OKTOBER JAZZ: Festivalski dnevnik muzikologinje in publicistke Nine Novak
V Novi Gorici in okolici je bila med 19. in 23. oktobrom 2022 na sporedu sedma edicija festivala OKTOBER JAZZ, ki ga v dolgoletnem čezmejnem sodelovanju organiziramo skupaj z društvom Controtempo in festivalom Jazz&Wine of Peace iz Krmina. Ljubitelji jazza so lahko letos lahko prisluhnili nastopom treh slovenskih in dveh tujih zasedb, kot so Just Friends Quartet, Moonlight Sky, Jani Šepetavec #NextPLZ, Fabrizio Puglisi »Guantanamo« (ITA) in James Brandon Lewis Trio (ZDA). Posebnost letošnjega programa je tudi obeležje 100-letnice jazza na Slovenskem, ki smo se ji posvetili v pogovoru na otvoritvenem koncertu. Kot se za festival spodobi in kot naša tradicija narekuje smo tudi jazz utrinke ovekovečili v festivalskem dnevniku, ki ga je letos beležila muzikologinja, kritičarka, glasbena publicistka ter urednica Nina Novak. Za fotografsko opremo dnevnika skrbi naš fotograf Janko Lipovšek. Vabljeni k branju!
Sreda, 19. november 2022
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
JAZZOLETJE: SWINGING ALL THE WAY – NIKOLA MATOŠIĆ & JUST FRIENDS QUARTET
JUST FRIENDS QUARTET
Nikola Matošić, kontrabas
Bojan Volk, saksofon
Marko Petrušič, klavir
Enos Kugler, bobni
Oktober je čas za barve. Takrat mavrična ne postane le narava, temveč se z nastopom jeseni v enaki meri obarva glasbeno dogajanje, v Sloveniji od nekdaj povezano (tudi) z jazzom. Številni festivali namreč so ali še potekajo prav oktobra, nič drugače pa ni niti z Oktober Jazzom, naslednikom cikla Jesenski glasbeni tris, ki je potekal med letoma 2004 in 2014 ter prostor ponujal obrazom jazza, bluesa in črnske duhovne glasbe. A je jazz kot njihova najmodernejša oblika – pri tem velja poudariti, da korenine jazza segajo v blues, ki izhaja iz črnske duhovne glasbe in si torej posamezne glasbene elemente deli s svojima predhodnikoma – sčasoma prevladal, zaradi česar se je cikel leta 2015 prvič pojavil pod novim imenom. Tokrat v festivalski obliki.
Vse od tedaj Oktober Jazz, s čigar taktirko oziroma umetniškim vodstvom spretno upravlja Pavla Jarc, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, krovne institucije festivala, na oder različnih prizorišč vedno tople goriške regije postavlja priznana imena tako svetovnega kot evropskega jazza, ob tem pa poudarek daje domačim, slovenskim in še posebej tistim jazzistom, ki prihajajo iz Furlanije – Julijske krajine.
Sedma izdaja festivala je enako kot prejšnje nastala v prijateljskem sodelovanju novogoriškega kulturnega doma s čezmejnima društvom Controtempo in festivalom Jazz and Wine of Peace. Otvorila se je v sredo, 19. oktobra, ob 20. uri v Mali dvorani Kulturnega doma Nova Gorica, glasbenikom izredno ljubi dvorani, ki zaradi svojih akustičnih lastnosti zahteva le minimalno uporabo sodobne zvočne tehnologije. Kar je jazzu seveda pisano na tone.
To dejstvo se je ponovno odrazilo na prvem festivalskem večeru, v katerem je Jarčeva po uvodnem nagovoru besedo predala avtorici tega glasbenega dnevnika, muzikologinji Nini Novak, sicer kritičarki, glasbeni publicistki in urednici, tudi književnici, v prvi vrsti posvečeni popularizaciji jazza ter vzgoji občinstva. V letošnjem letu, ko – upoštevajoč, da za prelomnico velja leto 1922, ko je Tržačan Miljutin Negode s svojo štiričlansko zasedbo Original Jazz Negode v sestavi dveh violin, klavirja in bobnov prvič izvedel glasbo z zametki jazza – obeležujemo sto let jazza na Slovenskem, je pod te besede podpisana pripravila projekt Jazzoletje, s katerim obuja ključne trenutke v sto let trajajoči zgodovini jazzovske glasbe na naših tleh. V tem duhu je v intimnem vzdušju izvedla pogovor s priznanim kontrabasistom Nikolo Matošićem, članom zasedbe Just Friends Quartet.
