FLORES MUSICAE 2023: Festivalski dnevnik muzikologa Tomaža Gržete

Tradicionalno smo v Kulturnem domu Nova Gorica v jesen vstopili s festivalom srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae, ki ga še vse od začetkov pod imenom festivala Dnevi stare glasbe oblikuje umetniški vodja Bor Zuljan.

Že 13. edicijo festivala, ki nastaja ob finančni podpori Mestne občine Nova Gorica, Ministrstva za kulturo RS in Občine Brda, smo oblikovali v sodelovanju s partnerji, kot so Zavod ZTKMŠ Brda, Društvo DRAMSAM in festival Musica Cortese, Vila Vipolže, Zavod Kinokašča, Frančiškanski samostan Kostanjevica in Goriški muzej.

V nadaljevanju si lahko utrip festivala preberete v dnevniku muzikologa Tomaža Gržete, za slikovno opremo dnevnika pa je poskrbel naš fotograf Janko Lipovšek.

Četrtek, 21. september 2023, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji v Novi Gorici (Kapela)

SLEPA BRATA IZ BRUGGEJA

Sollazzo Ensemble
Marie Théoleyre, glas
Filipa Meneses, viela
Anna Danilevskaia, viela in umetniško vodstvo

Koncertni list

Festival srednjeveške in renesančne glasbe FLORES MUSICAE, sprva znan pod imenom Dnevi stare glasbe, letos poteka že trinajsto leto. Festivalske sporede je tudi tokrat oblikoval Bor Zuljan, v Švici živeči slovenski kitarist in lutnjist, ob tem pa tudi dolgoletni umetniški vodja festivala, ki ga sicer organizira Kulturni dom Nova Gorica.

Otvoritev letošnjih Flores Musicae je občinstvo privabilo v cerkev Marijinega oznanjenja na Kostanjevici nad (Novo) Gorico, ki ji domačini rečejo kar ‘Kapela’. Večni dom zadnjega francoskega kralja iz družine Bourbon ter dom enkratno lepih vrtnic burbonk je s svojo zgodovinsko auro in mirnim, od mesta ravno dovolj odmaknjenim ambientom ponudil idealno vzdušje otvoritvenemu dogodku festivala, ki je nastal v sodelovanju s čezmejnim partnerjem iz sosednje Gorice (I) Društvom DRAMSAM in festivalom MUSICA CORTESE.

Spored so pripravile članice zasedbe Sollazzo Ensemble, ki se že skoraj desetletje posvečajo izvajanju srednjeveške in zgodnjerenesančne glasbe. Anna Danilevskaja vodi ansambel ter igra na vielo, značilno srednjeveško godalo na katerem je virtuozinja tudi Filipa Meneses, v preplet melodij pa se vključuje glas Marie Théoleyre kot nepogrešljive interpretke šansonov francoske renesanse. Spored so sestavile iz del štirih glasbenikov, ki jim je usoda namenila isto fizično oviro (slepoto) in prav tako tudi naklonjenost iste muze (Evterpe).

Prvo polovico koncerta so glasbenice posvetile glasbi, ki sta jo zagotovo poznala in izvajala Jehan Ferrandes in Jehan Cordoval. Slepa virtuoza na vieli sta se z rojstnega Iberskega polotoka skupaj preselila na burgundski dvor in tam močno zaznamovala glasbeno življenje sredi 15. stoletja. Burgundski dvor je bil takrat eden najrazkošnejših v Evropi, in ravno glasba je tvorila enega pomembnejših aspektov tamkajšnjega prefinjenega življenjskega sloga – nenazadnje so tam ustvarjali nekateri najpomembnejših skladateljev 15. stoletja: Guillaume Dufay, Gilles Binchois in Johannes Ockeghem. Dvojico slepih virtuozov sta nasledila (prav tako slepa in enako nadarjena) sinova Jehana Ferrandesa – Johannes in Carolus. V njunem času so glasbeni okus narekovala dela Alexandra Agricole in Jacoba Obrechta, ki smo jim lahko prisluhnili v drugem delu koncerta.

