkom muziciranja pojasnil Marinčič, večina skladb na tokratnem sporedu ni bila izvirno namenjenih izvajanju na violi da gamba, a to ne pomeni da v času svojega nastanka po njih ni posegel tudi kakšen gambist. Prirejanje skladb za zasedbe različne od izvirne je bila dokaj pogosta v baročni izvajalski praksi. To avtentično navado je Marinčič oživel s tem, da je večino skladb na tokratnem sporedu sam priredil za violo da gamba. K avtentičnosti pa je vsekakor pripomoglo tudi dejstvo, da Domen Marinčič igra na originalno glasbilo, ki ga je okrog leta 1740 v Leipzigu izdelal sloviti Johann Christian Hoffman, ki je nekaj glasbil izdelal tudi za samega Johanna Sebastiana Bacha.

Že prva skladba na sporedu je bila priredba Sonate št. 10 v e-molu Ignazia Albertinija. Njen solistični part, sprva namenjen violini, je pod Marinčičevimi prsti in lokom zaživel lahkotno in elegantno. Chapman je premljavo – basso continuo – oblikoval skladno ter uigrano s solistom. Komorna sonata je s svojimi stavki različnih tempov in značajev obema glasbenikoma ponudila izvrsten prostor za izražanje lastne virtuoznosti, tako da sta prisotne očarala že s prvo točko.

Z jasno slogovno distinkcijo sta glasbenika interpretirala Suito v d-molu Johna Blowa, v kateri prepoznamo jasne slogovne vplive sočasne francoske glasbe z dvora Louisa XIV, kjer so ustvarjali na primer Marin Marais, Jean-Baptiste Lully in François Couperin. Domen Marinčič je Blowovo suito za čembalo spretno prilagodil violi da gamba in teorbi, pri čemur je violi namenil za njen idiom značilne večglasne prijeme, ki jih je brezhibno intoniral in skladno arpeggiral. Nedolžno lahkotni alemandi sta sledili živahni kuranta in gavota, suito pa je sklenila izrazito spevna in prijetno melanholična sarabanda.

Sam Chapman se je s Preludijem in kuranto Angela Micheleja Bartolottija predstavil kot izjemno muzikalen solist, ki iz teorbe – večje sorodnice v renesansi in zgodnjem baroku priljubljene lutnje – izvablja izjemno prefinjeno oblikovane tone, ki jih niza v spevne, pregledne fraze. V solistični vlogi je ponovno zablestel tudi kasneje, izvajajoč lastni priredbi Preludija v G-duru za violino solo Nicole Matteisa in Šakone v G-duru za violino solo Giuseppeja Colombija.

Naslednji točki sta, po Marinčičevih besedah, bili morda največja zanimivost tega pestrega sporeda. Tri skladbe – Alemanda, Kuranta in Variacija v A-duru neznanega avtorja so del rokopisa/zvezka, datiranega v leto 1692 ter ohranjenega v Ljubljani. Sledila je Sonata št. 6 v a-molu Carla Ambrogia Lonatija, ki jo je skladatelj ustvaril za nekoliko nenavadno violino s petimi strunami in netipično uglasitvijo (scordaturo). Domen Marinčič je delo priredil prav posebej za tokratno izvedbo na podobno uglašeni altovski violi da gamba. Glasbenika sta podala očarljivo interpretacijo, ki je razkrila zanimivo sožitje dveh prepoznavnih slogov, ki sobivata v tem delu italijanskega, v nemškem Dresdnu delujočega skladatelja.

Zadnja skladba je ponovno izpostavila visoko tehnično podkovanost obeh glasbenikov ter njuno usklajenost v skupnem izražanju. Suita v d-molu za violo da gamba in basso continuo, ki jo morda lahko pripišemo Augustinusu Kertzingerju, je izrazito virtuozna skladba, zahtevna do izvajalcev, a več kot vredna truda. Domen Marinčič je zablestel tako v bravuroznih pasažah kot tudi v spevnih melodijah ter razkazal svoje mojtrsko poznavanje enega najznačilnejših baročnih glasbil. Tenorska viola da gamba v njegovih rokah zveni svetlo, barvito, prijetno nazalno in s sugestivnostjo, primerljivo s človeškim glasom.

