Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica

T: + 386 5 335 40 10

Group 10708
10. 3. / Petek / 20:15

LUKNJA (2021)

Mala dvorana
10. 3. / Petek / 20:15

LUKNJA (2021)

Mala dvorana
Filmsko gledališče 2022/23 – za abonma in izven

 

Luknja (Il buco, Italija, Nemčija, Francija, 2021, barvni, 93 min.)

 

Režija: Michelangelo Frammartino
Scenarij: Michelangelo Frammartino, Giovanna Giuliani
Fotografija: Renato Berta
Montaža: Benni Atria
Igrajo: Paolo Cossi (speleolog in risar), Jacopo Elia (speleolog), Denise Trombin (speleologinja), Nicola Lanza (pastir), Antonio Lanza (pastir), Leonardo Larocca (speleolog), Claudia Candusso (speleologinja), Mila Costi (speleologinja), Carlos José Crespo (speleolog)
Produkcija: Doppio Nodo Double Bind, Rai Cinema, Société Parisienne de Production, Essential Filmproduktion GmbH
Festivali, nagrade: Benetke 2021: nagrada FEDIC za najboljši film, nagrada la pellicola d’oro za najboljšo fotografijo, posebna nagrada žirije za najboljšo režijo; Bruselj 2022: nagrada žirije za najboljši film sekcije Teden režiserjev; London 2021; Sevilja 2021; Jeruzalem 2022
Distribucija: Demiurg
Odziv občinstva: presenetljivo skladen in enakomeren v izražanju naklonjenosti
Odziv kritike: skoraj soglasno priznanje odličnosti in nekonvencionalnosti

 

Zgodba
Šestdeseta leta, gospodarski razcvet. Na severu Italije je zgrajena najvišja stavba v Evropi. Na drugem delu države jamarji na nedotaknjeni kalabrijski planoti raziskujejo eno najglobljih jam na svetu, do dna katere ni uspelo prodreti še nikomur. Njihov podvig opazi le stari pastir s planote Pollino. Njegovo srce in duša postaneta del tega drznega popotovanja mladih raziskovalcev v zemeljske globine, kjer čas in prostor preprosto izgineta.

 

 

Zanimivosti
Frammartino je nedvomno med najbolj samosvojimi sodobnimi filmskimi ustvarjalci, ki mu je v zelo kratkem času uspelo izoblikovati eno najbolj izstopajočih filmskih poetik sodobnosti. In čeprav je slednja v določenem pogledu težje dostopna, še zdaleč ne komunikativna in lahkotna, nekateri pa celo pravijo, da je hermetična, Frammartino velja za široko priljubljenega ustvarjalca, za čigar dela si tudi najbolj konvencionalni gledalci radi vzamejo čas. Razloge za to bi lahko iskali v dejstvu, da nikoli ni zavestno težil k abstraktnosti in hermetičnosti lastnega filmskega izraza, pač pa je bila nekonvencionalnost njegove filmske poetike skoraj izključno posledica njegovih raziskav razmerja med podobo, fizičnim prostorom in materiali, ki jih je uporabljal.

Cena vstopnice
Redna: 5 €
Znižana*: 4 €
*otroci, dijaki in študentje

 

 

Kontakt in informacije
T: 05 335 40 15
E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si

 

 

Vstopnice lahko kupite na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica ali preko spletne prodaje.

Komentar

»Ta edinstvena, dih jemajoča rekonstrukcija italijanske jamarske odprave iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je eden največjih dosežkov leta. /…/ Gre za vrhunsko stvaritev, ki navdušuje od začetka do konca in ki svojo neizmerno filozofsko globino nosi z občudovanja vredno lahkotnostjo. Režiser nam v duhu tematike pričara podobe, kakršne v kinu redko vidimo: vsako počasno razkritje mračnega podzemnega preddverja ali stene, polne stalaktitov, je prava paša za čute; nežna himna človeškim prizadevanjem in transcendentni, skrivnostni lepoti naravnega sveta.«

David Jenkins, Little White Lies

 

