SAXGO23 festivalski dnevnik Larise Marjanović in Tomaža Gržete

V novogoriško poletje smo vstopili s 26. Mednarodnim srečanjem saksofonistov SAXGO23. Srečanje, ki je hkrati tudi festival z najdaljšo tradicijo v Novi Gorici, letos v mesto in bližnjo okolico prinaša FESTIVAL in POLETNO ŠOLO SAKSOFONA. Z veseljem se vračamo k našemu ustaljenemu formatu festivalskega dnevnika, ki sta ga tudi letos za nas beležila saksofonistka in pedagoginja Larisa Marjanović ter muzikolog Tomaž Gržeta. Medtem, ko je Gržeta ubesedil vtise iz jazz koncertov, je Marjanovićeva ovekovečila utrip koncertov klasičnega saksofona in sobotnega zaključnega koncerta All Together Now, ki je na odru povezal mentorje in udeležence letošnje Poletne šole saksofona. Festivalski dnevnik je tudi letos slikovno opremil novogoriški fotograf Janko Lipovšek. Vtise letošnje izvedbe lahko preverite spodaj, prijetno branje!

Ponedeljek, 26. junij 2023, Ploščad Silvana Furlana

SCHIME (SRB)

Luka Ignjatović, saksofon
Boris Sainović, kontrabas
Predrag Milutinović, bobni
Sava Miletić, klavir

Pregledna geometričnost pročelja novogoriške Občine in dišeča mehkoba poletnega večera. Skladna simetrija in repetitivni ritem kvadratnih oken, v katerih tiho ugašajo zadnji odsevi sončnega zahoda. Strogost in sivina betonskega dvorišča kot okvir dogodku, katerega svežina in čarobna nepredvidljivost izražata dobrodošlico poletju. Pod našim nebom se je ponovno vzpostavila harmonija nasprotij, v Novi Gorici je znova zazvenel jazz.

Otvoritev koncertnega programa že 26. edicije ene najprepoznavnejših novogoriških kulturnih manifestacij – mednarodnega festivala SaxGO23 – je na Ploščadi Silvana Furlana na večer ponedeljka, 26. junija, zbrala lepo število večinoma lokalnih ljubiteljev dobre glasbe in zvestih spremljevalcev tega že tradicionalnega festivala. Ob sodelovanju Glasbene šole Nova Gorica in Glasbenega društva Saksofonija ter ob podpori Mestne občine Nova Gorica ga prireja Kulturni dom Nova Gorica pod vodstvom direktorice Pavle Jarc. Umetniško vodenje koncertnega sporeda festivala so tudi letos zaupali dvema izvrstnima slovenskima saksofonistoma – Boštjanu Simonu za jazzovski ter Janu Gričarju za klasični del sporeda. Pavla Jarc, župan Samo Turel in Boštjan Simon so nagovorili prisotne in jih izročili enkratnemu doživetju, za katerega so poskrbeli člani zasedbe Schime.

Luka Ignjatović je eden vodilnih predstavnikov trenutne beograjske jazz scene. Po končanem magisteriju iz jazz saksofona v Amsterdamu se je vrnil v Beograd, kjer poučuje na tamkajšnji akademiji za glasbo. Schime je jazz kvartet, ki deluje od leta 2015 v Beogradu ter nastopa na številnih evropskih jazzovskih festivalih. Prvi album, Do You Really Wanna Play?, z avtorskimi skladbami Luke Ignjatovića, so izdali leta 2016. Poleg Ignjatovića kvartet sestavljajo pianist Sava Miletić (ki se je prvotnemu triu pridružil naknadno), kontrabasist Boris Sainović in bobnar Predrag Milutinović. Poleg standardov izvajajo predvsem lastni, avtorski repertoar, s katerim premoščajo prostor med smooth jazzom in klasičnimi aranžmaji ter območjem, v katerem osvobajanje od vzorcev že zadiši po free jazzu.