Domen Marinčič in Sam Chapman sta nam pričarala slikovit glasbeni sprehod po Evropi na prehodu iz 17. v 18. stoletje. S slogovno izrazitimi, žlahtno muzikalnimi in povednimi interpretacijami del manj znanih ustvarjalcev zrelega baroka sta ponazorila vso slogovno pestrost takratne umetne glasbe. V tem času so sobivali, včasih pa se celo medsebojno oplojevali, vplivi treh glavnih, prepoznavno izvirnih slogovnih tradicij – italijanske, nemške in francoske. A dogodek je – bolj kot z antološkim ali edukativnim momentom – bil prežet z morda celo plemenitejšim namenom: poleg strun svojih glasbil sta glasbenika zbudila tudi strune, ki zavibrirajo globoko v notranjščini poslušalca, izpostavljenega intimni izkušnji vrhunske glasbe.

Sobota, 23. september 2023, Cerkev sv. Mihaela, Šmihel
SOLOINDUE – peti ob violi

Giovanna Baviera, renesančna viola da gamba, glas

Koncertni list

Kljub temu, da nas je jutro prvega jesenskega dneva zbudilo z nalivom, se je dan izvil iz sivine in pred cerkvico sv. Mihaela v Šmihelu se je pred nami odprlo jasno nebo nad kraji, v katerih se srečujejo Vipavska dolina, Kras in Furlanija. Cerkvena stavba skromnih dimenzij, a polna umetnin – kraj preproste, ljudske pobožnosti, v katerem še vedno diši po srednjem veku – je gostila prav poseben dogodek: italijanska glasbenica Giovanna Baviera je pripravila recital, na katerem je nastopila kot pevka, ki se sama spremlja na violi da gamba.

Petje ob lastni spremljavi – bodisi na lutnji, harfi ali violi da gamba – je v času renesanse veljalo za enega najplemenitejših načinov muziciranja. In to povsem upravičeno, kajti ta način glasbenega poustvarjanja je tehnično izjemno zahteven, a hkrat izvajalcu omogoča izjemno natančno in neposredno izražanje, kajti sam vpliva na vse aspekte interpretacije: od podajanja vsebine besedila in afektov zajetih v melodiji, do oblikovanja spremljave. Lahko bi rekli: solist, ansambel in dirigent v eni sami osebi!

Mednarodno izjemno cenjena umetnica redkih sposobnosti in izjemne muzikalnisti je sestavila pester spored, v katerega je vključila tako dela italijanske, franko-flamske in angleške renesanse, kot tudi dela sodobnih skladateljev. Šansone Doulce mémoire Pierra Regnaulta Sandrina ter Les yeux qui me sçeurent prendre in Laissez la verde couleur Jacquesa Arcadelta je podala s prožnim in ekspresivnim sopranom ter pospremila z dodelano, glasu enakovredno večglasno spremljavo. Sledil je cikel treh pesmi na besedila italijanske renesančne pevke, pesnice in filozofinje Tarquinije Molze. Dopo l’ aspra partita, La luce occhi miei lassi in Eran le vostre lagrime je uglasbil pevec, skladatelj in pesnik Simon MacHale (1981), ki je svojo učinkovito, všečno in povedno slogovno mešanico sestavil iz vplivov renesančne, vzhodnoevropske ljudske in sodobne popularne glasbe. Giovanna Baviera je spretno povdarila skladateljev slogovno večplasten in pri tem vsaj do neke mere simboličen glasbeni jezik. S skoraj teatralno povednostjo pa je podala Queste lagrime amare in Alla porta d’ oriente Giulia Caccinija, v katerem je ob virtuoznem prebiranju po strunah viole prav posebej zablestel njen izjemno gibčen glas velikega obsega in prefinjeno dozirane intenzitete.

Avstrijska skladateljica Eva Reiter (1976), sicer tudi izvajalka na violi da gamba in kljunasti flavti, je za glas, orglice in preparirano violo da gamba ustvarila skladbo Such dimmest light as never – delo, ki nagovarja z povsem sodobnim, občasno atonalnim glasbenim jezikom. Skladateljičino intimno poznavanje viole da gamba se je odrazilo na uporabi nekaterih neklasičnih tehničnih prijemov na temu glasbilu (kot so glissandi in flageoleti). Sorodno nazalen zven orglic je uporabila kot širitev barvne lestvice zgodovinskega godala, vokalnemu partu pa je namenila skokovito, a izjemno izrazno melodijo, ki se ponekod prelije v šepet. Italijanska virtuozinja je delo predstavila v najboljši možni luči – z dovršeno tehniko ter preglednim in izraznim fraziranjem mu je nadela visoko umetniško vrednost.

Spored so sklenile tri pesmi iz opusa škotskega gambista Tobiasa Humeja, delujočega ob prehodu renesanse v barok. What greater grief je zvenela pretresljivo otožno, Vojakova galjarda pa je ponudila svež kontrast, na katerega se je navezal še en ples – dostojanstvena, kontemplativna Pavana, razširjena z bogatimi diminucijami. V njih je glasbenica razkazala vso svojo virtuoznost na violi ter nas popeljala k zadnji točki sporeda – prikupno živahni Fain would I change that note.

Skromna, iskrena in enkratno navdihnjena glasbenica nas je z izvrstnim koncertom, katerega vtis bo zagotovo trajno spremljal obiskovalce, pospremila v dan, v katerem se nam je obetal še en koncert v sklopu festivala Flores musicae.

Sobota, 23. september 2023, Kulturni dom Nova Gorica
KIND OS SATIE

Paolo Pandolfo, viola da gamba, pripovedovalec
Michelangelo Rinaldi, harmonika, klavir, toy piano
Andrea Pandolfo, trobenta, krilovka (fligelhorn), pripovedovalec, petje, umetniško vodstvo

Koncertni list

Flores musicae ni zgolj festival stare glasbe, čeravno je ta v njegovem fokusu. Umetniški vodja festivala Bor Zuljan sporede izbira tako, da glasbi srednjega veka, renesanse in baroka rad pridruži tudi sporede, ki se na te zgodovinske slogove navezujejo – bodisi iz zornega kota sodobne, v našem času živeče glasbene prakse, bodisi skozi primerjave nekdanjih glasbenih praks Evrope z glasbami drugih, izvenevropskih kultur.

Srečanje s perzijsko glasbo je napovedano za sklepni dogodek festivala, četrti koncert pa je priredila italijanska zasedba Kind of Satie. Tričlansko zasedbo tvorijo gambist Paolo Pandolfo, pianist in akordeonist Michelangelo Rinaldi ter trobentač Andrea Pandolfo. Vsi trije so v roke vzeli tudi različna druga glasbila – taka, ki jih ne slišimo ravno pogosto, kot na primer klavir-igračo, ki zveni podobno zvončkom ali krilovko, čigar zven je nekje na pol poti med trobento in francoskim rogom. Spored so dopolnili s pripovedovanjem, oblikovali pa so ga združeni v občudovanju enkratno izvirne glasbe in še bolj odštekanih zapiskov briljantnega ekscentrika francoskega fin-de-siècla, Erika Satieja.

Mala dvorana novogoriškega Kulturnega doma obiskovalca že sama po sebi ovije v mehkobo zatemnjenega in oblazinjenega avditorija ter njegova čutila usmeri k dogajanju pod žarometi odra. Nocoj nas je ovila tudi žametna mehkoba glasbe, ki je v klubskem vzdušju tega posrečeno izbranega ambienta nagovorila vseh in vsakogar posebej. Nežno, nostalgično vzdušje, ponekod začinjeno s kontrastnimi, živahnejšimi intermezzi, je obudilo asociacije na glasbo Astorja Piazzolle, prileglo pa bi se tudi kakšnemu filmu Pedra Almodóvarja. Naslikala sta ga ganljivo mehki, v spekter toplih barv odeti skladbi La mosca cieca in Il Corale – priredbi Satiejevih del izpod peresa Andree Pandolfa. Zven klavirja in trobente je presenetljivo skladno dopolnil, povezal in v sfumato ovil zvok viole da gamba. Morbidamente Rosacrociano Michelangela Rinaldija je zazvenela na klavirju -igrači pod skladateljevimi prsti.