Sestav poleg Matošića tvorijo saksofonist (in vodja) Bojan Volk, bobnar Enos Kugler in pianist ter avtor kompozicij Marko Petrušič. Glasbeniki so se prvič zbrali povsem neformalno pred približno desetletjem kot hišna zasedba kluba Jazz Hram v Divači, kjer so obujali znane in manj znane jazzovske standarde v vse drznejših aranžmajih. Gre torej za zasedbo, ki je vzniknila in se od samih začetkov napaja v ljubezni do glasbe ter medsebojnega spoštovanja, po Petrušičevem prihodu leta 2016 pa je pričela izvajati avtorske kompozicije, pisane v maniri swinga, tradicionalnega jazza in bebopa ter je doslej izdala tri albume: Sitting in the shade, Swinging all the way in Light blue morning daylight.
“Samo prijatelji” so prvega festivalskega dne igrali pretežno glasbo s slednjega, repertoar pa med drugim dopolnili z naslovno skladbo drugega projekta, ki je obenem nosilka celotnega koncertno-pogovornega večera. Z njo so povedli v koncert akustičnega jazza, naslonjenega na kompaktne ritmične vzorce, razgibane harmonske strukture in izjemno polne melodične linije, opredeljene predvsem z variiranjem osnovne teme. Iz tega modela sta izstopili baladi, The way without return in Korona, edina kompozicija izpod peresa Matošića. V primerjavi z ostalimi skladbami sta ti tako solistom kot ritem sekciji nudili večjo mero izraznosti, občutnejša pa je bila tudi dinamika. Poleg Volka, osrednjega pripovedovalca, in Petrušiča, večinskega solista, sta ju enako zaznamovala Matošić ter Kugler, prvi s sicer nekoliko redkejšimi solističnimi vložki, drugi z možnostjo atmosferične gradnje.
Kompozicije hitrejše zasnove na splošno sledijo dokaj predvidljivi formi, izraženi s pomočjo podajanja vodilne glasbene besede med Volkom in Petrušičem, medtem ko mostove, s katerimi se improvizacijski solistični vložki vrnejo k temi, nemalokrat pospremijo ritmični obrati. Od tega drugačna je precej bolj odprta The chord, ustvarjena na temelju sanj avtorja, v katerih je temu eden najznamenitejših trobentačev iz zgodovine svetovnega jazza, Miles Davis, pokazal akord, na katerega se opira celotna skladba. Kljub temu so vsem skupne spevnost, esencialne prvine in polnokrvna jazzovska energija, ki vrača v čase, ko se je jazz šele začel zares razvijati po klubih New Yorka.
Prvi večer sedme izdaje festivala Oktober Jazz je tako obudil zlata leta jazza in swing kot njegovo najpopularnejšo obliko vseh časov, s čimer je nagovoril nekoliko starejše občinstvo, ki morda še pomni plesne korake ob njunih ritmih. Pa tudi tiste, ki želijo o tem žanru izvedeti več oziroma se z njim želijo seznaniti, ga pobliže spoznati in ga postaviti v širši družbeni kontekst. Ga osmisliti, razumeti, sprejeti in ponotranjiti ter nazadnje pričeti živeti.
Kot glasba, iz katere izhajajo praktično vsi popularni žanri, si to preprosto zasluži.
Četrtek, 20. november 2022
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
MOONLIGHT SKY
Miha Petric, kitara
Janez Moder, bas kitara
Žiga Kožar, bobni
Jan Sever, klaviature
Če je bil prvi večer letošnje izdaje festivala Oktober Jazz strogo posvečen klasičnim jazzovskim kvartetom, se je drugi od njih odmaknil in postregel z moderno fuzijo rocka, fusiona, bluesa, balkanske tradicije ter elementov glasbe iz drugih predelov sveta, spoj vseh njih pa se je delno naslanjal na jazz.
Današnja postava skupine Moonlight Sky, ki se na koncertnih odrih predstavlja že dobri dve desetletji, se je izoblikovala leta 2015, ko je h kitaristu Mihi Petricu, basistu Janezu Modru (oba sta avtorja) in šest let poprej pridruženemu bobnarju Žigi Kožarju pristopil pianist Jan Sever, katerega vloga je odpiranje zvočnega prostora ter barvanje tega z atmosferičnimi slikami. Njegovi vložki mestoma ohranjajo pridihe klasične glasbe, kar se je še posebej odrazilo v izredno muzikalni skladbi Makedonska, v kateri so svetli toni občasno prešli v nekoliko temnejše. Prav vsi sodelujoči so se pokazali kot izjemni pripovedovalci, ki se v službi glasbenih povesti poslužujejo različnih pristopov, denimo ponavljanja posameznih motivov, variiranja nosilne teme, bogatenja tonov z vibratom in medsebojnih dialogov.
