O risbi (Nadja Zgonik)

Risbo obdaja avra magičnosti, saj zmore biti hkrati najpreprostejši neposreden zaris, čačka in visoko intelektualna projekcija umetnikovih zamisli. Njena definicija je povsem enostavna: risba je dvodimenzionalna temna sled na svetli podlagi. Izraža se s črto, ki je jedro umetnosti in je najekonomičnejša od vseh likovnih prvin, risba pa jih z asketskim linearnim zapisom lahko toliko izrazi (obliko, svetlobo, volumen in barvo). Je tudi najabstraktnejši likovni znak, ki je še lahko napolnjen s pomenom. Tako enostavna je, pa hkrati tako pomembna, saj naj bi se umetnost rodila iz črte; Leon Battista Alberti po Kvintiljanu povzema, da naj bi prvi slikarji obrisovali črte okoli senc, ki jih je metalo sonce.

Linearne risarske sledi temnih zapisov na svetlejši podlagi so lahko berljive, zato je risba tudi idealni posrednik v komunikaciji. Na črno-belem kontrastu je utemeljeno besedno sporočanje v vseh jezikih. Vendar risba za razliko od pisave, ki je dogovorjeno sporočanje, sproti ustvarja svoj komunikacijski kod. S tem ko prevaja nevidni svet (umetnikove zamisli, prebliske, pa tudi nesmisle, ki se mu porodijo v glavi) v vidnega, je komunikativna že s samo artikulacijo, saj oblikuje sporočila, jih s tem dela vidna ter posreduje med umetnikom, družbo in kulturo, med eksaktnimi znanostmi in umetnostjo, med teorijo in umetnostjo ter znotraj umetnosti same. Ker povezuje področja in medije, omogoča izmenjavo idej. Hkrati je strogo diskretna in uporabna za zasebno rabo, saj lahko ostaja skrita pred gledalčevimi pogledi v umetnikovem delovnem prostoru, in ker nikoli ne zapusti umetnikovega ateljeja, ni nikoli vidna za oko drugega.

Od renesanse dalje pritiče risbi poseben status. Takrat se je iz servisne in tehnične vloge, ki ji je pripadala do konca srednjega veka – bila je predloga, vzorec, ilustracija ali predpriprava za fesko, ustvarjena neposredno na steno, tablo ali pergament – preobrazila v podobo na papirju kot odraz umetnikovega duha. Postala je povezana z znanostjo, bila je privilegiran prostor tehničnega eksperimenta. Zaradi moči magične transformacije zarisanega na enostavnem dvodimenzionalnem listu in njegovi beli površini v polnoplastično telo v tretji dimenziji se je zdela tudi čarobna. Lorenzo Ghiberti je menil, da je risba temelj vseh umetnosti in povzdignjena v polbožanski status, izenačen kreativni ideji v božji glavi. Tudi za Leonarda disegno ni bil le znanost, temveč božje delo. Za ta dva velika renesančna umetnika in raziskovalca je bila risba mati vseh umetnosti in znanosti.

Risba se danes v sodobnem k eklekticizmu nagnjenem času lahko brez težav obnaša kot sinteza vseh preteklih risarskih načinov in predelava vseh zgodovinskih eksperimentov. Je obenem dedinja baročnih konceptov, ki so tej tehniki podelili slikovitost, vanjo vnesli barve in se izražali s plasticiteto, ter modernističnih pridobitev, ko se je zgodil pomemben premik, da je risba začela v velikosti (in pomenu) tekmovati s sliko. Takrat so postali papirji velikih formatov bolj dosegljivi, zgodil se je dvig umetnikove samozavesti. Umetniki so se usmerili v raziskovanje umetniškega procesa in se posvetili specifičnim lastnostim medija vse do zadnjega detajla. Intelektualni status, ki je risbo spremljal od renesanse dalje, je v šestdesetih letih risbo v funkciji koncipiranja in dokumentiranja procesov v konceptualizmu, minimalizmu, landartu in performansu ustoličil kot tisto zvrst, ki je omogočila obstoj minimalne forme, dominirajoče v tedanji umetnosti. Na ta način se je prek medija risbe ohranila zgodovinska kontinuiteta v likovni umetnosti in se ni pretrgal njen razvoj.