V skladbi Brothers Paola Pandolfija sta se v melanholičnem dialogu pobratila trobenta in ozvočena viola ob nežni spremljavi harmonike, v delu njegovega brata Andree Albertoni sui baffi di Satie pa je spev trobente pospremila razvejana melodija viole in ostinatno zvončkljanje ‘otroškega klavirčka’. Sonneries de la rose+croix je skupna stvaritev vseh članov tria, na katero se je navezala Il Flirt – priredba dveh skladb Marina Maraisa. V to kratko melodramo je njen avtor Paolo Pandolfi vključil tudi Satiejevo besedilo ter tako ustvaril zgodbo-kolaž.

Podobna slogovna in avtorska mešanica se je nadaljevala skozi preostanek večera, a vsakega posameznega dela na sporedu ni treba razčlenjevati, če pa je celoten spored bil oblikovan kot predstava z jasnim dramskim lokom. V tem kontekstu ne preseneča, da je nocojšnji spored nastal po naročilu in bil prvič izveden v tržaškem gledališču Teatro Miela leta 2016. Povednosti te izvirne celote ne bi bilo smiselno razbijati na koščke – kot bi bilo nesmiselno opazovati posamezne kockice namesto celega mozaika. Namesto tega bodi povzeto, da so vsi trije glasbeniki k projektu prispevali ne le kot izvajalci, temveč tudi kot avtorji. Navdih, občasno pa tudi glasbeni material, so črpali iz del Erika Satieja – predvsem iz njegovih zbirk Sonneries de la Rose+Croix (1892) in Sports et Divertissement (1914) – pa tudi iz opusa Marina Maraisa, velikega baročnea virtuoza na violi da gamba. Glasbo so dopolnili s citati iz različnih Satiejevih zapiskov in opomb, ki jih je rad zapisoval v svoje partiture. V njih so na neposreden, včasih humoren, pogosto pa tudi provokativen način ujeti nazori umetnika, ki se je upiral konvencijam družbe znotraj katere je živel.

Brata Pandolfi in Michelangelo Rinaldi so si dovolili uporabiti fragmente Satieve ustvarjalnoti, jih reinterpretirati ter si z njimi pomagati pri izražanju lastnega kritičnega pogleda na svet, v katerem živimo. Glasbeniki so skozi pester in nepredvidljiv spored želeli prisotne spodbuditi k premisleku o vlogi glasbe, oziroma umetnosti na splošno, v današnjem svetu, v kateremu med družbenimi, političnimi, ekonomskimi in ekološkimi krizami izgubljamo tla pod nogami – podobno, kot jih je dobro stoletje pred nami izgubljal ter to v svojih delih izražal Erik Satie.

Trije vrhunski glasbeniki so s spretno uporabo bogatega inštrumentarija in enkratno uigranostjo oblikovali nevsakdanje ekspresivno predstavo. Njihovo muziciranje je bilo povsem homogeno – trio se je izražal kot ena sama oseba. Predstavili so se z izvirnim avtorskim projektom, katerega dejanski zven je bil bližje improviziranemu jazzu kot pa citiranim klasičnim partituram. Našo pozornost so pridobili z osebnim stikom in ne s kričanjem prek zvočnikov. Namesto z glasno retoriko so nas nagovorili s šepetom. Z mehkobo zvoka so postregli ostrino vsebine.

Nedelja, 24. september 2023, Vila Vipolže
HIDDEN SONGS – skrite pesmi

Haleh Seyfizadeh, glas
Golfam Khayam, kitara
Marco Ambrosini, nyckelharpa
Bor Zuljan, lutnja

Sezona festivala Flores musicae ne bi bila popolna brez obiska Goriških brd – sklepni dogodek letošnjega festivala nas je zbral v dvorani graščine v Vipolžah – priljubljenem koncertnem prizorišču. Dogodek, ki so ga oblikovale glasbenice in glasbeniji iz Irana, Italije in Slovenije, je kot svež veter z vzhoda na Goriško prinesel glasbo daljnje Perzije. S tem je umetniški vodja Bor Zuljan razširil koncept festivala, v čigar središču je sicer evropska stara glasba, a se z njo pri sestavljanju festivalskih sporedov le navdihuje, raje kot omejuje.