Slednji so se sicer odrazili kot eden ključnih gradnikov skladb skupine, ki je doslej izdala štiri albume: Moonlight Sky, I Am, Changing Parameters in The Four. Izbrane skladbe iz dosedanjega, javno objavljenega opusa je, ker se trenutno nahaja neposredno pred snemanjem novega glasbenega materiala, dopolnila z delom repertoarja s prihajajočega, petega izdelka.
Da se glasbeniki te dni nahajajo v sami srčiki ustvarjalnega procesa, je bilo med drugim mogoče zaznati skozi njihovo igrivo muziciranje, ki je kazalo predvsem na dejstvo, da se na odru strašansko zabavajo, pa tudi v zadregi predstavljanja skladb, nemalokrat še vedno naslovljenih kar s številom, s katerim določajo njihov (časovni) nastanek. S tem se je delno prikrila odlična uigranost vseh štirih instrumentalistov, vidna tako v prvem kot drugem, v večji meri elektrificiranem delu koncerta.
Kljub raznolikosti obeh je bilo med njima zaznati več skupnih imenovalcev. Mednje sodijo glasbena polnost, zvočna odprtost, ritmični poudarki in spajanje posamičnih linij v kompaktno glasbeno zmes, iz katere le redko vznikne ena sama melodična linija. Skupina tako prej kot k solističnim vložkom ali daljšim improvizacijskim momentom stremi h glasbeno (pre)zgoščenim, mestoma brezkontrastnim vzdušjem, k čemer v veliki meri pripomorejo tako dialogi Petrica in Severa (podajanje besede in s tem prostora) ter njuni dvogovori (prepletanje obeh instrumentov) kot Petricevi samodialogi, posebej izstopajoči v bluesovsko obarvani Big Whale.
Vse našteto budi misel, da gre za povsem enakopravne glasbenike, četudi navidezno največ prostora zavzameta Petric in Sever. A se oba vedno znova naslanjata na čvrsto podlago Kožarja in Modra. S tem njihova prežetost in intenziteta, le redko prepredeni z dokončno oblikovano glasbeno mislijo občinstvu puščata obilo prostora za lastno interpretacijo ter vsakega poslušalca vabita v drugačne, premalokrat obiskane, vendar zagotovo vsakemu posamezniku lastne svetove.
Koncert je bil prvenstveno namenjen širjenju obzorij in privabljanju glasbenih navdušencev, ki po jazzu ne posegajo oziroma to počnejo le redko. Kot dan prej je ta potekal v Mali dvorani Kulturnega doma Nova Gorica, ustanovljenega v obliki javnega zavoda leta 1980. Vse odtlej svojim prebivalcem ponuja gostovanja številnih domačih in tujih umetnikov, s poudarkom na klasični glasbi in drugih “resnejših” žanrih. Program ob tem s posebnim čutom podpira ustvarjalnost domačih umetnikov, aktivnih bodisi na državni bodisi na regionalni ali lokalni ravni ter se posveča kulturni vzgoji prebivalcev mesta, tesno povezanega z italijansko Gorico. Iz tega razloga se poleg naštetega osredotoča na čezmejno sodelovanje, medtem ko se je glasbenemu programu s prehodom v novo tisočletje pridružila galerijska dejavnost, od leta 2008 pa ustanova, umeščena na Bevkov trg, ki tvori sam center, razveseljuje tudi ljubitelje filma.
Z jasno postavljeno vizijo in skrbno izbranimi projekti, katerih temeljno vodilo sta raznolikost ter kakovost, je Kulturni dom Nova Gorica v dobrem štiridesetletnem obstoju postal eden pomembnejših kulturnih stebrov znotraj slovenskega prostora in eden od treh, morda štirih lokalnih središč Slovenije, v katerih visoka umetnost domuje stalno.
