Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica

T: + 386 5 335 40 10

Group 10708
5. 10. - 22. 10.

PETER ANDROSCH: Fonografska panorama svetega mesta Gorice

Fonogrami, umetniško sodelovanje: Carina Nimmervoll
5. 10. - 22. 10.

PETER ANDROSCH: Fonografska panorama svetega mesta Gorice

Fonogrami, umetniško sodelovanje: Carina Nimmervoll
Razstavna sezona 2021/22

 

Vljudno vabljeni na odprtje razstave Petra Androscha v torek, 5. oktobra 2021, ob 19. uri v Mestno galerijo Nova Gorica. Razstavo bo uradno odprl Andreas Pawlitschek, direktor Avstrijskega kulturnega foruma.

 

 

Druga razstava v 24. razstavni sezoni Mestne galerije Nova Gorica prinaša vpogled v ustvarjanje avstrijskega zvočnega umetnika Petra Androscha, ki deluje v mednarodnem prostoru tudi kot glasbenik, skladatelj, prostorski umetnik, raziskovalec, pisatelj in predavatelj. Od leta 2005, ko je ustanovil Fonografsko društvo, izdeluje litografije in sitotiske, v katere vključuje grafično reprodukcijo in notne zapise. Njegove lastne notacije in partiture drugih skladateljev umetnik oblikuje v nove »slikovne kompozicije« s pomočjo superpozicije ali dekonstrukcije. Tako nastanejo edinstvene stvaritve, ki celoten obseg glasbenega dela pretvorijo v en sam »vizualni zvok«.

 

Za Mestno galerijo Nova Gorica Peter Androsch pripravlja posebno prostorsko postavitev, »Fonografsko panoramo svetega mesta Gorice«, v kateri je uprizoril dve osebnosti: psihiatričnega reformatorja Franca Basaglio (1924–1980) ter slikarja in grafika Zorana Mušiča (1909–2005). Zgodovinske fotografije, ki prikazujejo žalostne razmere v psihiatrični ustanovi, se mešajo s citati in barvitostjo Mušičevega obsežnega vizualnega sveta ter ustvarjajo asociativni panoptikum. Skupaj s Carino Nimmervoll v računalniku sestavita slike, ki pridejo do pravega izraza šele v velikem formatu in očarajo nas gledalce. Basaglia daje vsebino, Mušič zvok. Gre za dialog, ki nam ga ponuja Androsch v tej posebni panorami, ki je 2 metra visoka in skoraj 50 metrov dolga.

 

O svoji najnovejši prostorski postavitvi je umetnik zapisal: «Moja “Fonografska panorama svetega mesta Gorice” je divji asociativni svet, ki se je začel z Zoranom Mušičem in Francom Basaglio, a se še zdaleč ni končal. Asociacije segajo globoko v zgodovino in povezujejo teme, kraje, ljudi, pisma v vrvež, iz katerega se oglašajo tudi drugi duhovi in angeli. Mala, uboga Paula Gonzaga (Paola iz Mantove) in njen strogi mož goriški grof Leonard, Nora Gregor, Edvard Ravnikar, Jana Krivec, Josef Stefan in nešteto drugih neidentificiranih in neznanih demonov. “Fonografska panorama svetega mesta Gorice” je moja tretja velika panorama po “Panorami Linških spisov” ter “Panorami po Richardu Wagnerju in Karlu Marxu”«.

 

Odprtje razstave bo obogatila Jerneja Zavec z radijsko igro z naslovom Risi zvoka. Kratka radijska igra je isto kot fonografi Petra Androscha sestavljena iz slojev, vendar slišanega in izrečenega. Inscinirano in naključno zvočno pripovedovanje tako poda kratek (o)ris njegovega umetniškega dela.

Ob zaključku razstave, v petek, 22. oktobra, ob 19. uri bo zasedba Dr. Didi (Peter Androsch – kitara, melodika, Didi Bruckmayr – vokal, Bernd Preinfalk – kontrabas) izvedla performans, v katerem bo ustvarila posebno glasbeno panoramo svetega mesta Gorice.

 

Razstava, ki bo na ogled do 22. oktobra, je nastala v sodelovanju z Avstrijskim kulturnim forumom.

 

Dogodek bo potekal v skladu z vladnim odlokom za preprečevanje širjenja okužbe
z virusom covid-19 (potrdilo PCT).

