Tradicionalno smo v Kulturnem domu Nova Gorica v jesen vstopili s festivalom srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae, ki ga še vse od začetkov pod imenom festivala Dnevi stare glasbe oblikuje umetniški vodja Bor Zuljan.

Že 13. edicijo festivala, ki nastaja ob finančni podpori Mestne občine Nova Gorica, Ministrstva za kulturo RS in Občine Brda, smo oblikovali v sodelovanju s partnerji, kot so Zavod ZTKMŠ Brda, Društvo DRAMSAM in festival Musica Cortese, Vila Vipolže, Zavod Kinokašča, Frančiškanski samostan Kostanjevica in Goriški muzej.

V nadaljevanju si lahko utrip festivala preberete v dnevniku muzikologa Tomaža Gržete, za slikovno opremo dnevnika pa je poskrbel naš fotograf Janko Lipovšek.

Nedelja, 24. september 2023, Vila Vipolže
 

HIDDEN SONGS – skrite pesmi

Haleh Seyfizadeh, glas
Golfam Khayam, kitara
Marco Ambrosini, nyckelharpa
Bor Zuljan, lutnja

 
Sezona festivala Flores musicae ne bi bila popolna brez obiska Goriških brd – sklepni dogodek letošnjega festivala nas je zbral v dvorani graščine v Vipolžah – priljubljenem koncertnem prizorišču. Dogodek, ki so ga oblikovale glasbenice in glasbeniji iz Irana, Italije in Slovenije, je kot svež veter z vzhoda na Goriško prinesel glasbo daljnje Perzije. S tem je umetniški vodja Bor Zuljan razširil koncept festivala, v čigar središču je sicer evropska stara glasba, a se z njo pri sestavljanju festivalskih sporedov le navdihuje, raje kot omejuje.

Kombinacija vokala s sodobnimi, pa tudi zgodovinskimi in ljudskimi glasbili je ustvarila enkratno zlitje barv in značajev različnih glasbenih tradicij: pevka Haleh Seyfizadeh je nastopila ob iranski sonarodnjakinji, kitaristki Golfam Khayam. Pridružila sta se jima Bor Zuljan na lutnji – najbolj priljubljenemu glasbilu evropske renesanse – in italijanski violinist in skladatelj Marco Ambrosini, ki igra na tako imenovano nyckelharpo – različico violine z gumbi/klaviaturo, ki je srednjeveškega izvora, danes pa je prisotna v ljudski in klasični glasbi evropskega Severa, predvsem Švedske.

Iranska skladateljica in kitaristka Golfam Khayam je snovalka sporeda, ki ga tvorijo njene glasbene stvaritve – uglasbitve besedil sodobnih iranskih (Fazel Nazari, Nosrat Rahmani, Ahmad Shamlou) in srednjeveških perzijskih (Saadi, Shariaar) pesnikov. Njihova besedila je navdihnjena umetnica opremila z glasbo, ki se slogovno skoraj v celoti naslanja na ljudsko tradicijo starodavne Perzije, oziroma današnjega Irana, z le nekaj zahodnjaškimi ‘kantavtorskimi’ prijemi. Slogovne vzporednice in sorodnost izraznih sredstev pa je našla med folklornim glasbenim izročilom svoje domovine in klasično glasbo evropske renesanse, zato ne preseneča zlitje teh dveh tradicij v en sam spored, ki smo mu lahko prisluhnili v dvorani graščine v Vipolžah. Skozi njena okna je pogled uhajal ven k že obranim vinogradom, vanjo pa se je hkrati prikradal zgodnji jesenski somrak, ki mu je toplino in domačnost nadela živa (še kako živa!) glasba.

Iranska ustvarjalka Golfam Khayamse prefinjeno in učinkovito izraža na akustični kitari, ki sicer ni tradicionalno glasbilo bližnjega Vzhoda, a je po zvenu in značaju sorodno tamkajšnjim tradicionalnim brenkalom. Pri oživljanju njene glasbe se ji pridružuje sonarodnjakinja Haleh Seyfizadeh, vsestranska pevka, ki izhaja iz avtohtone iranske tradicije ljudskega muziciranja. S svojim gibčnim glasom in iskreno ponotranjenimi interpretacijami je sicer novemu, avtorskemu repertoarju podala močno povdarjen ljudski značaj ter mu s tem nadela pričevalnost, s kakršno lahko poslušalce nagovori le pristna ljudska glasba (v nasprotju s tisto, ki jo včasih res upravičeno imenujemo ‘umetna glasba’).

Zaradi prej omenjene sorodnosti in kompatibilnosti tradicionalne iranske in klasične renesančne glasbe pa je prisotnost dveh evropskih klasičnih glasbenikov bila ne le upravičena, temveč naravnost dobrodošla. Bor Zuljan na lutnji in Marco Ambrosini na nyckelharpi sta zven svojih glasbil organsko vpletla v tkivo skladb Golfam Khayam, ki so za to zasedbo bile prirejene ravno za tokratno priložnost.

Spored – tako skrbno izbrana besedila kot očarljivo lepa, čustvena in dostopna glasba Golfam Khayam – je bil oblikovan kot natančno izdelan scenarij, s katerim so umetniki neposredno nagovorili občinstvo. Izjemno intimna, z močnimi čustvi prežeta glasba je kot neustavljiva voda prodirala v vsak kotiček duše. Beseda je tekla o večnih, vsečloveških temah bolečine in ljubezni (do sočloveka, domovine…). Izjemno uigrano, sproščeno, a virtuozno izražanje štirih glasbenic in glasbenikov je delovalo kot pripoved, nasvet, tolažba. Iskreno navdušenje prisotnih je bilo priča, da je umetnikom uspelo uresničiti poslanstvo pričujočega projekta, kot ga je ubesedila Golfam Khayam: ‘Smo trubadurji našega časa. Iščemo skupno črto v času, med Vzhodom in Zahodom in upamo, da najdemo luč skozi to pot’.

Sobota, 23. september 2023, Kulturni dom Nova Gorica
 

KIND OS SATIE

Paolo Pandolfo, viola da gamba, pripovedovalec
Michelangelo Rinaldi, harmonika, klavir, toy piano
Andrea Pandolfo, trobenta, krilovka (fligelhorn), pripovedovalec, petje, umetniško vodstvo

Koncertni list

Flores musicae ni zgolj festival stare glasbe, čeravno je ta v njegovem fokusu. Umetniški vodja festivala Bor Zuljan sporede izbira tako, da glasbi srednjega veka, renesanse in baroka rad pridruži tudi sporede, ki se na te zgodovinske slogove navezujejo – bodisi iz zornega kota sodobne, v našem času živeče glasbene prakse, bodisi skozi primerjave nekdanjih glasbenih praks Evrope z glasbami drugih, izvenevropskih kultur.

Srečanje s perzijsko glasbo je napovedano za sklepni dogodek festivala, četrti koncert pa je priredila italijanska zasedba Kind of Satie. Tričlansko zasedbo tvorijo gambist Paolo Pandolfo, pianist in akordeonist Michelangelo Rinaldi ter trobentač Andrea Pandolfo. Vsi trije so v roke vzeli tudi različna druga glasbila – taka, ki jih ne slišimo ravno pogosto, kot na primer klavir-igračo, ki zveni podobno zvončkom ali krilovko, čigar zven je nekje na pol poti med trobento in francoskim rogom. Spored so dopolnili s pripovedovanjem, oblikovali pa so ga združeni v občudovanju enkratno izvirne glasbe in še bolj odštekanih zapiskov briljantnega ekscentrika francoskega fin-de-siècla, Erika Satieja.

Mala dvorana novogoriškega Kulturnega doma obiskovalca že sama po sebi ovije v mehkobo zatemnjenega in oblazinjenega avditorija ter njegova čutila usmeri k dogajanju pod žarometi odra. Nocoj nas je ovila tudi žametna mehkoba glasbe, ki je v klubskem vzdušju tega posrečeno izbranega ambienta nagovorila vseh in vsakogar posebej. Nežno, nostalgično vzdušje, ponekod začinjeno s kontrastnimi, živahnejšimi intermezzi, je obudilo asociacije na glasbo Astorja Piazzolle, prileglo pa bi se tudi kakšnemu filmu Pedra Almodóvarja. Naslikala sta ga ganljivo mehki, v spekter toplih barv odeti skladbi La mosca cieca in Il Corale – priredbi Satiejevih del izpod peresa Andree Pandolfa. Zven klavirja in trobente je presenetljivo skladno dopolnil, povezal in v sfumato ovil zvok viole da gamba. Morbidamente Rosacrociano Michelangela Rinaldija je zazvenela na klavirju -igrači pod skladateljevimi prsti.

V skladbi Brothers Paola Pandolfija sta se v melanholičnem dialogu pobratila trobenta in ozvočena viola ob nežni spremljavi harmonike, v delu njegovega brata Andree Albertoni sui baffi di Satie pa je spev trobente pospremila razvejana melodija viole in ostinatno zvončkljanje ‘otroškega klavirčka’. Sonneries de la rose+croix je skupna stvaritev vseh članov tria, na katero se je navezala Il Flirt – priredba dveh skladb Marina Maraisa. V to kratko melodramo je njen avtor Paolo Pandolfi vključil tudi Satiejevo besedilo ter tako ustvaril zgodbo-kolaž.

Podobna slogovna in avtorska mešanica se je nadaljevala skozi preostanek večera, a vsakega posameznega dela na sporedu ni treba razčlenjevati, če pa je celoten spored bil oblikovan kot predstava z jasnim dramskim lokom. V tem kontekstu ne preseneča, da je nocojšnji spored nastal po naročilu in bil prvič izveden v tržaškem gledališču Teatro Miela leta 2016. Povednosti te izvirne celote ne bi bilo smiselno razbijati na koščke – kot bi bilo nesmiselno opazovati posamezne kockice namesto celega mozaika. Namesto tega bodi povzeto, da so vsi trije glasbeniki k projektu prispevali ne le kot izvajalci, temveč tudi kot avtorji. Navdih, občasno pa tudi glasbeni material, so črpali iz del Erika Satieja – predvsem iz njegovih zbirk Sonneries de la Rose+Croix (1892) in Sports et Divertissement (1914) – pa tudi iz opusa Marina Maraisa, velikega baročnea virtuoza na violi da gamba. Glasbo so dopolnili s citati iz različnih Satiejevih zapiskov in opomb, ki jih je rad zapisoval v svoje partiture. V njih so na neposreden, včasih humoren, pogosto pa tudi provokativen način ujeti nazori umetnika, ki se je upiral konvencijam družbe znotraj katere je živel.