Petek, 21. oktober 2022
Dvorana Gradu Kromberk
JANI ŠEPETAVEC #NextPLZ
Jani Šepetavec, saksofon
Aleš Ogrin, klaviature
Erik Čebokli, električni bas
Tomi Purich, bobni
Konec tedna je nastopil v sproščenosti tretjega večera festivala Oktober Jazz, tokrat v Dvorani Gradu Kromberk. Gre za utrdbo, od Nove Gorice oddaljeno le lučaj, ki je bila zgrajena v začetku trinajstega stoletja po naročilu grofa Henrika Dornberškega, katerega družina je konec šestnajstega stoletja izumrla. Posestvo je zato prešlo v last rodbine Coronini in ta je leta 1615 z dovoljenjem cesarja Ferdinanda II. vas Stran ter območje nad njo preimenovala v Cronberg. Sledila so burna stoletja, tekom katerih je bil grad dvakrat požgan in stolpa porušena, do ponovnega sijaja stavbe, katere zunanjost obdaja dih jemajoči amfiteatrski park z lapidarijem, pa je moralo preteči vrsto let.
Dandanes grad, v čigar okolici tekom poletnih mesecev poteka koncertno dogajanje raznolikih žanrskih usmeritev, medtem ko ima v notranjosti razstavne prostore s stalno postavitvijo umetnostne in kulturne zgodovine že več kakor pol stoletja Goriški muzej, vabi na sprehod skozi obnovljene sobane ter dvorane. Akustično ne najoptimalnejše za izvedbo modernejših, elektronsko zasnovanih projektov, a vendar polne topline.
Prav takšen, topel in svetel, je bil tudi nastop domačina, Novogoričana Janija Šepetavca, ki je v družbi Aleša Ogrina na klaviaturah, Erika Čeboklija na električnem basu in Tomija Puricha na bobnih po predhodnikoma Getting Busy… ter in recital with blues predstavil tretji album #NextPLZ.
Sprva se je zdelo, da bo kot vodja zasedbe in avtor kompozicij enako dominanten na interpretativnem področju, čeprav so ostali trije pomembno prispevali k celostni podobi zvočnih krajin, premišljeno obogatenih z elektronskimi efekti. Ne imeli pa so prostor za (solistično) izražanje, kar se je v nadaljevanju spremenilo. V As Time Goes By so se glasbeniki tako po improvizacijskih vložkih (vseh sodelujočih) neprestano vračali k leitmotivu, medtem ko je Šepetavec v uvodnem delu kompozicije, naslovljene HooDoo, s pomočjo elektronskih pomagal prepletel več saksofonskih linij in na ta način ustvaril “enozvočno večglasje”.
Trenutek velja za enega močnejših. Koncert je namreč z njim v ospredje postavil saksofonistovo sposobnost prehajanja med različnimi vlogami. Kajti v osnovi razgibanega, vendar tematsko zaokroženega in celovitega večera je ta ves čas deloval na treh ravneh: solistični (najmuzikalnejša), kot član, enakovreden ostalim trem (prispevek k polnosti posamezne kompozicije oziroma dela te), in spremljevalni (z namenom podložitve (pretežno) klaviaturskih linij). Sklepamo lahko, da mu to kot multiinstrumentalistu omogočajo razumevanje pomenov posameznih instrumentalnih skupin in v podobni meri pogosta sodelovanja z izvajalci popularne glasbe. Bržkone je to vsaj delno povezano tudi z ohranjanjem spevnosti kompleksnejših jazzovskih kompozicij in, glede na domiselne naslove teh, nekoliko hudomušnim osebnim značajem.
Širok tonalni razpon in zanimive harmonske zloženke, prevladujoče v Octodrami ter Sentischu, in Makedonald’s, kompozicija, ki je ušesom dopustila največ svobode, so skupaj s prepoznavnim, prodornim, pa vendar lahkotnim izrazom avtorja pričarale ognjevit večer modernega jazza.
Sobota, 22. oktober 2022
Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
FABRIZIO PUGLISI “GUANTANAMO”
Fabrizio Puglisi, klavir, sintesajzer, ARP
Pasquale Mirra, vibrafon
Luca Valenza, marimba
Davide Lanzarini, kontrabas
Gaetano Alfonsi, bobni
Danilo Mineo, tolkala, conga, cajon
Dosedanji vrhunec glasbenega dogajanja v okviru festivala Oktober Jazz je brez posebnega premišljanja pripadel četrtemu, doslej vsebinsko najzahtevnejšemu dogodku, ki se je odvil sredi sobotnega dopoldneva v Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica. Gre za prvi koncert v nizu (zadnjih) dveh, obarvanih mednarodno, oziroma prvega v nizu dveh, nastalih v sodelovanju s čezmejnim festivalom Jazz & Wine of Peace.
