Jure Kirbiš je kurator sodobne umetnosti. Živi v Mariboru. Dela v UGM | Umetnostni galeriji Maribor.

Janez Fakin Janša je konceptualni umetnik, performer in producent. Je soustanovitelj in sodirektor Aksiome – Zavoda za sodobno umetnost, Ljubljana.

Milenijska ontologija

V neusmiljenem vrtenju kolesja časa smo priča še eni levitvi, novemu listu, premiku. Internet je stanje poimenoval vibe shift. Nekaj v ozračju se je spremenilo, nekaj v vzdušju je drugače. Kaj točno? Vibe, štimunga je po definiciji neulovljiva stvar, ki jo je težko opisati, sploh nemogoče pa fiksirati v prostoru in času. Pa vseeno lahko poskusimo. V javni in diskurzivni prostor z veliko vehemenco vstopa nova generacija mladih odraslih, generacija Z. V svoji artikulaciji in definiranju sebe v odnosu do sveta je vse glasnejša, vse bolj so jasni njeni nazori in vrednote, pa tudi navade in nenazadnje smisel za humor. Za njeno predhodnico, generacijo milenijcev, vzpon generacije Z predstavlja več izzivov, med njimi je najbrž najbolj boleča izguba statusa najmlajšega med odraslimi in s tem v veliki meri branitelja družbenega kula, ustvarjalca in utemeljitelja trendov, dominantnih narativ. Milenijci so, zdi se čez noč, postali cringe, kremž. Generacija Z jim je nastavila ogledalo, soočila jih je s samimi seboj, da na prehodu v novo dobo obračunajo s svojo dosedanjo zapuščino in se v tem procesu, če zmorejo, na novo vzpostavijo za prihajajoči čas.

Ne bi se prenaglili, če bi pričujočo razstavo brali kot časovno kapsulo milenijske izkušnje. Dela na razstavi nagovarjajo številne teme, lastne milenijski generaciji, pa tudi nekatera druga vprašanja, ki zadevajo vse generacije, le da milenijska nanje odgovarja po svoje. Digitalizacija in algoritmizacija življenja in dela, hiperpotrošništvo in ekologija, globalizacija in identitetne politike. Za generacijo milenijcev sta značilni dve formativni obdobji, vsako na obeh straneh grobo začrtano z velikima globalnima dogodkoma. Milenijsko otroštvo je postavljeno v obdobje med padcem železne zavese – »konec ideologij« – in 9/11 ter družbenimi posledicami tega dogodka in sočasnega vzpona interneta. Zgodnja odraslost, čas pridobivanja izobrazbe, izkušenj, razvoja osebnih odnosov onkraj družinske celice in vstopa na trg dela, je za milenijce postavljena v obdobje med veliko gospodarsko krizo in nedavno pandemijo. Pričujoča razstava je nastala sredi zadnjega od teh velikih svetovnih dogodkov, na prehodu v novo ero. V internetnem žargonu bi rekli, da smo po Web 1.0 in Web 2.0, ki se skoraj popolnoma prekrivata s formativnima obdobjema milenijcev, zdaj v povojih faze Web 3.0. Skozi glasove družbeno angažiranih umetnikov in umetnic iz srčike milenijske generacije razstava v malem sintetizira bivanjska vprašanja te generacije.

»There is no ethical consumption under capitalism«* je zavedanje, ki je v obdobju zadnjega desetletja in pol postalo vse bolj akutno, predvsem med milenijci. Telefon, ki ga uporabljaš, je proizveden na neetične načine, ampak ga potrebuješ, sicer boš izključen iz družbenega življenja. Za razliko od predhodnih generacij so milenijci, soočeni s tem dejstvom, težko zamižali na eno oko ali pogledali stran, dostopnost informacij in 24-urni cikel novic sta preprosto nepopustljiva. Notranji konflikt etične odgovornosti ob potrebi po preživetju ali celo uspehu se je med njimi manifestiral v različnih oblikah. Nekateri so logiko neetičnega potrošništva v kapitalizmu sprejeli kot opravičilo za svoje delovanje, kot povabilo, da delujejo v skladu z njo (crypto bros in girl bosses) ali jo celo akcelerirajo. Druge je zavedanje pahnilo v otopelost, eskapizem, odvisnosti, med njimi novo obliko – kronično spletno prezenco in s tem povezana tesnobna stanja. Tretji so se vrnili k osnovam, iskanju preprostih rešitev za kompleksne probleme, spiritualnosti, ezoteriki, ročnim spretnostim, stiku z zemljo, nezaupanju v avtoritete. Predvsem med slednjimi se je močno zasidrala kultura toksičnega pozitivizma, katere vidnejši slogan je Live, Laugh, Love.

