OKTOBER JAZZ 2023: Festivalski dnevnik muzikologinje in publicistke Nine Novak
V Novi Gorici in Goriških brdih se med 25. in 29. oktobrom 2023 odvija osma izdaja festivala OKTOBER JAZZ. Ta glasbeni dogodek, ki ga v dolgoletnem čezmejnem sodelovanju organiziramo skupaj z društvom Controtempo in festivalom Jazz&Wine of Peace iz Krmina, je prava poslastica za ljubitelje jazza. Tudi letos bomo imeli priložnost prisluhniti nastopom treh slovenskih in dveh tujih zasedb: Gal Furlan kvartet, David Mozetič 5tet, Mia Žnidarič in Steve Klink trio, Andy Sheppard trio in Jim and The Schrimps.
Kot je v navadi na našem festivalu in po dolgoletni tradiciji, bomo jazzovske utrinke tudi letos ovekovečili v festivalskem dnevniku. Kritičarka, muzikologinja, glasbena publicistka in urednica Nina Novak bo s svojim zapisom prinesla globok vpogled v glasbeno dogajanje. Za fotografski del dnevnika skrbi naš fotograf Janko Lipovšek.
Prijetno branje!
Sreda, 25. oktober 2023
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
GAL FURLAN KVARTET
Gal Furlan, bobni
Jure Boršič, tenorski saksofon
Anton Lorenzutti, kitara
Timi Vremec, bas
Leto je naokoli, pa četudi za zadnjo tretjino oktobra nekoliko nenavadno visoke temperature, kakor je s svojimi vremenskimi pojavi ekstremno vse letošnje leto, tega ne potrjujejo. Prav zato, morda, je tokrat težje zaznati tisto poznojesensko umirjenost, ki nas zanesljivo vodi k zimi in izteku leta, s tem pa k postavljanju novih izzivov pred same seboj, zaradi česar je osma izdaja festivala Oktober Jazz, zdaj že tradicionalno umeščenega na različne lokacije Goriške, vključujoč obmejne pokrajine Italije, kot naročena za podaljševanje poznopoletnih glasbenih doživetij.
Festival organizira Kulturni dom Nova Gorica, za njegov program pa v sodelovanju z društvom Controtempo in festivalom Jazz & Wine of Peace, s katerim si del tega deli, skrbi Pavla Jarc, direktorica institucije, katere ugled je v širšem prostoru povezan predvsem s skrbjo, posvečeno kulturno-umetnostni vzgoji vseh generacij. Nedvomno je tudi to vsaj delno pripomoglo k imenovanju Nove Gorice in Gorice za Evropsko prestolnico kulture leta 2025, ko bosta mesti zaradi še večjega števila dogodkov zagotovo deležni pogostejše obravnave slovenske ter mednarodne javnosti, vse do tedaj pa se in se bodo nemoteno odvijali drugi bodisi redni bodisi izredni festivalski, abonmajski ter samostojni programi, s pomočjo katerih se (najmanj) lokalnemu prebivalstvu zagotavlja pestrost. Med vsemi njimi festival, posvečen jazzu, ki je svoja vrata odprl v sredo, 25. oktobra v Mali dvorani Kulturnega doma Nova Gorica.
Prvi koncert in sočasna napoved ostalih dogodkov, zvrščenih do konca tedna, sta nakazala, da bo letos v enaki meri kakor minulo leto poskrbljeno za slogovno pestrost, da zvočno dogajanje tako ali drugače narekuje saksofon, saj vse zasedbe z izjemo petkove v svoj instrumentarij vključujejo to priljubljeno pihalo – vedoč da ista ustanova organizira festival SAXGO to niti ne preseneča –, pa tudi, da bo sicer dobro (po)znanim glasbenikom zelo verjetno mogoče prisluhniti v malenkost drugačnem kontekstu.
Vse našteto je potrdil že koncert kvarteta Gala Furlana, ki ga ob bobnarju tvorijo še trije mladi ajdovsko-goriški glasbeniki: kitarist Anton Lorenzutti, basist Timi Vremec in saksofonist Jure Boršič. Vse štiri povezuje sodobni improvizirani glasbi posvečen Zlatko Kaučič, mentor in vodja zasedb, kakršni sta Kombo (Kombo A, Kombo B, Kombo C, Kombo D) ter Orkester brez meja, vendar pa v lanskem letu izdan projekt, naslovljen Almost Blues, v mnogo večji meri kakor smo tega vajeni s strani Furlana svobodno glasbo povezuje s komponirano in temu posledično zagovornike ene struje jazzovske glasbe (mainstream jazz) približuje pripadnikom druge skrajnosti (free jazz).