Brata Pandolfi in Michelangelo Rinaldi so si dovolili uporabiti fragmente Satieve ustvarjalnoti, jih reinterpretirati ter si z njimi pomagati pri izražanju lastnega kritičnega pogleda na svet, v katerem živimo. Glasbeniki so skozi pester in nepredvidljiv spored želeli prisotne spodbuditi k premisleku o vlogi glasbe, oziroma umetnosti na splošno, v današnjem svetu, v kateremu med družbenimi, političnimi, ekonomskimi in ekološkimi krizami izgubljamo tla pod nogami – podobno, kot jih je dobro stoletje pred nami izgubljal ter to v svojih delih izražal Erik Satie.

Trije vrhunski glasbeniki so s spretno uporabo bogatega inštrumentarija in enkratno uigranostjo oblikovali nevsakdanje ekspresivno predstavo. Njihovo muziciranje je bilo povsem homogeno – trio se je izražal kot ena sama oseba. Predstavili so se z izvirnim avtorskim projektom, katerega dejanski zven je bil bližje improviziranemu jazzu kot pa citiranim klasičnim partituram. Našo pozornost so pridobili z osebnim stikom in ne s kričanjem prek zvočnikov. Namesto z glasno retoriko so nas nagovorili s šepetom. Z mehkobo zvoka so postregli ostrino vsebine.

Sobota, 23. september 2023, Cerkev sv. Mihaela, Šmihel
 

SOLOINDUE – peti ob violi

Giovanna Baviera, renesančna viola da gamba, glas

Koncertni list

Kljub temu, da nas je jutro prvega jesenskega dneva zbudilo z nalivom, se je dan izvil iz sivine in pred cerkvico sv. Mihaela v Šmihelu se je pred nami odprlo jasno nebo nad kraji, v katerih se srečujejo Vipavska dolina, Kras in Furlanija. Cerkvena stavba skromnih dimenzij, a polna umetnin – kraj preproste, ljudske pobožnosti, v katerem še vedno diši po srednjem veku – je gostila prav poseben dogodek: italijanska glasbenica Giovanna Baviera je pripravila recital, na katerem je nastopila kot pevka, ki se sama spremlja na violi da gamba.

Petje ob lastni spremljavi – bodisi na lutnji, harfi ali violi da gamba – je v času renesanse veljalo za enega najplemenitejših načinov muziciranja. In to povsem upravičeno, kajti ta način glasbenega poustvarjanja je tehnično izjemno zahteven, a hkrat izvajalcu omogoča izjemno natančno in neposredno izražanje, kajti sam vpliva na vse aspekte interpretacije: od podajanja vsebine besedila in afektov zajetih v melodiji, do oblikovanja spremljave. Lahko bi rekli: solist, ansambel in dirigent v eni sami osebi!

Mednarodno izjemno cenjena umetnica redkih sposobnosti in izjemne muzikalnisti je sestavila pester spored, v katerega je vključila tako dela italijanske, franko-flamske in angleške renesanse, kot tudi dela sodobnih skladateljev. Šansone Doulce mémoire Pierra Regnaulta Sandrina ter Les yeux qui me sçeurent prendre in Laissez la verde couleur Jacquesa Arcadelta je podala s prožnim in ekspresivnim sopranom ter pospremila z dodelano, glasu enakovredno večglasno spremljavo. Sledil je cikel treh pesmi na besedila italijanske renesančne pevke, pesnice in filozofinje Tarquinije Molze. Dopo l’ aspra partita, La luce occhi miei lassi in Eran le vostre lagrime je uglasbil pevec, skladatelj in pesnik Simon MacHale (1981), ki je svojo učinkovito, všečno in povedno slogovno mešanico sestavil iz vplivov renesančne, vzhodnoevropske ljudske in sodobne popularne glasbe. Giovanna Baviera je spretno povdarila skladateljev slogovno večplasten in pri tem vsaj do neke mere simboličen glasbeni jezik. S skoraj teatralno povednostjo pa je podala Queste lagrime amare in Alla porta d’ oriente Giulia Caccinija, v katerem je ob virtuoznem prebiranju po strunah viole prav posebej zablestel njen izjemno gibčen glas velikega obsega in prefinjeno dozirane intenzitete.

Avstrijska skladateljica Eva Reiter (1976), sicer tudi izvajalka na violi da gamba in kljunasti flavti, je za glas, orglice in preparirano violo da gamba ustvarila skladbo Such dimmest light as never – delo, ki nagovarja z povsem sodobnim, občasno atonalnim glasbenim jezikom. Skladateljičino intimno poznavanje viole da gamba se je odrazilo na uporabi nekaterih neklasičnih tehničnih prijemov na temu glasbilu (kot so glissandi in flageoleti). Sorodno nazalen zven orglic je uporabila kot širitev barvne lestvice zgodovinskega godala, vokalnemu partu pa je namenila skokovito, a izjemno izrazno melodijo, ki se ponekod prelije v šepet. Italijanska virtuozinja je delo predstavila v najboljši možni luči – z dovršeno tehniko ter preglednim in izraznim fraziranjem mu je nadela visoko umetniško vrednost.

Spored so sklenile tri pesmi iz opusa škotskega gambista Tobiasa Humeja, delujočega ob prehodu renesanse v barok. What greater grief je zvenela pretresljivo otožno, Vojakova galjarda pa je ponudila svež kontrast, na katerega se je navezal še en ples – dostojanstvena, kontemplativna Pavana, razširjena z bogatimi diminucijami. V njih je glasbenica razkazala vso svojo virtuoznost na violi ter nas popeljala k zadnji točki sporeda – prikupno živahni Fain would I change that note.

Skromna, iskrena in enkratno navdihnjena glasbenica nas je z izvrstnim koncertom, katerega vtis bo zagotovo trajno spremljal obiskovalce, pospremila v dan, v katerem se nam je obetal še en koncert v sklopu festivala Flores musicae.
 

Petek, 22. september 2023, Grad Kromberk (Nova Gorica)

RAITKNECHT 1692 – GLASBA S KONCA 17. STOLETJA IZ VSE EVROPE

Domen Marinčič, baročna viola da gamba

Sam Chapman, teorba

Koncertni list

Dvorana gradu Kromberk je prostor v katerega sproščenem vzdušju je lahko s kar največjo avtentičnostjo zvenel spored drugega koncerta letošnjega festivala Flores Musicae. Na njemu sta se predstavila dva izvrstna glasbenika, ki sta slovenskim ljubiteljem stare glasbe zagotovo že znana. Gambist in čembalist Domen Marinčič je dolgoletni umetniški vodja Festivala Radovljica – najuglednejšega slovenskega festivala posvečenega izvajanju starejšega glasbenega repertoarja na historično korekten način. Ta je letos doživel že 41. edicijo. Marinčič prav tako oblikuje tudi sprede edinega našega koncertnega cikla, posvečenega stari glasbi, ki nima značaja poletnega festivala temveč skozi koncertno sezono (letos že 13. leto!) prinaša podobno koncipirane koncerte obiskovalcem atrija ZRC SAZU v Ljubljani. Domen Marinčič je tokrat nastopil ob britanskemu virtuozu na lutnji, Samu Chapmanu, ki je že večkrat gostoval tako v Radovljici kot v Ljubljani. Peučuhiči spored sta oblikovala prav posebej za letošnji festival Flores musicae.

Kot je pred začetkom muziciranja pojasnil Marinčič, večina skladb na tokratnem sporedu ni bila izvirno namenjenih izvajanju na violi da gamba, a to ne pomeni da v času svojega nastanka po njih ni posegel tudi kakšen gambist. Prirejanje skladb za zasedbe različne od izvirne je bila dokaj pogosta v baročni izvajalski praksi. To avtentično navado je Marinčič oživel s tem, da je večino skladb na tokratnem sporedu sam priredil za violo da gamba. K avtentičnosti pa je vsekakor pripomoglo tudi dejstvo, da Domen Marinčič igra na originalno glasbilo, ki ga je okrog leta 1740 v Leipzigu izdelal sloviti Johann Christian Hoffman, ki je nekaj glasbil izdelal tudi za samega Johanna Sebastiana Bacha.

Že prva skladba na sporedu je bila priredba Sonate št. 10 v e-molu Ignazia Albertinija. Njen solistični part, sprva namenjen violini, je pod Marinčičevimi prsti in lokom zaživel lahkotno in elegantno. Chapman je premljavo – basso continuo – oblikoval skladno ter uigrano s solistom. Komorna sonata je s svojimi stavki različnih tempov in značajev obema glasbenikoma ponudila izvrsten prostor za izražanje lastne virtuoznosti, tako da sta prisotne očarala že s prvo točko.

Z jasno slogovno distinkcijo sta glasbenika interpretirala Suito v d-molu Johna Blowa, v kateri prepoznamo jasne slogovne vplive sočasne francoske glasbe z dvora Louisa XIV, kjer so ustvarjali na primer Marin Marais, Jean-Baptiste Lully in François Couperin. Domen Marinčič je Blowovo suito za čembalo spretno prilagodil violi da gamba in teorbi, pri čemur je violi namenil za njen idiom značilne večglasne prijeme, ki jih je brezhibno intoniral in skladno arpeggiral. Nedolžno lahkotni alemandi sta sledili živahni kuranta in gavota, suito pa je sklenila izrazito spevna in prijetno melanholična sarabanda.