 

 

O umetniku

 

Peter Androsch se je rodil leta 1963 v Welsu v Zgornji Avstriji. Zanj lahko rečemo, da je zvočni umetnik: zvok posluša, ga razume, oblikuje, posname. Ukvarja se z glasbo, akustično ekologijo, jezikom in snemanjem zvoka (kot slušni in vizualni dokument). Njegove fonografije nastanejo s postavljanjem več plasti, tako kot nastane zvok z interferenco zvočnega valovanja. Sčasoma je razvil različne skupine del: fonografske portrete, zgodovinske fonografije in glasbene fonografije. Peter Androsch je prepričan, da se človek pogosto več nauči o svetu, če dobro prisluhne, kot če dobro opazuje. V mednarodnem prostoru deluje kot glasbenik, skladatelj, prostorski umetnik in pisec, raziskovalec, pisatelj in predavatelj.

Razstavni katalog

 

 

Mestna galerija Nova Gorica
Trg E. Kardelja 5
5000 Nova Gorica

 

 

Urnik v času razstave
Ponedeljek – petek:
9.00 – 13.00 in 15.00 – 19.00
Sobota:
9.00 – 12.00
Ob nedeljah in praznikih zaprto.

 

 

 

Informacije in kontakt
T: 05 335 40 15
E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si

Peter Androsch

Umetniško sodelovanje: Carina Nimmervoll

 

Bil sem še mlad. In kot mnoge druge mlade ljudi je tudi mene popadel nemočen bes nad krivicami, podlostjo in krutostjo v svetu. Ta jeza me spremlja še danes. Priskrbel sem si kopico knjig, ki so obravnavale teme, kot so policijsko nasilje, osvobodilna gibanja, gverile, zatiranje, upor, kritika kapitalizma. Psihiater Franco Basaglia se je v mojem življenju pojavil kot svetla luč. Vplival je celo na moj mali svet na severnem bregu Donave, v Urfahru. Ko sem leta 1981 maturiral, so tu odprli Hišo Basaglia. »Il re dei matti« (kralj norcev) je še vedno svetil, čeprav je umrl že leta 1980. Zame je bilo to znamenje.

 

Njegove zasluge za osvoboditev človeka se mi še danes zdijo neprekosljive: odprava zaprtih norišnic, sprememba družbene zavesti, človeška ljubezen, spoštovanje vsakega človeškega izraza. Deviantno – kot nakazuje beseda – je lahko drugače razumljeno, lahko ga povezujemo z manj strahu. To je drug način soočanja s svetom. Tako kot v umetnosti, ki je prav tako pogosto »deviantna«. In takrat sem prvič naletel na Gorico, to sveto mesto, v katerem se je začela Basaglieva osvoboditev norosti in s tem ljudi.

 

Mnogo let kasneje sem si ogledal dela Zorana Mušiča, rojenega leta 1909 v bližini Gorice. Pritegnila me je zamegljenost, ki niha med norim smehom in propadom. Na številnih slikah je nekaj minljivega, efemernega, kot da bi barvo lahko odpihnil lahen piš. Hkrati pa se iz ponavljajočih motivov konjev, ladij in umirajočih obrazov oblikuje nenavadna trojica. Spominjajo na koncentracijsko taborišče Dachau, kamor je bil deportiran leta 1944. Mušič naj bi tam ustvaril dvesto risb. Bile so podlaga za nastanek zbirke Nismo poslednji (Nous ne sommes pas les derniers). Leta 2016 so v arhivu tržaškega Vsedržavnega združenja partizanov Italije odkrili še 23 njegovih risb iz Dachaua.

 

Basaglia in Mušič sta se srečala v mojem domišljijskem svetu, v svetem mestu – v »Gorici«. V mestu kultur, kjer je zlo premagano: Gorica, Gorizia, Gurize, Görz. Basaglia in Mušič sta zame neločljivo povezana. Tudi v resnici sta za vedno združena. Na San Micheleju, pokopališkem otoku v Benetkah, kjer sta oba pokopana.

 

Če sledimo Basaglievi ideji in Mušičevi usodi, vidimo potrebo po utopičnem svetem mestu, mestu zdravljenja. Lahko je tudi paleopolis, harmonično mesto iz mitske preteklosti. Morda se ti dve fantaziji celo srečata v krožnem pojmovanju časa. Danes, ko strašne priče dveh svetovnih vojn v teh krajih tonejo v pozabo, se mi zdi takšna fantazija še jasnejša. Panorama mesta ljudi. Kot Avstrijec čutim globok sram zaradi zločinov, ki so jih storili moji predniki. Nemčiji in Avstriji je dvakrat uspelo spremeniti svet v ruševine. Danes Nemčija s svojim prezirljivim bogastvom ponovno prevladuje v Evropi. In Avstrija ji je tesno za petami. To spoznanje je boleče. Morgenthauov načrt bi morda dejansko omogočil prijaznejšo prihodnost. Kdo ve.