V precejšnji meri definirane kompozicije so tako združevale na eni strani s karakterjem vsakega posameznika oplemenitene improvizacijske solistične vložke in na drugi skupinske, ritmično poudarjene podlage, polne vplivov rocka, funkyja, afrobeata ter še kakšnega žanra.
Morebiti se je uvodoma in mestoma v nadaljevanju njihovega muziciranja (posebej v naslovni, Funny hat from a chinesse store in 4 now) zdelo, da se ne bodo zmožni oddaljiti od Kombove (Kaučičeve) dediščine in da potemtakem ostajajo samo učenci, poslužujoč se izključno vnaprej naučenih vzorcev improviziranja, a so pred prisotne postopoma razgrinjali vse večjo širino, pridobljeno skozi sodelovanja z različnimi domačimi ter tujimi improvizatorji.
Občasno je v ospredje stopila dinamična pestrost (Criminal case), drugič le delno oblikovani motivični drobci (Please take your shoes down), tretjič v precej večji meri izdelane melodije, h katerim so se krožno vračali (Rainy window), z vsem tem pa je kvartet prehajal med različnimi načini izvajanja, tiste bolj klasično usmerjene poslušalce vabil k odkrivanju ohlapnejših form in festivalu omogočil nadaljevati približno tam, kjer se je lani sklenil. Začel je torej teči nov krog.
Četrtek, 26. oktober 2023
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
DAVID MOZETIČ 5TET
David Mozetič, saksofon in flavta
Marko Čepak Maki, kitara
Blaž Pahor, klavir
Ilj Pušnik, kontrabas
Gašper Peršl, bobni
Tako kot so domala vsi glasbeniki, da bi lahko leta kasneje odhajali na tuje, najprej primorani znanje in izkušnje pridobivati v domačem okolju, se tudi festival Oktober Jazz letos iz večera v večer razširja – z manjših krajev Goriške na Novo Gorico, središče regije, v nadaljevanju pa na vso Slovenijo z vpogledom v evropsko ter svetovno umetniško sceno. Kar je, tako se vsaj zdi, dobra praksa spodbujanja (in podpiranja) lokalnih umetnikov, ki se prične z možnostjo predstavitve novih projektov pred že znanim občinstvom, nadaljuje pa z gostovanji prvih na širšem območju oziroma z bogatenjem in razširjanjem poslušalskih praks drugih v obliki seznanjanja z deli različnih ustvarjalcev.
Programska shema novogoriškega jazz festivala s tem namenom vsakoletno sloni tudi na večeru, posvečenem domačemu jazzistu, saj je v Novi Gorici vzniknilo nekaj pomembnejših predstavnikov tega izvirno ameriškega žanra. Na oder Kulturnega doma Nova Gorica in odre okoliških prizorišč so se v tem kontekstu doslej povzpeli (nekateri tudi večkrat) Boštjan Simon, Jani Šepetavec, Zlatko Kaučič, njegov podmladek Kombo ter različice tega, in Anže Vrabec, iz česar sledi, da glasbeniki urbanega centra regije ob klasični glasbeni šoli izhajajo predvsem iz dveh prvenstveno izkustveno naravnanih glasbenih institucij: šole Zlatka Kaučiča ter Big Banda NOVA, ustanovitvene, danes pa ene izmed več sekcij Glasbenega društva NOVA.
Član slednjega je prav tako saksofonist David Mozetič, diplomant Koroškega deželnega konservatorija za glasbo v Celovcu, zaposlen kot učitelj na Glasbeni šoli Nova Gorica in v enaki meri aktiven član različnih malih ter velikih zasedb (Big Band GveriLLaz, Big Band Cerknica), ki pa se samostojno, posebej v vseslovenskem prostoru, tako rekoč ne prestavlja. Mozetič zato ni del prve garniture slovenskega jazza, zaradi česar je tudi njegova osemstavčna jazzovska suita, vpeta na pred dvema letoma izdan prvenec Towards New Horizons, ostala dokaj neopažena. A gre za avtorja z izjemnim občutkom za vse ključne kompozicijske gradnike: melodično gibkost, harmonsko bogatost, ritmično strukturiranost, improvizacijsko svobodo, barvno estetiko.
Vse njih je Mozetič na drugem festivalskem večeru v ospredje postavil skozi nabor skladb, ki bodo v kratkem izšle na vsebinsko drugače zasnovanem albumu Being & Becoming, za potrebe katerega je ob sebi zbral kitarista Marka Čepaka Makija, pianista Blaža Pahorja, kontrabasista Ilja Pušnika in bobnarja Gašperja Peršla.