Prefinjeno lahkoten, toplo barvit, svilen zven viele – godala, predhodnika v pozni renesansi iz zgodnjemu baroku izjemno priljubljene viole da gamba – je napolnil tišino in poltemo ene najlepših cerkva na Goriškem. Dufayevi Mon cher Amy je sledil Binchoisov šanson Triste plaisir, katerega melanholično besedilo in njemu ustrezno melodijo nam je z izjemno nežnostjo in komunikativnostjo izročila Marie Théoleyre.

Radostno Je veulx chanter neznanega avtorja, ohranjeno v nekem rokopisu s Cipra, so glasbenice podale očarljivo temperamentno ter razkrile tudi bolj živahno plat umetniškega izraza zgodnje renesanse. Z diminucijami okrašen vokalni part šansona Je ne requiers de ma dame Nicolasa Grenona v priredbi Mattea da Perugia je predvsem sopranistki omogočil razkazovanje bravurozne tehnike in gibčnosti glasu. Prefinjeno izraznost viele, primerljivo z izraznostjo človeškega glasu, pa smo občudovali prav poebej med izvedbo Obrechtovega moteta Regina caeli. Skladnim, slogovno izrazitim interpretacijam del anonimnih avtorjev rokopisov iz Dijona je poseben šarm dala skladba, v kateri smo vielo doživeli kot brenkalo – Filipa Meneses je namreč odložila lok ter na strune zaigrala v tehniki pizzicato. Spored je z živahnim, sinkopiranim ritmom sklenila Le grant desir Loyseta Compèreja, z aplavzom pa smo od glasbenic izprosili še dodatek iz Dufayevega opusa.

Glasba štirih slepih mojstrov v izvedbi treh izvrstnih glasbenic je bila tako živa, povedna in barvita, da je vsakemu obiskovalcu tokratnega koncerta moralo biti jasno: človek ne vidi le z očmi, marveč tudi z ušesi in – morda najpomembneje – z dušo.

Petek, 22. september 2023, Grad Kromberk (Nova Gorica)

RAITKNECHT 1692 – GLASBA S KONCA 17. STOLETJA IZ VSE EVROPE

Domen Marinčič, baročna viola da gamba

Sam Chapman, teorba

Koncertni list

Dvorana gradu Kromberk je prostor v katerega sproščenem vzdušju je lahko s kar največjo avtentičnostjo zvenel spored drugega koncerta letošnjega festivala Flores Musicae. Na njemu sta se predstavila dva izvrstna glasbenika, ki sta slovenskim ljubiteljem stare glasbe zagotovo že znana. Gambist in čembalist Domen Marinčič je dolgoletni umetniški vodja Festivala Radovljica – najuglednejšega slovenskega festivala posvečenega izvajanju starejšega glasbenega repertoarja na historično korekten način. Ta je letos doživel že 41. edicijo. Marinčič prav tako oblikuje tudi sprede edinega našega koncertnega cikla, posvečenega stari glasbi, ki nima značaja poletnega festivala temveč skozi koncertno sezono (letos že 13. leto!) prinaša podobno koncipirane koncerte obiskovalcem atrija ZRC SAZU v Ljubljani. Domen Marinčič je tokrat nastopil ob britanskemu virtuozu na lutnji, Samu Chapmanu, ki je že večkrat gostoval tako v Radovljici kot v Ljubljani. Peučuhiči spored sta oblikovala prav posebej za letošnji festival Flores musicae.

Kot je pred začetkom muziciranja pojasnil Marinčič, večina skladb na tokratnem sporedu ni bila izvirno namenjenih izvajanju na violi da gamba, a to ne pomeni da v času svojega nastanka po njih ni posegel tudi kakšen gambist. Prirejanje skladb za zasedbe različne od izvirne je bila dokaj pogosta v baročni izvajalski praksi. To avtentično navado je Marinčič oživel s tem, da je večino skladb na tokratnem sporedu sam priredil za violo da gamba. K avtentičnosti pa je vsekakor pripomoglo tudi dejstvo, da Domen Marinčič igra na originalno glasbilo, ki ga je okrog leta 1740 v Leipzigu izdelal sloviti Johann Christian Hoffman, ki je nekaj glasbil izdelal tudi za samega Johanna Sebastiana Bacha.