Kombinacija vokala s sodobnimi, pa tudi zgodovinskimi in ljudskimi glasbili je ustvarila enkratno zlitje barv in značajev različnih glasbenih tradicij: pevka Haleh Seyfizadeh je nastopila ob iranski sonarodnjakinji, kitaristki Golfam Khayam. Pridružila sta se jima Bor Zuljan na lutnji – najbolj priljubljenemu glasbilu evropske renesanse – in italijanski violinist in skladatelj Marco Ambrosini, ki igra na tako imenovano nyckelharpo – različico violine z gumbi/klaviaturo, ki je srednjeveškega izvora, danes pa je prisotna v ljudski in klasični glasbi evropskega Severa, predvsem Švedske.

Iranska skladateljica in kitaristka Golfam Khayam je snovalka sporeda, ki ga tvorijo njene glasbene stvaritve – uglasbitve besedil sodobnih iranskih (Fazel Nazari, Nosrat Rahmani, Ahmad Shamlou) in srednjeveških perzijskih (Saadi, Shariaar) pesnikov. Njihova besedila je navdihnjena umetnica opremila z glasbo, ki se slogovno skoraj v celoti naslanja na ljudsko tradicijo starodavne Perzije, oziroma današnjega Irana, z le nekaj zahodnjaškimi ‘kantavtorskimi’ prijemi. Slogovne vzporednice in sorodnost izraznih sredstev pa je našla med folklornim glasbenim izročilom svoje domovine in klasično glasbo evropske renesanse, zato ne preseneča zlitje teh dveh tradicij v en sam spored, ki smo mu lahko prisluhnili v dvorani graščine v Vipolžah. Skozi njena okna je pogled uhajal ven k že obranim vinogradom, vanjo pa se je hkrati prikradal zgodnji jesenski somrak, ki mu je toplino in domačnost nadela živa (še kako živa!) glasba.

Iranska ustvarjalka Golfam Khayamse prefinjeno in učinkovito izraža na akustični kitari, ki sicer ni tradicionalno glasbilo bližnjega Vzhoda, a je po zvenu in značaju sorodno tamkajšnjim tradicionalnim brenkalom. Pri oživljanju njene glasbe se ji pridružuje sonarodnjakinja Haleh Seyfizadeh, vsestranska pevka, ki izhaja iz avtohtone iranske tradicije ljudskega muziciranja. S svojim gibčnim glasom in iskreno ponotranjenimi interpretacijami je sicer novemu, avtorskemu repertoarju podala močno povdarjen ljudski značaj ter mu s tem nadela pričevalnost, s kakršno lahko poslušalce nagovori le pristna ljudska glasba (v nasprotju s tisto, ki jo včasih res upravičeno imenujemo ‘umetna glasba’).

Zaradi prej omenjene sorodnosti in kompatibilnosti tradicionalne iranske in klasične renesančne glasbe pa je prisotnost dveh evropskih klasičnih glasbenikov bila ne le upravičena, temveč naravnost dobrodošla. Bor Zuljan na lutnji in Marco Ambrosini na nyckelharpi sta zven svojih glasbil organsko vpletla v tkivo skladb Golfam Khayam, ki so za to zasedbo bile prirejene ravno za tokratno priložnost.

Spored – tako skrbno izbrana besedila kot očarljivo lepa, čustvena in dostopna glasba Golfam Khayam – je bil oblikovan kot natančno izdelan scenarij, s katerim so umetniki neposredno nagovorili občinstvo. Izjemno intimna, z močnimi čustvi prežeta glasba je kot neustavljiva voda prodirala v vsak kotiček duše. Beseda je tekla o večnih, vsečloveških temah bolečine in ljubezni (do sočloveka, domovine…). Izjemno uigrano, sproščeno, a virtuozno izražanje štirih glasbenic in glasbenikov je delovalo kot pripoved, nasvet, tolažba. Iskreno navdušenje prisotnih je bilo priča, da je umetnikom uspelo uresničiti poslanstvo pričujočega projekta, kot ga je ubesedila Golfam Khayam: ‘Smo trubadurji našega časa. Iščemo skupno črto v času, med Vzhodom in Zahodom in upamo, da najdemo luč skozi to pot’.

