Filmska sezona 2023/24

Lepi fant (Beautiful Boy, ZDA, 2018, 120 min.)

Trpka, a ljubezni in upanja polna drama o ljubeči družini in njenem dolgoletnem boju s sinovo odvisnostjo, posneta po dveh knjigah: spominih očeta in spominih sina. Spopadanje z odvisnostjo je boleče, polno razočaranj, prelomljenih obljub. Zdravljenje pa je pogosto dolgotrajno, polno vzponov in padcev.

Režija: Felix van Groeningen

Scenarij: Luke Davies, Felix van Groeningen (po romanih Beautiful Boy Davida Sheffa in Tweak Nica Sheffa)

Fotografija: Ruben Impens

Montaža: Nico Leunen

Igrajo: Steve Carell, Timothée Chalamet, Maura Tierney, Amy Ryan

Produkcija: Dede Gardner, Jeremy Kleiner, Brad Pitt

Festivali, nagrade: Hollywoodski filmski nagradi za preboj v režiji in za stransko moško vlogo. Palm Springs (nagrada spotlight za igro Timothéeja Chalameta). Chicago (nagrada za izvirnost in inovativnost). Nominacija za zlati globus za najboljšo moško stransko vlogo. Nominacija za nagrado BAFTA za najboljšo moško stransko vlogo. Toronto. San Sebastián.

Distribucija: Cinemania group

Žanr: biografska drama

Zgodba

Osemnajstletni Nicolas Sheff je bil priden dijak, urednik šolskega časopisa, igralec v šolski predstavi, član vaterpolske ekipe, strasten bralec in nadarjen umetnik, ki bi jeseni moral začeti študirati. Pri dvanajstih letih je začel eksperimentirati z drogami, a ko je prvič poskusil metamfetamin, se mu je življenje postavilo na glavo. Iz najstnika, ki je občasno preizkušal droge, je postal popoln odvisnik. Film Lepi fant nudi boleč in iskren vpogled v to, kako sta se družina Sheff in Nic spopadala z njegovo odvisnostjo. Posnet je po istoimenski knjižni predlogi Nicovega očeta Davida Sheffa ter po Nicovih spominih, ki jih je opisal v knjigi Odraščati z metamfetaminom. V njem vidimo, kako lahko odvisnost uniči življenja in kako jih lahko ljubezen ponovno sestavi. Grozljiv in srce parajoč ter hkrati poln ljubezni in upanja, Lepi fant govori o neizpolnjenih sanjah, prelomljenih obljubah in besu, medtem ko Nic tone vse globlje v odvisnost, iz katere ga poskuša rešiti oče David.

Komentar

»Felix van Groeningen v zgodbi, ki prihaja ob tragično pravem času, združi tako realizem kot poetičnost. Ko se Sheffovi zoperstavijo neobvladljivi, nepredvidljivi pošasti zasvojenosti, se morajo hkrati soočiti z dejstvom, da je Nicova bolečina morda tudi njegova lastna izbira. Lepi fant se ne boji prikazati grozljive resničnosti težkega boja te družine, a jo uokviri z nepričakovano veliko mero življenja, ljubezni in upanja.«
Mednarodni filmski festival v Torontu

»Temu filmu v nasprotju z večino odvisniških dram uspe prikazati, da zasvojenost ni vedno odziv na življenjske travme. Nic pove, da mu je enostavno všeč, kako se počuti, ko vzame metamfetamine. Vrhunci odtehtajo padce. /…/ To je težak, boleče nežen film, ki noče vzbujati lažnih upanj ali poceni sentimentalnosti. Vendar prav resnica iz Lepega fanta naredi film, ki ga je težko prebaviti in nemogoče pozabiti.«
Peter Travers, Rolling Stone

