Komentar

»Ne pripeti se pogosto, da sediš v kinu in se zaveš, da gledaš enega najčudovitejših filmov leta. A prav to se mi je zgodilo med projekcijo Posrednika na festivalu v Cannesu – in prepričan sem, da ne bom edini. /…/ Gre za dostopen žanrski high-concept izdelek, ki v spomin prikliče dela bratov Coen in široko priljubljene neodvisne filme, kot je Naša mala mis (Little Miss Sunshine). /…/ Medtem ko se razkrivajo skrivni motivi, menjajo gledalčeve simpatije, poglabljajo skrivnosti in množijo nevarnosti, postaja Posrednik vse bolj smešen in zapleten. V določenem pogledu gre za farsično kriminalko, ki pa je tako elegantno zasnovana, da nikoli ne deluje izumetničeno. Podobno postaja film vedno bolj čustven, medtem ko se potovanje nadaljuje od živo zelenega podeželja do mehko rjavih mestnih pokrajin, liki pa se vse bolj odpirajo o svojih občutkih zavrnitve. /…/ Ameriški producenti nedvomno že komaj čakajo, da pograbijo pravice za priredbo, vendar bi bilo bolje, če se ne bi trudili. Kateri drugi scenarist in režiser namreč premore Koreedovo izjemno mojstrstvo, občutljivost in sočutje? Ne spomnim se prav nobenega. Pet zvezdic.«

Nicholas Barber, BBC

»V izjemnem prizoru detektivka Su-jin sedi v avtomobilu v nočnem dežju, medtem ko od zunaj nežno prihaja zvok pesmi Amee Mann Wise Up. Su-jin se po telefonu pogovarja s svojim partnerjem, nato pa telefon pomoli skozi okno, da bi tudi on lahko slišal glasbo – s tem v spomin prikliče film, v katerem je bila pesem prvič nepozabno uporabljena, Magnolijo Paula Thomasa Andersona. Ta Andersonov traktat o načinih, kako ti družina lahko zlomi srce in te pusti osamljenega, je jin Koreedovemu jangu, njegovim zgodbam o družinah ‚po izbiri‛, o posameznikih, ki se združijo, da bi rešili, kar se rešiti še da. Iz tega posvečenega cilja izhaja motivacija vseh ključnih likov, zaradi česar je film nedvomno bolj sentimentalen kot Tatiči, ki premorejo globlje in bolj zapletene študije likov. A tudi Posrednik tu ni prav daleč, predvsem pa je nesporna njegova toplina, ki v gledalcu vztraja še dolgo po tem, ko zapusti dvorano.«

Sophie Monks Kaufman, Sight & Sound

Izjava avtorja

»Med pripravami na film sem se srečeval z otroki in se z njimi pogovarjal. Odraščali so v sirotišnicah, saj so se jim starši zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odpovedali. Mnogi med njimi so si zastavljali temeljno življenjsko vprašanje, na katero niso znali najti jasnega odgovora: Ali je bilo res dobro, da sem se rodil?Ko sem jih slišal, sem ostal brez besed. Kakšen smisel bi imelo, če bi jim navrgel nekaj plehkih besed tolažbe? Ali res lahko zatrdim, da na Zemlji ni nikogar, ki si ne bi zaslužil biti rojen? Kakšen film lahko ponudim tem otrokom ob njihovem boju proti notranjim in zunanjim glasovom, ki so jim neprestano dopovedovali, da se ne bi smeli nikoli roditi? To vprašanje je bilo pri nastajanju Posrednika ves čas v središču. S filmom sem skušal pogledati življenju naravnost v obraz ter skozi like jasno izraziti svoj glas. Posrednik je hkrati molitev in goreča želja.«

Hirokazu Koreeda, režiser in scenarist

Režiser

Hirokazu Koreeda se je rodil leta 1962 v Tokiu na Japonskem. Po študiju je v mednarodno areno vstopil s svojim celovečernim prvencem Fantomska svetloba (Maboroshi no hikari, 1995), z njim v tekmovalnem programu beneškega festivala osvojil nagrado zlata osella za najboljši prvenec ter takoj silovito opozoril nase. Svoj status v mednarodnem prostoru je nato utrdil z drugim celovečernim delom, filmom Čudovito življenje (Wandafuru raifu, 1998), nenavadno zgodbo, postavljeno v onstranstvo, kjer si človek, namenjen v večnost, za popotnico lahko izbere le en sam spomin. S filmom Razdalja (Distance) se je leta 2001 uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu. Yûya Yagira, protagonist filma Nihče ne ve (Dare mo shiranai), pa je tri leta kasneje na istem prizorišču kot najmlajši v zgodovini festivala prejel lovoriko za najboljšega igralca. S Hano (Hana yori mo naho, 2006) se je Koreeda prvič preizkusil v žanru zgodovinskega filma. Sledili sta družinska drama Še vedno združeni (Aruitemo aruitemo, 2008) in nenavadna ljubezenska prigoda napihljive lutke Kuki ningyo (2009), ki je doživela premiero v canski sekciji Posebni pogled. Za ganljivo pripoved o dveh ločenih bratih z naslovom Želim si (Kiseki, 2011) je prejel nagrado za najboljši scenarij na festivalu v San Sebastiánu. Kakršen oče, takšen sin (Soshite chichi ni naru) pa mu je leta 2013 prinesel nagrado žirije v Cannesu, izjemen uspeh je doživel tudi pri najširšem občinstvu (o čemer pričajo številne festivalske nagrade občinstva), s čimer je to delo postalo tudi presenetljiva kinematografska uspešnica. S cansko zlato palmo nagrajeni Tatiči so režiserjev trinajsti igrani celovečerec. Temu je sledila Resnica (La vérité, 2019), Koreedin prvi film v angleškem jeziku, v katerem je zbral nekatere največje evropske in ameriške igralce, od Catherine Deneuve do Ethana Hawka. Posrednik je njegov prvi film v korejskem jeziku in hkrati njegovo zadnje delo.