Sodelovanja več avtorjev običajno prinašajo vznemirljive umetniške rezultate, pri čemer je vsota praviloma mnogo več kot zgolj seštevek posamičnih vložkov. Ob izmenjavi in plemenitenju idej, znanja in izkušenj je ključna dodana vrednost tovrstnih kreativnih podvigov predvsem v križanju različnih avtorskih poetik ter potencirani interdisciplinarnosti, kar sodelujočim v procesu omogoča tudi več prostora za eksperimentiranje in inovativnost. Zapisano velja še toliko bolj, kadar se pri skupnem ustvarjanju povežeta dva tako različna umetnika, kot sta Janez Grošelj in Andrej Štular, ki sta za svoj skupni projekt z naslovom Mesto-skica konec leta 2022 prejela osrednjo nagrado 23. mednarodnega festivala Pixxelpoint, s tem pa tudi priložnost za pričujočo družno predstavitev v Mestni galeriji Nova Gorica.

Pri omenjeni dvojici ne gre zgolj za umetnika, ki sodita v povsem različna generacijska oziroma izkustvena okvira, temveč imamo opraviti tudi z dvema precej različnima avtorskima poetikama, ki ju v skupnih podvigih povezuje predvsem raziskovanje medija svetlobe in njegovih učinkov v kontekstu sodobne umetnosti. Delo Janeza Grošlja spada v domeno intermedijskih umetnosti; osrednji formalni poudarek njegovega opusa je namenjen potencialu sodobnih tehnoloških orodij, nemalokrat pa tudi raziskovanju interaktivnosti, medtem ko se na vsebinski ravni umetnik pogosto – ne pa vselej – navdihuje pri različnih fizikalnih oziroma bioloških procesih, ki se bolj ali manj nevidno odvijajo okoli nas. Svetloba je v njegovem primeru medij, ki zmore na ustrezen način posredovati skrite podmene sveta in jih z domišljeno ambientalno zasnovo prenesti v polje gledalčeve čutne izkušnje. Po drugi strani je Andrej Štular izrazit multipraktik, eden tistih vsestranskih avtorjev, ki se na igriv in sproščen način lotevajo vsakovrstnega premeščanja in medsebojnega oplajanja različnih likovnih medijev, sintaks in žanrov. Njegovo delo se kot celota – pogosto z nemalo duhovitosti ali pač trpke ironije, kamor se kaj često rado zameša tudi nekaj kritičnih osti – loteva preizpraševanja stanja sodobnega človeka oziroma širše družbe, pri čemer se Štular spretno izogiba vsakršnemu moraliziranju ali dvomljivemu etiketiranju. Ob izrazito samosvoji in neobremenjeni likovnosti, ki jo ob zavestni efemernosti ter pristopu naredi-si-sam opredeljujejo uporaba readymade elementov, pa tudi vsakovrstni asemblaži in nenehno recikliranje, je Štularjev opus izrazito transdisciplinaren in kot tak domala nedosegljiv kakršnemukoli estetskemu ali zvrstnemu predalčkanju. In če svetloba v delih Janeza Grošlja učinkuje kot osrednje gibalo, ki skuša na dejaven način vplivati na gledalčevo refleksijo lastne pozicije oziroma učinkuje na njegovo percepcijo okolja in čustvovanje, je pri Štularju medij svetlobe izrabljen predvsem kot dodatna plast oziroma nadgradnja specifičnega avtorskega izraza, ki umetnikovim stvaritvam vdihuje nove pomenske in formalne razsežnosti.

Ob zapisanem tako ne preseneča, da je prvo večje skupno umetniško delo Janeza Grošlja in Andreja Štularja – gre za že omenjeno ambientalno večmedijsko instalacijo z naslovom Mesto-skica, ki se na posrečen in domišljen način loteva tematiziranja sodobnega urbanega miljeja – nekaj mesecev po krstni predstavitvi na ljubljanskem festivalu Svetlobna gverila (2022) prepričalo še strokovno žirijo festivala Pixxelpoint. Štularjev nezamenljivi likovni izraz, ovenčan z različnimi tehnološkimi rešitvami in posledično novimi vsebinskimi poudarki, pod katere se podpisuje Janez Grošelj, je botroval nastanku skupnega projekta, znotraj katerega se, kot je zapisala festivalska žirija, »med statične podobe vrinja niz gibljivih elementov in vsakovrstnih strojnih mehanizmov, ki gledalcu s svetlobo, sencami in zvokom pričarajo dinamično kakofonijo sodobnega mesta«.