Sam Chapman se je s Preludijem in kuranto Angela Micheleja Bartolottija predstavil kot izjemno muzikalen solist, ki iz teorbe – večje sorodnice v renesansi in zgodnjem baroku priljubljene lutnje – izvablja izjemno prefinjeno oblikovane tone, ki jih niza v spevne, pregledne fraze. V solistični vlogi je ponovno zablestel tudi kasneje, izvajajoč lastni priredbi Preludija v G-duru za violino solo Nicole Matteisa in Šakone v G-duru za violino solo Giuseppeja Colombija.

Naslednji točki sta, po Marinčičevih besedah, bili morda največja zanimivost tega pestrega sporeda. Tri skladbe – Alemanda, Kuranta in Variacija v A-duru neznanega avtorja so del rokopisa/zvezka, datiranega v leto 1692 ter ohranjenega v Ljubljani. Sledila je Sonata št. 6 v a-molu Carla Ambrogia Lonatija, ki jo je skladatelj ustvaril za nekoliko nenavadno violino s petimi strunami in netipično uglasitvijo (scordaturo). Domen Marinčič je delo priredil prav posebej za tokratno izvedbo na podobno uglašeni altovski violi da gamba. Glasbenika sta podala očarljivo interpretacijo, ki je razkrila zanimivo sožitje dveh prepoznavnih slogov, ki sobivata v tem delu italijanskega, v nemškem Dresdnu delujočega skladatelja.

Zadnja skladba je ponovno izpostavila visoko tehnično podkovanost obeh glasbenikov ter njuno usklajenost v skupnem izražanju. Suita v d-molu za violo da gamba in basso continuo, ki jo morda lahko pripišemo Augustinusu Kertzingerju, je izrazito virtuozna skladba, zahtevna do izvajalcev, a več kot vredna truda. Domen Marinčič je zablestel tako v bravuroznih pasažah kot tudi v spevnih melodijah ter razkazal svoje mojtrsko poznavanje enega najznačilnejših baročnih glasbil. Tenorska viola da gamba v njegovih rokah zveni svetlo, barvito, prijetno nazalno in s sugestivnostjo, primerljivo s človeškim glasom.

Domen Marinčič in Sam Chapman sta nam pričarala slikovit glasbeni sprehod po Evropi na prehodu iz 17. v 18. stoletje. S slogovno izrazitimi, žlahtno muzikalnimi in povednimi interpretacijami del manj znanih ustvarjalcev zrelega baroka sta ponazorila vso slogovno pestrost takratne umetne glasbe. V tem času so sobivali, včasih pa se celo medsebojno oplojevali, vplivi treh glavnih, prepoznavno izvirnih slogovnih tradicij – italijanske, nemške in francoske. A dogodek je – bolj kot z antološkim ali edukativnim momentom – bil prežet z morda celo plemenitejšim namenom: poleg strun svojih glasbil sta glasbenika zbudila tudi strune, ki zavibrirajo globoko v notranjščini poslušalca, izpostavljenega intimni izkušnji vrhunske glasbe.

Četrtek, 21. september 2023, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji v Novi Gorici (Kapela)

SLEPA BRATA IZ BRUGGEJA

Sollazzo Ensemble
Marie Théoleyre, glas
Filipa Meneses, viela
Anna Danilevskaia, viela in umetniško vodstvo

Koncertni list

Festival srednjeveške in renesančne glasbe FLORES MUSICAE, sprva znan pod imenom Dnevi stare glasbe, letos poteka že trinajsto leto. Festivalske sporede je tudi tokrat oblikoval Bor Zuljan, v Švici živeči slovenski kitarist in lutnjist, ob tem pa tudi dolgoletni umetniški vodja festivala, ki ga sicer organizira Kulturni dom Nova Gorica.

Otvoritev letošnjih Flores Musicae je občinstvo privabilo v cerkev Marijinega oznanjenja na Kostanjevici nad (Novo) Gorico, ki ji domačini rečejo kar ‘Kapela’. Večni dom zadnjega francoskega kralja iz družine Bourbon ter dom enkratno lepih vrtnic burbonk je s svojo zgodovinsko auro in mirnim, od mesta ravno dovolj odmaknjenim ambientom ponudil idealno vzdušje otvoritvenemu dogodku festivala, ki je nastal v sodelovanju s čezmejnim partnerjem iz sosednje Gorice (I) Društvom DRAMSAM in festivalom MUSICA CORTESE.

Spored so pripravile članice zasedbe Sollazzo Ensemble, ki se že skoraj desetletje posvečajo izvajanju srednjeveške in zgodnjerenesančne glasbe. Anna Danilevskaja vodi ansambel ter igra na vielo, značilno srednjeveško godalo na katerem je virtuozinja tudi Filipa Meneses, v preplet melodij pa se vključuje glas Marie Théoleyre kot nepogrešljive interpretke šansonov francoske renesanse. Spored so sestavile iz del štirih glasbenikov, ki jim je usoda namenila isto fizično oviro (slepoto) in prav tako tudi naklonjenost iste muze (Evterpe).

Prvo polovico koncerta so glasbenice posvetile glasbi, ki sta jo zagotovo poznala in izvajala Jehan Ferrandes in Jehan Cordoval. Slepa virtuoza na vieli sta se z rojstnega Iberskega polotoka skupaj preselila na burgundski dvor in tam močno zaznamovala glasbeno življenje sredi 15. stoletja. Burgundski dvor je bil takrat eden najrazkošnejših v Evropi, in ravno glasba je tvorila enega pomembnejših aspektov tamkajšnjega prefinjenega življenjskega sloga – nenazadnje so tam ustvarjali nekateri najpomembnejših skladateljev 15. stoletja: Guillaume Dufay, Gilles Binchois in Johannes Ockeghem. Dvojico slepih virtuozov sta nasledila (prav tako slepa in enako nadarjena) sinova Jehana Ferrandesa – Johannes in Carolus. V njunem času so glasbeni okus narekovala dela Alexandra Agricole in Jacoba Obrechta, ki smo jim lahko prisluhnili v drugem delu koncerta.

Prefinjeno lahkoten, toplo barvit, svilen zven viele – godala, predhodnika v pozni renesansi iz zgodnjemu baroku izjemno priljubljene viole da gamba – je napolnil tišino in poltemo ene najlepših cerkva na Goriškem. Dufayevi Mon cher Amy je sledil Binchoisov šanson Triste plaisir, katerega melanholično besedilo in njemu ustrezno melodijo nam je z izjemno nežnostjo in komunikativnostjo izročila Marie Théoleyre.

Radostno Je veulx chanter neznanega avtorja, ohranjeno v nekem rokopisu s Cipra, so glasbenice podale očarljivo temperamentno ter razkrile tudi bolj živahno plat umetniškega izraza zgodnje renesanse. Z diminucijami okrašen vokalni part šansona Je ne requiers de ma dame Nicolasa Grenona v priredbi Mattea da Perugia je predvsem sopranistki omogočil razkazovanje bravurozne tehnike in gibčnosti glasu. Prefinjeno izraznost viele, primerljivo z izraznostjo človeškega glasu, pa smo občudovali prav poebej med izvedbo Obrechtovega moteta Regina caeli. Skladnim, slogovno izrazitim interpretacijam del anonimnih avtorjev rokopisov iz Dijona je poseben šarm dala skladba, v kateri smo vielo doživeli kot brenkalo – Filipa Meneses je namreč odložila lok ter na strune zaigrala v tehniki pizzicato. Spored je z živahnim, sinkopiranim ritmom sklenila Le grant desir Loyseta Compèreja, z aplavzom pa smo od glasbenic izprosili še dodatek iz Dufayevega opusa.

Glasba štirih slepih mojstrov v izvedbi treh izvrstnih glasbenic je bila tako živa, povedna in barvita, da je vsakemu obiskovalcu tokratnega koncerta moralo biti jasno: človek ne vidi le z očmi, marveč tudi z ušesi in – morda najpomembneje – z dušo.

Danes smo novinarjem tudi uradno predstavili bogate vsebine prihajajoče nove sezone 2023/24, ki smo jih skrbno pripravili in ‘zapakirali’ v posamične tematske sklope glasbenega, likovnega in filmskega področja.

Vsaka nova sezona namreč pomeni svojevrsten izziv, ki ga v Kulturnem domu Nova Gorica sprejmemo z veliko mero ljubezni in spoštovanja do umetnosti, obenem pa je priprava kulturno-umetniških programov velika odgovornost do vseh vas, ki radi prihajate na naše prireditve. V veselje nam je, da za vas že vrsto let oblikujemo dogodke, ki nudijo pristna umetniška doživetja, odpirajo nova obzorja, širijo miselni prostor in zato spreminjajo naša življenja na bolje. Tudi v novi, 43. sezoni vam bomo v Kulturnem domu Nova Gorica ponudili veliko dobre umetnosti, ki se zdi še eno zadnjih zatočišč lepote v tem norem svetu, svetu, ki zgublja vrednote in pozablja, kaj je bistvo Življenja in našega bivanja tukaj in zdaj.

Skozi celotno prihajajočo sezono vas bomo nagovarjali s pestro in raznoliko programsko ponudbo, v kateri boste doživeli veliko dobrih koncertov, filmov in razstav ter vstopali v dialog z ljudmi, ki vas bodo očarali s svojimi življenjskimi izkušnjami in posebnimi pogledi na svet. Kot vedno bomo oblikovali tudi poseben program za otroke in mladostnike, ki se bodo lahko čez celo sezono navduševali nad ponujenim znotraj kulturno-umetnostne vzgoje. Veliko pozornosti bomo poleg tega namenili še čezmejnemu sodelovanju s sosednjo Gorico in širše Furlanijo – Julijsko krajino v luči približevanja Evropski prestolnici kulture 2025. Vse to z željo, da bomo skupen goriški prosto bogatili s tehtnimi in odmevnimi projekti, ki bodo ustvarjali medkulturni dialog in povezovali občinstvo z obeh strani nekdanje meje.

