Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica

T: + 386 5 335 40 10

Group 10708
8. 9. - 29. 9.

SODOBNO = SVEŽE, SODOBNA SLOVENSKA GRAFIKA

Mestna galerija Nova Gorica
8. 9. - 29. 9.

SODOBNO = SVEŽE, SODOBNA SLOVENSKA GRAFIKA

Mestna galerija Nova Gorica
Razstavna sezona 2023/24

 

Razstava: 8.–29. september 2023

Otvoritev: petek, 8. september 2023, ob 19.00

Sodelujoči umetniki: Vesna Drnovšek, Milan Erič, Črtomir Frelih, Matjaž Geder, Svetlana Jakimovska Rodič, Nataša Mirtič, Oliver Pilić, Zora Stančič, Helena Tahir, Sonja Vulpes

Kuratorka: Breda Škrjanec

 

Novo razstavno sezono v Mestni galeriji Nova Gorica začenjamo z razstavo Sodobno = sveže, ki jo pripravljamo v sodelovanju z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom. Razstava, ki je pred tem uspešno gostovala na Cipru, predstavlja presek sodobne slovenske grafike. Potrjuje, da ukvarjanje s klasično grafiko niti po naključju ne izključuje eksperimenta ter kombinacij z novimi tehnikami, tehnologijami in sodobnejšimi mediji. Umetniki ustvarjajo podobe našega časa, ki so fluidne in multidisciplinarne tako v pristopu kot jeziku in raziskovanju. Večina premika meje grafičnega medija. Uporabljajo širok razpon tehničnih, formalnih in konceptualnih praks. Ne osredotočajo se le na tehnično znanje, saj dela razkrivajo različne stopnje njihovega ustvarjalnega procesa. Vsak ima poseben in interdisciplinaren pristop, ki združuje tradicionalne metode tiskanja z različnimi mediji in predstavitvenimi strategijami. Vsebinski, tematski in filozofski razmisleki o posameznih delih tako na široko segajo po mentalnih in kulturnih konceptih, umetnice in umetniki pa izkazujejo zanimiv in prodoren pristop h grafiki kot umetniški zvrsti v sodobni vizualni umetnosti.

Mestna galerija Nova Gorica
Trg E. Kardelja 5
5000 Nova Gorica

 

Urnik v času razstave
Ponedeljek – petek: 9.00 – 13.00 in 15.00 – 19.00
Sobota: 9.00 – 12.00
Ob nedeljah in praznikih zaprto.

 

Informacije in kontakt
T: 05 335 40 15
E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si

Sodobno = sveže/Contemporary Equals Fresh

Sodobna slovenska grafika/Contemporary Slovene Graphic Arts

 

Slovenija ima v produkciji in promociji umetniške grafike pomembno tradicijo, katere odločilni moment je dejstvo, da je bila ljubljanska Akademija za likovno umetnost ena prvih v Evropi, ki je po drugi svetovni vojni uvedla možnost študija grafike. Temeljnik tradicije pa je Grafični bienale Ljubljana, ki ga letos neprekinjeno organiziramo že štiriintridesetič po vrsti.

Mednarodni grafični likovni center (MGLC) je poseben muzej, katerega identiteta izhaja iz dediščine grafičnega bienala in umetnosti tiska od sredine 20. stoletja do danes. MGLC je tudi pomemben producent sodobne umetnosti s poudarkom na grafiki.

Razstava Sodobno = sveže prinaša pregled grafične produkcije desetih slovenskih umetnikov različnih generacij v zadnjih petih letih. V svojih umetniških praksah ustvarjajo podobe našega časa, ki so fluidne in multidisciplinarne tako v pristopu kot v jeziku in raziskovanju. Večina premika meje grafičnega medija. Umetniki uporabljajo širok razpon tehničnih, formalnih in konceptualnih praks. Ne osredotočajo se le na tehnično znanje, saj dela razkrivajo različne stopnje njihovega ustvarjalnega procesa. Vsak ima poseben in interdisciplinaren pristop, ki združuje tradicionalne metode tiskanja z različnimi mediji in predstavitvenimi strategijami.

