All You Need Is Love 

Tatjana Pregl Kobe

Leta 1967 je britanski fotograf David Magnus dokumentiral enega od mejnikov v zgodovini Beatlov – in telekomunikacij. Mirovniška himna All You Need Is Love, ki jo je prav v ta namen napisal John Lennon, je bila predvajana iz glasbenega studia EMI na londonsko Abby Road prek satelita v prvem globalnem televizijskem prenosu. Pesem je bila prispevek Združenega kraljestva k oddaji Our World, ki si jo je ogledalo več kot štiristo milijonov ljudi v 25 državah. Aktivni posamezniki so v tem času na različne načine kljubovali, hrupno so protestirali tudi z glasbo. John Lennon je bil eden redkih glasbenikov in političnih aktivistov, ki je ideje mirovništva predstavljal radikalno, revolucionarno in samosvoje. Več njegovih pesmi so za svojo himno prevzela protivojna gibanja. Ideologija, politični aktivizem, represija oblasti, kot se vsega tega spominjamo. Revolucionarna šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja. Družbena gibanja po vsem svetu so se razširila v raznolike organizacije s skupnimi idejami: zavzemanje za pravice državljanov, boj proti rasizmu, proti cenzuri, svobodi govora, mišljenja. Posledice krvave vojne v Vietnamu so bile katastrofalne. Do leta 1975 je umrlo petdeset tisoč ameriških vojakov in dva milijona Vietnamcev. S to popotnico se je v tem času Azad Karim odpravljal iz svojega v drug svet, kjer bo ostal, Tomo Križnar pa z avtostopom okoli sveta, kamor se bo nenehno vračal. Študenta, ki bosta v naslednjih desetletjih vsak po svoje spreminjala podobo sveta, le da bo ob Tomu Križnarju – za klicanje na pomoč tistih, ki jim je še mar – zadnje desetletje tudi žena Bojana Pivk Križnar.

Azad Karim, vizualni umetnik dveh dežel, ki v svojih delih že desetletja prepleta izkušnje evropskega modernizma in vzhodnjaškega misticizma, se v zadnjem obdobju izraziteje ukvarja s problematiko begunstva in grozot, ki jih doživljajo ljudje zaradi vojn, revščine, podnebnih sprememb ali vsega skupaj. Hkrati ve, da se zaradi človekovega trpljenja v vojnem času pogosto pozablja, da v nasilnih sporih trpi tudi svetovna kulturna dediščina. Leta 2003, ko so Američani okupirali Bagdad, so bila tri dni odprta vrata v muzeje, kjer se je kradlo, ropalo in tisto, česar se ni dalo odnesti, uničevalo. Prizadelo ga je tudi uničenje dveh kipov Bude iz afganistanskega Bamijana, ropanje tunizijskega muzeja Bardo, ropanje Egipčanskega muzeja v Kairu v času arabske pomladi. Vstaje, okupacije, revolucije, nemiri in skrajne ideologije vedno zahtevajo žrtve civilnega prebivalstva, a žrtve so tudi umetnine, ki pričajo o preteklosti in so dediščina človeštva. Šele ko se ponovno vzpostavi mir, postane jasno, kaj je bilo izgubljeno in kaj je ostalo. Človek, ki mu ni vseeno, v kakšnem svetu živi, svoja spoznanja širi tudi z reinterpretacijo spomina na mezopotamske civilizacije, tako njegova dela pričajo tudi o ljudeh, ki so tavali med ruševinami in na steno pisali o svoji bolečini. Zato upodablja tudi zidove, ki že tisočletja nosijo najrazličnejša sporočila s socialno, pa tudi politično angažirano tematiko in nemo pričajo o tragičnih dogodkih, ki so ostro zarezali v zgodovino človeštva. A je tudi umetnik, čigar vizualne podobe pričajo še o današnjih tragično obarvanih izpovedih ljudi, razkropljenih po svetu, ki živijo v osrčju drugih kultur. Tudi zato je leta 2003 sodeloval z Narodnim muzejem v Krakovu pri pripravi razstave Outlook kot doslej edini celostni predstavitvi sodobne kurdske umetnosti likovnikov, ki so razseljeni po Evropi.