Veseli nas, da lahko z našimi programi nagovarjamo starejšo in mlajše občinstvo, ki v naše prostore in naša partnerska prizorišča zahaja po ‘kulturno dozo’ raznoraznih vsebin, ki lahko posameznika in skupino prenesejo v druge kraje, čase in dimenzije. Občinstvo je lahko o našem delovanju obveščeno prek trojezične spletne strani, mesečnega koledarčka v tiskani obliki, sezonskega tedenskega e-novičnika, družabnih omrežij ter drugih bogatih festivalskih tiskovin, na katere se lahko prijavijo prek naše spletne strani.

Naj na tem mestu danes izpostavimo tudi našo plemenito pobudo DOBRODELNI EURO, ki jo vpeljujemo ob zagonu nove sezone. Od vsake prodane vstopnice za glasbene in pogovorne dogodke v naši organizaciji bomo namreč prizadetim v poletnih poplavah namenili 1 €. Skupaj zmoremo več, pomagajte nam, da bomo lahko v tekoči sezoni kar se da bogato priskočili na pomoč vsem, ki so jim poletne ujme odvzele lasten dom.

Pozabiti ne gre niti na vpis v naše abonmaje. Vpis v Glasbeni abonma za dosedanje abonente je mogoč le še do 30. avgusta, med 4. in 29. septembrom pa bodo na vrsto prišli tudi novi abonenti.

Potrditev abonmajskih sedežev dosedanjih abonentov Filmskega gledališča bo mogoča med 25. in 30.  septembrom. Med 2. in 11. oktobrom  pa bodo na vrsto lahko prišli vsi novi ljubitelji sedme umetnosti, ki bi želeli filme spremljati v abonmajski ponudbi.

Uradno bomo vrata novogoriškega kulturnega hrama za obiskovalce ponovno odprli v ponedeljek, 28. avgusta 2023, ko prehajamo na redni urnik naše blagajne, ki deluje vsak delovnik med 10.00 in 13.00 ter 13.00 in 17.00. Odprta je tudi uro pred vsakim dogodkom. Obiščite nas, ne bo vam žal!

Že enajsto leto se bo ploščad Silvana Furlana sredi poletja prelevila v letni kino, ko bomo na tem urbanem kulturnem prizorišču v središču Nove Gorice med 28. julijem in 4. avgustom pod poletnim zvezdnatim nebom predstavili filmske podobe sveže domače ter evropske produkcije različnih dolžin, oblik, zvrsti in žanrov. Tokratna izvedba Letnega kina Silvana Furlana nastaja v okviru programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025, organizirata jo Kinoatelje in Kulturni dom Nova Gorica pod okriljem Mestne občine Nova Gorica.

V goste bodo tradicionalno prišli številni gostje, ki bodo večere obogatili s pogovori, kjer nam bodo razkrili vrsto zanimivosti, povezanih s filmi. Tokrat bodo med drugim z nami predstavniki Makedonskega kulturnega društva Ohridski biseri Nova Gorica ter Društva primorskih arhitektov, direktor fotografije Lev Predan Kowarski, oblikovalka maske Mojca Gorogranc Petrushevska, režiser Alessandro Comodin, protagonist Pier Luigi Mecchia – Gigi in programska selektorica Varja Močnik.

Začenjamo s filmom Po soncu britanske režiserke Charlotte Wells, v katerem 11-letna Sophie v devetdesetih letih prejšnjega stoletja preživlja poletne počitnice z očetom Calumom v propadajočem obmorskem letovišču v Turčiji. Paul Mescal je bil za upodobitev očeta nominiran za oskarja. Dva večera bomo preživeli v objemu slovenskih filmov. Film Jezdeca Dominika Menceja je med drugim pobral nagrado občinstva na 25. Festivalu slovenskega filma, v njem pa igra trojica mladih slovenskih igralskih imen – Timon Šturbej, Petja Labović in Anja Novak. Film Moja Vesna, za katerega je režiserka Sara Kern dobila vesno za najboljšo režijo, pa usmerja pogled v deklico Mojo, ki živi v predmestju Melbourna z žalujočim slovenskim očetom in nosečo dvajsetletno sestro Vesno.

Med drugim se bomo podali v svet hitrih zmenkov s filmom Najsrečnejši človek na svetu, ki ga je posnela makedonska filmska ustvarjalka Teona Strugar Mitevska. S filmom Gigi zakon Alessandra Comodina pa bomo spoznali Gigija, karizmatičnega, predanega policaja v zaspanem podeželskem kraju v Furlaniji. Svoje mesto bodo v programu našli tudi mladi in najmlajši filmoljubi. Zanje bo na sporedu film Lunana: jak v razredu, prvi butanski celovečerec, ki se je uvrstil med nominirance za oskarja za najboljši mednarodni film. Ob himalajskih ledenikih, kjer ni elektrike ali šolske table, se skupaj z jakom odstirajo nove razsežnosti ljubezni, glasbe in skupnosti.

Ker je leto 2023 razglašeno za leto arhitekta Edvarda Ravnikarja, avtorja urbanističnega načrta za Novo Gorico, se praznovanju pridružujemo tudi v sklopu programa Letnega kina Silvana Furlana, kjer z Društvom primorskih arhitektov pripravljamo projekcijo filma Nebo nad Berlinom Wima Wendersa, ki jo bo uvedel pogovor o arhitekturi, urbanizmu in kulturi bivanja. Kultni film, simfonija velemesta Berlin tik pred padcem zidu, zaznamuje Wendersovo “vrnitev domov”, saj gre za njegov prvi nemški film po osmih letih v ZDA.

Novogoriški program pod milim nebom bomo sklenili z Moonage Daydream, celovečerno kinematografsko odisejo Bretta Morgena, ki raziskuje ustvarjalno, glasbeno in duhovno potovanje britanske glasbene in popkulturne ikone – Davida Bowieja. Projekciji pa bo sledil glasbeni program z didžejem Jašo Bužinelom.

Veliko platno bodo osvetlili tudi trije predfilmi z Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, ki bodo pospremili projekcije celovečernih filmov, to so Kletka iz papirja Une Savić, Zavozlan jezik Marie Giurgee ter Razmišljam Tome Kirine.

Filme tudi tokrat prikazujemo v sodelovanju s Slovensko kinoteko ter festivaloma Kino Otok ter Poklon viziji. Vsi filmi so opremljeni s slovenskimi podnapisi. Projekcije se začenjajo ob 21. uri in so brezplačne, v primeru slabega vremena pa se selijo v Kulturni dom Nova Gorica.

Mestna občina Nova Gorica in Javni zavod Kulturni dom Nova Gorica sta dne 20. julija 2023 objavila Namero o sklenitvi neposredne najemne pogodbe za  oddajo poslovnega prostora v najem.

Predmet oddaje v najem je poslovni prostor – gostinski lokal v pritličju stavbe Kulturnega doma Nova Gorica skupaj s teraso in skladiščnimi prostori.

Najnižja ponudbena izhodiščna cena-najemnina za poslovni prostor znaša 650,00 EUR/mesečno. Najugodnejši ponudnik bo tisti, ki bo ponudil najvišjo najemnino za mesečni najem nepremičnine, ki se oddaja v najem, vendar najmanj v višini izhodiščne cene. Najemnina ne vključuje DDV, ker je najem poslovnih prostorov na podlagi 2. točke 44. člena ZDDV-1 oproščen plačila DDV.

Poslovni prostor se odda v najem po načelu videno-najeto brez opreme za nedoločen čas. Pogodba o najemu se bo predvidoma sklenila od 1. 10. 2023 dalje. Najemnik je dolžan plačevati obratovalne stroške in stroške rednih vzdrževalnih del, ki niso všteti v najemnino. Prav tako je najemnik dolžan plačevati stroške zavarovanj in morebitne druge stroška, ki so povezani z uporabo in opravljanjem dejavnosti v poslovnem prostoru. Za vsa dodatna vlaganja, ki presegajo redno vzdrževanje mora najemnik pridobiti predhodno pisno soglasje najemodajalca. Najemnik ne bo upravičen do povrnitve vlaganj, prav tako na podlagi vlaganj ne pridobi na poslovnem prostoru nobenih pravic. Najemnina se plačuje mesečno na osnovi izstavljenega računa s strani lastnika nepremičnine, t. j. Mestne občine Nova Gorica. Plačilo najemnine v roku je bistvena sestavina pogodbe. Možen je dogovor o odkupu opreme od dosedanjega najemnika. Dejavnost ponudnika mora biti skladna z dejavnostjo kulturnega doma in ne sme povzročati emisij, ki bi motile izvajanje dejavnosti kulturnega doma. Želeno je, da ponudnik poleg pijače zagotavlja tudi prigrizke, kot so sendviči, rogljički ipd. Možen je odkup opreme od dosedanjega najemnika.

Interesenti lahko oddajo ponudbo z dokazili pisno po pošti ali dostavijo osebno v kuverti na naslov Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, 5000 Nova Gorica z obvezno oznako »ponudba za najem poslovnega prostora v stavbi Kulturnega doma Nova Gorica ID znak 2304-340«. Na zadnji strani kuverte mora biti naveden naziv in naslov ponudnika. Interesenti lahko oddajo ponudbo v roku 20 dni od objave na spletnih straneh Kulturnega doma Nova Gorica in Mestne občine Nova Gorica. Kot pravočasno se bo štela ponudba, ki bo v tem roku prispela na naslov iz prvega odstavka te točke. Ponudbo, ki bo prispela po razpisnem roku, to je po poteku 20 dni od objave na spletni strani Kulturnega doma in MONG ali pravočasno, vendar nepopolno ponudbo se izloči iz postopka in o tem obvesti ponudnika. O izboru najugodnejšega ponudnika bodo ponudniki obveščeni v roku 8 dni od izteka roka za oddajo ponudb.