Danes smo novinarjem tudi uradno predstavili bogate vsebine prihajajoče nove sezone 2023/24, ki smo jih skrbno pripravili in ‘zapakirali’ v posamične tematske sklope glasbenega, likovnega in filmskega področja.

Vsaka nova sezona namreč pomeni svojevrsten izziv, ki ga v Kulturnem domu Nova Gorica sprejmemo z veliko mero ljubezni in spoštovanja do umetnosti, obenem pa je priprava kulturno-umetniških programov velika odgovornost do vseh vas, ki radi prihajate na naše prireditve. V veselje nam je, da za vas že vrsto let oblikujemo dogodke, ki nudijo pristna umetniška doživetja, odpirajo nova obzorja, širijo miselni prostor in zato spreminjajo naša življenja na bolje. Tudi v novi, 43. sezoni vam bomo v Kulturnem domu Nova Gorica ponudili veliko dobre umetnosti, ki se zdi še eno zadnjih zatočišč lepote v tem norem svetu, svetu, ki zgublja vrednote in pozablja, kaj je bistvo Življenja in našega bivanja tukaj in zdaj.

Skozi celotno prihajajočo sezono vas bomo nagovarjali s pestro in raznoliko programsko ponudbo, v kateri boste doživeli veliko dobrih koncertov, filmov in razstav ter vstopali v dialog z ljudmi, ki vas bodo očarali s svojimi življenjskimi izkušnjami in posebnimi pogledi na svet. Kot vedno bomo oblikovali tudi poseben program za otroke in mladostnike, ki se bodo lahko čez celo sezono navduševali nad ponujenim znotraj kulturno-umetnostne vzgoje. Veliko pozornosti bomo poleg tega namenili še čezmejnemu sodelovanju s sosednjo Gorico in širše Furlanijo – Julijsko krajino v luči približevanja Evropski prestolnici kulture 2025. Vse to z željo, da bomo skupen goriški prosto bogatili s tehtnimi in odmevnimi projekti, ki bodo ustvarjali medkulturni dialog in povezovali občinstvo z obeh strani nekdanje meje.

Veseli nas, da lahko z našimi programi nagovarjamo starejšo in mlajše občinstvo, ki v naše prostore in naša partnerska prizorišča zahaja po ‘kulturno dozo’ raznoraznih vsebin, ki lahko posameznika in skupino prenesejo v druge kraje, čase in dimenzije. Občinstvo je lahko o našem delovanju obveščeno prek trojezične spletne strani, mesečnega koledarčka v tiskani obliki, sezonskega tedenskega e-novičnika, družabnih omrežij ter drugih bogatih festivalskih tiskovin, na katere se lahko prijavijo prek naše spletne strani.

Naj na tem mestu danes izpostavimo tudi našo plemenito pobudo DOBRODELNI EURO, ki jo vpeljujemo ob zagonu nove sezone. Od vsake prodane vstopnice za glasbene in pogovorne dogodke v naši organizaciji bomo namreč prizadetim v poletnih poplavah namenili 1 €. Skupaj zmoremo več, pomagajte nam, da bomo lahko v tekoči sezoni kar se da bogato priskočili na pomoč vsem, ki so jim poletne ujme odvzele lasten dom.

Pozabiti ne gre niti na vpis v naše abonmaje. Vpis v Glasbeni abonma za dosedanje abonente je mogoč le še do 30. avgusta, med 4. in 29. septembrom pa bodo na vrsto prišli tudi novi abonenti.

Potrditev abonmajskih sedežev dosedanjih abonentov Filmskega gledališča bo mogoča med 25. in 30.  septembrom. Med 2. in 11. oktobrom  pa bodo na vrsto lahko prišli vsi novi ljubitelji sedme umetnosti, ki bi želeli filme spremljati v abonmajski ponudbi.

