Tišina, beseda, glasba, koncert za pesnika, glas in klavir

DAVID BANDELJ, poezija in glas
INGRID MAČUS, klavir

“Lišček ne ve za svoje barve”

David Bandelj in Ingrid Mačus opazujeta skupen prostor zvočnosti preko poezije in glasbe. Kjer se pomen raztopi v občutek, se naredi razpoka in priložnost za stik, ki pulzira v lastnem ritmu od leta 2016, ko sta pesnik in glasbenica prvič sodelovala na pobudo pesnice Petre Koršič v okviru njenega avtorskega cikla AD HOC. Poezija Davida Bandlja ima lasten čas postajanja v skladu z zakonitostmi poetike, ki se odpira vertikalno navzgor in korenine svetlobe globoko izrašča v zemljo. Ta poetika ne potrebuje glasbe, a jo izzove, jo naredi slišno, kot bi kazala na vzporedno krožnico v skupnem prostoru iskanj. Na trenutke se iz skupnega osišča sprožijo dolgi snopi, ki rahlo posvetijo v smer tistega, kar vselej ostaja skrito, kot življenje v semenu za novo setev, kot občutek nevednosti, ki nam omogoča, da se pogled razpre navzven in opazi možnosti vsega tistega, kar lahko gre skozi zrak.

David Bandelj (1978) pesnik in glasbenik, prevajalec, rojen v Gorici (Italija), kjer živi. Doktoriral je iz primerjalne književnosti na Univerzi v Ljubljani, objavil je pesniške zbirke Klic iz nadzemlja (2000), Razprti svetovi (2006), Odhod (2012), Gorica – Gorizia (2014), Enajst let in pol tišine (2020), Ronin (2022), knjigo esejev Razbiranja žarišča (2008) in dve literarnozgodovinski monografiji: V iskanju jaza: teorija in praksa dnevniške književnosti (2013) ter Obrazi slovenske literature (2014). Poezijo objavlja v osrednjih slovenskih literarnih revijah in v prevodih (italijanščina, angleščina, makedonščina, češčina, poljščina), nastopa tudi na različnih domačih in mednarodnih festivalih. Večkrat je bil mentor ter regijski in državni selektor na literarnih festivalih pri JSKD, prejel je tudi nekaj nacionalnih in mednarodnih nagrad. V slovenščino je prevedel pesmi italijanskih avtorjev (Dario Bellezza, Tommaso Campanella) avstralskih domorodnih pesnikov in nekaj latinskih klasikov. Piše eseje, zapise in kolumne iz literature, družbenih vprašanj in glasbe, ki so posejani po različnih tiskanih in spletnih medijih v Italiji, Sloveniji in drugod (Primorski dnevnik, Novi glas, Literatura, Poetikon, Zvon, KUD Kdo, ChoralIter, Glasba v šoli in vrtcu, Caietele Echinox ipd.). Poučuje literarne predmete na liceju Simona Gregorčiča v Gorici, je zborovodja Mešanega mladinskega zbora Emil Komel iz Gorice, s katerim je segel po pomembnih nacionalnih in mednarodnih nagradah in ima intenzivno koncertno dejavnost ter dirigent Komornega orkestra Nova iz Nove Gorice.

Ingrid Mačus (1989) se je glasbeno izobraževala na Glasbeni šoli Nova Gorica, nato pa je nadaljevala študij klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Študij klavirja je končala pod mentorstvom Zoltana Petra, študij muzikologije pa na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pod vodstvom Renata Mianija, Maria Pagotta in Daniele Terranove je diplomirala iz kompozicije na Državnem konservatoriju Jacopo Tomadini v Vidmu.  Njena glasba je bila uvrščena na dogodke in festivale, kot so: Festival ilSuono (Umbria, 2019), Festival Transart (Bolzano, 2022), Nei suoni dei luoghi (Nova gorica, 2023), Amici della musica (Modena, 2022), Festival Novalis (Osijek, 2022), Brda contemporary music fstival (2019), Ad Hoc- Literatura v živo (Ljubljana, 2013-2023). Iz strasti do poezije raziskuje izrazne povezave med besedo in zvokom, pri čemer sodeluje s pesniki. Od leta 2013 sodeluje s pesnico Petro Koršič. Liminalni prostor med zvokom in pomenom je raziskovala tudi s pesnikom Davidom Bandljem. Iz sodelovanja s pesnikom Ivanom Cricom nastaja njeno prvo orkestrsko delo s krstno izvedbo marca 2024. S skladateljico Bojano Šaljić Podešva je soustvarila komorno operno Ko sem še. Prispevala je glasbo za filme režiserke Neli Maraž, s katero sodeluje tudi kot pedagoginja. Poučuje klavir in glasbo.