Celotno besedilo poziva javnega zbiranja ponudb (20. 7. 2023)

Kulturni dom Nova Gorica se že vrsto let vključuje v različne čezmejne projekte, saj verjamemo, da umetnost ne pozna meja, glasba pa sploh ne prevodov. Eden takih je tudi festival Med zvoki krajev – Nei suoni dei luoghi, ki se v organizaciji društva Progetto Musica iz Vidma odvija že od leta 1999. Koncerti tega posebnega poletnega festivala z glasbo plemenitijo kulturno dediščino številnih zanimivih krajev dežele Furlanije-Julijske krajine in prostora naše Goriške regije. Od leta 2020 sta si po dolgem in izjemnem delu nekdanjega umetniškega vodje Enrica Bronzija, umetniško krmilo festivala podajala svetovno priznani violinist Stefan Milenković in furlanska violinistka Valentina Danelon. Milenkovića je leta 2023 zamenjala svetovno priznana pianistka Gloria Campaner. Festival se je v letih od čezmejnega projekta s prizorišči med Slovenijo in Italijo dvignil na mednarodno raven z dodatnimi prireditvenimi lokacijami na Hrvaškem in v Avstriji. Njegova izjemnost, poleg tega, da z univerzalnim jezikom glasbe odkriva in vrednoti kulturno dediščino omenjenih ozemelj, je tudi prepletanje dela že uveljavljenih glasbenikov z vzpenjajočimi zvezdami italijanskega, slovenskega in balkanskega akademskega glasbenega sveta. Kulturni dom Nova Gorica se v zgodbo vključuje z gostovanji italijanskih glasbenikov na prizoriščih slovenskega obmejnega prostora ter z gostovanji slovenskih glasbenikov in glasbenih skupin na italijanskem delu taistega ozemlja. Festivalski koncerti so marsikdaj obogateni z brezplačnimi vodenimi ogledi sugestivnih lokacij in lokalno eno-gastronomsko ponudbo.

V okviru letošnje, že 25. izvedbe festivala Med zvoki krajev – Nei suoni dei luoghi se bo zvrstilo tudi osem čezmejnih glasbenih večerov, s katerimi se skupaj z videmskim društvom že pripravljamo na Evropsko prestolnico kulture 2025 – GO! 2025. Februarja so organizatorji festivala, videmsko društvo Progetto Musica, v sodelovanju  z našo ustanovo in raznimi drugimi partnerji izpeljali avdicije za nove čezmejne komorne zasedbe. Umetniški vodji italijanskega društva Progetto Musica, pianistka Gloria Campaner in violinistka Valentina Danelon, ter slovenski violončelist Klemen Hvala so izbrali 18 mladih glasbenikov iz Italije in Slovenije, ki se kalijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter na konservatorijih v Trstu in Vidmu. Z izbranimi glasbeniki so sestavili čezmejne komorne zasedbe, ki se bodo predstavile na omenjenih večerih, obenem so izbranim glasbenikom omogočili tudi udeležbo na julijskem mojstrskem tečaju v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici.

Prvi koncert bo na sporedu v torek, 18. julija, ob 21. uri v palači De Grazia v Gorici, kjer bosta nastopila sopranistka Sara Della Mora in Ljubljana Saxofon Quartet, ki ga tvorijo Arijan Mačak, sopranski saksofon, Boštjan Rojc, altovski saksofon, Tia Ivajnšič, tenorski saksofon in Lan Meden, baritonski saksofon. Podrobnejša predstavitev…

V petek, 11. avgusta bo ob 21. uri na kmetiji Lis Neris v Šlovrencu koncert seksteta, ki ga bodo oblikovali TRN TRIO v sestavi pianistke Rebeke Dobravec, violinistke Neže Nahtigal in violončelistke Tare Korica, violinistka Hanna Schmidt, violist Riccardo Penzo in pianist AlessandroDel Gobbo. Podrobnejša predstavitev…

V torek, 22. avgusta bodo ob 21. uri na dvorišču Pokrajinskih muzejev v grajskem naselju v Gorici nastopili flavtista Sofia Battini in Matteo Rühr, saksofonist Christian Soranzio, trobentar Cristiano Brusini in pianist Alvin Ćućić. Podrobnejša predstavitev…

Četrti koncert bo v dvorani Frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici, kjer bodo v soboto, 9. septembra ob 20. uri, nastopili klarinetist Christian Iacuzzi, violinistka Hanna Schmidt, violončelistka Ema Krečič ter Alvin Ćućić in Rebeka Dobravec na klavirju. Podrobnejša predstavitev…

Zadnji koncert bo v četrtek, 14. septembra ob 20. uri, v dvorani Gradu Kromberk, kjer bodo ponovno nastopili TRN Trio, violinistka Hanna Schmidt ter Roberto Penzo na violini in violi. Podrobnejša predstavitev…

Poleg omenjenih koncertov lahko na tem mestu omenimo tudi druga dva, ki znotraj omenjenega festivala sodita v cikel poimenovan Zvoki miru- Suoni della pace – Sounds of peace. Skupaj z društvom Progetto Musica, fundacijo Poti miru v Posočju in Zavodom Miren Kras smo, prvič izpeljali v lanskem letu. Tudi tokrat vabimo na dva zmenka miru: na Cerju (Pomnik miru) se bodo v soboto, 2. septembra ob 20. uri predstavili violinista Riccardo Penzo in Hanna Schmidt ter violončelistka Ema Krečič. Podrobnejša predstavitev…

V nedeljo, 3. septembra pa bo ob 18.30 v dolini bersaljerjev v Redipulji zapela priznana italijanska kantavtorka Amara, ki nas bo z glasbeno-poetično predstavo naslovljeno Sun – Set. Koncert za sončni zahod popeljala do duhovne izkušnje in občutka povezanosti s svetostjo Narave. Podrobnejša predstavitev…

Na vse omenjene koncerte je vstop prost, za organizirane pohode miru pa je obvezna predhodna prijava. Vabljeni v našo družbo…

V novogoriško poletje smo vstopili s 26. Mednarodnim srečanjem saksofonistov SAXGO23. Srečanje, ki je hkrati tudi festival z najdaljšo tradicijo v Novi Gorici, letos v mesto in bližnjo okolico prinaša FESTIVAL in POLETNO ŠOLO SAKSOFONA. Z veseljem se vračamo k našemu ustaljenemu formatu festivalskega dnevnika, ki sta ga tudi letos za nas beležila saksofonistka in pedagoginja Larisa Marjanović ter muzikolog Tomaž Gržeta. Medtem, ko je Gržeta ubesedil vtise iz jazz koncertov, je Marjanovićeva ovekovečila utrip koncertov klasičnega saksofona in sobotnega zaključnega koncerta All Together Now, ki je na odru povezal mentorje in udeležence letošnje Poletne šole saksofona. Festivalski dnevnik je tudi letos slikovno opremil novogoriški fotograf Janko Lipovšek. Vtise letošnje izvedbe lahko preverite spodaj, prijetno branje!

Ponedeljek, 26. junij 2023, Ploščad Silvana Furlana

SCHIME (SRB)

Luka Ignjatović, saksofon
Boris Sainović, kontrabas
Predrag Milutinović, bobni
Sava Miletić, klavir

Pregledna geometričnost pročelja novogoriške Občine in dišeča mehkoba poletnega večera. Skladna simetrija in repetitivni ritem kvadratnih oken, v katerih tiho ugašajo zadnji odsevi sončnega zahoda. Strogost in sivina betonskega dvorišča kot okvir dogodku, katerega svežina in čarobna nepredvidljivost izražata dobrodošlico poletju. Pod našim nebom se je ponovno vzpostavila harmonija nasprotij, v Novi Gorici je znova zazvenel jazz.

Otvoritev koncertnega programa že 26. edicije ene najprepoznavnejših novogoriških kulturnih manifestacij – mednarodnega festivala SaxGO23 – je na Ploščadi Silvana Furlana na večer ponedeljka, 26. junija, zbrala lepo število večinoma lokalnih ljubiteljev dobre glasbe in zvestih spremljevalcev tega že tradicionalnega festivala. Ob sodelovanju Glasbene šole Nova Gorica in Glasbenega društva Saksofonija ter ob podpori Mestne občine Nova Gorica ga prireja Kulturni dom Nova Gorica pod vodstvom direktorice Pavle Jarc. Umetniško vodenje koncertnega sporeda festivala so tudi letos zaupali dvema izvrstnima slovenskima saksofonistoma – Boštjanu Simonu za jazzovski ter Janu Gričarju za klasični del sporeda. Pavla Jarc, župan Samo Turel in Boštjan Simon so nagovorili prisotne in jih izročili enkratnemu doživetju, za katerega so poskrbeli člani zasedbe Schime.

Luka Ignjatović je eden vodilnih predstavnikov trenutne beograjske jazz scene. Po končanem magisteriju iz jazz saksofona v Amsterdamu se je vrnil v Beograd, kjer poučuje na tamkajšnji akademiji za glasbo. Schime je jazz kvartet, ki deluje od leta 2015 v Beogradu ter nastopa na številnih evropskih jazzovskih festivalih. Prvi album, Do You Really Wanna Play?, z avtorskimi skladbami Luke Ignjatovića, so izdali leta 2016. Poleg Ignjatovića kvartet sestavljajo pianist Sava Miletić (ki se je prvotnemu triu pridružil naknadno), kontrabasist Boris Sainović in bobnar Predrag Milutinović. Poleg standardov izvajajo predvsem lastni, avtorski repertoar, s katerim premoščajo prostor med smooth jazzom in klasičnimi aranžmaji ter območjem, v katerem osvobajanje od vzorcev že zadiši po free jazzu.

Harmonija kontrastov je dobila zvočno podobo: sladko, a ne osladno; zaljubljeno, a ne nostalgično; temperamentno, a ne divjo. Nova, neznana dela so se v hipu usidrala v intimo ter so zvenela domače, kot bi šlo za vsem znane jazz standarde. Kvartet Schime sicer odlikuje popolna uravnovešenost individualnih zvočnih in idejnih prispevkov njegovih članov ter homogenost njihovega skupnega učinka. A iz te homogene izrazne gmote vendarle nekoliko štrli zveneča karizma Luke Ignjatovića. Iz njegovega saksofona so se sprva valili lenobni izdihi nad Donavo lebdeče sopare uspavanega panonskega poletja, nato pa so se iz njega izvijali ostri kriki, ki režejo zakajeno atmosfero od strasti prekipevajočih nočnih klubov idealiziranega Zahoda. Nič manj navdihnjeno in navdihujoče pa so zveneli soli ostalih članov zasedbe.