Že prva skladba na sporedu je bila priredba Sonate št. 10 v e-molu Ignazia Albertinija. Njen solistični part, sprva namenjen violini, je pod Marinčičevimi prsti in lokom zaživel lahkotno in elegantno. Chapman je premljavo – basso continuo – oblikoval skladno ter uigrano s solistom. Komorna sonata je s svojimi stavki različnih tempov in značajev obema glasbenikoma ponudila izvrsten prostor za izražanje lastne virtuoznosti, tako da sta prisotne očarala že s prvo točko.

Z jasno slogovno distinkcijo sta glasbenika interpretirala Suito v d-molu Johna Blowa, v kateri prepoznamo jasne slogovne vplive sočasne francoske glasbe z dvora Louisa XIV, kjer so ustvarjali na primer Marin Marais, Jean-Baptiste Lully in François Couperin. Domen Marinčič je Blowovo suito za čembalo spretno prilagodil violi da gamba in teorbi, pri čemur je violi namenil za njen idiom značilne večglasne prijeme, ki jih je brezhibno intoniral in skladno arpeggiral. Nedolžno lahkotni alemandi sta sledili živahni kuranta in gavota, suito pa je sklenila izrazito spevna in prijetno melanholična sarabanda.

Sam Chapman se je s Preludijem in kuranto Angela Micheleja Bartolottija predstavil kot izjemno muzikalen solist, ki iz teorbe – večje sorodnice v renesansi in zgodnjem baroku priljubljene lutnje – izvablja izjemno prefinjeno oblikovane tone, ki jih niza v spevne, pregledne fraze. V solistični vlogi je ponovno zablestel tudi kasneje, izvajajoč lastni priredbi Preludija v G-duru za violino solo Nicole Matteisa in Šakone v G-duru za violino solo Giuseppeja Colombija.

Naslednji točki sta, po Marinčičevih besedah, bili morda največja zanimivost tega pestrega sporeda. Tri skladbe – Alemanda, Kuranta in Variacija v A-duru neznanega avtorja so del rokopisa/zvezka, datiranega v leto 1692 ter ohranjenega v Ljubljani. Sledila je Sonata št. 6 v a-molu Carla Ambrogia Lonatija, ki jo je skladatelj ustvaril za nekoliko nenavadno violino s petimi strunami in netipično uglasitvijo (scordaturo). Domen Marinčič je delo priredil prav posebej za tokratno izvedbo na podobno uglašeni altovski violi da gamba. Glasbenika sta podala očarljivo interpretacijo, ki je razkrila zanimivo sožitje dveh prepoznavnih slogov, ki sobivata v tem delu italijanskega, v nemškem Dresdnu delujočega skladatelja.

Zadnja skladba je ponovno izpostavila visoko tehnično podkovanost obeh glasbenikov ter njuno usklajenost v skupnem izražanju. Suita v d-molu za violo da gamba in basso continuo, ki jo morda lahko pripišemo Augustinusu Kertzingerju, je izrazito virtuozna skladba, zahtevna do izvajalcev, a več kot vredna truda. Domen Marinčič je zablestel tako v bravuroznih pasažah kot tudi v spevnih melodijah ter razkazal svoje mojtrsko poznavanje enega najznačilnejših baročnih glasbil. Tenorska viola da gamba v njegovih rokah zveni svetlo, barvito, prijetno nazalno in s sugestivnostjo, primerljivo s človeškim glasom.

Domen Marinčič in Sam Chapman sta nam pričarala slikovit glasbeni sprehod po Evropi na prehodu iz 17. v 18. stoletje. S slogovno izrazitimi, žlahtno muzikalnimi in povednimi interpretacijami del manj znanih ustvarjalcev zrelega baroka sta ponazorila vso slogovno pestrost takratne umetne glasbe. V tem času so sobivali, včasih pa se celo medsebojno oplojevali, vplivi treh glavnih, prepoznavno izvirnih slogovnih tradicij – italijanske, nemške in francoske. A dogodek je – bolj kot z antološkim ali edukativnim momentom – bil prežet z morda celo plemenitejšim namenom: poleg strun svojih glasbil sta glasbenika zbudila tudi strune, ki zavibrirajo globoko v notranjščini poslušalca, izpostavljenega intimni izkušnji vrhunske glasbe.