Uradno bomo vrata novogoriškega kulturnega hrama za obiskovalce ponovno odprli v ponedeljek, 28. avgusta 2023, ko prehajamo na redni urnik naše blagajne, ki deluje vsak delovnik med 10.00 in 13.00 ter 13.00 in 17.00. Odprta je tudi uro pred vsakim dogodkom. Obiščite nas, ne bo vam žal!

Že enajsto leto se bo ploščad Silvana Furlana sredi poletja prelevila v letni kino, ko bomo na tem urbanem kulturnem prizorišču v središču Nove Gorice med 28. julijem in 4. avgustom pod poletnim zvezdnatim nebom predstavili filmske podobe sveže domače ter evropske produkcije različnih dolžin, oblik, zvrsti in žanrov. Tokratna izvedba Letnega kina Silvana Furlana nastaja v okviru programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025, organizirata jo Kinoatelje in Kulturni dom Nova Gorica pod okriljem Mestne občine Nova Gorica.

V goste bodo tradicionalno prišli številni gostje, ki bodo večere obogatili s pogovori, kjer nam bodo razkrili vrsto zanimivosti, povezanih s filmi. Tokrat bodo med drugim z nami predstavniki Makedonskega kulturnega društva Ohridski biseri Nova Gorica ter Društva primorskih arhitektov, direktor fotografije Lev Predan Kowarski, oblikovalka maske Mojca Gorogranc Petrushevska, režiser Alessandro Comodin, protagonist Pier Luigi Mecchia – Gigi in programska selektorica Varja Močnik.

Začenjamo s filmom Po soncu britanske režiserke Charlotte Wells, v katerem 11-letna Sophie v devetdesetih letih prejšnjega stoletja preživlja poletne počitnice z očetom Calumom v propadajočem obmorskem letovišču v Turčiji. Paul Mescal je bil za upodobitev očeta nominiran za oskarja. Dva večera bomo preživeli v objemu slovenskih filmov. Film Jezdeca Dominika Menceja je med drugim pobral nagrado občinstva na 25. Festivalu slovenskega filma, v njem pa igra trojica mladih slovenskih igralskih imen – Timon Šturbej, Petja Labović in Anja Novak. Film Moja Vesna, za katerega je režiserka Sara Kern dobila vesno za najboljšo režijo, pa usmerja pogled v deklico Mojo, ki živi v predmestju Melbourna z žalujočim slovenskim očetom in nosečo dvajsetletno sestro Vesno.

Med drugim se bomo podali v svet hitrih zmenkov s filmom Najsrečnejši človek na svetu, ki ga je posnela makedonska filmska ustvarjalka Teona Strugar Mitevska. S filmom Gigi zakon Alessandra Comodina pa bomo spoznali Gigija, karizmatičnega, predanega policaja v zaspanem podeželskem kraju v Furlaniji. Svoje mesto bodo v programu našli tudi mladi in najmlajši filmoljubi. Zanje bo na sporedu film Lunana: jak v razredu, prvi butanski celovečerec, ki se je uvrstil med nominirance za oskarja za najboljši mednarodni film. Ob himalajskih ledenikih, kjer ni elektrike ali šolske table, se skupaj z jakom odstirajo nove razsežnosti ljubezni, glasbe in skupnosti.

Ker je leto 2023 razglašeno za leto arhitekta Edvarda Ravnikarja, avtorja urbanističnega načrta za Novo Gorico, se praznovanju pridružujemo tudi v sklopu programa Letnega kina Silvana Furlana, kjer z Društvom primorskih arhitektov pripravljamo projekcijo filma Nebo nad Berlinom Wima Wendersa, ki jo bo uvedel pogovor o arhitekturi, urbanizmu in kulturi bivanja. Kultni film, simfonija velemesta Berlin tik pred padcem zidu, zaznamuje Wendersovo “vrnitev domov”, saj gre za njegov prvi nemški film po osmih letih v ZDA.

Novogoriški program pod milim nebom bomo sklenili z Moonage Daydream, celovečerno kinematografsko odisejo Bretta Morgena, ki raziskuje ustvarjalno, glasbeno in duhovno potovanje britanske glasbene in popkulturne ikone – Davida Bowieja. Projekciji pa bo sledil glasbeni program z didžejem Jašo Bužinelom.