Vidno očaranemu občinstvu so predstavili delček svojega pestrega avtorskega repertorija, ki je v veliki meri delo njihovega pianista Save Miletića in ki mu bo lahko ponovno prisluhnil vsakdo, ki si bo omislil naslednji album zasedbe Schime. “Če smo vam bili všeč, si kupite našo ploščo. Če pa vam nismo bili všeč, jo prav tako kupite in podarite nekomu, ki ga ne marate!”

Besedilo: Tomaž Gržeta
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Torek, 27. junij 2023, Grad Kromberk 

KVARTET HABANERA in MAJA LISAC BARROSO

Christian Wirth, sopranski saksofon
Maja Lisac Barroso, sopranski saksofon
Sylvain Malezieux, altovski saksofon
Fabrizio Mancuso, baritonski saksofon
Gilles Tressos, baritonski saksofon

Na drugem festivalskem večeru, v dvorani gradu Kromberk smo imeli neizmerno čast, da smo lahko prisluhnili znamenitemu kvartetu saksofonov HABANERA iz Francije z gostjo Majo Lisac Barroso. Edinstven večer komorne klasične glasbe je bil v znamenju slavnega Schubertovega godalnega kvinteta za dve violini, violo in dva violončela v C-duru, D. 956 (op. post. 163) v priredbi za dva sopran saksofona, alt saksofon in dva bariton saksofona.

Kot je v uvodnem pozdravu občinstvu omenila direktorica Kulturnega doma Nova Gorica Pavla Jarc, smo bili priča krstni izvedbi priredbe tega obsežnega komornega dela za to nenavadno zasedbo instrumentov. Skladbo je priredila slovenska saksofonistka rojena v Baslu (Švici) – Maja Lisac Barroso, ki je na koncertu igrala part drugega sopran saksofona. Najtežji part (zaradi ekstremnih višin) prve violine je na sopran saksofonu odigral Christian Wirth. Sylvain Malezieux je na alt saksofonu prevzel vlogo viole, Fabrizio Mancuso na prvem bariton saksofonu in Gilles Tressos na drugem bariton saksofonu pa violončela.

Schubertov godalni kvintet v C-duru, D. 965 sodi med peščico največjih komornih del vseh časov. Epske razsežnosti skoraj uro trajajočega dela se odražajo v dramatični pripovedi dvojnosti. Neprestano nihanje med dvema nasprotnima poloma (vzvišeni liričnosti na eni in temačne, vznemirljive tesnobe na drugi strani) morda nakazuje nasprotje življenja in smrti. Franz Schubert je godalni kvintet v C-duru namreč dokončal le dva mesca pred svojo smrtjo.

Prvi stavek Allegro ma non troppo je najdaljši stavek skladbe. Kot je zapisala Metka Sulič v spremni besedi programskega lista, Schubert »uporablja neobičajne tonalne odnose, tonalni plan pa ima drzne prehode«. Drugi stavek je veličastni Adagio, kjer uvodno lebdečo spokojnost razburka turbolentno-intenzivni osrednji del. Živahni tretji stavek Scherzo (Presto) se v vmesnem Triu spet prelevi v popolno diametralno nasprotje – umirjeni Andante sostenuto. Sklepni Allegretto napisan v obliki rondoja, je najkrajši od štirih stavkov. Tudi tu skladatelj »postavlja v kontrasten odnos rustikalen ples z bolj rafinirano noto in prehaja v stanje transcendentalne vizije« je zapisala Suličeva.

Priredbe godalnih del so vsekakor trd oreh za saksofoniste, kar velja tudi za priredbo Schubertovega godalnega kvinteta. Vsi člani saksofonskega kvinteta so bili neprestano na udaru številnih preizkušenj (neskončno dolge spevne fraze, izjemno visoki ekstremni toni, balansiranje posameznih glasov – ker so vsi enakovredni, posnemanje artikulacije godal itd.). Njihova izvedba je bila izjemna – vsi izvajalci so bili izvrstni. Spopadanje s tako obsežno literaturo zagotovo ni bilo mačji kašelj niti za tako izkušene glasbenike kot so kvartet HABANERA, ki v letošnjem letu obeležuje trideseto obletnico obstoja. Maja Lisac Barroso jih je ob jubileju soočila z zahtevnim, a hkrati nadvse zanimivim izzivom. Ob koncu koncerta je povedala, da je leto in pol premišljevala ali bi se ta godalni kvintet dal zaigrati tudi na saksofone. S skupnimi močmi je peterica dokazala, da nemogoče je mogoče.

V veliko veselje organizatorjev in nastopajočih je dvorana Gradu Kromberk pokala po šivih – poslušalcev je bilo toliko, da je bilo potrebno prinesti dodatne stole. Navdušeno občinstvo so nastopajoči ob koncu večera pocrkljali z dodatkom – priredbo Humoreske op. 101 (B. 187) Antonina Dvořáka.

Besedilo: Larisa Marjanović
Koncertni list: Metka Sulič
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Sreda, 28. junij 2023, Dvorana Frančiškanskega samostana Kostanjevica

DOMEN KOREN, saksofon
SAE LEE, klavir

SAXGO ali Mednarodno srečanje saksofonistov v Novi Gorici je festival z dolgo tradicijo. To je po prvi skladbi koncerta v dvorani Frančiškanskega samostana Kostanjevica izpostavil tudi Domen Koren, ki se je v svojem uvodnem pozdravu zahvalil organizatorjem za dragoceno priložnost. Povedal je, da po dolgih letih odraščanja s SAXGO-jem (večkratne udeležbe na poletni šoli in mednarodnem tekmovanju ter poslušanju koncertov festivala) si šteje v posebno čast, da se kot nagrajenec lanskoletnega mednarodnega tekmovanja saksofonistov tokrat lahko predstavi na samostojnem recitalu v sklopu SAXGO23 festivala.

Na sredinem koncertu je predstavil zanimiv program – sestavil ga je kot kronološki pregled saksofonskega repertoarja skozi čas. Ob tem je pripomnil, da ima 28. junija saksofon rojstni dan, saj ga je Adolphe Sax prav na ta dan leta 1846 patentiral.

Že po uvodni skladbi – elegiji francoskega skladatelja Andréja Capleta Jesenske Impresije nam je bilo jasno, da se nam obeta vrhunski koncert, primerljiv s koncertom največjih mojstrov / mednarodno priznanih saksofonistov, ki so že nastopili na SAXGO festivalu. S subtilnim – nežnim, a hkrati zelo izostrenim francoskim tonom in brezhibno tehniko se je Domen prefinjeno poigraval z različnimi tonskimi barvami saksofona tudi pri znameniti Rapsodiji Claudeja Debussyja. Tretji na programu koncerta je bil saksofonski standard Fantasie Impromptu Andréja Joliveta. Po meditativno spevnem uvodu sledi nagajivo poigravanje z ritmi prepletajoče klavirske in saksofonske linije v drugem delu skladbe.

S skladbo Lutte za solo saksofon (prav tako francoskega) skladatelja Thierryja Escaicha, se je zaplavalo v sodobnejše čase. Obsežno delo je nastalo leta 1994 in vsebuje sodobne tehnike igranja na saksofon. V skladbi prevladuje boj med dvema nasprotujočima svetovoma – liričnimi frazami z reminescenco na gregorjanske korale in »trmasto«, izrazito ritmično linijo v basu. Prav s prepletanjem teh dveh linij (spevne zgornje in ritmične spodnje) je skladatelj dokazal, da se da saksofon obravnavati tudi kot polifono glasbilo.

Sledil je drugi stavek (poimenovan Flickering Beams, Perpetual Wind) sonate za saksofon in klavir Gregoryja Wanamakerja naslovljene »of Light and Shadows«. Frenetično napet potek skladbe je nekatere poslušalce tako prevzel, da so se ušteli in začeli ploskati prehitro – ob enemu izmed finalnih viškov, čeprav skladbe še ni bilo konec. Zadnja na programskem listu je bila skladba L’éveil de la toupie saksofonista in skladatelja (Domnovega profesorja na specializaciji v Bruslju) Vincenta Davida. Skladbo smo na SAXGO sicer že slišali v izvedbi Dua Kalypso (Miha Rogina in Sae Lee), a tudi Domnova izvedba skladbe ni zaostajala – bila je vrhunska. Očarani publiki nabito polne dvorane Frančiškanskega samostana sta nastopajoča kot dodatek namenila še spevni valček.

Domen Koren je na koncertu z (za saksofoniste) nepogrešljivo Sae Lee publiko prepričal z dovršeno igro, mojstrsko spretnostjo obvladovanja saksofona in izjemno muzikalnostjo. Kljub mladosti in veliki zasedenosti (z igranjem, poučevanjem, dirigiranjem mladinskim saksofonskim orkestrom…), je v letošnji sezoni po uspešno opravljeni avdiciji postal tudi član igralskega ansambla Šentjakobskega gledališča. Debi na gledališkem odru je uspešno prestal v predstavi Seksualna perverzija. Še en dokaz, da gre za izjemnega mladega umetnika, o katerem bomo zagotovo še slišali in pisali.

Besedilo: Larisa Marjanović
Koncertni list: Metka Sulič
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Četrtek, 29. junij 2023, Grad Kromberk

Antonio García Jorge, altovski in sopranski saksofon
Makoto Hondo, baritonski saksofon
Sae Lee, klavir
Gost: Jan Gričar, sopranski saksofon

Festivalski dnevi v hitrem tempu drvijo mimo nas in tako smo prišli že do zadnjega klasičnega koncerta SAXGO-ja. Tudi slednji ni razočaral – ravno nasprotno! Kot se za (prvi) pravi veliki finale spodobi, smo bili v četrtek, 29. junija priča še enemu magičnemu koncertu. Kakopak, drugega sploh ni bilo pričakovati. Na odru gradu Kromberk so bili ponovno sami izstopajoči umetniki.

