Vse je mogoče in nič od tega (morda) ni res

Tatjana Pregl Kobe

Umirjeno slikarstvo, katerega zvenu skuša slikarka Karmen Bajec prisluhniti v vseh tančinah, je zanjo način razmišljanja, čutenja, življenja. Občutje za svetlobo in prostor (večinoma) nordijske, mediteranske in notranjske pokrajine skrajno reduktivno preliva v barvne pasove. Pretanjeno ureja likovne sestavine (redke konkretne motive iz narave, arhitekture in osebnega arhetipskega sveta) in jim podeljuje prave vloge, jih v ozračjih določenih prostorov slikarsko spoznava ter priklicuje njihovo moč. Kar je dobro. Zanimivo, da svoje ustvarjalne značilnosti deloma ohranja tudi v ilustracijah, ko jo zapisane besede vodijo v likovno pripoved, a prav prevod besedila v vizualno podobo zahteva nekaj več. Pri tem je mimetična objektivnost ne zapelje (pre)daleč, ker njene krhke podobe na platnih ohranjajo čar simbolne dimenzije slikarskega pričevanja. Kar je za notranji pogled slikarke bistveno: »Preobraženi simboli v nas sprožijo delovanje nezavednega dela našega uma. Stare oblike ali praoblike nosijo v sebi božansko geometrijo, ki jo skozi zgodovino skrivajo v sebi. Pozabljena znanja, ki so zakodirana v simboliki kroga, kvadrata ali trikotnika, so stari nosilci vrednot reda in miru, ki izginjajo ali jih človeštvo v sedanjem času nehote išče. Na trenutke se zgodovinski zapisi skozi različne oblike dela človeških rok odkrijejo in na novo postavljajo izginule vrednote v sedanji čas.«[1] To, zadnje, nazorno prikazuje tudi lazurno presevanje svetlobe in minimalizem tlorisa na sliki Odmev solin – zadnje svetišče (2015).

Z razporejanjem čistih linij, barvnih pasov in geometrijske natančnosti, ki na vseh slikah ni nujno strogo navzoča, ustvarja slikarka Karmen Bajec optično prepričljive vizualne učinke. Barvne akorde. Za slikanje novih doživetij in občutij je našla svoj jezik, tistega, ki (zanjo) deluje. Potrebovala je čas, da pobegne iz dušeče kletke vsakdanjih podob. Da zazveni kot ona sama. V slike izrecno ne vnaša ne veselja ne žalosti, očiščene so vseh nepotrebnih težkih občutij. Vse je premešano in prepuščeno gledalcu, da se sam znajde v njih. Njene slike pa so (tudi) to, kar govorijo naslovi posamičnih del. Za vsako, v kateri ostaja zvesta svojemu geometrijsko abstraktnemu rokopisu, je mogoče prepoznati zgodbo. Naslovi so napotek za gledanje in odgovori na gledalčeva vprašanja. Besede v naslovih so tako sopotnice njenega slikarstva.

Slika City Plaza v Talinu (2007) vzbuja v gledalcu občutek, da je tam, v glavnem mestu Estonije. A ne zato, ker prebere, da so se tja pet tisoč let pred našim štetjem priseljevali lovci in ribiči ali da so nekje tam arheologi našli keramični glavnik iz tri tisoč let pred našim štetjem, ampak ker ga v podobo z mirno usklajenimi barvnimi trakovi vabi slikarka, ki je v času podiplomskega študija to okolje osebno doživljala in ga tudi avtobiografsko intimno predstavila. Čeprav je v Talinu živela v času, ko je bil uvrščen med deset najboljših digitalnih mest na svetu, je njena slika estonske prestolnice od javne podobe mesta popolnoma odmaknjena: je popoln dokument njenih zaznav drugačne kulture, ljudi, svetlobe.

