Komentar

»Nič ni bolj obscenega od dobička, ki je vgrajen v dobra dejanja, in nič ni bolj kapitalističnega in sebičnega od nesebičnosti, sugerira Junak, v katerem Asghar Farhadi, avtor Preteklosti, Trgovskega potnika in oskarjevske Ločitve, sprofilira laži, iluzije, sprenevedanje, moralna jecljanja in nenehno samooglaševanje, ki so potrebni, da človek preživi kapitalizem in vse njegove perverzije: kulturo slave, teror imidža, družbo spektakla, politiko nadzorovanja in avtokratski, totalitarni bazar. V kapitalizmu se je nemogoče osvoboditi. Kapitalizem deli in vlada – v tako kafkovsko polarizirani družbi pa je vse težje moralno ravnati. To, da si dober, ni več dovolj. ZA«

Marcel Štefančič jr., Mladina

»Kaj pomeni biti pravi junak v času, ko se zaradi družbenih omrežij petnajst minut slave zdi velikodušna ocena? Če veš, da ravnaš prav – ali je sprejemljivo malo zaigrati in prikrojiti resnico, da bi druge prepričal o svoji pristnosti? In kaj storiti, kadar bi varovanje lastne časti pomenilo onečaščenje nekoga drugega? Ta in druga moralna vprašanja iranski režiser Asghar Farhadi v svojem novem filmu preplete v nadvse prepričljivo dramo, ki sloni na izjemnem osrednjem nastopu Amirja Jadidija /…/. V tej zgodbi ni nihče popoln, nihče ni zgolj negativec; in medtem ko naši sumi o Rahimu naraščajo in upadajo, mi, gledalci, postanemo čustveno središče nenehno spreminjajočih se sivih območij.«

Lee Marshall, Screen Daily

»Junak – dobitnik lanske velike nagrade za režijo v Cannesu – nekoliko spominja na Kiarostamijevo klasiko Veliki plan. V ospredju je mali človek, čigar dejanje spodnese dotedanje resnice in s tem neizbežno privede do trenutka, ko se je treba znova lotiti iskanja odgovora na vprašanje, kaj na skupnostni ravni tvori in predstavlja resnico in kaj pravico. Le da tokrat protagonist ne izvede drobne prevare, temveč zavestno in iskreno opravljeno dobro delo. Čeprav zanj ni pričakoval ničesar, nobenega poplačila, pa ga val čaščenja in poveličevanja odnese s seboj. Prepusti se mu brez zadržkov in pomislekov, očaran nad svojo novo javno podobo in iz nje izhajajočim družbenim statusom. V tistem trenutku še pomisli ne, da ima izpostavljanje javnosti, razgaljenje pred pogledom drugega lahko tudi nepričakovane posledice. Tako njegovo življenje nenadoma postane stvar interpretacije, začuti moč relativizacije, dejstva, da je vsako dejanje izpostavljeno povsem subjektivni interpretaciji. Še huje: zave se, da posledice niso omejene le nanj, pač pa se dotaknejo vseh, s katerimi je v takšnem ali drugačnem odnosu. Pripoved nekoliko spomni na roman Derviš in smrt, klasiko Meše Selimovića, ki se na podobno senzibilen način ukvarja z odnosom med v osnovi pravičnim posameznikom in skorumpiranostjo pravice. Le da te v Junaku ne uteleša sodnik, temveč neosebni mehanizem družbenih omrežij.«

Muanis Sinanović, MMC RTVSLO – ARS (Gremo v kino)

Izjava avtorja

»V iranskih medijih se občasno pojavijo zgodbe o povsem običajnih ljudeh, ki v vsakdanjem življenju naredijo nekaj zelo nesebičnega. Zaradi tega humanega dejanja se za nekaj dni znajdejo v središču pozornosti, potem pa hitro utonejo v pozabo. Tovrstne zgodbe o vzponu in padcu so me zelo zanimale. /…/ Kot v številnih, vse preštevilnih krajih po svetu imajo družabni mediji tudi v Iranu velik vpliv na življenja ljudi. Gre za dokaj nov družbeni fenomen, a zaradi njegove razsežnosti in silovitosti, s katero so družabni mediji zavladali nad življenjem družbe, se je kar težko spomniti, kakšno je bilo življenje pred tem. /…/ Menim, da je ta fenomen v iranski družbi morda celo izrazitejši, bolj izstopajoč, očitneje prisoten. In da ga ni mogoče pojasniti le z vidika družbeno-političnih razmer, ki vladajo v državi. /…/ Namreč, bolj kot izražanje političnih prepričanj, bolj kot vprašanja, povezana z osebno svobodo, je za Iranca pomembno vprašanje njegovega družbenega statusa, tega, kako in za koga ga vidi pogled drugega. Skratka, kako velik in trden je njegov družbeni ugled! V iranski družbi ugled pomeni vse. Od kako te vidijo drugi, je odvisna tako tvoja svoboda kot tudi tvoje možnosti. In tako je Junak zgodba o posamezniku, ki je pripravljen žrtvovati vse, samo da bi ohranil svoj ugled.«

Asghar Farhadi, režiser in scenarist

Režiser

Asghar Farhadi se je rodil leta 1972 v Isfahanu. Je predstavnik mlajše generacije iranskih režiserjev, tiste, ki ustvarja razpeta med domovino in tujino, med tradicijo in modernim. V času študija je napisal in režiral več gledaliških iger ter režiral nekaj priljubljenih televizijskih serij, intenzivno pa se je posvečal tudi pisanju scenarijev, kot na primer leta 2001, ko je v tej vlogi sodeloval z režiserjem Ebrahimom Hatamikio pri njegovem uspešnem filmskem projektu z naslovom Ertefae Past (Nizko višavje). Kmalu zatem, dve leti kasneje, je posnel svoj režijski prvenec, film Raghss dar ghobar (Ples v prahu). V mednarodnem prostoru se je uveljavil s četrtim celovečercem, filmom Darbareye Elly (O Elly), za katerega je leta 2009 na berlinskem festivalu osvojil srebrnega medveda za režijo, na festivalu Tribeca pa nagrado za najboljši film tekmovalne sekcije. S filmom Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, 2011), ki smo si ga lahko ogledali tudi pri nas, je dosegel največji mednarodni uspeh. Kritika ga je soglasno označila za mojstrovino ter ga uvrstila med največja dela sodobnega avtorskega filma. In prav ta film mu je med drugim omogočil to, da je lahko pričel ustvarjati v ustvarjalno veliko svobodnejši tujini. Tako je že čez dve leti sledila sijajna Preteklost, v Franciji posneta zgodba o kulturnih razlikah, ki z vso silovitostjo privrejo na dan ob ločitvi; z njo je v Cannesu prejel nagrado ekumenske žirije ter zlato palmo za najboljšo igralko. Še večje zmagoslavje mu je prinesel Trgovski potnik iz leta 2016, s katerim je ponovno obiskal Cannes in še enkrat odnesel zlato palmo za najboljšega igralca, ob tem pa še zlato palmo za najboljši scenarij. Nekaj mesecev kasneje pa je na drugi strani Atlantika, v Hollywoodu, »snel« še oskarja za najboljši film v tujem jeziku. Ta film mu je tudi osebno veliko pomenil, saj se je z njim znova vrnil domov (večinoma je posnet v Iranu). Zaradi njega je celo za nekaj časa odložil španski projekt, film Vsi vejo, za katerega je angažiral slavni igralski »par« Penélope Cruz in Javierja Bardema. Z Junakom (Ghahreman, 2021) pa se Farhadi znova vrača v domovino.