Komentar

»Dhont je film zastavil kot razmislek o krasnem prijateljskem odnosu, ki ga vodita njuni čisti in topline polni srci, odnosu, ki mora skozi eno najzahtevnejših obdobij odraščanja, in sicer obdobju prehoda iz nedolžnega otroštva v sprva povsem nebogljeno mladostništvo. S tem si je zadal resnično zahtevno nalogo, saj je treba upoštevati, da je moral po meteorskem vzponu, ki mu ga je prinesel prvenec, film Dekle (Girl, 2018) – med drugim tudi prejemnik zlate kamere, ene najbolj prestižnih canskih nagrad –, s svojim drugim filmom, Bližino, šele potrditi svoj talent in svojo nadarjenost. No, to mu je nedvomno uspelo. Bližina je namreč sijajno delo, ki nam zahtevno, na trenutke celo težko temo predstavi na kristalno jasen način, brez ovinkarjenj in prekrivanj; ki nam zgodbo pripoveduje s tako tekočim in hitrim tempom, da se moramo tudi sami z najtežjimi deli soočiti takoj in neposredno, brez odlogov in preskakovanj; ki nam zgodbo, v kateri pomembno vlogo igrajo telesa, podaja z osredotočenjem na obraz, na tiste intenzivne, v globino segajoče in silovita čustva izražajoče poglede, čustva, ki jim pogosto ne omogočimo, da pridejo na dan, pa naj je to zaradi tega, ker to od nas pričakuje okolica oziroma se bojimo njenih odzivov, ali pa zaradi tega, ker jih preprosto ne znamo izraziti. Bližina nam torej nazorno, celovito in iskreno spregovori o tem, kaj pomeni občutiti bližino.«

Fabien Lemercier, cineuropa.org

Izjava avtorja

»Kot otrok si pogosto nisem dovolil intimnega prijateljstva z drugim fantom, saj sem se tega razmerja bal. Pred časom sem v roke dobil študijo ameriške psihologinje, ki je sledila okrog 100 fantom med 13. in 18. letom. Ugotovila je, da je za mlajše fante, tiste pri 13, 14, morda tudi še 15 letih, prijateljstvo z drugim fantom nekaj najpomembnejšega. Prijatelj je bil namreč tisti, ki se mu je povsem zaupalo, s katerim se je delilo največje skrivnosti, ki si mu brez zadržkov lahko izražal svojo brezpogojno naklonjenost. Po 15. letu pa je v njihova življenja počasi pričela vstopati tista, sprva še predvsem ,igrana‛ moškost. In čeprav fantje niso točno vedeli, kaj naj bi ta bila, pač pa so se opirali le na stereotipne predstave, s katerimi so se površno seznanili v družbi starejših ali prek televizije, pa je silovito posegla v njihova življenja in neusmiljeno pregnala nekatere stvari, ki so jim do tistega trenutka – in najverjetneje še tudi naprej, pa čeprav tega niso priznali – ogromno pomenile. Takrat sem se zavedel, da moja osebna izkušnja seže k nečemu širšemu, da je del univerzalne izkušnje. In dojel sem, da hočem posneti film o tem – o prijateljstvu in pomenu, ki ga ima za nas.«

Lukas Dhont, režiser in soscenarist

Režiser

Lukas Dhont se je rodil leta 1991 v Gentu. Tu je tudi doštudiral, in sicer na konservatoriju KASK, kjer je dokončal študij avdiovizualne umetnosti. Nase je opozoril že s kratkimi filmi, v prvi vrsti s Corps perdu (2012) in L’Infini (2014), za katere je prejel več mednarodnih festivalskih nagrad. S tem so se mu na stežaj odprla vrata festivalskih pitchingov za razvoj projektov – prejel je vabilo prav za canski Cinéfondation, ki mu je omogočil zamisel za celovečerni igrani prvenec, projekt Dekle (Girl), dejansko uresničiti. Tako se je leta 2018 v Cannes vrnil s prvencem Dekle, ki je svet osupnil in navdušil, njemu pa prinesel prek 30 festivalskih nagrad. Z Bližino, njegovim drugim celovečercem, pa je letos v Cannesu potrdil, da je evropski film z njim dejansko dobil sijajnega, prodornega in brezkompromisnega pripovedovalca zgodb v podobah.