Harmonija kontrastov je dobila zvočno podobo: sladko, a ne osladno; zaljubljeno, a ne nostalgično; temperamentno, a ne divjo. Nova, neznana dela so se v hipu usidrala v intimo ter so zvenela domače, kot bi šlo za vsem znane jazz standarde. Kvartet Schime sicer odlikuje popolna uravnovešenost individualnih zvočnih in idejnih prispevkov njegovih članov ter homogenost njihovega skupnega učinka. A iz te homogene izrazne gmote vendarle nekoliko štrli zveneča karizma Luke Ignjatovića. Iz njegovega saksofona so se sprva valili lenobni izdihi nad Donavo lebdeče sopare uspavanega panonskega poletja, nato pa so se iz njega izvijali ostri kriki, ki režejo zakajeno atmosfero od strasti prekipevajočih nočnih klubov idealiziranega Zahoda. Nič manj navdihnjeno in navdihujoče pa so zveneli soli ostalih članov zasedbe.

Vidno očaranemu občinstvu so predstavili delček svojega pestrega avtorskega repertorija, ki je v veliki meri delo njihovega pianista Save Miletića in ki mu bo lahko ponovno prisluhnil vsakdo, ki si bo omislil naslednji album zasedbe Schime. “Če smo vam bili všeč, si kupite našo ploščo. Če pa vam nismo bili všeč, jo prav tako kupite in podarite nekomu, ki ga ne marate!”

Besedilo: Tomaž Gržeta
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Torek, 27. junij 2023, Grad Kromberk 

KVARTET HABANERA in MAJA LISAC BARROSO

Christian Wirth, sopranski saksofon
Maja Lisac Barroso, sopranski saksofon
Sylvain Malezieux, altovski saksofon
Fabrizio Mancuso, baritonski saksofon
Gilles Tressos, baritonski saksofon

Na drugem festivalskem večeru, v dvorani gradu Kromberk smo imeli neizmerno čast, da smo lahko prisluhnili znamenitemu kvartetu saksofonov HABANERA iz Francije z gostjo Majo Lisac Barroso. Edinstven večer komorne klasične glasbe je bil v znamenju slavnega Schubertovega godalnega kvinteta za dve violini, violo in dva violončela v C-duru, D. 956 (op. post. 163) v priredbi za dva sopran saksofona, alt saksofon in dva bariton saksofona.

Kot je v uvodnem pozdravu občinstvu omenila direktorica Kulturnega doma Nova Gorica Pavla Jarc, smo bili priča krstni izvedbi priredbe tega obsežnega komornega dela za to nenavadno zasedbo instrumentov. Skladbo je priredila slovenska saksofonistka rojena v Baslu (Švici) – Maja Lisac Barroso, ki je na koncertu igrala part drugega sopran saksofona. Najtežji part (zaradi ekstremnih višin) prve violine je na sopran saksofonu odigral Christian Wirth. Sylvain Malezieux je na alt saksofonu prevzel vlogo viole, Fabrizio Mancuso na prvem bariton saksofonu in Gilles Tressos na drugem bariton saksofonu pa violončela.

Schubertov godalni kvintet v C-duru, D. 965 sodi med peščico največjih komornih del vseh časov. Epske razsežnosti skoraj uro trajajočega dela se odražajo v dramatični pripovedi dvojnosti. Neprestano nihanje med dvema nasprotnima poloma (vzvišeni liričnosti na eni in temačne, vznemirljive tesnobe na drugi strani) morda nakazuje nasprotje življenja in smrti. Franz Schubert je godalni kvintet v C-duru namreč dokončal le dva mesca pred svojo smrtjo.

Prvi stavek Allegro ma non troppo je najdaljši stavek skladbe. Kot je zapisala Metka Sulič v spremni besedi programskega lista, Schubert »uporablja neobičajne tonalne odnose, tonalni plan pa ima drzne prehode«. Drugi stavek je veličastni Adagio, kjer uvodno lebdečo spokojnost razburka turbolentno-intenzivni osrednji del. Živahni tretji stavek Scherzo (Presto) se v vmesnem Triu spet prelevi v popolno diametralno nasprotje – umirjeni Andante sostenuto. Sklepni Allegretto napisan v obliki rondoja, je najkrajši od štirih stavkov. Tudi tu skladatelj »postavlja v kontrasten odnos rustikalen ples z bolj rafinirano noto in prehaja v stanje transcendentalne vizije« je zapisala Suličeva.

Priredbe godalnih del so vsekakor trd oreh za saksofoniste, kar velja tudi za priredbo Schubertovega godalnega kvinteta. Vsi člani saksofonskega kvinteta so bili neprestano na udaru številnih preizkušenj (neskončno dolge spevne fraze, izjemno visoki ekstremni toni, balansiranje posameznih glasov – ker so vsi enakovredni, posnemanje artikulacije godal itd.). Njihova izvedba je bila izjemna – vsi izvajalci so bili izvrstni. Spopadanje s tako obsežno literaturo zagotovo ni bilo mačji kašelj niti za tako izkušene glasbenike kot so kvartet HABANERA, ki v letošnjem letu obeležuje trideseto obletnico obstoja. Maja Lisac Barroso jih je ob jubileju soočila z zahtevnim, a hkrati nadvse zanimivim izzivom. Ob koncu koncerta je povedala, da je leto in pol premišljevala ali bi se ta godalni kvintet dal zaigrati tudi na saksofone. S skupnimi močmi je peterica dokazala, da nemogoče je mogoče.

V veliko veselje organizatorjev in nastopajočih je dvorana Gradu Kromberk pokala po šivih – poslušalcev je bilo toliko, da je bilo potrebno prinesti dodatne stole. Navdušeno občinstvo so nastopajoči ob koncu večera pocrkljali z dodatkom – priredbo Humoreske op. 101 (B. 187) Antonina Dvořáka.

Besedilo: Larisa Marjanović
Koncertni list: Metka Sulič
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Sreda, 28. junij 2023, Dvorana Frančiškanskega samostana Kostanjevica

DOMEN KOREN, saksofon
SAE LEE, klavir

SAXGO ali Mednarodno srečanje saksofonistov v Novi Gorici je festival z dolgo tradicijo. To je po prvi skladbi koncerta v dvorani Frančiškanskega samostana Kostanjevica izpostavil tudi Domen Koren, ki se je v svojem uvodnem pozdravu zahvalil organizatorjem za dragoceno priložnost. Povedal je, da po dolgih letih odraščanja s SAXGO-jem (večkratne udeležbe na poletni šoli in mednarodnem tekmovanju ter poslušanju koncertov festivala) si šteje v posebno čast, da se kot nagrajenec lanskoletnega mednarodnega tekmovanja saksofonistov tokrat lahko predstavi na samostojnem recitalu v sklopu SAXGO23 festivala.

Na sredinem koncertu je predstavil zanimiv program – sestavil ga je kot kronološki pregled saksofonskega repertoarja skozi čas. Ob tem je pripomnil, da ima 28. junija saksofon rojstni dan, saj ga je Adolphe Sax prav na ta dan leta 1846 patentiral.

Že po uvodni skladbi – elegiji francoskega skladatelja Andréja Capleta Jesenske Impresije nam je bilo jasno, da se nam obeta vrhunski koncert, primerljiv s koncertom največjih mojstrov / mednarodno priznanih saksofonistov, ki so že nastopili na SAXGO festivalu. S subtilnim – nežnim, a hkrati zelo izostrenim francoskim tonom in brezhibno tehniko se je Domen prefinjeno poigraval z različnimi tonskimi barvami saksofona tudi pri znameniti Rapsodiji Claudeja Debussyja. Tretji na programu koncerta je bil saksofonski standard Fantasie Impromptu Andréja Joliveta. Po meditativno spevnem uvodu sledi nagajivo poigravanje z ritmi prepletajoče klavirske in saksofonske linije v drugem delu skladbe.