Live, Laugh, Love je parola družbe pozitivnega mišljenja, pozitivnih afirmacij in manifestacij, družbe, ki zavrača vsako kritiko kot napad na človekovo pravico do mirnega obstoja. Je metanje peska v oči, je pasivno-agresivna oblika cenzure, je novi konservativizem. Avtorica Sarah Schulman v svojem besedilu Conflict Is Not Abuse (Soočenje ni napad) opozarja na vse pogostejšo zlorabo retorike »napadenosti« za izogibanje odgovornosti na osebni in politični ravni. Soočenje z utemeljeno (samo)kritiko se pogosto zamenjuje s (samo)kaznovanjem, zanikanjem, obtoževanjem. Podobno je veleti, da je le živeti, smejati se in ljubiti odgovor na osebne in družbene preizkušnje, s katerimi je vsakodnevno soočen posameznik, v najboljšem primeru samoohranitvena zabloda, sicer pa razvrednotenje posameznikovega agensa in metoda za vzdrževanje pokornosti. V času, ki je rodovitna podlaga za vse vrste teorij zarot, se lahko konspirativno vprašamo, komu služi, da je slogan Live, Laugh, Love vseprisoten v naših raznih resničnostih, od napisa na skodelici za kavo do objave na družbenih omrežjih. Ali drugače rečeno: če je kapitalizem tako super, zakaj so potem vsi na antidepresivih?

Razstava Live, Laugh, Love prikazuje dela desetih avtorjev iz spektra milenijske generacije, ki bi radi preprosto živeli, se smejali in ljubili, pa jim radovednost tega ne dovoljuje. Soočeni z grožnjo in absurdnostjo realnosti se vsak po svoje spopadajo s stanji, ki jim ne pustijo živeti v blaženi nevednosti. Didaktična zbirka popkulturnih referenc in drugih internetnih virov Sare Bezovšek govori o izkoriščanju ljudi in narave, ki je skoraj brez izjeme nestanoviten temelj na videz utopične družbe. Pop-up knjiga Olje Grubić je poklon trdoživosti narave in poziv k osemenjevanju urbanih razpok. Tudi muzejsko prezentirana granitna kocka Danila Milovanovića je poziv k »direktni akciji« in komentar odnosa med umetnostjo in političnim aktivizmom. Komplet torbe in outfita Lee Culetto naslavlja vprašanje resnične cene hitre mode. Straniščna vodica Iris Pokovec preizkuša meje zmogljivosti marketinške prezentacije. Skozi matrico LED zaslona Emil Kozole politično opismenjuje nov delavski razred umetne inteligence. Meditacija Tamare Lašič Jurković ni pobeg vase, temveč postulat o neizogibnosti sobivanja. Dorotea Škrabo – Skrabzi uči, kako na internetu doživeti zlom in s tem uspeti. Iza Pavlina demonstrira alkimistično moč umetnika, da s svojo avtoriteto spremeni abjekt v objekt. Vaza Dana Adlešiča je ludistična sinteza tehnološke inovacije in principa »naredi sam«.

Dela so nastala v produkciji zavoda za sodobne umetnosti Aksioma leta 2021 v okviru projekta Gallery.Delivery Sebastiana Schmiega. Nemški umetnik je leta 2018 zasnoval format skupinske razstave, ki jo je mogoče naročiti prek spleta: posameznik ali podjetje odda naročilo, razstavo, pakirano v bel kubični nahrbtnik, pa stranki dostavi kurir na kolesu, ki jo nato postavi, predstavi in pospravi v roku ure in pol. Gostitelj lahko predstavljena dela tudi kupi. Velikost posameznih projektov je narekovalo dejstvo, da so ta skupaj potovala v beli kocki formata 45 x 45 x 45 cm. Večina je tako manjših ali pa uporabljajo predvsem performativne in interaktivne pristope, da napolnijo prostor. Na pričujoči razstavi v Mestni galeriji Nova Gorica so dela iz bele kocke kurirjevega nahrbtnika premaknjena v white cube – oziroma tokrat bel valj – galerijskega prostora. S premikom so razstava in razstavljeni eksponati na njej spremenili značaj, še vedno pa je ohranjena prodajna komponenta, saj je prosta dela – druga so že v zasebnih zbirkah – mogoče tudi kupiti. Zamenjajte represivno sporočilo stenskega napisa Live, Laugh, Love za katero od tesnobno-radostnih umetnin na razstavi!

Jure Kirbiš & Janez Fakin Janša