»Frammartino s pomočjo minimalistične pripovedi daje temam filma podobo in obliko. Medtem ko speleologi raziskujejo in kartirajo brezno, vaščani v gozdu najdejo nezavestnega pastirja in ga odnesejo nazaj v njegovo preprosto kočo, da bi ga poskusili pozdraviti. Luknja je v nekem smislu pričevanje o človeškem napuhu, saj samozadovoljstvu naših lastnih začasnih struktur postavi nasproti neznansko globino del, ki jih je ustvarila narava.«

Christopher Machell, CineVue

 

»Frammartino povezuje fizično z metafizičnim. Svet, kakršnega upodablja, je antologija konkretnih predmetov in neponovljivih trenutkov, ki so nekako prežeti z abstraktnimi, celo duhovnimi pomeni. /…/ Luknja, ki prikazuje obisk resničnega podzemnega sveta, nosi v sebi pridih mitologije, védenje o starodavnih skrivnostih in vraževerjih. Toda namesto da bi film oživljal zgodbe o Orfeju ali Perzefoni, išče njihove korenine v globinah dejanskega sveta. Dno jame ni metafora, temveč kraj, od koder metafore izvirajo.«
A. O. Scott, The New York Times

 

Izjava avtorja

»Januarja 2007 me je župan kalabrijske vasi, kjer sem snemal film Štirikrat, peljal na ogled Pollina. Videti morate čudeže teh gora! je dejal. Pripeljal me je do kotanje, kjer je bila v tleh manjša vrzel. Bil sem zbegan, razočaran. Navdušen in ponosen župan pa je v vrzel zalučal velik kamen. Pogoltnila ga je tema. Dno je bilo tako globoko, da ni bilo ničesar ne videti ne slišati. To izginotje, pomanjkanje odziva, me je navdalo z zelo močnimi občutji. Ta nenavaden kraj je ostal v meni, me leta pozneje klical nazaj, da ga proučim in v tihi črnini brezna Bifurto zasnujem projekt.

V jami ne veš, kam greš. Ni določene točke, ki bi jo bilo treba doseči. Vedno je prisotna nekakšna melanholija. /…/ Če uporabimo filmski izraz, bi lahko rekli, da jame predstavljajo popolno zunanjost polja, razvpiti off-screen, tudi zato, ker se zdi večna noč, ki vlada v njih, najhujša sovražnica kamere. A kdor ljubi film, ve, da je tisto, kar ostaja zunaj kadra, tisto nevidno, njegovo najgloblje ,bistvo‛. Osuplja me naključje, da so se speleologija, film in psihoanaliza rodili istega leta, leta 1895. /…/ Luknja je film, namenjen ogledu na velikem platnu, v temi dvorane, skupaj z drugimi ljudmi. Občinstvo se potopi v isto snov kot jamarji.«

Michelangelo Frammartino, režiser in soscenarist

 

Režiser

Michelangelo Frammartino se je rodil leta 1968 v Milanu, in sicer staršema kalabrijskega porekla. Na začetku devetdesetih let se je vpisal na univerzo Politecnico v Milanu, kjer je diplomiral iz arhitekture. V letih 1994 in 1997 je sledil predavanjem na državni filmski šoli v Milanu ter nato iz filmske režije tudi diplomiral. Že v času študija je pričel zanje snemati in producirati video-art instalacije, medtem ko je v filmske in video produkcije vstopal kot scenograf. Sočasno se je lotil tudi ustvarjanja kratkih filmov in jih v slabem desetletju od leta 1995 pa do leta 2013 posnel šest. Leta 2003 je posnel svoj celovečerni igrani prvenec, film Darilo (Il dono), ter zanj v Solunu prejel zlatega aleksandra za najboljši film. Leta 2010 je v tekmovalnem programu canskega festivala mednarodno premiero doživel Frammartinov drugi celovečerec Štirikrat (Le quattro volte). Film je v trenutku postal mednarodna festivalska uspešnica, kljub nadvse samosvojemu slogu in celo rahli hermetičnosti njegovih del pa so Štirikrat množično hodili gledat tudi po evropskih komercialnih dvoranah. Sledil je daljši ustvarjalni premor, ki ga je leta 2021 prekinil s premiero tretjega igranega celovečernega filma Luknje.

Mogoče vas zanima tudi …

Skip to content