S skladbo Lutte za solo saksofon (prav tako francoskega) skladatelja Thierryja Escaicha, se je zaplavalo v sodobnejše čase. Obsežno delo je nastalo leta 1994 in vsebuje sodobne tehnike igranja na saksofon. V skladbi prevladuje boj med dvema nasprotujočima svetovoma – liričnimi frazami z reminescenco na gregorjanske korale in »trmasto«, izrazito ritmično linijo v basu. Prav s prepletanjem teh dveh linij (spevne zgornje in ritmične spodnje) je skladatelj dokazal, da se da saksofon obravnavati tudi kot polifono glasbilo.

Sledil je drugi stavek (poimenovan Flickering Beams, Perpetual Wind) sonate za saksofon in klavir Gregoryja Wanamakerja naslovljene »of Light and Shadows«. Frenetično napet potek skladbe je nekatere poslušalce tako prevzel, da so se ušteli in začeli ploskati prehitro – ob enemu izmed finalnih viškov, čeprav skladbe še ni bilo konec. Zadnja na programskem listu je bila skladba L’éveil de la toupie saksofonista in skladatelja (Domnovega profesorja na specializaciji v Bruslju) Vincenta Davida. Skladbo smo na SAXGO sicer že slišali v izvedbi Dua Kalypso (Miha Rogina in Sae Lee), a tudi Domnova izvedba skladbe ni zaostajala – bila je vrhunska. Očarani publiki nabito polne dvorane Frančiškanskega samostana sta nastopajoča kot dodatek namenila še spevni valček.

Domen Koren je na koncertu z (za saksofoniste) nepogrešljivo Sae Lee publiko prepričal z dovršeno igro, mojstrsko spretnostjo obvladovanja saksofona in izjemno muzikalnostjo. Kljub mladosti in veliki zasedenosti (z igranjem, poučevanjem, dirigiranjem mladinskim saksofonskim orkestrom…), je v letošnji sezoni po uspešno opravljeni avdiciji postal tudi član igralskega ansambla Šentjakobskega gledališča. Debi na gledališkem odru je uspešno prestal v predstavi Seksualna perverzija. Še en dokaz, da gre za izjemnega mladega umetnika, o katerem bomo zagotovo še slišali in pisali.

Besedilo: Larisa Marjanović
Koncertni list: Metka Sulič
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Četrtek, 29. junij 2023, Grad Kromberk

Antonio García Jorge, altovski in sopranski saksofon
Makoto Hondo, baritonski saksofon
Sae Lee, klavir
Gost: Jan Gričar, sopranski saksofon

Festivalski dnevi v hitrem tempu drvijo mimo nas in tako smo prišli že do zadnjega klasičnega koncerta SAXGO-ja. Tudi slednji ni razočaral – ravno nasprotno! Kot se za (prvi) pravi veliki finale spodobi, smo bili v četrtek, 29. junija priča še enemu magičnemu koncertu. Kakopak, drugega sploh ni bilo pričakovati. Na odru gradu Kromberk so bili ponovno sami izstopajoči umetniki.

Koncert sta otvorila Antonio García Jorge na alt saksofonu in Sae Lee na klavirju s Sonato op. 11, št. 4 Paula Hindemitha. Skladba je zgrajena v precej netipični obliki za sonato – s kratkim uvodnim stavkom (Fantazija), Temo in variacijami ter Finalom, ki prekine variacijsko zaporedje, da bi ga pozneje nadaljeval. Lahko bi rekli, da se je Hindemith pri dotični kompoziciji spogledoval z žanrom fantazijske sonate, priljubljene glasbene oblike romantičnih skladateljev. Glasbenika sta poskrbela za imenitno, precej temperamentno izvedbo presenetljivih nasprotij (spevnih melodij in napetih virtuoznih delov). Delo je odlično zazvenelo tudi na saksofonu, čeprav je originalno napisano za violo.