 

Moje vizualno delo se je postopoma razvijalo na podlagi dela z zvokom. Razumevanje, oblikovanje, snemanje in reproduciranje zvoka – to je moje področje. Fonografija, tako rekoč zapisovanje zvoka, kot naslov in program. Za zvok je značilna superpozicija. Zvok slišimo iz vseh smeri in vedno v neštetih plasteh, nekaterih glasnih, drugih tihih, bližnjih, daljnih, gibljivih, negibljivih. Slišimo tudi skozi steno in celo to, kar je za nami. V tem se poslušanje zelo razlikuje od gledanja. Videti skozi ni mogoče. Slišati pa je. To načelo je značilno tudi za moje slike. Ustvarjene so s prekrivanjem različnih plasti, tako dobijo podobo panorame. Naj gre za fonografije iz glasbenih ali zgodovinskih zapisov ali pa slikovnega gradiva, kot so zemljevidi, skice, načrti, fotografije, slike in risbe.

 

Moja Fonografska panorama svetega mesta Gorice je divji asociativni svet, ki se je začel z Zoranom Mušičem in Francom Basaglio, a se še zdaleč ni končal. Asociacije segajo globoko v zgodovino in povezujejo teme, kraje, ljudi, pisma v vrvež, iz katerega se oglašajo tudi drugi duhovi in angeli. Mala, uboga Paola Gonzaga (Paola iz Mantove) in njen strogi mož goriški grof Leonhard, Nora Gregor, Edvard Ravnikar, Jana Krivec, Jožef Stefan in nešteto drugih neidentificiranih in neznanih demonov. Fonografska panorama svetega mesta Gorice je moja tretja velika panorama po Panorami Linških spisov in Panorami po Richardu Wagnerju in Karlu Marxu.

 

 

audire vice versa videre

 

O umetniškem delu Petra Androscha

 

Andreas Strohhammer*

 

Od leta 2005, ko je ustanovil Fonografsko društvo, Peter Androsch izdeluje litografije in sitotiske. Vanje vključuje grafično reprodukcijo in alienacijo notnih zapisov. Njegove lastne notacije in partiture drugih skladateljev tvorijo izvorno gradivo, ki ga umetnik oblikuje v nove »slikovne kompozicije« s pomočjo superpozicije ali dekonstrukcije. Tako nastanejo edinstvene stvaritve, ki celoten obseg glasbenega dela pretvorijo v en sam »vizualni zvok«. Sčasoma je metodo vse bolj izpopolnjeval, v slikovni kanon je med drugim umeščal tudi pisave in portrete znanih osebnosti.

 

Individualna strategija Petra Androscha sloni na dveh stebrih. Na eni strani je umetniško raziskovanje, ki preučuje lokalno povezana ozadja in povezave med zgodovinskimi osebnostmi, te  pa prikazuje kot mrežne strukture. Na drugi strani je metoda »prilaščanja v umetnosti«, ki s preoblikovanjem postavlja že obstoječe predmete ali modele v nov kontekst. Posledica tega so ekspresivne slike, ki uprizarjajo »orkestracijo podobe« na zelo subjektiven način – v fonografskem smislu.

 

Fonografski panorami svetega mesta Gorice je Peter Androsch v glavnem uprizoril dve osebnosti: psihiatričnega reformatorja Franca Basaglio (1924–1980) ter slikarja in grafika Zorana Mušiča (1909–2005). Zgodovinske fotografije, ki prikazujejo žalostne razmere v psihiatrični ustanovi, se mešajo s citati in barvitostjo Mušičevega obsežnega vizualnega sveta ter ustvarjajo asociativni panoptikum. Skupaj z očarljivo Carino Nimmervoll v računalniku sestavita slike, ki pridejo do pravega izraza šele v velikem formatu in očarajo nas gledalce. Basaglia daje vsebino, Mušič zvok. Gre za dialog, ki nam ga ponuja Androsch – in na katerega se lahko zmagoslavno odzovemo le v mislih.

 

* Andreas Strohhammer je umetnostni zgodovinar, zaposlen v muzeju Lentos v Linzu v Avstriji.

Fotogalerija

1/6
2/6
3/6
4/6
5/6
6/6

Razstavo sta omogočila:

Component 70
Mestna občina Nova Gorica

Mogoče vas zanima tudi …