Filmska sezona 2023/24

Sveti pajek (Ankabut-e moqaddas, Danska, Švedska, Nemčija, Francija, 2022, 118 min.)

Film, navdihnjen z resnično zgodbo o zloglasnem iranskem serijskem morilcu, ki je v imenu vere ubil šestnajst prostitutk, je drzna obsodba globoko zakoreninjene kulture mizoginije. »Perzijski noir« iransko-švedskega režiserja Alija Abbasija (Meja) je glavni igralki prinesel nagrado za najboljšo žensko vlogo na festivalu v Cannesu.

Režija: Ali Abbasi
Scenarij: Ali Abbasi, Afshin Kamran Bahrami
Fotografija: Nadim Carlsen
Glasba: Martin Dirkov
Igrajo: Zar Amir Ebrahimi, Mehdi Bajestani, Arash Ashtiani, Forouzan Jamshidnejad, Alice Rahimi, Sara Fazilat, Sina Parvaneh, Sara Fazilat, Nima Akbarpour, Mesbah Taleb
Festivali, nagrade: Cannes (nagrada za najboljšo igralko); enajst nagrad robert Danske filmske akademije, vključno za najboljši film; nagrada bodil Danske zveze filmskih kritikov za najboljši scenarij; štiri nominacije za evropsko filmsko nagrado, vključno za najboljši film; Stockholm (nagrada za najboljši film in najboljšega igralca); Fantastic Fest (nagrada za najboljšo režijo); Seville (nagrada za najboljšo igralko); danski kandidat za oskarja; Talin; Motovun; Telluride; Toronto; London; Busan
Distribucija: FIVIA – Vojnik
Žanr: kriminalna drama

Zgodba
Mašhad, duhovna prestolnica Irana. Po mračnih stranskih ulicah se na motorju vozi moški in išče prostitutke. Zvabi jih k sebi domov, zadavi z njihovo naglavno ruto, nato pa medije obvesti, kam je odvrgel truplo. Said Hanei, zgleden državljan in vzoren družinski oče, verjame, da z uboji »moralno pokvarjenih žensk« le izpolnjuje svojo versko dolžnost in čisti ulice svetega mesta. Medtem ko število žrtev narašča, v Mašhad pripotuje novinarka Rahimi, da bi raziskala, zakaj policiji še ni uspelo prijeti zločinca …

Izjava avtorja
»Na začetku leta 2000, ko je Said Hanei v svetem mestu Mašhad napadal ulične prostitutke, sem še vedno živel v Iranu. Preden so ga ujeli in mu sodili, mu je uspelo ubiti šestnajst žensk. Zgodba je pritegnila mojo pozornost med sojenjem. Človeka, ki je ubil šestnajst ljudi, bi v normalnem svetu nedvomno imeli za krivega, toda v Iranu je bilo drugače: del javnosti in konservativni mediji so Haneija začeli slaviti kot junaka. Verjeli so, da je z ubojem teh ‘nečistih’ žensk le opravljal svojo versko dolžnost. /…/
Moj namen ni bil posneti zgodbe o serijskem morilcu, pač pa film o družbi, ki ustvarja serijske morilce. Sveti pajek govori o trdno zasidrani mizoginiji v iranski družbi, ki ni specifično verska ali politična, ampak kulturna. Mizoginija se prek navad ljudi širi v vseh družbenih razredih. V Iranu vlada tradicija sovraštva do žensk, kar pogosto privede do strašnih tragedij. To se na najbolj grozovit način pokaže v zgodbi Saida Haneija. /…/
Ogledal sem si dokumentarec Va ankaboot amad [V pajkovi mreži] Maziarja Baharija, ki je nastal po Haneijevem obešenju leta 2002 /…/, in ugotovil sem, da na čuden način sočustvujem z morilcem. Pričakoval sem nekakšnega Buffala Billa [iz filma Ko jagenjčki obmolknejo], toda Said /…/ je deloval naivno in nedolžno. Ker ni bil vajen medijev, je pred kamero govoril stvari, ki so bile v nasprotju z njegovimi interesi. Videti je bil zadovoljen in pomirjen s svojimi zločini. Ni bil tip manipulatorja; izžareval je nekakšno iskrenost. To seveda ne pomeni, da mi je bil všeč ali da sem odobraval njegova dejanja, toda njegova zgodba in lik sta bila bolj zapletena, kot sem si predstavljal. /…/
Said Hanei je hkrati žrtev in zločinec. Kot vojak med iransko-iraško vojno je mladost žrtvoval za domovino v upanju, da jo bo izboljšal in osmislil lastno življenje. Potem pa je ugotovil, da ga družba ne potrebuje in da so bile njegove žrtve zaman. Kljub veri v Boga je živel v bivanjski praznini. Hodil je v mošejo in jokal v božji hiši, nato pa našel novo poslanstvo: izpolniti Alahovo voljo. /…/
Želel sem nastaviti ogledalo iranski družbi, in čeprav je ogledalo morda umazano in razbito, ujame odsev tamkajšnjega življenja. Film je ravno toliko politični manifest kot širši pogled na družbo. Iranske družbe ne štejem za sprevrženo, menim pa, da je izkrivljen tamkajšnji pogled na resničnost, zlasti glede upodabljanja ženskih teles v filmu. Ženskam so vzeli človeškost in jih zreducirali na bitja brez osebnosti, z obrazi, zavitimi v blago. /…/
Haneijeve žrtve niso bile anonimne prostitutke, ampak posameznice z osebnostjo, zato upam, da jim bomo lahko povrnili nekaj ukradenega dostojanstva in človečnosti. Iz njih nismo hoteli narediti svetnic ali nesrečnih žrtev, obravnavati smo jih želeli kot celostna človeška bitja. /…/
Filma nismo zasnovali kot politične kampanje proti iranski vladi. Ne gre za še eno kritiko skorumpirane družbe na Bližnjem vzhodu. Dehumanizacija skupin ljudi, zlasti žensk, ni značilna samo za Iran, ampak jo je mogoče v različnih oblikah najti na vseh koncih sveta. /…/
Ni treba kopati zelo globoko, da bi odkrili temne plati iranske družbe. Obožujem žanr filma noir in iz njegovih znanih sestavin sem želel ustvariti nekakšen perzijski noir. Vse tiste izgubljene duše, razbite sanje in kraji pogube, ki so se pojavili v povojnem ameriškem filmu, so del vsakdanje pokrajine večine iranskih mest. Toda želel sem najti jezik in ikonografijo, ki bi izhajala iz samega kraja dogajanja, v tem primeru Mašhada, in ne iz filmov Humphreyja Bogarta, Kitajske četrti Romana Polanskega ali Fincherjevega Zodiaka.«
Ali Abbasi