Komentar

»Prvi vtis, ki ga gledalec dobi ob gledanju filma Nannija Morettija, je zbeganost. Režiser nas popelje v nenavaden svet, katerega pomen se razkriva le postopoma, zato se še na dobri polovici filma zdi, da režiser tvega, da gledalca nikoli ne bo pripeljal povsem do dna tej zapleteni zgodbi. A nato se zavemo, da nam na videz hladni in nedostopni film, ki je na premieri /v Cannesu/ požel stoječe ovacije z enajstminutnim aplavzom, z veliko pronicljivosti in iskrenosti govori o naši sedanjosti, o našem tu in zdaj. /…/ Film, ki je bil končan pred dvema letoma, je po vsem, kar nam je prinesla pandemija covida, dobil nov pomen. Zdi se, da ta življenja brez življenja, te monade, živeče v limbu stanovanjskega kompleksa, s pomočjo nekakšnega časovnega kratkega stika dobijo pomen ravno skozi tisto, kar trenutno doživljamo /…/ Tri nadstropja so tudi film o hinavskih in ozkosrčnih moških – in Moretti do teh še nikoli ni bil tako krut, pa tudi ne usmiljen. Kot nekakšen sodnik, veliko prizanesljivejši od tistega, ki ga igra v filmu, svojim likom odpušča, a pozabiti ni pripravljen. Morda pa bodo te duhove rešile nove generacije, otroci, mladi: njihovi pogledi, prisotnost, poslavljanje. Moretti si želi verjeti, da so prav otroci tisti, ki bi odrasle lahko zbudili iz uroka, jih stresli, jim preprečili, da bi bili še naprej votli ljudje, tisti hollow men. Misel filma, ki bo še dolgo ostala z gledalcem, je tista, ki jo v zaključku izreče Margherite Buy, Dora, Vittorieva žena – ob pogledu na stavbo, v kateri je živela tako ločeno, osamljeno življenje, sama pri sebi tiho reče: Zakaj se mi po tridesetih letih ta kraj nenadoma zdi tako žalosten? Najraje bi potrkala na vsa vrata in zaklicala: Zbudite se! Svet je vendar večji od te hiše!«

Emiliano Morreale, La Repubblica

»Sprva se ne zdi tako, a na koncu postane jasno, da v Treh nadstropjih ni ,slabih‛ ljudi, temveč so le takšni, ki ves čas prehajajo k dobroti ali, če želite, k empatičnemu razumevanju okolice. Ključ je v iskanju izmuzljive, filmsko eliptične resnice; dvoma, ki hrani strahove, komplekse … in slabe odločitve. Vendar pa se prej ali slej začne vsiljevati nekaj, kar je veliko težje doseči: odpuščanje. In prav v tem se kaže čudovita zrelost Nannija Morettija, človeka, ki je ravno tako impulziven navzven, kot je moder navznoter.«

Víctor Esquirol, Otros Cines

Izjava avtorja

»Tri nadstropja govorijo o naši težnji, da živimo izolirano življenje, da se odtujimo od skupnosti. Ne le da skupnosti ne vidimo več, mislimo celo, da lahko preživimo brez nje. Vendar pa nam zgodbe likov v filmu kažejo, kako zelo si vsi prizadevamo, da bi se počutili del skupnosti. Film je povabilo, da se odpremo zunanjemu svetu, ki polni naše ulice, onkraj naših domov. Le od nas je odvisno, ali se bomo spet zaprli v eno od teh treh nadstropij.«

Nanni Moretti, režiser in soscenarist

Režiser

Nanni Moretti se je rodil leta 1953 v Brunicu. V mladosti se je poleg filma predajal predvsem vaterpolu in se kot militantni član zunajparlamentarne levice že zgodaj vključil v politično življenje. Leta 1976 je na super osmičko posnel svoj prvi celovečerec s pomenljivim naslovom Jaz sem samozadosten (Io sono un autarchico), v katerem se prvič pojavi Michele Apicella, avtorjev filmski alter ego, ki ga vedno tudi sam odigra. Njegov drugi celovečerec Ecce Bombo je bil leta 1978 povabljen v tekmovalni program festivala v Cannesu. Mednarodni filmski kritiki so v Morettiju kmalu prepoznali enega najobetavnejših mladih italijanskih režiserjev. Njegova dela, katerih ironična ost je naperjena predvsem proti sodobni italijanski družbi, so prejela številne nagrade na festivalih po vsem svetu. Sladke sanje (Sogni d’oro) so na beneškem festivalu leta 1981 prejele posebno nagrado žirije, Maša je končana (La messa è finita) pa srebrnega medveda v Berlinu leta 1986. V devetdesetih letih je doživel svoj ustvarjalni vrhunec s filmom Dragi dnevnik (Caro diario, 1993), ki mu je prinesel nagrado za najboljšo režijo v Cannesu. Leta 1998 je v tekmovalnem sporedu festivala premierno predstavil April (Aprile), tri leta kasneje pa je za psihološko dramo Sinova soba (La stanza del figlio, 2001) prejel zlato palmo. V canskem tekmovalnem programu so bili prikazani tudi vsi Morettijevi igrani celovečerci: politična satira o italijanskem premierju Berlusconiju Aligator (Il caimano, 2006), Habemus Papam: imamo papeža (Habemus Papam, 2011) z Michelom Piccolijem v glavni vlogi, avtobiografsko navdahnjena Moja mama (Mia madre, 2015) ter najnovejši Tri nadstropja.