Sobota, 23. september 2023, Cerkev sv. Mihaela, Šmihel
SOLOINDUE – peti ob violi

Giovanna Baviera, renesančna viola da gamba, glas

Koncertni list

Kljub temu, da nas je jutro prvega jesenskega dneva zbudilo z nalivom, se je dan izvil iz sivine in pred cerkvico sv. Mihaela v Šmihelu se je pred nami odprlo jasno nebo nad kraji, v katerih se srečujejo Vipavska dolina, Kras in Furlanija. Cerkvena stavba skromnih dimenzij, a polna umetnin – kraj preproste, ljudske pobožnosti, v katerem še vedno diši po srednjem veku – je gostila prav poseben dogodek: italijanska glasbenica Giovanna Baviera je pripravila recital, na katerem je nastopila kot pevka, ki se sama spremlja na violi da gamba.

Petje ob lastni spremljavi – bodisi na lutnji, harfi ali violi da gamba – je v času renesanse veljalo za enega najplemenitejših načinov muziciranja. In to povsem upravičeno, kajti ta način glasbenega poustvarjanja je tehnično izjemno zahteven, a hkrat izvajalcu omogoča izjemno natančno in neposredno izražanje, kajti sam vpliva na vse aspekte interpretacije: od podajanja vsebine besedila in afektov zajetih v melodiji, do oblikovanja spremljave. Lahko bi rekli: solist, ansambel in dirigent v eni sami osebi!

Mednarodno izjemno cenjena umetnica redkih sposobnosti in izjemne muzikalnisti je sestavila pester spored, v katerega je vključila tako dela italijanske, franko-flamske in angleške renesanse, kot tudi dela sodobnih skladateljev. Šansone Doulce mémoire Pierra Regnaulta Sandrina ter Les yeux qui me sçeurent prendre in Laissez la verde couleur Jacquesa Arcadelta je podala s prožnim in ekspresivnim sopranom ter pospremila z dodelano, glasu enakovredno večglasno spremljavo. Sledil je cikel treh pesmi na besedila italijanske renesančne pevke, pesnice in filozofinje Tarquinije Molze. Dopo l’ aspra partita, La luce occhi miei lassi in Eran le vostre lagrime je uglasbil pevec, skladatelj in pesnik Simon MacHale (1981), ki je svojo učinkovito, všečno in povedno slogovno mešanico sestavil iz vplivov renesančne, vzhodnoevropske ljudske in sodobne popularne glasbe. Giovanna Baviera je spretno povdarila skladateljev slogovno večplasten in pri tem vsaj do neke mere simboličen glasbeni jezik. S skoraj teatralno povednostjo pa je podala Queste lagrime amare in Alla porta d’ oriente Giulia Caccinija, v katerem je ob virtuoznem prebiranju po strunah viole prav posebej zablestel njen izjemno gibčen glas velikega obsega in prefinjeno dozirane intenzitete.

Avstrijska skladateljica Eva Reiter (1976), sicer tudi izvajalka na violi da gamba in kljunasti flavti, je za glas, orglice in preparirano violo da gamba ustvarila skladbo Such dimmest light as never – delo, ki nagovarja z povsem sodobnim, občasno atonalnim glasbenim jezikom. Skladateljičino intimno poznavanje viole da gamba se je odrazilo na uporabi nekaterih neklasičnih tehničnih prijemov na temu glasbilu (kot so glissandi in flageoleti). Sorodno nazalen zven orglic je uporabila kot širitev barvne lestvice zgodovinskega godala, vokalnemu partu pa je namenila skokovito, a izjemno izrazno melodijo, ki se ponekod prelije v šepet. Italijanska virtuozinja je delo predstavila v najboljši možni luči – z dovršeno tehniko ter preglednim in izraznim fraziranjem mu je nadela visoko umetniško vrednost.