Izbor umetnikov in njihovih del sem oprla na tematske in konceptualne smernice, ki se pojavljajo v sodobni grafiki kot tudi v umetnosti na splošno. Umetnine se odzivajo na globalni politični preobrat, izražen v militantnosti in/ali vzponu avtoritarnih režimov, ali pa s posebnim poudarkom na spolu in drugačnosti raziskujejo, kako strukture moči v družbi oblikujejo identiteto. Druga pomembna tema se nanaša na krajino, ekologijo in načine, kako se ljudje odzivajo na okoljske izzive antropocena. Ne nazadnje umetniki uporabljajo tisk za ustvarjanje bolj introspektivnih del, ki raziskujejo teme, kot so spomin, zaznavanje, psihološka stanja in nostalgija.

 

Vesna Drnovšek in Nataša Mirtič sta že leta 2019 združili svoji likovni govorici in umetniška pristopa ter začeli ustvarjati serijo Dve v vrsto, ki se je v času koronske izolacije izkazala za edini način vzdrževanja stikov med generacijsko in prijateljsko povezanima umetnicama. Po pošti sta si izmenjali matrice ter jih, vsaka zase in po občutku kot intervencijo, vkomponirali v svoje novo delo. Združevanje formalno različnih likovnih pristopov in tehnik se je izkazalo za zanimivo dopolnitev dveh individualnih likovnih praks. Umetnica Vesna Drnovšek je formalno vezana na figuraliko in stilizirane krajinske elemente, Nataši Mirtič pa je bližje izražanje v abstrakciji in simbolih. V grafični praksi obe uporabljata tehnike globokega tiska, zlasti jedkanice, in izvajata reciklažo matric in materiala. V tej seriji v delu Drnovškove prevladuje kolagrafija, dopolnjena z jedkanicami Mirtičeve, slednje pa se spogledujejo s kolagrafijo Drnovškove. Igrive podobe Vesne Drnovšek so z intervencijami Nataše Mirtič postale bolj prizemljene in obratno, strogo urejene kompozicije Mirtičeve so z intervencijo Drnovškove bolj sproščene in zabavne.

 

Miha Erič je predstavnik najmlajše generacije umetnikov in deluje med glasbo in vizualno umetnostjo. V njegovi vizualni praksi prevladuje medij grafike. Zanimivo je, da se je odločil raziskovati najstarejši klasični grafični tehniki lesorez in visoki bakrorez, ki ju občasno dopolni z linorezom. Da ga najbolj zanima klasični pristop k izdelavi grafičnega lista, je razvidno tudi iz njegovih motivov. Navdihujejo ga narava in njene slikovite krajine, stare arhitekture in ruševine, vse to pa dopolni s svojo likovno vizijo, tako da motiv postane bolj kompleksen, pogosto celo skrivnosten. Izbor se osredotoča prav na ta dela, ki z dvoumnostjo sprožajo razmislek o tem, da nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled, kar avtor pogosto nakaže že z naslovom. Dela odsevajo njegovo neravnodušnost do sveta, v katerem živi.

 

Črtomir Frelih je v zgodovino slovenske grafike vstopil v drugi polovici osemdesetih let. Je izreden poznavalec grafičnih tehnik in izvrsten risar, ki v zadnjem času slovensko javnost spravlja v smeh z risarskim dnevnikom Lisice, v katerem izpostavlja problematične in humorne družbene situacije. Sicer pa se v svoji grafični praksi ukvarja predvsem s tehniko kolagrafije, ki jo je tehnično avtorsko izpopolnil in ji občasno dodaja posamezne elemente iz tehnik globokega tiska. Njegova dela običajno nastajajo v serijah, saj ga zanima učinek dodajanja in odstranjevanja likovnih elementov na matrici. Z eksperimentalnim načinom ustvarjanja je blizu duhu ljubljanske grafične šole.[1] Serija Grmečica, Variacije na temo prinaša šest listov, na katerih umetnik preizkuša formalne možnosti krajinskega motiva slapu Grmečica, kamor pogosto odhaja na sprehod iz svojega doma. Motivu slapu dodaja in odvzema likovne elemente in moč poteze ter tiskarske barve. Tako podoba gradira od vizualno prepoznavnega motiva, v katerem lahko zaznamo celo človeško figuro, prek gestualnih intervencij do abstraktnega menjavanja odtenkov črne tiskarske barve in praznega prostora.