Sledila je še ena znamenita sonata – Sonata v a-molu, op. 36 Edvarda Griega, ki jo je ob boku Sae Lee na klavirju izvedel Makoto Hondo na bariton saksofonu. Čeprav bariton saksofon ni prav pogosto izbran kot solistični instrument, nas je Makoto resnično očaral. Kot čarovnik je iz njega spravil neverjetno prefinjene barve in zvoke. Ne glede na to ali je šlo za napete, dramatične dele ali umirjene, lirične melodije – vse mu je zazvenelo osupljivo naravno, z lahkoto se je prelevil v violončelo. Izrazito romantično delo, s kar nekaj zelo očitno izposojenimi potezami znamenitega Griegova klavirskega koncerta v a-molu, je zasijalo v vsej svoji lepoti. Prav nič nismo imeli proti, da je bilo odigrano na bariton saksofonu.

Po krajši pavzi sta se v drugem delu koncerta oba saksofonista najprej predstavila še s sodobno, za saksofon originalno napisano kompozicijo. Prva je bila skladba za solo bariton saksofon Liquid life japonskega skladatelja Naoki Sakata, izvedel jo je Makoto Hondo.

Antonio García Jorge je s Sae Lee odigral Mirages – skladbo za sopran saksofon in klavir Vincenta Davida. Oba umetnika sta pokazala zavidljivo tehnično obvladovanje instrumenta – z neverjetno lahkoto sta odigrala tudi tehnično najtežje dele.

Zadnji na programu skoraj dve uri trajajočega koncerta je bil Capriccio na danske in ruske napeve op. 79 Camilla Saint-Saënsa. Skupaj so ga zaigrali Sae Lee na klavirju, Antonio García Jorge in Jan Gričar na sopran saksofonih ter Makoto Hondo na bariton saksofonu. Pred koncem se je Jan Gričar zahvalil nastopajočim, posebej pa je izpostavil in se zahvalil Sae Lee za njeno neprecenljivo sodelovanje. Sae zlahka igra s komerkolim – kot so zapisali v časopisu Mainichi: »Njena sposobnost interakcije z glasbeniki, izjemno obvladovanje instrumenta in vrhunski umetniški nivo začarata občinstvo«. Neverjetna in neutrudna, Sae je resnično neprekosljiva.

Kulturni dom Nova Gorica se je ponovno izkazal – poslušalcem je ponudil edinstvene koncerte klasične glasbe, na katerih so se predstavili sami par excellence umetniki. Poslušalci se tega očitno zavedamo, saj je do sedaj SAXGO23 imel izjemen obisk – dvorane so bile polne, vsi stoli so bili zasedeni. Festivala še ni konec – na vrsti so poslastice iz sveta jazz saksofona, zato vabljeni tudi na prihajajoče koncerte!

Besedilo: Larisa Marjanović
Koncertni list: Metka Sulič
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Petek, 30. junij 2023, Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

MARK TURNER QUARTET

Mark Turner, tenor saksofon
Jason Palmer, trobenta
Joe Martin, kontrabas
Jonathan Pinson, bobni

Slutnja nevihte je sinočnji dogodek – morda kar višek letošnjega festivala SaxGO23 – iz ploščadi za novogoriško Občino prestavila v dvorano Kulturnega doma. Kot bi usoda skozi roko vremena posegla v dogodek in mu namenila mogoče celo bolj primeren prostor – dvorano z nekoliko klubskim vzdušjem namesto ležerne poletne terase. Dobrodošlico v kulturnem domu je izrazila njegova direktorica Pavla Jarc, umetniški vodja jazzovskega dela festivalskega sporeda, Boštjan Simon, pa je predstavil nastopajoče. Med njimi je v prvem planu vsekakor član zasedbe z najbolj zvenečim imenom – ameriški saksofonist Mark Turner.

Nastopil je ob trobentaču Jasonu Palmerju, kontrabasistu Joeu Martinu in bobnarju Jonathanu Pinsonu. Zasedba je dobro uigrana – nenazadnje so skupaj posneli že tri albume. Sicer pa Turnerjeva diskografija obsega kar petnajst albumov z glasbo, katere avtor je sam. Njegovih prispevkov na drugih nosilcih zvoka pa – tako kot njegovih nastopov v živo – praktično ni več možno prešteti.