Kako navdihujoč je lahko čudovit občutek spokoja ob velikanski malenkosti – tleh (Tla ateljeja, 2007). Prav tu. Včeraj. Danes. Spet. In vedno znova. V tem je prividna vizija podobe. »V enem trenutku se nič ne vidi, v naslednji sekundi pa se zdi, da se vse ponovno napolni, da je polno vizualnih dogodkov,« bi rekla britanska umetnica Bridget Riley [2], znana po progastih slikah iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je z vertikalnimi barvnimi pasovi prav tako upodobila svoj atelje v sliki Galerija za odlaganje (okoli leta 2011).

Občutljivemu gledalcu slike Ti pod mojo kožo (2010) se morda zazdi, da stoji pred materialno krhko in izmuzljivo simbolno podobo, ki ne govori ne o žalosti ne o veselju, a mu vendarle vzbudi nezavedno željo po vstopu v prostor podobe, neposredno v krog kot središče (slikarkinega) sveta, ki ga pričaka povsem nevsiljiv, tih in meditativen. A vendar, s simbolno rdečino centralnega kroga (srca?) obetajoč. Seveda bodo pri skušnjavi pozabe na sliki Vzlet slovesa Davorinovega (2015) navzoče tudi iluzije vrnitve k milini prejšnjega doživetja. Ravno tako plastično razgibana, čeprav enobarvna pastozno nanesena podlaga drugače sprejema povedno različna simbola: krog je na vibracije zveden simbol nemira, zlata oblika cveta nad njim pa aludira na roki v molitvi. In ker je ljubezen slepa ulica, bo tu takoj tudi ves obup ne biti ljubljen. A vse je samo pretveza. Ko se zaljubimo, pademo vase. Skozi vsako upodobljeno zgodbo se gledalec dotakne svojega lastnega bistva, svoje zgodbe, ki se vedno začne in konča enako. Z rojstvom in smrtjo. Le vmes je (lahko) ljubezen. Ko potuje po površini podobe na način, ki je vzporeden premikanju po naravi (Mediteranska pokrajina /Ljubim te/, 2008). Ko se počuti božansko in pomirjeno, ko doživlja trenja in razpoke, ko vzleta in lebdi. In to je čudovito, ker tako funkcionira resnično življenje. Tako omamno lahko utišano barvit slikarkin jezik gledalcu predstavi skladnost sveta.

Živimo v svetu sodobne tehnike, ki ga določa nenehno spreminjanje. To je svet, v katerem je vse mogoče in ki od posameznika zahteva nenehno pozornost, pri čemer nikoli ne ve, kaj ga čaka. V njem išče slikarka Karmen Bajec stabilnost in ravnovesje. Sliko Jutranji mir (2012), na kateri je v megličasto prosojni svetlobi upodobljen star naslonjač, dela omare in omarice, nekaj zelenih vej, vaza in skulptura ženske glave, simbolno določa krog. Beli krog, ki simbolično predstavlja povezavo med duhovnim in materialnim svetom. Statična podoba jutranjega miru je namenjena umiritvi in vpogledu vase: vse poti v nov začetek so odprte.

Meditativno vračanje k svetu, doživetemu brez naglice, občutenemu in razumljenemu skozi lastno doživljanje, je značilno za ves slikarkin opus, a najbolj za osebnoizpovedni niz podob. Slika Jaz (2010) v izmenjujočih se rdeče-belih pasovih izpoveduje čustveno izkustvo ženske s tenkočutnim raziskovanjem intimnega samozavedanja in občutenja lastne ženskosti, instinktivne vitalne življenjske moči: Sem, ki sem. Globoko in iskreno predstavljati samega sebe paradoksalno pomeni, da tudi ta podoba dramatično nagovarja gledalca v komunikacijo s samim seboj in svetom. V tem kontekstu je vsaka taka avtobiografska podoba, pa če si umetnik še tako prizadeva, da ne, tudi fikcija. V sliki Otroške sanje (2017) je ohranjen slikarkin spomin na otroštvo, kot ga je najti v literarnih avtobiografskih zapisih. Zdi se, kot da bi bila podoba dolgo izpostavljene svetlobi in bi, obledela, ujela milino in magičnost minulega časa. Tistih let, ki so v časovni oddaljenosti obarvana romantično, z nostalgijo, ne glede na to, ali se je slikarka v zgodnjem otroštvu soočala s svojimi strahovi ali rajem na zemlji (kar bi kot most med nebesi in zemljo lahko simbolizirala tanko zarisana polkroga). Pod vtisom te krhke podobe si lahko gledalec sam prikliče spomine in jih splete v zgodbo: čim bolj nejasno je podoba izslikana, tem več lastnega vpogleda mu omogoča.