Koncert sta otvorila Antonio García Jorge na alt saksofonu in Sae Lee na klavirju s Sonato op. 11, št. 4 Paula Hindemitha. Skladba je zgrajena v precej netipični obliki za sonato – s kratkim uvodnim stavkom (Fantazija), Temo in variacijami ter Finalom, ki prekine variacijsko zaporedje, da bi ga pozneje nadaljeval. Lahko bi rekli, da se je Hindemith pri dotični kompoziciji spogledoval z žanrom fantazijske sonate, priljubljene glasbene oblike romantičnih skladateljev. Glasbenika sta poskrbela za imenitno, precej temperamentno izvedbo presenetljivih nasprotij (spevnih melodij in napetih virtuoznih delov). Delo je odlično zazvenelo tudi na saksofonu, čeprav je originalno napisano za violo.

Sledila je še ena znamenita sonata – Sonata v a-molu, op. 36 Edvarda Griega, ki jo je ob boku Sae Lee na klavirju izvedel Makoto Hondo na bariton saksofonu. Čeprav bariton saksofon ni prav pogosto izbran kot solistični instrument, nas je Makoto resnično očaral. Kot čarovnik je iz njega spravil neverjetno prefinjene barve in zvoke. Ne glede na to ali je šlo za napete, dramatične dele ali umirjene, lirične melodije – vse mu je zazvenelo osupljivo naravno, z lahkoto se je prelevil v violončelo. Izrazito romantično delo, s kar nekaj zelo očitno izposojenimi potezami znamenitega Griegova klavirskega koncerta v a-molu, je zasijalo v vsej svoji lepoti. Prav nič nismo imeli proti, da je bilo odigrano na bariton saksofonu.

Po krajši pavzi sta se v drugem delu koncerta oba saksofonista najprej predstavila še s sodobno, za saksofon originalno napisano kompozicijo. Prva je bila skladba za solo bariton saksofon Liquid life japonskega skladatelja Naoki Sakata, izvedel jo je Makoto Hondo.

Antonio García Jorge je s Sae Lee odigral Mirages – skladbo za sopran saksofon in klavir Vincenta Davida. Oba umetnika sta pokazala zavidljivo tehnično obvladovanje instrumenta – z neverjetno lahkoto sta odigrala tudi tehnično najtežje dele.

Zadnji na programu skoraj dve uri trajajočega koncerta je bil Capriccio na danske in ruske napeve op. 79 Camilla Saint-Saënsa. Skupaj so ga zaigrali Sae Lee na klavirju, Antonio García Jorge in Jan Gričar na sopran saksofonih ter Makoto Hondo na bariton saksofonu. Pred koncem se je Jan Gričar zahvalil nastopajočim, posebej pa je izpostavil in se zahvalil Sae Lee za njeno neprecenljivo sodelovanje. Sae zlahka igra s komerkolim – kot so zapisali v časopisu Mainichi: »Njena sposobnost interakcije z glasbeniki, izjemno obvladovanje instrumenta in vrhunski umetniški nivo začarata občinstvo«. Neverjetna in neutrudna, Sae je resnično neprekosljiva.

Kulturni dom Nova Gorica se je ponovno izkazal – poslušalcem je ponudil edinstvene koncerte klasične glasbe, na katerih so se predstavili sami par excellence umetniki. Poslušalci se tega očitno zavedamo, saj je do sedaj SAXGO23 imel izjemen obisk – dvorane so bile polne, vsi stoli so bili zasedeni. Festivala še ni konec – na vrsti so poslastice iz sveta jazz saksofona, zato vabljeni tudi na prihajajoče koncerte!

Besedilo: Larisa Marjanović
Koncertni list: Metka Sulič
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Petek, 30. junij 2023, Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

MARK TURNER QUARTET

Mark Turner, tenor saksofon
Jason Palmer, trobenta
Joe Martin, kontrabas
Jonathan Pinson, bobni

Slutnja nevihte je sinočnji dogodek – morda kar višek letošnjega festivala SaxGO23 – iz ploščadi za novogoriško Občino prestavila v dvorano Kulturnega doma. Kot bi usoda skozi roko vremena posegla v dogodek in mu namenila mogoče celo bolj primeren prostor – dvorano z nekoliko klubskim vzdušjem namesto ležerne poletne terase. Dobrodošlico v kulturnem domu je izrazila njegova direktorica Pavla Jarc, umetniški vodja jazzovskega dela festivalskega sporeda, Boštjan Simon, pa je predstavil nastopajoče. Med njimi je v prvem planu vsekakor član zasedbe z najbolj zvenečim imenom – ameriški saksofonist Mark Turner.

Nastopil je ob trobentaču Jasonu Palmerju, kontrabasistu Joeu Martinu in bobnarju Jonathanu Pinsonu. Zasedba je dobro uigrana – nenazadnje so skupaj posneli že tri albume. Sicer pa Turnerjeva diskografija obsega kar petnajst albumov z glasbo, katere avtor je sam. Njegovih prispevkov na drugih nosilcih zvoka pa – tako kot njegovih nastopov v živo – praktično ni več možno prešteti.

Formalnost uvodnega nagovora so člani zasedbe začinili s parimi drobtinami humorja ter ustvarili prijetno, prijateljsko sproščeno vzdušje, kakršnega smo v svetu jazza vajeni, v ostalih vzporednih glasbenih svetovih pa ga pogosto pogrešamo. V od pričakovanja že naelektreno vzdušje v dvorani so člani Mark Turner Quarteta slastno zarezali z vročim nožem prve, Turnerjeve avtorske skladbe. Ta je razkrila, da se člani zasedbe napajajo iz še vedno svežega izvira bebopa, ki se je vse prej kot izpel pred polovico stoletja. Kot smo slišali, interpretom – ljubiteljem tega enkratno energičnega sloga klasičnega jazza – še vedno ponuja široko pot, po kateri lahko izlivajo kaskade in brzice virtuoznih pasaž, prijetno disonantnih melodij, ognjevitih ritmov in bogato razvejanih harmonij.

Karizma Marka Turnerja je v njegovo gravitacijsko območje ujela še tri izvrstne glasbenike, ki okrog njega sicer samostojno orbitirajo, a vendar v popolni medsebojni harmoniji ustvarjajo enkratni zvočni svet kozmične popolnosti. Slastna brezhibnost ritemske sekcije, katere člana sta sposobna enkratnih solističnih vlog, je ponudila udobno gnezdo intimno občutenima partoma saksofona in trobente. Tako Turner kot Palmer sta očarala z virtuozno tehniko, brezhibno oblikovanim in prefinjeno niansiranim tonom ter skoraj neprimerljivo navdihom pri improvizaciji. Pravzaprav pa bi zasedbo le težko, in povsem krivično, razčlenili na posamezne člane – vsi štirje glasbeniki se tako skladno in uigrano izražajo in dopolnjujejo, da ustvarjajo vtis povsem organske in spontane rasti glasbe vpričo poslušalcev: kot bi se pred našimi očmi razvijala ne le improvizirana komponenta jazza, temveč tudi aranžma in skladateljsko jedro posamezne skladbe.

Bop, hot, free… to so le ustaljeni slogovni epiteti, ki bi bralcu pričujočega besedila utegnili usmeriti misli k ustreznim asociacijam. Prisotni na koncertu pa smo občutili nekaj veliko bolj mesenega – eno samo strast. Doživeli smo žlahtno glasbo – nosilko enkratne izraznosti neke kulture, ki nam je skozi desetletja postala domača, a hkrati ostala sinonim vznemirljivega, novega, velikega sveta onkraj Atlantika.

Besedilo: Tomaž Gržeta
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Sobota, 1. julij 2023 ob 18. uri, Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

ALL TOGETHER NOW – zaključni koncert udeležencev poletne šole saksofona SAXGO23

Poletna šola saksofona 26. mednarodnega srečanja saksofonistov v Novi Gorici – SAXGO 23 se je tradicionalno zaključila s koncertom ALL TOGETHER NOW. Na njem je v različnih komornih skupinah nastopilo 34 udeležencev in udeleženk iz štirih držav in njihovi mentorji. Delavnico klasičnega saksofona so vodili trije izjemni pedagogi mlajše generacije – švicarska saksofonistka slovenskih korenin  Maja Lisac Barroso, španski saksofonist Antonio García Jorge in japonski saksofonist Makoto Hondo. Jazzovske nadobudneže je vodil predstavnik slovenske saksofonske jazz elite Igor Lumpert, ki trenutno živi in dela v New Yorku.

Prvi del koncerta je bil v znamenju klasičnega saksofona, prisluhnili smo petim saksofonskim kvartetom. Program, ki so ga izvajali je bil zelo raznolik, predvsem pa dokaj zahteven. Impresivno je bilo slišati tako suverene izvedbe.

Udeleženci so v samo tednu dni v priložnostno sestavljenih komornih skupinah med drugim naštudirali nekaj znamenitih standardov za kvartet saksofonov, med njim dva stavka iz Ligetijevih Šestih bagatel, dva stavka iz Griegove suite Iz Holbergovega časa, Night club 1960 iz Zgodovine tanga Astorja Piazzolle. Mentorji so nam zaigrali Tri preludije Georga Gershwina. Ker je moral Makoto Hondo zaradi nepremostljivih obveznosti na Japonskem Novo Gorico zapustiti pred zaključkom festivala, ga je na koncertu nadomestil nekdanji dolgoletni umetniški vodja srečanja, prof. Matjaž Drevenšek.

