Filmska sezona 2022/23

Po soncu (Aftersun, Velika Britanija, ZDA, 2022, 98 min.)

Režiserko je brskanje po starih družinskih albumih navdihnilo k razmisleku o tem, kako morda nikoli ne bomo zares razumeli kompleksnega notranjega življenja ljudi, ki jih imamo radi. Njen globoko osebni, slogovno izvirni in ganljivi celovečerni prvenec je navdušil kritike na festivalu v Cannesu in se uvrstil na številne lestvice najboljših filmov leta 2022.

Režija: Charlotte Wells
Scenarij: Charlotte Wells
Fotografija: Gregory Oke
Montaža: Blair McClendon
Glasba: Oliver Coates
Igrajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall
Festivali, nagrade: Cannes (nagrada french touch v sekciji Teden kritike); nagrada gotham za najboljši prvenec; nagrade BIFA za najboljši film, režijo, prvenec, scenarij, fotografijo, montažo in glasbeno opremo; São Paulo (najboljši film v sekciji Novi režiserji); festival ameriškega filma Deauville (velika nagrada, nagrada kritikov); Seville (najboljši film v sekciji Novi valovi); nominacija Evropske filmske akademije za nagrado za najboljšega igralca; pet nominacij za nagrado spirit, vključno za najboljši prvenec; Karlovi Vari; Sarajevo; Telluride; Toronto; Busan; New York; London; Viennale; Zagreb; Rotterdam; nominacija za oskarja
Distribucija: FIVIA – Vojnik
Žanr: drama

Zgodba
Enajstletna Sophie v poznih devetdesetih z očetom preživlja počitnice v turškem obmorskem letovišču. Potapljata se, igrata biljard in poležavata ob bazenu. Dvajset let pozneje njeni spomini, tako resnični kot namišljeni, zapolnijo vrzeli na domačih videoposnetkih, medtem ko skuša očeta, ki ga je poznala, uskladiti s človekom, ki ga ni.

Komentar
»Ni težko razumeti, zakaj je film po premieri v Cannesu sprožil takšno navdušenje. To izjemno suvereno in slogovno drzno delo, čudovito zadržana, a čustveno razburljiva drama o odraščanju, razpira teme ljubezni in izgube tako spretno, da se zdi skorajda naključno. A ne pustite se preslepiti: Charlotte Wells natančno ve, kaj dela, in njena pripoved je ravno tako precizna kot presunljiva. /…/ V filmu je več kot le nadih taktilnosti zgodnjih del Lynne Ramsay /…/. Tako kot zna omenjena režiserka skoraj čudežno ujeti teksturo spominov, tudi Charlotte Wells izkazuje proustovski talent, da gledalca odpelje nazaj v svet, ki ga v resnici ni doživel, hkrati pa mu daje občutek, da ga je.«
Mark Kermode, The Guardian

Izjava avtorice
»Ko sem proti koncu filmske šole listala po starih počitniških albumih /…/, me je presenetilo, kako mlad je bil videti moj oče, in pomislila sem, kako se zdaj sama približujem letom, ki jih je imel na tistih fotografijah. Starša sta me namreč imela precej zgodaj, zato so očeta kasneje pogosto zamenjali za mojega brata. To je bil zametek ideje za film. /…/ Dolgotrajno ukvarjanje s projektom je prineslo veliko spominov na odraščanje, na starša, še posebej na očeta. Ta proces razmišljanja je v scenarij vnesel retrospektivni pogled, zato se je film, ki se je začel kot razmeroma konvencionalna fikcija, počasi spreminjal v nekaj bolj osebnega, bolj čustveno avtobiografskega. /…/ Ko postajam starejša, vse pogosteje razmišljam, kako sta moja starša svoje življenje in identiteto usklajevala z vzgojo otroka, zlasti v svojih dvajsetih in zgodnjih tridesetih. Otroci v starših pogosto vidijo zgolj starše, njihovo notranje življenje pa je zanje popolna neznanka oziroma se sploh ne zavedajo, da obstaja. Ko se oziram nazaj, dobijo dejanja in besede mojih staršev povsem drugačen pomen, zato se mi je zdelo zanimivo, da bi trenutke in pogovore iz preteklosti prevrednotila skozi objektiv časa.«
Charlotte Wells