Moderne, v klasičnem jazzu napajajoče se kompozicije so vsakemu od sodelujočih ponudile dovoljšno mero izraznega prostora, čeprav je prva tretjina kazala na zapostavljanje klavirja, ki pa je v nadaljevanju dobival vse večjo veljavo in nazadnje zablestel v uspavanki Bor, napisani le za klavir ter kontrabas. Vloga tega je vsaj v solističnem pogledu bila manjša. Na splošno je poleg Peršlove raznolike rabe palic, udarjalk in metlic, s katerimi je dosegal različne učinke, najbolj izstopalo kitarsko sočasno spremljanje melodične linije saksofona (Awakening, Earth Song, Carnival) oziroma v primeru skladbe Invocation flavte, pri čemer sta pozornost vzbujali čutnost ter barvna skladnost instrumentov, sad tako obvladovanja tehnike kot poznavanja raznovrstnih glasbenih prostranstev.
Petek, 27. oktober 2023
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
MIA ŽNIDARIČ in STEVE KLINK TRIO
Mia Žnidarič, vokal
Steve Klink, klavir
Volker Heinze, kontrabas
Marcus Rieck, bobni
Tretji večer festivala Oktober Jazz je glasbo, rojeno na ameriških tleh ob prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, kot posledico mešanja severnoafriških kultur z vplivi klasične evropske glasbe devetnajstega stoletja, vrnil svojemu izvoru in občinstvo popeljal po pokrajinah pristnega ameriškega jazza s kancem slovenskega pridiha. Za to sta poskrbela trio v Sloveniji živečega ameriškega pianista Steva Klinka z Volkerjem Heinznom na kontrabasu in Marcusom Rieckom na bobnih ter Klinkova glasbena in življenjska sopotnica Mia Žnidarič, s strani številnih imenovana prva dama slovenskega jazza.
Ta naziv bržkone izvira v njenih dobro sprejetih uspešnicah z začetka devetdesetih let minulega stoletja, med njimi poslovenjene A si ti al’ nisi ti moj ljubi (If You Is or If You Ain’t My Baby), s katero je, četudi se to danes zdi nepredstavljivo, postala ena najvidnejših vokalistk takratne (popularne) glasbene scene in vodilni, a ne prvi glas jazza, saj so pred njo na tem področju že delovale druge pevke, med njimi Metka Štok. Veliko navdušenje nad omenjeno skladbo je med drugim zaslužno, da se je po več letih izvajanja izključno jazzovskih standardov podala na svoje, vsaj kar se glasbe tiče, življenjsko potovanje, zaradi katerega je slovenskemu jeziku prirejenemu repertoarju bogate zakladnice velike jazzovske pesmarice dodala avtorske projekte z besedili slovenskih pesnikov (Feri Lainšček, Svetlana Makarovič) in glasbo Klinka, s katerim sta postala neločljiva.
Tudi ta koncert je zato plul med skladbami obeh, pri čemer je Žnidaričeva v duhu pred kratkim izdanega albuma Obarvana v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija posegla po starem, preverjenem naboru, Klink pa po kompozicijah s prav tako svežega izdelka Trilogy in Blue.
Vanje je, zanj značilno, vtkana blues in american folk motivika, medtem ko ga opredeljujejo še izrazita melodična pretočnost, melanholičnost ter klavirska dominantnost (tekom celega koncerta je imel Heizen en sam, krajši solistični vložek, Rieck nobenega). Žnidaričeva, nasprotno, sloni na besedi in z njo ob pomoči svojega čutnega, svetlega glasu ter želje po kar se da jasni, čisti artikulaciji, ki jo je v tem primeru vodila do mestoma razslojenega fraziranja (slovenskih) besedil, pripoveduje zgodbe, nemalokrat začinjene z daljšimi, kdaj tudi nepotrebnimi govornimi uvodi. V posebej ganljivem tonu je zazvenela sklepna Somewhere Over the Rainbow, znotraj katere je melodija tekla gladko in se nežno zlivala z rahločutnimi klavirskimi vložki.
Žnidaričeva in Klink sta sicer nastopila že na prvem novogoriškem jazz festivalu leta 2015 ter se, kot tokrat, poklonila v Sloveniji vse preredko slišanemu tradicionalnemu vokalnemu jazzu, nekoč tesno povezanem z doslej edinim profesionalno delujočim jazzovskim orkestrom pri nas, kasneje Jazz Clubom Gajo, danes pa v veliki meri zapostavljenem in prepuščenem pozabi.
Uvrstitev tega v program zato ne predstavlja le prijetne popestritve, temveč potrjuje, da se Oktober Jazz, za organizacijo katerega skrbi Kulturni dom Nova Gorica, na kulturno-umetniško sceno od samih začetkov povsem brezkompromisno umešča kot festival, namenjen raznolikemu, tehnično ne nujno vedno podkovanemu poslušalstvu, pri čemer temu vsakič znova daje vpogled v zahtevnejše jazzovske forme in jih nagovarja k njihovemu bližjemu spoznavanju. Prej kot karkoli drugega ga torej definira odprtost.
Sobota, 28. oktober 2023
Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
ANDY SHEPPARD Trio
Andy Sheppard, tenorski in sopranski saksofon
Rita Marcotulli, klavir
Carlos Bica, kontrabas
Jutranji sobotni jazz zmenek, kakor je Pavla Jarc povabila v četrti dan letošnjega festivala Oktober Jazz, dvema obmejnima jazzovskima festivaloma, ki se odvijata v zgodnji jeseni, že vrsto let ponuja stičišče, na katerem se ta res srečata le za kratka dva dni, a obiskovalcem tako enega kot drugega omogočata spominov vredno glasbeno izkušanje vidnih evropskih in svetovnih jazzistov. Poleg novogoriškega gre za krminski Jazz & Wine of Peace, ki se prav te dni v svoji šestindvajseti izdaji odvija na različnih lokacijah zgodovinskega, kulturnega ali turističnega pomena in za katerim stoji društvo Controtempo.
Na to, da je ena primarnih nalog jazzovske glasbe od nekdaj tudi odzivanje na družbeno dogajanje – navsezadnje jazz je nastal kot spontana reakcija na družbene spremembe, medtem ko je improvizacija v začetnem obdobju veljala za upor proti sistemu –, je v uvodnem nagovoru opozoril predstavnik italijanskega festivala Pierluigi Pintar. Glede na trenutne, izredne razmere v več delih sveta je koncert pospremil z željo po miru, vrednoto, povezano tako z jazzom kot kulturo v njenem najširšem pomenu, že zaradi vključevanja tega izraza v samo ime pa obenem izrazil upanje, da bi glasba v bodoče še pogosteje prispevala k uspešnemu premoščanju konfliktov.
Če gre soditi izključno po sestavi večine jazzovskih zasedb, je skrb odveč, saj te praviloma tvorijo glasbeniki iz več držav. V tem se ne razlikuje niti trio ene vodilnih osebnosti evropskega jazza, Andyja Shepparda, ki se je na veliki oder Kulturnega doma Nova Gorica povzpel prav tega sobotnega jutra. Britanskemu saksofonistu sta se pri muziciranju pridružila italijanska pianistka Rita Marcotulli in portugalski kontrabasist Carlos Bica, s katerima se je v zadnjih dveh desetletjih srečeval na različnih odrih, prvič pa prav v okviru projekta Koinè Marcotullijeve leta 2002. Očitno je torej, da navkljub drugačnemu kulturno-družbeno-političnemu ozadju, iz katerega izhajajo, vsi trije govorijo isti (glasbeni) jezik.
Tega narekujejo kompozicije Shepparda, napisane pred dvema letoma, ko se je imel možnost v celoti posvetiti skladateljskemu delu. Bolj ali manj jih gradijo motivični drobci, okoli katerih ostaja dovolj prostora za fluidne melodične improvizacije, ritmične strukture, ki ciklično vznikajo v primarni ali sekundarni obliki, in osrediščeni temelji, iz katerih se nakazujejo tako imenovane podmelodije (samostojne, kratke melodične linije, povezane z osnovno melodijo).
Z njimi Marcotullijeva in Bica podlagata izrazito mehko igro Shepparda, polno gladkih, fragmentiranih, a zaključenih fraz, pri tem pa se, neredko sočasno, poslužujeta razgibanih, pretočnih klavirskih pasaž ter občasno minimalizmu zavezanih večplastnih basovskih linij. Posebnost slednjih je posvečenost, s katero Bica pristopa k vsakemu posameznemu tonu in vanj vliva mnogo več od zvena ter odzvena odigrane note.
V poslastici, ki je izdajala tako spoštovanje tradicije kot inovativnost, je bilo zaznati obilo podpiranja, vključujočega umikanja drug drugemu in visoko stopnjo sprejemanja individualnosti vsakega od sodelujočih, po čemer svet jazza resnično lahko postane vzor marsikomu.