Udeleženci jazz delavnice za saksofon so se predstavili v za to priložnost sestavljeni SAXGO JAZZ ZASEDBI, kateri sta se pridružila tudi Anže Vrabec na klaviaturah in Uroš Nemanič na bobnih. Jazzovsko izkušeni in tudi tisti manj izkušeni saksofonisti so nam predstavili pester izbor stilsko raznolikih jazzovskih kompozicij. Kot je povedal Boštjan Simon, umetniški vodja za jazz saksofon in improvizacijo ob zaključku koncerta, so bili vsi jazz saksofonist zelo radovedni – zelo angažirano in aktivno so sodelovali na delavnicah. Tako so se naučili improvizirati v blues in celotonskih lestvicah – Thelonious Monk: Blue Monk, ritmih bossa nove Freddie Hubbard: Little Sunflower, zaigrali so tudi dve Lumpertove avtorske kompozicije Enterig THEvibe in Brela.

Sklepna točka je pripadala velikemu ansamblu ALL TOGETHER NOW, v katerem so igrali vsi udeleženci in mentorji SAXGO23 poletne šole. Zaigrali so večni Spain Chicka Corea (v priredbi Jean Denis Michaja), kjer sta kot solista zablestela Igor Lumpert  in Boštjan Simon.

Zaključni koncert poletne šole nam je vnovič dokazal, da sta Jan Gričar – umetniški vodja klasičnega saksofona in Boštjan Simon – umetniški vodja jazz saksofona dobro uigran tandem. V Novo Gorico sta namreč privabila izvrstne mentorje, ki so v tako kratkem času uspeli udeležence odlično pripraviti. Vsem nastopajočim čestitam za odlično izpeljan zaključek poletne šole, ob letu osorej pa se že veselim prihodnje izdaje SAXGO – mednarodnega srečanja saksofonistov.

Besedilo: Larisa Marjanović
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Nedelja, 2. julij 2023, ploščad Silvana Furlana

Igor Lumpert, saksofon
Matija Dedić, klavir
Tadej Kampl, kontrabas
Howard Curtis, bobni

V enem samem tednu so poletni večeri prenehali prinašati osvežitev in sončevi žarki so tudi po njegovem odhodu za horizont začeli dihati iz razgretega betona novogoriških ulic. ‘We’re having a heat wave’ sta nekoč peli Marilyn Monroe in Ella Fitzgerald, in misli nam res že nenehno uhajajo drugam – nekomu na plažo, sončnik, ledeno pijačo, drugemu pa v gozdni hlad in gorski zrak. A preden se razbežimo po svojih poletnih opravkih (za nekoga dišečih po kremi za sončenje in sveže razklani lubenici, za drugega pa po prašni pisarni ali njivi), smo se ljubitelji dobre glasbe še enkrat sestali na Ploščadi Silvana Furlana za stavbo novogoriške občine. Nismo hoteli zamuditi sklepnega dogodka letošnje edicije Mednarodnega srečanja saksofonistov SAXGO23 – festivala, ki že 26 let v Novo Gorico pripelje svetovna imena klasične in jazzovske glasbene scene, s posebnim poudarkom na sijajnem, lesketajočem se saksofonu. S tem pa Nova Gorica dobi svoje mesto na zemljevidu sveta kot eden izmed rodovitnih krajev, ki vsako leto obrodi s sadovi vrhunske glasbe. Tukaj se navezujejo novi in obujajo stari stiki, tukaj mladi dobijo priložnost prek saksofona vstopiti v svet jazza in klasike. Zahvaljujoč dovolj pestremu sporedu tukaj vsak ljubitelj glasbe lahko doživi prav poseben večer, ravno njemu pisan na kožo.

Organizator festivala, Kulturni dom Nova Gorica, je za 2. julij – zadnji večer tokratnega dogajanja – sicer napovedal nastop domače zasedbe: v New Yorku živečega slovenskega saksofonista Igorja Lumperta naj bi spremljal Big Band Nova. A žal je novogoriški orkester le nekaj dni pred tem svoj nastop odpovedal, kar je za organizatorje vsekakor ustvarilo neželen izziv, pa tudi povzročilo razočaranje pri vsaj enem delu publike. Ostali pa smo se z zaupanjem prepustili presenečenju, ki so nam ga pripravili vedno profesionalni delavci Kulturnega doma ter Boštjan Simon, umetniški vodja jazzovskega dela festivalskega sporeda. Za ‘tolažbo’ so nam na odru predstavili glasbenike, čigar imena so po svetu bolj zveneča od napovedanega orkestra in smo jih lahko bili veseli v našem okolju. Poleg saksofonista Igorja Lumperta (ki je v sklopu SAXGO23 predajal svoje znanje kot mentor delavnice za jazz saksofon) so nastopili izvrstni hrvaški pianist Matija Dedić, vsestranski slovenski (kontra)basist Tadej Kampl in ameriški mojster tolkal Howard Curtis.

Kvartet je očaral z izjemno uigranostjo – kot bi nastop načrtovali že mesece. V pravem duhu jazza – taki ali drugačni improvizaciji – so sestavili skladen in očarljiv spored, stkan iz nekaj jazz standardov ter avtorskih del članov zasedbe. Med vročimi, temperamentnimi, pa tudi bolj ležernimi komadi je zazvenel tudi tisti, ki je morda posegel najgloblje – intimna, a nikakor ne osladna balada, posvečena večni Billie Holiday. Nato so se z odra ponovno zavrteli zvoki nepresušne domišljije štirih izjemnih glasbenikov, čigar nastop je dostojno sklenil letošnji SAXGO23 in se usedel v spomin kot idealen vstop v poletje.

Besedilo: Tomaž Gržeta
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Nova Gorica bo med 26. junijem in 2. julijem 2023 ponovno zbirališče saksofonistov iz Slovenije in tujine. 26. mednarodno srečanje saksofonistov SAXGO23, ki je hkrati tudi festival z najdaljšo tradicijo v Novi Gorici, letos v mesto in bližnjo okolico prinaša Festival in Poletno šolo saksofona.

Letošnji festival ponuja sedem koncertov v Novi Gorici in okolici, na katerih bomo lahko uživali ob zvokih saksofona v različnih kontekstih klasičnih skladb, jazza in raznovrstnih drugih sodobnih stilov, v katerih se razkrivajo vse njegove izrazne posebnosti. Vsi koncerti, z izjemo sobotnega, ki bo ob 18.00, bodo ob 21.00. Vstop na vse koncerte je prost, vabljeni!

Festival, ki bo letos potekal na štirih prizoriščih, bomo otvorili v ponedeljek, 26. junija, ko bo na Ploščadi Silvana Furlana nastopil eden najvidnejših predstavnikov novega srbskega jazza, saksofonist Luka Ignjatović s svojim avtorskim jazz bandom Schime, ki združuje tudi kontrabasista Borisa Sainovića, bobnarja Predraga Milutinovića in pianista Savo Miletića.

V torek, 27. junija, bomo v dvorani Gradu Kromberk prisluhnili priznanemu francoskemu Kvartetu saksofonov Habanera, ki prav letos obeležuje svojo 30-letnico delovanja. Kvartet, ki povezuje znane klasične saksofoniste, kot so Christian Wirth, Sylvain Malezieux, Fabrizio Mancuso in Gilles Tressos, bo nastopil z gostjo – švicarsko saksofonistko slovenskih korenin Majo Lisac Barroso.

Po dopoldanskem mojstrskem tečaju za komorne skupine pod vodstvom francoskega kvarteta Habanera se bomo v sredo, 28. junija, zvečer preselili v dvorano Frančiškanskega samostana Kostanjevica, kjer bo ob spremljavi japonske pianistke Sae Lee nastopil Domen Koren, slovenski altovski saksofonist mlajše generacije, ki si je svojo ustvarjalno pot dobro utrl tudi že v mednarodnih vodah.

V četrtek, 29. junija, se bomo vrnili na Grad Kromberk, kjer bomo v prvem delu koncerta lahko prisluhnili Japoncu Makotu Hondi na baritonskem saksofonu in Špancu Antoniu Garcíi Jorgeju na sopranskem in altovskem saksofonu. Oba bo na klavirju spremljala Sae Lee, ki bo nastopila tudi v tretjem delu koncertnega programa, kjer se jim bo pridružil Jan Gričar, umetniški vodja srečanja SAXGO za klasični saksofon.

V petek, 30. junija, bomo na Ploščadi Silvana Furlana uživali v zvokih enega najbolj občudovanih ameriških saksofonistov svoje generacije. Mark Turner si je z izrazitim osebnim tonom, izjemnimi improvizacijskimi spretnostmi ter inovativnim in zahtevnim skladateljskim pristopom pridobil daljnosežen sloves kot ena najbolj izvirnih in vplivnih glasbenih sil v jazzu. V Novi Gorici bo Turner nastopil s svojim kvartetom, ki ga sestavljajo še trobentar Jason Palmer, kontrabasist Joe Martin in bobnar Jonathan Pinson.

Predzadnji koncert poimenovan All Together Now, je tradicionalno namenjen nastopu mentorjev in udeležencev Poletne šole saksofona, ki bodo na velikem odru novogoriškega kulturnega doma izmenjaje med klasičnimi in jazz partiturami nastopili v soboto, 1. julija, ob 18. uri.

Sedemdnevni festival bomo sklenili v nedeljo, 2. julija, z nastopom slovenskega predstavnika saksofonske elite na festivalu, novomeškega tenor saksofonista Igorja Lumperta, ki že vrsto let živi in ustvarja v New Yorku, k nam pa vedno znova prinaša sadove njegove domišljije. Na Ploščadi Silvana Furlana bo Lumpert nastopil skupaj novogoriškim Big Bandom NOVA, s katerim bo pod taktirko dirigenta Damijana Valentinuzzija predstavil posebno zmes jazz standardov in avtorskih kompozicij.

V Novi Gorici se tako ponovno obeta bogata saksofonska poletna pripoved klasičnega in jazz saksofona izpod rok ameriških, francoskih, japonskih, slovenskih, španskih in švicarskih saksofonistov. Vstop na vse festivalske koncerte je prost, pridružite se nam, lepo nam bo!