»Vse od prvega prizora, kjer David strokovnjaku prizna, da je njegov sin zasvojen z metamfetamini, je film naravnan osvežujoče stvarno, uvodni prizor pa služi kot jasna izjava o nameri: nič ne bo olepšano. Tu so neprijetne resnice o zasvojenosti, a tudi o tem, kako obravnavamo zasvojence, in prav na tej točki je Groeningenova pripovedna zgradba najbolj učinkovita. /…/ To je težaški, kaotičen mozaik krivde, sramu in strahu, ki nas – in to je pomembno – opomni, da nihče ni pripravljen na spopad z nečim takšnim, in da takrat, ko je čustveni vložek tako velik, človekov odziv ni vedno zgleden.«
Benjamin Lee, The Guardian

»Film je blag, nemoralizirajoč vpogled v specifično obliko pekla – odvisnost od metamfetaminov, pa tudi ganljiv družinski portret, ki raziskuje kompleksnost razmerja med očeti in sinovi ter kako lahko družinska pričakovanja oblikujejo osebo. Van Groeningena očitno manj zanimajo vzroki zasvojenosti kot njeni učinki. Medtem ko se Nic trudi dokopati do naslednje omame, se njegova družina skuša dokopati do tiste njegove različice, ki so jo poznali pred narkomanstvom – in le stežka se poslavljajo od ideje, da je ljubezen dovolj za rešitev človekovega življenja. /…/ Zrnati flashbacki prikazujejo detajle iz življenja Sheffovih pred drogami, ko so se pred njimi raztezale neskončne možnosti. Tisto, kar se gledalca zares močno dotakne, je človeški davek na zasvojenost, in film, ki ne ponudi enostavnih odgovorov ali oguljenih prepričanj, je pravičen tako do ljudi, ki se borijo s to boleznijo, kot do tistih, ki so pripravljeni storiti vse, da bi jim pomagali.«
Hannah Woodhead, Little White Lies

»Chalamet je v vlogi Nica izvrsten. Med soočenjem z očetom lahko na njegovem obrazu razberemo vse – bes, blaznost, obup in ljubezen tako do drog kot do očeta. /…/ Tu ni nobenih klišejskih tikov hollywoodskih zasvojencev; gre za niansiran prikaz samouničenja.«
Katie Goh, Sight & Sound

»Igralca Steve Carell in Timothée Chalamet blestita v vlogah Davida in njegovega sina Nica. V svoji senzibilni, večinoma pridušeni interpretaciji sta izjemna in nas popeljeta na popotovanje, polno ljubezni, bolečine in upanja, skozi trenutke sreče in čistega obupa, trenutke okrevanja in ponovne vdaje drogi. Zares navdihujoča zgodba o preživetju in okrevanju /…/.«
Mednarodni filmski festival v Cambridgeu

Izjava avtorja

»Zame je bilo zelo pomembno, da gre za resnično zgodbo, ki temelji na dveh knjigah. Prevzela me je, ker se mi je zdela dostopna in pristna in ker se je bilo z njo tako lahko poistovetiti. Ob njej sem postal bolj sočuten do ljudi, ki se borijo z odvisnostjo. /…/ Očetova zgodba je bila že od začetka jasna, on je bil v njenem središču. Vendar je možnost, da sem lahko hkrati dostopal do Nicove tragedije z njegove perspektive, izkušnjo znatno obogatila. Hotel sem, da bi občinstvo sočustvovalo z Nicom, zato sem se odločil, da ga pokažem v ključnih trenutkih, ne le ko se drogira, ampak tudi ko okreva ali ko spet zdrsne v narkomanstvo, da bi gledalci bolje razumeli, na kakšen način deluje. In da bi lahko bolje razumeli stisko njegovega očeta. /…/ V preteklosti – do neke mere pa še vedno – smo na odvisnost gledali kot na slabištvo ali posledico zlorab in zanemarjanja /…/, zdaj pa vemo, da se to lahko zgodi komurkoli, kjerkoli. /…/ Radi verjamemo, da imamo nadzor nad svojimi življenji in do neke mere ga res imamo. A življenje je večje in bolj čudaško kot naši načrti in tudi s tem se moramo sprijazniti. Mislim, da je to glavno sporočilo filma. Sprejeti moramo dejstvo, da življenje ni črno-belo. Sivo je – in to moramo sprejeti, da bi znali ceniti naša lepa doživetja.«
Felix van Groeningen