Drugi del projekta – sodelovanje treh avtorjev, ki se na razstavi Ta svet v mojih očeh vsak na svoj način prizadeto odzivajo na nekatere problematike sodobnega sveta – so tudi fotografije Toma Križnarja in Bojane Pivk Križnar. Od leta 2013 se skupaj zavzemata za ustanovitev nadnacionalnih naravnih kulturnih parkov, ki bi ščitili staroselce v Nubskih gorah, Modrem Nilu in Darfurju pred potomci lovcev na sužnje, in s tem v zvezi iščeta mednarodno pomoč. Njuno desetletno sodelovanje pri ekstremnih humanitarnih akcijah, prispevkih v medijih, predavanjih, fotografskih razstavah in dokumentarnih filmih se osredotoča na pričevanje o uničevanju plemena v Nubskih gorah. O njegovem umiranju na obroke. To območje je v vojni za nadzor naravnih virov. Njun dolgoročni cilj je te ljudi zaščititi: tukaj so njihove korenine, njihova zgodovina, zato si prizadevata, da bi se razvijali v svojem prvinskem ritmu in miru. Od decembra 2017 poskušata pomagati tudi najbolj marginaliziranim soljudem – gobavcem v Nubskih gorah, ki trpijo brez kakršnekoli medicinske pomoči mednarodne ali lokalne skupnosti. Prizadevata si za vzpostavitev distribucije zdravil proti gobavosti tudi do najbolj odročnih krajev. Med njunimi humanitarnimi akcijami najbolj pretresa zadnji film Trohnenje 2022 (2022), ki je nastajal deset let: o gobavosti med Nubami, o pozabljenih staroselcih in njihovem življenju v odmaknjenih sudanskih gorah. A sudanske gore so na vojnem območju, kjer so staroselci obkoljeni in oblegani z vseh strani! So v središču pozornosti vseh geostrateških interesov – samo svetovnih medijev ni tam, ker globalnim silam, ki ljudi kontrolirajo prav s pomočjo medijev, ni všeč, da bi v svojih conah udobja izvedeli, kaj se dogaja najbolj nedolžnim soljudem na Zemlji.

Mediji! Lennonovo večno, še danes opominjajočo mirovno pesem All You Need Is Love proti vojni v Vietnamu si je pred pol stoletja ogledalo skoraj pol milijarde ljudi! Picassova Guernica je takoj po nastanku (1937) postala simbol nesmiselnosti vojne. Na sliki, ki je polna simbolike, je tudi Minotaver, pošast s človeškim telesom in bikovo glavo, ki je moderni simbol tiranije, kakršno so uprizarjali Franco, Hitler, Mussolini … Kako se danes upreti vojnim grozotam, ki se znova in znova razplamtevajo? Boju velesil za nadzor nad Arktiko, vlogi Amerike na svetovnem zemljevidu, vstopu Kitajske na mednarodno prizorišče, pomenu Afrike v sodobnem svetu in vedno bolj grozeči podnebni krizi? Kako drastično je treba v sodobnih medijih prikazovati grozote, ki jih v današnjem svetu doživljajo gobavci, da jih svet sliši? In se jih dotaknejo. Jih ganejo. Je dovolj prikazati njihove od bolezni uničene obraze, iz katerih sije milina oči? Ko njene posledice na fotografiji ali na filmu prekrije topel, širok nasmeh? So ozaveščanje, sočutje in ljubezen dovolj?

Za Marxa je bila glasba »ogledalo stvarnosti«, Nietzsche jo je razumel kot »besedo resnice«. Če je umetnost, katerakoli že, zavezana resnici, naj se ta resnica dotakne vseh ostankov človečnosti, ki jih pietetno, solidarno in sočutno še vedno nosimo v sebi. Filozof Jean-Jacques Rousseau je v Eseju o izvoru jezikov (Krtina, 1999, str. 30) zapisal: »Naj torej raziskujemo izvor različnih umetnosti ali pa opazujemo prve nravi, v obeh primerih vidimo, da se v svojem počelu vse nanaša na sredstva preživetja.« Če v tem kontekstu razumljena umetnost – kot so slike, instalacije, fotografije, videi in dokumentarni filmi Azada Karima, Toma Križnarja in Bojane Pivk Križnar – lahko spreminja svet in v srca tihotapi védenje, ozaveščanje in upanje, je tudi razstava Ta svet v mojih očeh dosegla svoj namen.