Nekatere slike sestavljajo vertikalne proge različnih, bolj ali manj intenzivnih barv, ki skušajo ujeti določen čas in prostor. In motiv. Mar slikarka s čelom, prilepljenim na steklo okna, kot to počnejo opazovalci žalosti, prisluškuje vetru (Veter na Gori, 2015) ali nekje na gori išče svoje izgubljeno? Se spominja poletja, ki se končuje? Vonja po jeseni, občutka odloga? Morda resnico poznajo ptice, ki se oglašajo nekje v krošnjah dreves (Ptice v letu, 2015)? Ali je v sliki Krave na paši (2015) ujet rjav pramen dekliških kostanjevih las? Slikarkina vitalnost, neukrotljivost? Vse je mogoče in nič od tega (morda) ni res. Pri podobah slikarke, ki v naravi išče barve v različnih obdobjih dneva in leta, je enako pomembno tisto, česar ne vidimo.

V sodobnem svetu ekstremnih dražljajev lahko slikarkini minimalistični barvni prostori, ki jih ne opredeljujejo uglašeni vertikalni barvni pasovi, prinašajo dih nadrealne tišine. Na rožnati prt, razgrnjen v belo jutro, je položen kamen, na kamnu je zelen mah, posut z živobarvnimi dragimi kamni. V sanje je zavel veter spomina in nad kamen izrisal njo, ki ima dragoceno znanje in izkušnje, s plapolajočimi lasmi in nasmejanimi očmi kot odmev na ostrini roba zavesti. Kjer nad slikarko in njeno francosko kolegico Carolo bdi neko višje zavedanje, ki ju povezuje (Carola Maria, 2018).

Slikarstvo Karmen Bajec je umirjen način za ohranjanje spomina na magične trenutke. Naslovi njenih slik so enigmatični, začarajoči, vodijo naravnost v našo, gledalčevo intimo. Gledalec je postavljen v stanje, kjer iluzija ne obstaja zato, da bi prevarala oko, ampak da bi njemu omogočila, da vidi bolje in več. Nekaj tako prvinsko intimnega gledalca udari kot potres nečesa neubesedljivega, čiste lepote. »Danes, ko je lepota žal samo še banalnost, odeta v mimikrijo lepega, je potreba po tisti pravi lepoti, ki je v nas in je blizu božanskemu, še toliko večja. Slika v gledalcu lahko prebudi lepoto, ki je v njem, in se to stakne z lepoto v sliki.«[3] Karmen Bajec, študentka vélike slovenske slikarke Metke Krašovec, je v osnovi prevzela podobno likovno estetiko in zavzetost za raziskovanje barve in strukture. Kot raziskovalka barvnih plati vedno znova vzpostavlja svoj geometrijsko abstraktni red, v katerem se zrcali, prepoznava in odkriva samo sebe. Tako je tudi njena zadnja slika Posoda z dušo (2022) nastajala med prisluhom zemeljski tišini in je skupaj z zvezdami govoreča posoda življenja.

[1] Karmen Bajec, pridobljeno s https://www.loskadolina.info/razstava-akad-slik-karmen-bajec-v-gradu-sneznik.html

[2] Bridget Riley, pridobljeno s http://www.artnet.com/artists/bridget-riley

[3] Metka Krašovec, iz zahvalnega govora ob prejemu Prešernove nagrade, 2017