Ko raziskujemo vlogo, ki jo je imel določen medij v razmerju med nekoč in danes, ugotavljamo, da risba v tekmi s časom ne izgublja. Ravno nasprotno. Od sredine devetdesetih let preteklega stoletja se spet vse bolj uveljavlja – doživlja pravi comeback. Po eni strani se je njena vloga zelo povečala zaradi razvoja digitalnih likovnih praks, ki so v veliki meri zasedle prostor načrtovalske, arhitekturne, tehnične, znanstvene, pa tudi animatorske in stripovske risbe. Risba na marsikaterem od teh področij od samega začetka nastaja z orodji, kot so tablice in pisala, aplikacije in umetna inteligenca. A za veliko risarskega dela je tudi pri velikih projektih še vedno začetek bel nepopisan list in neposreden prenos misli prek roke z risalom na belino podlage. Prav belina papirja je v današnjem času, napolnjenem z digitalnimi impulzi, pomirjujoča, je azil, prostor miru pred vrvežem podobja in relaksacija pred prisilo sledenja in razbiranja vizualnih učinkov. Je praznina, ki je morda umetnika v modernizmu z zahtevo po originalnosti vznemirjala, zdaj pa ga navdihuje z neskončnim potencialom in vzbuja upanje v odkritje na novo sestavljenih svetov, ki bi bili manj frustrirajoči, kot je obstoječi svet.

O razstavi (Nadja Zgonik)

Popularnost risbe je v zadnjem času v vzponu, na kar kaže veliko število razstav, ki ji jih je posvečenih pri nas in po svetu, pa tudi njena enakopravna vključenost v preglede sodobne umetnosti. Priljubljena ni le pri umetnikih, temveč tudi pri gledalcih.

Trinajst risark in risarjev, zbranih na razstavi Risomanija, je predstavnikov umetniške generacije, ki o risbi razmišlja s pozicij »tukaj in zdaj«. Z navdušenjem in predanostjo risbi – nekateri med njimi so si jo izbrali za svoj ekskluzivni medij – nam zelo jasno predstavljajo svoja estetska in družbenoangažirana stališča. Uporabljajo njene raznovrstne možnosti, od pripravljalne do avtonomne, izrazne, slikovite in prostorske risbe, ustvarjajo ilustratorsko, zinovsko, animatorsko in stripovsko risbo ali pa raziskujejo možnosti snovne risbe, ki se izraža v materialnosti izrezank dvodimenzionalnih plasti papirja ali folije. Odzivajo se na aktualne teme, ki nas vznemirjajo v družbi, kulturi in politiki, na vprašanja spola, rase, identitete, okoljskih tem, globalizacije, tehnologije, družbenih krivic. Risba zmore biti vztrajna oznanjevalka večglasnosti sodobne družbe. Tudi s tem, da je po izvedbeni plati neelitističen medij, saj za ustvarjanje ne rabiš dragih orodij in materialov, uspešno sledi zaželjeni mantri vključevalnosti. Svojo demokratičnost in dostopnost izkazuje tudi v funkciji ulične umetnosti, ko postane z izrabo odprtega javnega prostora umetnost za vse ob vsakem času.

Verjetno je bistvena lastnost, zaradi katere je danes risba tako priljubljena, njena neposrednost. Je tista, ki med vsemi mediji omogoča najhitrejšo zabeležitev misli. Hitra vezljivost misli z zapisom risala, ki ga vodi roka po papirju, omogoča zapis in stimulira impulzivno, neposredno, živahno vrenje idej in njihovo beleženje. Risba s svojo neposrednostjo ne pozna cenzure – lahko se hipno odziva na aktualne teme, ki nas vznemirjajo. Je umetnost, pri kateri nas fascinira tudi sočasnost – sinhronost gledalčevega izkustva z dejanjem kreacije, ki se ujame v časovni zanki sobivanja med ustvarjalnim trenutkom in trenutkom eksistence.

Risba je idealen medij, ki odraža tranzitoričnost sodobnih umetnostnih konceptov, se nenehno preobraža, je dostopna, omogoča, da se z njo osebno izrazimo, da z njo govorimo v trdem realizmu ali pa nam z njo odplava domišljija v fantazijske svetove, v glavnem: z njo se nam nenehno odpira svet svobodne ustvarjalnosti. Risba je najbolj dostopen katalizator za preseganje sodobne odtujenosti, hitro posredovano in sprejeto sporočilo ter teritorij za umik na čistino risarskega lista, ki hkrati, če želimo, omogoča povezovanje z drugimi prostori ustvarjanja. Predvsem pa zlahka nagovarja sodobnega gledalca, ki se zaveda, da se v globinah, ki jih prekrivajo plasti papirja, iskri svet živih misli.