 

Dela Matjaža Gederja so večplastna in zato kompleksna ter težje razumljiva. Nastajajo po principu kolaža, dokaj intuitivno, tehnično pa se umeščajo na presek med slikarstvom in grafiko. Njegovi monoprinti delujejo kot nekakšni kolaži razmišljanja in spoznanja o družbenih situacijah in krizah sodobnega časa. Gederjevo delo hitro prepoznamo po elementih, ki napolnjujejo njegove grafične kompozicije. Gre za predmete iz vsakdanjega sveta, ki jih uporablja kot matrice, kot so embalaža farmacevtske industrije, papirnata letala, šolski pečati (metuljčki, pikapolonice, čebelice), industrijske mreže, obešalnik, rastlina ipd. Njegove grafike odpirajo teme, kot so družbeni sistemi, še zlasti šolstvo, ki ga avtor kot učitelj dobro pozna, družbeni nadzor in norme, ki omejujejo posameznikovo osebno svobodo, upor proti brezizhodnosti potrošništva in vsebinski izpraznjenosti družbenih odnosov.

 

Svetlana Jakimovska-Rodić je avtorica, ki do potankosti obvlada barvne grafične tehnike globokega tiska, pri ustvarjanju pa jo vodi interdisciplinarni pristop. Prav zato svoja dela v zadnjem času praviloma razstavlja kot site-specific instalacije, sestavljene iz vrste konceptualno domišljenih tiskov, na katerih kombinira grafiko, fotografijo, vezenino, monotipijo, video, zvok idr. V zadnjem času je velik del svoje pozornosti in raziskav posvetila človekovemu naravnemu okolju in odnosu do njega. Za polje raziskovanja in ustvarjanja je izbrala gozd, saj so gozdovi človekova pljuča, branik pred podnebnimi spremembami, zibelka avtohtone favne in flore, prostor počitka in kontemplacije in še kaj. S serijo Narejeno v gozdu se je postavila v vlogo posrednika med mikrosvetom gozda in gledalcem. Za matrico je uporabila od lubadarja najeden les in v številnih ponovitvah ustvarila zanimive kompozicije ali pa s tehniko pirografije naredila subtilne podobe, ki se napajajo iz vzorcev iz narave. Če je prva serija bolj konceptualne narave, nekako romantizira gozd in poudarja njegovo duhovno naravo, se serija Človek v gozdu nanaša na človekov odnos do gozda, ki je praviloma funkcionalističen. Vezeni vzorci čez fotokopije fotografij poudarjajo še vedno prevladujoči človekov pogled na naravo ob izkoriščanju njenih virov, ne glede na posledice.

 

Oliver Pilić v svojem grafičnem procesu povezuje tradicionalno grafiko s sodobnimi postopki digitalne grafike in digitalne manipulacije na splošno. Na internetu nabrane podobe digitalno toliko preoblikuje, da jih lahko obdela na tradicionalen način, tako da jih z grafičnimi orodji izdolbe iz lesa in jih ročno odtisne na papir. Tak način dela lahko razumemo kot umetnikov komentar sodobne hiperprodukcije digitalnih informacij še zlasti zato, ker njegova dela nastajajo v serijah, kar potencira moč in družbeno kritičnost umetniškega dela. V seriji Fiktivni portreti je avtor zmanipuliral podobo voščene skulpture Him sodobnega italijanskega umetnika Maurizia Cattelana iz leta 2001 s portreti nekdanjega predsednika ZDA Donalda Trumpa. S prekrivanjem in digitalno manipulacijo dveh podob je nastala vrsta različnih portretov, v katerih gledalec lahko najde podobnost z zgodovinskimi portreti voditeljev avtoritarnih režimov.