Uvodnemu pozdravu s strani Pavle Jarc je zato sledil nagovor njenega italijanskega kolega, podpredsednika društva Controtempo iz Krmina Pierluigija Pintarja, oba pa sta se poklonila ustanovnemu članu društva in dolgoletnemu članu organizacijskega odbora festivala Fulviu Cocceaniju, zdaj spremljevalcu jazza izza neke druge mavrice.
Poudariti velja, da se Nova Gorica kot majhno, mlado mesto – na zemljevidu Slovenije je vzniknila šele po drugi svetovni vojni kot posledica delitve ozemlja med Italijo in Jugoslavijo – od nekdaj tesno povezuje z naselji, na katere meji: Šempetrom, Kromberkom, Solkanom in italijansko Gorico, pogosto imenovano Stara Gorica. Navsezadnje jo ta odprtost, prepišnost, dvojezičnost skupaj s spoštovanjem starega tudi določa, medtem ko ji za obmejno območje povsem samoumevna meddržavna prijateljstva prinašajo (kulturno) pestrost.
Italijanska zasedba, za katero stoji sicilijanski pianist Fabrizio Puglisi, se je zbrala v obliki okteta Guantanamo in pred leti izdala s strani stroke izredno hvaljen album Giallo Oro. Na njem glasbeniki sodobni jazz združujejo z njegovimi tradicionalnimi oblikami in znotraj teh poudarjajo afrokubanske vplive ter se naslanjajo na delo Georgea Russella, Joea Zaniwula, Buda Powella in drugih glasbenih velikanov.
Ob tej priložnosti nekoliko okrnjena postava – samega Puglisija in kontrabasista Davidea Lanzarinija so pospremili kar štirje tolkalci; vibrafonist Pasquale Mirra, marimbist Luca Valenza, bobnar Gaetano Alfonsi in tolkalec Danilo Mineo – je ritmično osrediščene kompozicije razbila s sicer pogosto ponavljajočimi, vendar gibkimi basovskimi linijami.
Nanje je nemalokrat v dvoglasju legla melodija vibrafona in marimbe, katerima se je občasno pridružil klavir, zaradi česar so zazveneli v ubranem, polnem troglasju. Na splošno je iz muzikalnosti vseh velo sožitje, a sta posebej izstopala vibrafon in marimba (oba sodita v družino (melodičnih) tolkal), ki sta se drug drugemu umikala, se medsebojno dopolnjevala ter še pogosteje bodisi družno pomikala bodisi se približevala, srečevala in združevala, kar je ustvarilo lirični intimizem.
Drugačne vrste intima, prej v smislu odsotnosti odvečnih zvočnih dražljajev, se je skrivala v kompoziciji, v kateri sta ob poustvarjanju naravnih zvokov oziroma nizanju nekoliko udušenih vibrafonskih pasaž blestela Mineo in Mirra ter s svobodnimi, eksperimentalno naravnanimi postopi razslojila poprej prisotne krepostne poliritme. Enak učinek bi lahko pripisali preseganju osnovne naravnanosti instrumenta s strani posameznih glasbenikov. Tako je denimo Puglisi klavir prepariral in ga uporabil ne le kot sredstvo melodičnega, temveč v enaki meri ritmičnega izražanja, nasprotno pa so tolkala pogosto zapeljevala in pela.
Koncertu, od vseh dosedanjih najgosteje prepredenemu z afriškimi koreninami, je sledila degustacija vin Vinske kleti Fornazarič iz Vogrskega, kar je prav tako nakazalo, da festival vstopa v novo obdobje. Poleg tega je večinoma italijansko občinstvo že s samim odzivanjem na odrsko prezentiranje izkazovalo od naše, slovenske, precej drugačno mentaliteto.
Nedelja, 23. oktober 2022, Vila Vipolže v Goriških brdih
JAMES BRANDON LEWIS TRIO
James Brandon Lewis, saksofon
Christopher Hoffman, violončelo
Max Jaffe, bobni
Nedeljsko popoldne v idiličnem okolju vinorodnih Goriških brd je v razprodani dvorani Vile Vipolže v posluh ponudilo zaključni koncert festivala Oktober Jazz in, ker je ta kot dan poprej potekal v sodelovanju z italijanskim festivalom Jazz & Wine of Peace, tudi kasnejšo degustacijo vin Otona Reye, Boruta Reje, Kristalvina ter Vin Mavrič.