Spored so sklenile tri pesmi iz opusa škotskega gambista Tobiasa Humeja, delujočega ob prehodu renesanse v barok. What greater grief je zvenela pretresljivo otožno, Vojakova galjarda pa je ponudila svež kontrast, na katerega se je navezal še en ples – dostojanstvena, kontemplativna Pavana, razširjena z bogatimi diminucijami. V njih je glasbenica razkazala vso svojo virtuoznost na violi ter nas popeljala k zadnji točki sporeda – prikupno živahni Fain would I change that note.

Skromna, iskrena in enkratno navdihnjena glasbenica nas je z izvrstnim koncertom, katerega vtis bo zagotovo trajno spremljal obiskovalce, pospremila v dan, v katerem se nam je obetal še en koncert v sklopu festivala Flores musicae.

Sobota, 23. september 2023, Kulturni dom Nova Gorica
KIND OS SATIE

Paolo Pandolfo, viola da gamba, pripovedovalec
Michelangelo Rinaldi, harmonika, klavir, toy piano
Andrea Pandolfo, trobenta, krilovka (fligelhorn), pripovedovalec, petje, umetniško vodstvo

Koncertni list

Flores musicae ni zgolj festival stare glasbe, čeravno je ta v njegovem fokusu. Umetniški vodja festivala Bor Zuljan sporede izbira tako, da glasbi srednjega veka, renesanse in baroka rad pridruži tudi sporede, ki se na te zgodovinske slogove navezujejo – bodisi iz zornega kota sodobne, v našem času živeče glasbene prakse, bodisi skozi primerjave nekdanjih glasbenih praks Evrope z glasbami drugih, izvenevropskih kultur.

Srečanje s perzijsko glasbo je napovedano za sklepni dogodek festivala, četrti koncert pa je priredila italijanska zasedba Kind of Satie. Tričlansko zasedbo tvorijo gambist Paolo Pandolfo, pianist in akordeonist Michelangelo Rinaldi ter trobentač Andrea Pandolfo. Vsi trije so v roke vzeli tudi različna druga glasbila – taka, ki jih ne slišimo ravno pogosto, kot na primer klavir-igračo, ki zveni podobno zvončkom ali krilovko, čigar zven je nekje na pol poti med trobento in francoskim rogom. Spored so dopolnili s pripovedovanjem, oblikovali pa so ga združeni v občudovanju enkratno izvirne glasbe in še bolj odštekanih zapiskov briljantnega ekscentrika francoskega fin-de-siècla, Erika Satieja.

Mala dvorana novogoriškega Kulturnega doma obiskovalca že sama po sebi ovije v mehkobo zatemnjenega in oblazinjenega avditorija ter njegova čutila usmeri k dogajanju pod žarometi odra. Nocoj nas je ovila tudi žametna mehkoba glasbe, ki je v klubskem vzdušju tega posrečeno izbranega ambienta nagovorila vseh in vsakogar posebej. Nežno, nostalgično vzdušje, ponekod začinjeno s kontrastnimi, živahnejšimi intermezzi, je obudilo asociacije na glasbo Astorja Piazzolle, prileglo pa bi se tudi kakšnemu filmu Pedra Almodóvarja. Naslikala sta ga ganljivo mehki, v spekter toplih barv odeti skladbi La mosca cieca in Il Corale – priredbi Satiejevih del izpod peresa Andree Pandolfa. Zven klavirja in trobente je presenetljivo skladno dopolnil, povezal in v sfumato ovil zvok viole da gamba. Morbidamente Rosacrociano Michelangela Rinaldija je zazvenela na klavirju -igrači pod skladateljevimi prsti.