 

Zora Stančič že več kot 30 let deluje na polju grafike, v kateri si je s sebi lastnim načinom dela, pri katerem kombinira fotografijo, kolaž in stensil grafiko, ustvarila splošno prepoznavnost. Njene podobe nastajajo tako, da po kolažnem principu vanje prenaša elemente iz raznih tiskovin, lastnih fotografij, grafik, risb ter jih sestavi v nove kompozicije in odtisne v sitotisku, litografiji, linorezu ali kateri drugi tehniki. Njena serija z naslovom Lepota je večna je nastala v času, ko je socialna izolacija, ki jo je povzročil covid-19, marsikaterega posameznika pripravila do tega, da je z novega zornega kota pogledal na svoje in družbene vrednote. Avtorica sopostavlja bleščave podobe iz luksuznih modnih revij s stilizirano figuro, odtisnjeno v eni barvi. S tem preprostim manevrom sproža vprašanje moči družbenih struktur, v tem primeru oglaševanja, ki vplivajo na posameznikovo identiteto, in je kritična do družbenih razlik, ki jih vzpodbujanje potrošništva še bolj poudarja.

 

Helena Tahir je predstavnica najmlajše generacije slovenskih umetnikov in se ukvarja s klasično grafiko in risbo. Je izvrstna risarka, kar je prvi pogoj za dobrega grafika, še zlasti če je, tako kot ona, zavezan figuraliki in krajini. Ukvarja se predvsem s tehniko linoreza, kar glede na njeno zavezanost detajlom pomeni, da mora biti tehnično zelo dobro pripravljena in spretna ter psihično skoncentrirana, sploh ker ima rada velike formate. Črno-bela serija linorezov z naslovom V vrtincu je nastala leta 2018, v njej se, kot v večini njenih del, gosto prepletajo različne podobe, polna je vizualnih detajlov in asociacij pa tudi zgodovinskih referenc in predvsem bogate domišljije. Nasičene podobe gledalca vabijo k raziskovanju pomenov in posameznih detajlov, so kot uganke, ki nas tako prevzamejo, da jih želimo razvozlati.

 

Dela Sonje Vulpes iz serije Limbo, ki je nastala za istoimensko razstavo v MGLC, z ročno predelanim fotografskim portretom, odtisnjenim na navodilih za uporabo tablet, ki zdravijo depresijo in različna patološka psihološka stanja, prikazujejo »psihofizično stanje negotovosti in ujetosti v nedoločljiv prehodni prostor«.[2] Izbrana dela sodijo v obsežno serijo avtoportretov, ki jo sestavljajo predvsem grafike v tehniki kolagrafije, ki je tudi avtoričina primarna grafična tehnika, tako kot je risba njeno primarno likovno izražanje. Zaradi stilizirane, a ekspresivne risbe, ki jo podpira haptična ekspresivnost kolagrafske tehnike, v teh avtoportretih, tako kot v sitotiskih, začutimo žalost, negotovost, nemoč in ujetost v stanje, iz katerega ni videti izhoda.

Razstava, ki je presek sodobne slovenske grafike, na eni strani potrjuje, da ukvarjanje s klasično grafiko niti po naključju ne izključuje eksperimenta ter kombinacij z novimi tehnikami, tehnologijami in sodobnejšimi mediji. Vsebinski, tematski in filozofski razmisleki o posameznih delih na široko segajo po mentalnih in kulturnih konceptih, umetnice in umetniki pa izkazujejo zanimiv in prodoren pristop h grafiki kot umetniški zvrsti v sodobni vizualni umetnosti.

 

Mag. Breda Škrjanec

 

[1] Ljubljanska grafična šola je ena najuspešnejših slovenskih umetnostnih blagovnih znamk, ki so se uveljavile na mednarodnem umetnostnem prizorišču. Pojem zajema zelo različne ustvarjalce več generacij, ki čutijo medsebojno povezanost in afiniteto do grafičnega medija kot avtonomnega likovnega izražanja. (http://www.pojmovnik.si/koncept/ljubljanska_graficna_sola/)

[2] Božidar Zrinski, http://www.mglc-lj.si/razstave_in_dogodki/sonja_vulpes_limbo/189

Mogoče vas zanima tudi …

Skip to content