Nedelja, 29. oktober 2023
Vila Vipolže
JIM & THE SCHRIMPS
Asger Nissen, altovski saksofon
Julius Gawlik, tenorski saksofon
Felix Helkenhausen, kontrabas
Jim Black, bobni
Vnovično vzajemno delovanje Kulturnega doma Nova Gorica in društva Controtempo iz Krmina, ki pripravlja program festivala Jazz & Wine of Peace, je na nedeljsko popoldne ljubitelje jazzovske glasbe vodilo v Vilo Vipolže v Goriških Brdih. Tamkajšnji obiskovalci so imeli možnost podati se v raziskovanje divjih ritmičnih struktur, energičnih improvizacijskih vložkov in sočnega prepleta dveh saksofonov, ki sta del kvarteta, za katerim stoji newyorški bobnar Jim Black.
Kompozicije za skupino, ki ji je nadel ime Jim & The Schrimps, je pričel oblikovati v času s pandemijo spodbujene socialne distance, zaradi česar iz njih žari potreba po izražanju, dodatno spodbujena s strani vsakega od sodelujočih. Black je namreč k projektu povabil obetavne, angažirane, a morda še ne povsem definirane mlade evropske jazziste, saksofonista Asgerja Nissna in Juliusa Gawlika ter kontrabasista Felixa Helkenhausa. (Kot zanimivost: Helkenhausen bi slovenskim spremljevalcem jazza ne smel biti nepoznan, ker ta sodeluje z v Berlinu živečo mariborsko umetnico Mirno Bogdanović, ki je letos izdala svoj drugi album Awake in ga pred kratkim predstavila tudi v Ljubljani, kjer pa je Helkenhausen zaradi koncertiranja v New Yorku izostal.)
Precej izdelane, dokaj melodične tematske skice so, pogosto prelivajoč se druga v drugo, omogočale dialoška prepletanja tenorskega saksofona z altovskim, medtem ko so improvizacijski solistični vložki obeh posegali po svobodnejših linijah. Na metaforični ravni bi tako lahko dejali, da so prvi, posebej kadar so bili jakostno izčiščeni, ponazarjali hrepenenje, željo, nujo po vsaj mimobežnemu stiku z drugim(i), tisti bolj odprti pa čustveni izbruh zaradi nemožnosti realizacije hotenega. Oba načina sta se vseskozi izmenjevala in ju je združevalo s strani odličnega Blacka narekovana dinamika.
Koncertu je, kot že v soboto, sledila degustacija vin – v soboto Vinske kleti Fornazarič z Vogrskega, v nedeljo briških –, s tem pa so vsaj za letos zazvenele zadnje note festivala Oktober Jazz. V svoji osmi izdaji je ta enako kot vselej poprej poskrbel za stilno raznolikost, na odre postavil mojstre žanra, njegove mlade raziskovalce, velika imena svetovnega jazza, tiste, ki so v preteklih desetletjih glasbo, tudi v Sloveniji prisotno že več kakor stoletje, približevali širšim množicam in s prav posebno skrbnostjo neupravičeno spregledane talente iz regije, katerih mesto na slovenski jazzovski sceni še ni povsem zakoličeno.
Oktober Jazz pravzaprav iz leta v leto krepi čezmejna sodelovanja in skupaj s splošno programsko usmeritvijo Kulturnega doma Nova Gorica postaja (upajmo, tudi ostaja) pomemben prostor širjenja glasbenih obzorij, druženj ter ustvarjanj bodisi vidnih bodisi nevidnih povezav.
(Ena takšnih je denimo sodelovanje bobnarja Jima Blacka s portugalskim kontrabasistom Carlosom Bico, ki se je z britanskim velikanom saksofona Andyjem Sheppardom predstavil dan prej.) Poleg tega se je matična ustanova festivala znotraj meja Slovenije že davno tega uveljavila kot nepogrešljiv vzgojno-pedagoški člen na polju kulture, pri čemer s spodbujanjem sega k akterjem umetniške scene, z izobraževanjem pa k njihovim (trenutnim ali bodočim) odjemalcem.
Vse omenjeno velja kot še en dokaz (več) o moči kulture in priča o zmožnosti premagovanja različnih vrzeli, kar v vseslovenskem prostoru, žal, ni praksa, je pa prav zato lahko dobrodošla spodbuda za nadaljevanje uspešnega dela tu ter pričetek uvajanja pozitivnih sprememb kje drugje.