V skladbi Brothers Paola Pandolfija sta se v melanholičnem dialogu pobratila trobenta in ozvočena viola ob nežni spremljavi harmonike, v delu njegovega brata Andree Albertoni sui baffi di Satie pa je spev trobente pospremila razvejana melodija viole in ostinatno zvončkljanje ‘otroškega klavirčka’. Sonneries de la rose+croix je skupna stvaritev vseh članov tria, na katero se je navezala Il Flirt – priredba dveh skladb Marina Maraisa. V to kratko melodramo je njen avtor Paolo Pandolfi vključil tudi Satiejevo besedilo ter tako ustvaril zgodbo-kolaž.

Podobna slogovna in avtorska mešanica se je nadaljevala skozi preostanek večera, a vsakega posameznega dela na sporedu ni treba razčlenjevati, če pa je celoten spored bil oblikovan kot predstava z jasnim dramskim lokom. V tem kontekstu ne preseneča, da je nocojšnji spored nastal po naročilu in bil prvič izveden v tržaškem gledališču Teatro Miela leta 2016. Povednosti te izvirne celote ne bi bilo smiselno razbijati na koščke – kot bi bilo nesmiselno opazovati posamezne kockice namesto celega mozaika. Namesto tega bodi povzeto, da so vsi trije glasbeniki k projektu prispevali ne le kot izvajalci, temveč tudi kot avtorji. Navdih, občasno pa tudi glasbeni material, so črpali iz del Erika Satieja – predvsem iz njegovih zbirk Sonneries de la Rose+Croix (1892) in Sports et Divertissement (1914) – pa tudi iz opusa Marina Maraisa, velikega baročnea virtuoza na violi da gamba. Glasbo so dopolnili s citati iz različnih Satiejevih zapiskov in opomb, ki jih je rad zapisoval v svoje partiture. V njih so na neposreden, včasih humoren, pogosto pa tudi provokativen način ujeti nazori umetnika, ki se je upiral konvencijam družbe znotraj katere je živel.

Brata Pandolfi in Michelangelo Rinaldi so si dovolili uporabiti fragmente Satieve ustvarjalnoti, jih reinterpretirati ter si z njimi pomagati pri izražanju lastnega kritičnega pogleda na svet, v katerem živimo. Glasbeniki so skozi pester in nepredvidljiv spored želeli prisotne spodbuditi k premisleku o vlogi glasbe, oziroma umetnosti na splošno, v današnjem svetu, v kateremu med družbenimi, političnimi, ekonomskimi in ekološkimi krizami izgubljamo tla pod nogami – podobno, kot jih je dobro stoletje pred nami izgubljal ter to v svojih delih izražal Erik Satie.

Trije vrhunski glasbeniki so s spretno uporabo bogatega inštrumentarija in enkratno uigranostjo oblikovali nevsakdanje ekspresivno predstavo. Njihovo muziciranje je bilo povsem homogeno – trio se je izražal kot ena sama oseba. Predstavili so se z izvirnim avtorskim projektom, katerega dejanski zven je bil bližje improviziranemu jazzu kot pa citiranim klasičnim partituram. Našo pozornost so pridobili z osebnim stikom in ne s kričanjem prek zvočnikov. Namesto z glasno retoriko so nas nagovorili s šepetom. Z mehkobo zvoka so postregli ostrino vsebine.

Nedelja, 24. september 2023, Vila Vipolže
HIDDEN SONGS – skrite pesmi

Haleh Seyfizadeh, glas
Golfam Khayam, kitara
Marco Ambrosini, nyckelharpa
Bor Zuljan, lutnja

Sezona festivala Flores musicae ne bi bila popolna brez obiska Goriških brd – sklepni dogodek letošnjega festivala nas je zbral v dvorani graščine v Vipolžah – priljubljenem koncertnem prizorišču. Dogodek, ki so ga oblikovale glasbenice in glasbeniji iz Irana, Italije in Slovenije, je kot svež veter z vzhoda na Goriško prinesel glasbo daljnje Perzije. S tem je umetniški vodja Bor Zuljan razširil koncept festivala, v čigar središču je sicer evropska stara glasba, a se z njo pri sestavljanju festivalskih sporedov le navdihuje, raje kot omejuje.

Kombinacija vokala s sodobnimi, pa tudi zgodovinskimi in ljudskimi glasbili je ustvarila enkratno zlitje barv in značajev različnih glasbenih tradicij: pevka Haleh Seyfizadeh je nastopila ob iranski sonarodnjakinji, kitaristki Golfam Khayam. Pridružila sta se jima Bor Zuljan na lutnji – najbolj priljubljenemu glasbilu evropske renesanse – in italijanski violinist in skladatelj Marco Ambrosini, ki igra na tako imenovano nyckelharpo – različico violine z gumbi/klaviaturo, ki je srednjeveškega izvora, danes pa je prisotna v ljudski in klasični glasbi evropskega Severa, predvsem Švedske.

Iranska skladateljica in kitaristka Golfam Khayam je snovalka sporeda, ki ga tvorijo njene glasbene stvaritve – uglasbitve besedil sodobnih iranskih (Fazel Nazari, Nosrat Rahmani, Ahmad Shamlou) in srednjeveških perzijskih (Saadi, Shariaar) pesnikov. Njihova besedila je navdihnjena umetnica opremila z glasbo, ki se slogovno skoraj v celoti naslanja na ljudsko tradicijo starodavne Perzije, oziroma današnjega Irana, z le nekaj zahodnjaškimi ‘kantavtorskimi’ prijemi. Slogovne vzporednice in sorodnost izraznih sredstev pa je našla med folklornim glasbenim izročilom svoje domovine in klasično glasbo evropske renesanse, zato ne preseneča zlitje teh dveh tradicij v en sam spored, ki smo mu lahko prisluhnili v dvorani graščine v Vipolžah. Skozi njena okna je pogled uhajal ven k že obranim vinogradom, vanjo pa se je hkrati prikradal zgodnji jesenski somrak, ki mu je toplino in domačnost nadela živa (še kako živa!) glasba.

Iranska ustvarjalka Golfam Khayamse prefinjeno in učinkovito izraža na akustični kitari, ki sicer ni tradicionalno glasbilo bližnjega Vzhoda, a je po zvenu in značaju sorodno tamkajšnjim tradicionalnim brenkalom. Pri oživljanju njene glasbe se ji pridružuje sonarodnjakinja Haleh Seyfizadeh, vsestranska pevka, ki izhaja iz avtohtone iranske tradicije ljudskega muziciranja. S svojim gibčnim glasom in iskreno ponotranjenimi interpretacijami je sicer novemu, avtorskemu repertoarju podala močno povdarjen ljudski značaj ter mu s tem nadela pričevalnost, s kakršno lahko poslušalce nagovori le pristna ljudska glasba (v nasprotju s tisto, ki jo včasih res upravičeno imenujemo ‘umetna glasba’).

Zaradi prej omenjene sorodnosti in kompatibilnosti tradicionalne iranske in klasične renesančne glasbe pa je prisotnost dveh evropskih klasičnih glasbenikov bila ne le upravičena, temveč naravnost dobrodošla. Bor Zuljan na lutnji in Marco Ambrosini na nyckelharpi sta zven svojih glasbil organsko vpletla v tkivo skladb Golfam Khayam, ki so za to zasedbo bile prirejene ravno za tokratno priložnost.

Spored – tako skrbno izbrana besedila kot očarljivo lepa, čustvena in dostopna glasba Golfam Khayam – je bil oblikovan kot natančno izdelan scenarij, s katerim so umetniki neposredno nagovorili občinstvo. Izjemno intimna, z močnimi čustvi prežeta glasba je kot neustavljiva voda prodirala v vsak kotiček duše. Beseda je tekla o večnih, vsečloveških temah bolečine in ljubezni (do sočloveka, domovine…). Izjemno uigrano, sproščeno, a virtuozno izražanje štirih glasbenic in glasbenikov je delovalo kot pripoved, nasvet, tolažba. Iskreno navdušenje prisotnih je bilo priča, da je umetnikom uspelo uresničiti poslanstvo pričujočega projekta, kot ga je ubesedila Golfam Khayam: ‘Smo trubadurji našega časa. Iščemo skupno črto v času, med Vzhodom in Zahodom in upamo, da najdemo luč skozi to pot’.