Vila Vipolže se bohoti na griču iznad istoimenske razložene vasi (Vipolže) tik ob italijanski meji in je v preteklosti gostila grofovske ter plemiške družine, zgrajena pa je bila, da bi goriškim grofom služila kot poletna, lovska rezidenca. Njeno lastništvo je tekom zgodovine prehajalo med različnimi družinami, zaradi česar se je spreminjala tudi njena namembnost, medtem ko je v šestnajstem in sedemnajstem stoletju v vojni med cesarjem ter Benečani utrpela resne poškodbe. Obnavljanje teh je med drugim pripeljalo do njene predelave v renesančno vilo, ki vse od tedaj ohranja sloves najlepše renesančne vile v Sloveniji.
Težki časi so zanjo ponovno nastopili leta 1948, ko je stavbo zajel požar. Dobro desetletje zatem se je zato pričel vse do leta 2013 trajajoč postopek obnove. Danes posestvo ponuja zavetje številnim gurmanom, ljubiteljem narave in drugim občudovalcem lepega, vključno s tistimi, ki želijo o preteklosti (iz)vedeti več, saj je v vili postavljena stalna, s strani Goriškega muzeja pripravljena muzejska zbirka o zgodovini te. Poleg tega pod svoje okrilje sprejema umetnike. Ob tej priložnosti saksofonista in pisatelja Jamesa Brandona Lewisa, zvezdo letošnjega festivala, ter njegova spremljevalca, bobnarja Maxa Jaffea in, nenavadno, čelista Christopherja Hoffmana.
Trio se napaja v duhovnih elementih gospela (za Lewisa se nemalokrat zdi, kot bi s pomočjo saksofona pridigal, toliko bolj, kadar posamezne tone namerno podloži, da ti niso povsem čisti), free jazza (vse kompozicije se v osrednjem delu odprejo in povzpnejo na višjo ravan izpovedovanja), hip-hopa (Jaffe zagotavlja trdno pristanišče, iz katerega se melodika brezskrbno podaja na barvno prav neverjetno ujemajoče se tematske plovbe) in tradicionalnih jazzovskih struj (navsezadnje se saksofonist navdihuje z deli velikanov, kakršna sta Sonny Rollins in Ornette Coleman).
Pravkar navedeno utrjuje prepričanje, da gre za študioznega, tehnično izvrstno podkovanega glasbenika več obrazov. Njegovo gladko, pretočno fraziranje skupaj z dinamičnim razraščanjem vseh treh namreč posega tako po eleganci, zapeljivosti, nežnosti in strastnosti kot po brezkompromisnosti, prodornosti, odločnosti ter surovosti, pri čemer v ospredje vedno znova postavlja virtuoznost. Upoštevajoč še široko paleto nasprotij in njihovih razmerij (spevna melodičnost–improvizacijska odprtost, motivična bogatost–tematska okrnjenost, solistična svetlost–spremljevalna temnost) bi lahko koncert Američana – Jazz Times Magazine ga je razglasil za najboljšega tenor saksofonista leta 2021 – v prvi vrsti opredelili kot spremenljivega. Takšen pa je bil tudi festival, ki mu v teh dnevniških zapisih velja dodati sklepno misel.
Sedma izdaja Oktober Jazza v organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica je postregla z raznolikostjo in obenem povabila k spoznavanju kulturne dediščine Goriške (Grad Kromberk, Vila Vipolže, Kulturni dom Nova Gorica). Glasbeno je bil program domišljeno (in premišljeno) sestavljen z občutkom za postopno rast – repertoarji so si sledili od najenostavnejšega do za razumevanje morda malce težjega in s tega stališča najzahtevnejšega – in je s pestrostjo zmogel zadovoljiti pričakovanja slehernega poslušalca. S tremi slovenskimi in dvema tujima zasedbama je prav tako pokazal, da mu je za umetnost, nastajajočo na naših tleh, mar, s širokim naborom vplivov pa, da priznava vse, ki so ta žanr skozi dobro stoletje (iz)oblikovali, kot dejstvo, da se ta spreminja ter razvija naprej. Oktober Jazz se je torej v zavesti vseh obiskovalcev letošnje izdaje zasidral kot mesto odprtosti, (novih) povezav in kakovosti. Za to – hvala.
In, seveda, hvala za oktobru prijazna jazzovska popotovanja po teh besedah. Do, morda, neke druge priložnosti …
