Komentar

»Film Céline Sciamma med drugim uteleša iskrivo preprosto rešitev uganke ustvarjanja v razmerah lockdowna: če okoliščine zahtevajo zmanjšanje obsega, približaj kamero. Mala mama je droben, zamrznjen trenutek v času, povečan pri visoki ločljivosti, dokler mikroskopsko ne postane gigantsko, skrivnost otrokove ljubezni do matere pa skrivnost vsake ljubezni.«

Jessica Kiang, Sight & Sound

»Kaj bi storil Miyazaki? je bila menda režiserkina ustvarjalna mantra in v njenih kreativnih odločitvah je resnično mogoče čutiti brezčasno energijo najboljših del Studia Ghibli. Naj boste stari šest ali šestdeset let, ta osupljivo pronicljiva in presunljivo upanja polna filmska pesem vam bo pretresla srce, razširila pogled in razvedrila duha, celo medtem ko si boste brisali solze.«

Mark Kermode, The Observer

»Potreben je bil pogled Céline Sciamma, da je iz filma, posnetega iz otroške perspektive, nastalo fantastično, celo metafizično delo. Režiserka in scenaristka v vseh svojih delih raziskuje meje svobode likov glede na stanje v družbi. Njen peti celovečerec Mala mama je poln čiste filmske magije, saj avtorica brez posebnih učinkov doseže, da začnemo verjeti – ne v bližnja srečanja ,tretje vrste‛, temveč v bližnje srečanje neke ,druge matere‛.«

Clarisse Fabre, Le Monde

Izjava avtorice

»Mala mama temelji na zelo preprosti ideji: srečanju in prijateljstvu med deklico in njeno mamo kot otrokom. Zamisel sem raziskovala, kot bi bila v njej nekakšna čarobna moč. Občutek sem imela, da razmišljam o novi matrici, da zgodba pripada vsem in da bom le podala svojo intimno interpretacijo. Predstavljati si sebe v odnosu s staršem kot otrokom je misel, s katero se lahko vsakdo poigrava, sanja svojo zgodbo, na novo odkriva razmerje. To je stroj za intimnost, ki nima meja. Pri razvijanju ideje sem resnično uživala, zdela se mi je ganljiva in zabavna. Upam, da je to navdušenje čutiti tudi v filmu. /…/ Mala mama je nov prispevek k zgodbam o potovanju skozi čas. To je intimno popotovanje, pri katerem ne gre za prihodnost ali preteklost, temveč za nekakšen skupni čas. Potovanje brez časovnega stroja ali vozila. Stroj je film sam, natančneje njegova montaža. Ta like teleportira in jih ponovno združi. /…/ Film sem si zamislila kot izkušnjo, ki bi jo odrasli in otroci doživeli skupaj. Namenjen je združevanju, saj mladim in starim ponuja enake možnosti za sodelovanje in občutenje. Omogoča jim nekakšen skupni prostor igre, kot obema junakinjama. Izumiti skuša novo obliko kroženja med generacijami in telesi. Zato je zasnovan za kino. Gre za skupinsko, fizično izkušnjo. Upam, da bodo ljudje ob odhodu iz kinodvorane drug drugega videli drugače.«
Céline Sciamma, režiserka in scenaristka

Režiserka

Céline Sciamma se je rodila leta 1978 v pariškem predmestju Cergy-Pontoise. Na univerzi Nanterre je magistrirala iz francoske književnosti, na filmski šoli La Fémis pa diplomirala iz scenaristike. Na mednarodno filmsko prizorišče se je prebila že s prvencem Vodne lilije (Naissance des pieuvres, 2006), intimno lirično pripovedjo o treh najstniških dekletih, ki prvo ljubezen doživljajo na zelo različne načine. Film, ki je bil premierno prikazan v sklopu Posebni pogled na festivalu v Cannesu, je med drugim prejel prestižno priznanje Louisa Delluca in tri nominacije za nagrado cezar. Sledila je Pobalinka (Tomboy, 2011), še ena tenkočutna pripoved o tegobah odraščanja in vprašanju spolne identitete, tokrat s perspektive desetletne deklice. Film je odprl sekcijo Panorama berlinskega filmskega festivala in požel navdušenje tako pri kritikih kot pri občinstvu. Tudi v tretjem celovečercu Banda punc (Bande de filles), ki je leta 2014 odprl sekcijo Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, je Céline Sciamma spremljala odraščajočo mladenko, ki išče svojo identiteto, razpeta med lastnimi željami in pričakovanji družbe. Nato smo si lahko ogledali Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu, 2019), intimno, čutno zgodovinsko romanco, v kateri je režiserka znova ujela trenutek osvobajanja ženske identitete – tokrat zaklenjene v zatohle patriarhalne kodekse 18. stoletja. Film je med drugim prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu.