Komentar

»V filmu spremljamo vselej čudovito Sophie Marceau v vlogi zdaj že pokojne pisateljice Emmanuèle Bernheim, po katere knjižnih predlogah je Ozon v preteklosti že posnel dva filma. Zgodba se vrti okoli prošnje za pomoč končati življenje, s katero se na Emmanuèle po hudi možganski kapi obrne njen odtujeni in v otroštvu do nje zlobni oče André. Sprva se tako Emmanuèle kot njeni sestri Pascale ta misel skorajda avtomatično upira, vendar ima odpor, ali pa se tako samo zdi, dve plati. Prva je preprost prodor žolča v usta ob misli na aktivno soudeleženost pri smrti očeta, druga, ki skozi prvo proseva, pa je povezana z občutkom neznosne prevzetosti nad ponujeno močjo. Ta se simbolno izrazi v njenih sanjah, ko kot otrok s pištolo v roki sloni nad izmaličeno podobo očeta, v katerem še vedno vidi tistega starega fotra, ki zmerja in ponižuje in katerega ljubimkanje z mlajšim moškim je razbilo njihovo družino. Celostno gledano bi Ozonov film še najlažje opisali kot dramo na pomirjevalih. To pa še zdaleč ne pomeni, da je film čustvena ravna linija, temveč prej to, da so čustva ujeta v spono razpetosti med skoraj brezpogojno zavračanje in neproblematično sprejemanje evtanazije, skratka, v izrazito ambivalentni odnos, ki je tako blizu resničnosti tistega, kar nas večina občuti ob soočenju z vprašanjem evtanazije. In prav zaradi tega je Ozonovo tako prekleto prepričljivo. Odpira etično dilemo, a namesto enoznačnih odgovorov, namesto jasne opredelitve do osrednjega problema gledalca raje vodi skozi proces ozaveščanja le-tega in mu prepusti, da sam poskusi najti zanj sprejemljive odgovore. V tem pogledu je Ozonov zadnji film Vse je bilo v redu, ta presunljiva in družbeno še kako aktualna družinska drama, svojski poziv k streznitvi, vsaj za evropsko oziroma kar zahodno družbo. Predolgo si že zatiskamo oči in se sprenevedamo, da se nas vse bolj izrazito staranje prebivalstva v našem družbenem okolju ne tiče. Toda prej ali slej bomo v takem ali podobnem položaju vsi. In Ozon nas poziva, da zberemo pogum in se s tem soočimo; da pričnemo o tem razmišljati in govoriti, tako kot posamezniki kakor tudi odgovorni člani družbe.«

Marko Životarko, Kinobar

Izjava avtorja

»Zanimalo me je razmerje med očetom in hčerko. Res se me je dotaknilo. Ob pripovedovanju zgodbe sem zaslutil, kako težka je bila za hčerko ta preizkušnja z očetom. /…/ Mislim, da film ne izreče naklonjenosti ali nasprotovanja evtanaziji kot takšni. Menim, da prikaže zelo osebno zgodbo, v kateri se mora vsak posameznik spoprijeti z lastnimi vprašanji o življenju in smrti. To me je zanimalo.«

François Ozon, režiser in soscenarist

Režiser

François Ozon se je rodil leta 1967 v Parizu. Na sloviti filmski šoli La Fémis je diplomiral iz filmske režije ter sprva snemal kratke in dokumentarne filme. S svojimi zgodbami vztrajno in pogumno prodira v skrivne kotičke človeške psihe, jih začini s humorjem, rahločutnostjo in poglobljenim psihološkim uvidom, pri tem pa se rad loti tem, kot so incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, ter se na formalni ravni poigrava z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. Pri nas smo si v kinu lahko ogledali že veliko njegovih del, od tragikomedije Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000), muzikala 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalke Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovitega in dramatičnega ekscesa v magičnem realizmu, filma z naslovom Ricky (2009), bulvarske komedije s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010), pa vse do diabolične komedije o čarih in skušnjavah pripovedovanja zgodb z naslovom V hiši (Dans la maison, 2012). V zadnjih nekaj letih je sledila še študija telesnega in čustvenega razvoja v času adolescence, ki jo poda z delom Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013), in jo z isto glavno igralko na nek način nadaljuje še v naslednjem filmu, Dvojnem ljubimcu (Double lover, 2017). Spregledati ne gre njegove svobodne priredbe kratke zgodbe britanske kraljice kriminalk Ruth Rendell, in sicer delo Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014). Ozon je v zadnjem desetletju osupljivo produktiven, saj vsako leto posname vsaj en celovečerni film, nobeno presenečenje pa ni več, če k temu doda še enega. Tako je še pred že omenjenim Dvojnim ljubimcem posnel Frantza (2016), zanj ne najbolj značilno »kostumsko dramo«, sledila je Božja milost (Grâce à Dieu, 2018), s katero se je vrnil k »svojim« temam (spolnost, zlorabe, okostnjaki iz omare …), sence in mrak slednje pa je pregnal s sončnim Poletjem ’85 (Été 85, 2020), čudovitim filmom o odraščanju in odkrivanju spolnosti. Vse je bilo v redu je posnel še v času omejitev zaradi pandemije, že letos pa je v tekmovalnem programu berlinskega festivala predstavil svoje novo delo, svojsko priredbo kultne gledališke igre Grenke solze z naslovom Peter von Kant (spomnimo se Fassbinderjeve priredbe Grenke solze Petre von Kant!).