Veliko platno bodo osvetlili tudi trije predfilmi z Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, ki bodo pospremili projekcije celovečernih filmov, to so Kletka iz papirja Une Savić, Zavozlan jezik Marie Giurgee ter Razmišljam Tome Kirine.

Filme tudi tokrat prikazujemo v sodelovanju s Slovensko kinoteko ter festivaloma Kino Otok ter Poklon viziji. Vsi filmi so opremljeni s slovenskimi podnapisi. Projekcije se začenjajo ob 21. uri in so brezplačne, v primeru slabega vremena pa se selijo v Kulturni dom Nova Gorica.

Mestna občina Nova Gorica in Javni zavod Kulturni dom Nova Gorica sta dne 20. julija 2023 objavila Namero o sklenitvi neposredne najemne pogodbe za  oddajo poslovnega prostora v najem.

Predmet oddaje v najem je poslovni prostor – gostinski lokal v pritličju stavbe Kulturnega doma Nova Gorica skupaj s teraso in skladiščnimi prostori.

Najnižja ponudbena izhodiščna cena-najemnina za poslovni prostor znaša 650,00 EUR/mesečno. Najugodnejši ponudnik bo tisti, ki bo ponudil najvišjo najemnino za mesečni najem nepremičnine, ki se oddaja v najem, vendar najmanj v višini izhodiščne cene. Najemnina ne vključuje DDV, ker je najem poslovnih prostorov na podlagi 2. točke 44. člena ZDDV-1 oproščen plačila DDV.

Poslovni prostor se odda v najem po načelu videno-najeto brez opreme za nedoločen čas. Pogodba o najemu se bo predvidoma sklenila od 1. 10. 2023 dalje. Najemnik je dolžan plačevati obratovalne stroške in stroške rednih vzdrževalnih del, ki niso všteti v najemnino. Prav tako je najemnik dolžan plačevati stroške zavarovanj in morebitne druge stroška, ki so povezani z uporabo in opravljanjem dejavnosti v poslovnem prostoru. Za vsa dodatna vlaganja, ki presegajo redno vzdrževanje mora najemnik pridobiti predhodno pisno soglasje najemodajalca. Najemnik ne bo upravičen do povrnitve vlaganj, prav tako na podlagi vlaganj ne pridobi na poslovnem prostoru nobenih pravic. Najemnina se plačuje mesečno na osnovi izstavljenega računa s strani lastnika nepremičnine, t. j. Mestne občine Nova Gorica. Plačilo najemnine v roku je bistvena sestavina pogodbe. Možen je dogovor o odkupu opreme od dosedanjega najemnika. Dejavnost ponudnika mora biti skladna z dejavnostjo kulturnega doma in ne sme povzročati emisij, ki bi motile izvajanje dejavnosti kulturnega doma. Želeno je, da ponudnik poleg pijače zagotavlja tudi prigrizke, kot so sendviči, rogljički ipd. Možen je odkup opreme od dosedanjega najemnika.

Interesenti lahko oddajo ponudbo z dokazili pisno po pošti ali dostavijo osebno v kuverti na naslov Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, 5000 Nova Gorica z obvezno oznako »ponudba za najem poslovnega prostora v stavbi Kulturnega doma Nova Gorica ID znak 2304-340«. Na zadnji strani kuverte mora biti naveden naziv in naslov ponudnika. Interesenti lahko oddajo ponudbo v roku 20 dni od objave na spletnih straneh Kulturnega doma Nova Gorica in Mestne občine Nova Gorica. Kot pravočasno se bo štela ponudba, ki bo v tem roku prispela na naslov iz prvega odstavka te točke. Ponudbo, ki bo prispela po razpisnem roku, to je po poteku 20 dni od objave na spletni strani Kulturnega doma in MONG ali pravočasno, vendar nepopolno ponudbo se izloči iz postopka in o tem obvesti ponudnika. O izboru najugodnejšega ponudnika bodo ponudniki obveščeni v roku 8 dni od izteka roka za oddajo ponudb.

Celotno besedilo poziva javnega zbiranja ponudb (20. 7. 2023)