Fenomen mesta kot specifičnega kulturno-socialnega habitata dandanes pogosto služi kot vir navdiha za najrazličnejše umetnike, ki v njem prepoznavajo neizčrpen vrelec različnih vizualnih in zvočnih dražljajev, teritorij vsakovrstnih priložnosti, a tudi groženj za dobrobit človeka. Umetniki s tematiziranjem urbanega okolja razodevajo kompleksnost medčloveških odnosov v mestnem habitatu, obenem pa nemalokrat izpostavljajo tudi številna pereča družbena, socialna ter okoljska vprašanja, ki se tam porajajo. Mesto je tako razprostranjen in kompleksen poligon družbenega dogajanja, topos številnih interakcij in raznolikih transferjev med posamezniki, kar s svojo večznačno in razgibano razstavno postavitvijo bolj ali manj neposredno izpostavljata tudi Grošelj in Štular. Pričujoča razstava v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja svojevrstno nadgradnjo in razširitev nagrajenega projekta: umetnika sta urbano krajino tokrat široko razprostrla v prostor celotne galerije in ji dodala niz novih elementov, ki s sopostavitvijo in dialogom ustvarjajo dodatne narativne plasti.

Umetnika želita s pomočjo umetniških sredstev poustvariti in obenem razgaliti kompleksnost urbanega življenja: rezultat je vizualno intrigantna in domišljena celota, izgrajena s pomočjo številnih elementov, ki jih v celoto veže dinamično preigravanje svetlobe in senc. Razširjena postavitev obsega serijo novih Štularjevih asemblažev oziroma kinetičnih kompozicij, ob tem pa tudi niz Grošljevih svetlobnih instalacij, ki razširjajo horizont urbane krajine in jo na simbolni ravni vpenjajo v prostrano kozmološko sliko stvarstva. Grošljeve svetlobne intervencije namreč izpostavljajo čisto imanenco svetlobe, ki s svojimi simbolnimi pomeni urbano krajino vpenja v nove kontekstualne okvirje – zdi se, da se fenomen mesta tako izvija iz lastne materialne pogojenosti in se s pomočjo svetlobnih učinkov levi v prostor, ki ga opredeljujejo tudi duhovne oziroma nesnovne koordinate. Pri takšni interpretativni razlagi se je težko izogniti vsebinski dihotomiji svetlobe in sence, kjer slednja na simbolni ravni posega v sfero nezavednega in neizrekljivega, a tudi temačnega in zastrašujočega – urbana krajina ni zgolj vse tisto, kar lahko vidimo ali otipamo, temveč se v njej skriva tudi mnogo tistega, kar lahko spoznavamo ali dojemamo zgolj na nezavedni, intuitivni ravni. Mesto se z Grošljevimi intervencijami, ki jih lahko interpretiramo kot evokacijo duhovne dimenzije življenja kot takega, na metaforičen način vpenja v dualistično paradigmo snovnega in nesnovnega, zavednega in nezavednega, živega in mrtvega …, s čimer sama postavitev pridobiva pomensko celovitost in polnokrvno zaokroženost, posledično pa obenem sugerira, da je fenomen mesta pogojen z neko prežemajočo večznačnostjo, ki presega banalnost gole materije.

Pri zasnovi postavitve sta umetnika izhajala iz krožne formacije razstavišča, v središče katerega sta postavila vir svetlobe, ki v ritmičnih kaskadah osvetljuje posamične elemente postavitve, razporejene med stebre. Dramaturgija svetlobe kot osrednjega gibala gledalcu razkriva posamične razstavne sklope in jih s pomočjo senc vpenja v širši vizualni narativ, ki se ritmično izrisuje na stenah galerije in tako dopolnjuje dela, razprostrta po prostoru galerije. Njuno razsvetljeno mesto šumi, pritajeno brbota in škriplje; mestno krajino pa ob tem presevajo še nenadni izbruhi močne svetlobe, kar še pripomore k vtisu urbane kakofoničnosti.

Poleg igre svetlobe in senc ter raznoterih kinetičnih elementov, ki celoto oplajajo s svojevrstno dinamičnostjo, značaj razstave opredeljuje značilna Štularjeva efemerna nota, prežeta z duhovitim improviziranjem ter igrivo uporabo najrazličnejših najdenih predmetov in materialov, ki jim umetnik s premeščanjem in apropriacijo vdihuje novo življenje, s tem pa tudi nov pomen in vlogo v danem umetniškem ekosistemu. Grošljeve intervencije ter tehnološke rešitve po drugi strani nadgrajujejo in tudi zaokrožajo dani mestni pejsaž – gledalcu je tako omogočena zanimiva in duhovita izkušnja kompleksnosti urbanega prostora oziroma življenja nasploh. Razstava na ta način odpira prostor za svojevrsten estetski užitek in kontemplacijo, predvsem pa za razmislek o mestnem okolju, njegovi večznačnosti in raznolikosti. Umetnika pri tem na pretanjen način opozarjata tudi na podmeno utopičnosti takšnega okolja; z vizualno razgibano postavitvijo dajeta gledalcu okusiti igrivo poustvarjen nadih urbane stvarnosti, ki jo v njuni viziji skrivoma pogojujejo moderni tehnološki napredek in vsestranski razvoj, pa tudi preteča avtoritarnost vse bolj centralizirane, skomercializirane in nadzorovane sfere družbenega.

Matjaž Brulc