Komentar

»Nemška igralka in režiserka Maria Schrader, ki je svoj celovečerec predstavljala v tekmovalnem izboru letošnjega Berlinala, že z uvodnim prizorom elegantnega plesa nakaže, kaj bi s filmom Pravi moški rada dosegla: pričarala iluzijo velike romance, pa čeprav ta vsaj delno stoji na trhlih temeljih. (Izkazalo se bo namreč, da so pari, ki se zasanjano sučejo v plesni dvorani, večinoma hologrami.) Avtoričin tretji celovečerec sicer gibko prehaja med žanri znanstvene fantastike, romantične komedije in distopije, a svoje premise nikoli ne razvije onkraj posplošenih, klišejskih zaključkov. Če je film uspešen, je tak predvsem po zaslugi obeh glavnih igralcev, ki morata najti ravnotežje med artificielnostjo in naravnostjo svojih vlog, obenem pa pričarati nekakšno kemijo med njima (Maren Eggert je bila na berlinskem festivalu nagrajena s srebrnim medvedom.) /…/ Avtorica na glavo obrne dinamiko med spoloma, ki jo je v odnosu umetna inteligenca – človek začrtal Spike Jonze z dramo Ona; na glavo obrne stereotipni trop ženske, ki ,čaka‛ na svojega princa, namesto da bi ga dejavno iskala. Nastal pa je vseeno preveč medel film, da bi zares prepričal kot satira ali ostra obsodba novodobne odvisnosti od tehnologije. Vedno so dobrodošli celovečerci, ki preizkušajo meje na videz trdo zakoličenih žanrov (v tem primeru romantične komedije), a pri Pravem moškem bi si želeli, da bi to počel z malo več duše.«

Ana Jurc, MMC RTV SLO

»Eden redkih filmov tega žanra v zadnjem času, ki mu uspe konvencije romantične komedije združiti s premislekom o sodobnem človeškem stanju.«

Tina Poglajen, MMC RTV SLO

Izjava avtorice

»Od daleč sem slišala za kratko zgodbo, ki so jo hoteli prirediti v film. Vse, kar sem vedela, so bile tri besede: ,ženska sreča robota‛ – a to je bilo dovolj, da me je stvar začela zanimati. Preprosta ideja je bila le dva koraka stran od slavne formule Billyja Wilderja ,fant sreča dekle‛. Ampak to sta bila precej velika koraka: ,dekle sreča fanta‛ in ,dekle sreča robota‛. /…/ Alma nas (in sebe) sooči s paradoksi človeške želje. Je za človeško izkušnjo neizogibno, da nikoli ne dosežemo tistega, kar si želimo? In ali je to predpogoj za željo, zlasti ljubezensko? Pogosto govorimo o hrepenenju po tako imenovanem ,popolnem partnerju‛, toda kako bi bilo, če bi dejansko živeli s popolnim partnerjem? S partnerjem, ki tako natančno razbere naše potrebe in želje, da jih lahko izpolni, še preden se jih sami zavemo? In kaj bi pomenilo, če bi vedeli, da tega ne počne iz ljubezni, ampak preprosto zato, ker je tako programiran? /…/ Kakšna je razlika med ,ljubeznijo‛ in zelo zapletenim algoritmom? In ali se tudi v običajnih razmerjih ne prilagajamo ves čas potrebam svojih partnerjev? Kaj je v odnosih ,resnično‛ in kaj naučeno, prikrojeno, programirano?«

Maria Schrader, režiserka in soscenaristka

Režiserka

Maria Schrader se je rodila leta 1965 v mestu Hannover. Na študij se je odpravila na Dunaj, kjer se je vpisala na dramsko šolo Max Reinhardt Seminar. Tako je svojo ustvarjalno pot pričela kot igralka in se z nastopom v filmu Aimée & Jaguar (1999) Maxa Färberböcka že kmalu uveljavila. Pričela je tudi pisati scenarije in prvi večji uspeh dosegla s filmom Meschugge (Žirafa, 1998), pod katerega sta se na koncu kot režiserja, scenarista in igralca podpisala z Danijem Levyjem. Kot igralki ji je prodor v mednarodni prostor uspel v kritiško nadvse cenjeni televizijski seriji z naslovom Deutschland 83 (2015). Medij televizije ji je tudi kot režiserki prinesel mednarodni sloves in potrditev razkošnega talenta, saj se je podpisala pod t. i. miniserijo Unorthodox, ki je bila z velikim uspehom prikazana na programu velikana pretočnega videa Netflix. Pravi moški (2021) je njen četrti celovečerec.