Formalnost uvodnega nagovora so člani zasedbe začinili s parimi drobtinami humorja ter ustvarili prijetno, prijateljsko sproščeno vzdušje, kakršnega smo v svetu jazza vajeni, v ostalih vzporednih glasbenih svetovih pa ga pogosto pogrešamo. V od pričakovanja že naelektreno vzdušje v dvorani so člani Mark Turner Quarteta slastno zarezali z vročim nožem prve, Turnerjeve avtorske skladbe. Ta je razkrila, da se člani zasedbe napajajo iz še vedno svežega izvira bebopa, ki se je vse prej kot izpel pred polovico stoletja. Kot smo slišali, interpretom – ljubiteljem tega enkratno energičnega sloga klasičnega jazza – še vedno ponuja široko pot, po kateri lahko izlivajo kaskade in brzice virtuoznih pasaž, prijetno disonantnih melodij, ognjevitih ritmov in bogato razvejanih harmonij.

Karizma Marka Turnerja je v njegovo gravitacijsko območje ujela še tri izvrstne glasbenike, ki okrog njega sicer samostojno orbitirajo, a vendar v popolni medsebojni harmoniji ustvarjajo enkratni zvočni svet kozmične popolnosti. Slastna brezhibnost ritemske sekcije, katere člana sta sposobna enkratnih solističnih vlog, je ponudila udobno gnezdo intimno občutenima partoma saksofona in trobente. Tako Turner kot Palmer sta očarala z virtuozno tehniko, brezhibno oblikovanim in prefinjeno niansiranim tonom ter skoraj neprimerljivo navdihom pri improvizaciji. Pravzaprav pa bi zasedbo le težko, in povsem krivično, razčlenili na posamezne člane – vsi štirje glasbeniki se tako skladno in uigrano izražajo in dopolnjujejo, da ustvarjajo vtis povsem organske in spontane rasti glasbe vpričo poslušalcev: kot bi se pred našimi očmi razvijala ne le improvizirana komponenta jazza, temveč tudi aranžma in skladateljsko jedro posamezne skladbe.

Bop, hot, free… to so le ustaljeni slogovni epiteti, ki bi bralcu pričujočega besedila utegnili usmeriti misli k ustreznim asociacijam. Prisotni na koncertu pa smo občutili nekaj veliko bolj mesenega – eno samo strast. Doživeli smo žlahtno glasbo – nosilko enkratne izraznosti neke kulture, ki nam je skozi desetletja postala domača, a hkrati ostala sinonim vznemirljivega, novega, velikega sveta onkraj Atlantika.

Besedilo: Tomaž Gržeta
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Sobota, 1. julij 2023 ob 18. uri, Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

ALL TOGETHER NOW – zaključni koncert udeležencev poletne šole saksofona SAXGO23

Poletna šola saksofona 26. mednarodnega srečanja saksofonistov v Novi Gorici – SAXGO 23 se je tradicionalno zaključila s koncertom ALL TOGETHER NOW. Na njem je v različnih komornih skupinah nastopilo 34 udeležencev in udeleženk iz štirih držav in njihovi mentorji. Delavnico klasičnega saksofona so vodili trije izjemni pedagogi mlajše generacije – švicarska saksofonistka slovenskih korenin  Maja Lisac Barroso, španski saksofonist Antonio García Jorge in japonski saksofonist Makoto Hondo. Jazzovske nadobudneže je vodil predstavnik slovenske saksofonske jazz elite Igor Lumpert, ki trenutno živi in dela v New Yorku.

Prvi del koncerta je bil v znamenju klasičnega saksofona, prisluhnili smo petim saksofonskim kvartetom. Program, ki so ga izvajali je bil zelo raznolik, predvsem pa dokaj zahteven. Impresivno je bilo slišati tako suverene izvedbe.

Udeleženci so v samo tednu dni v priložnostno sestavljenih komornih skupinah med drugim naštudirali nekaj znamenitih standardov za kvartet saksofonov, med njim dva stavka iz Ligetijevih Šestih bagatel, dva stavka iz Griegove suite Iz Holbergovega časa, Night club 1960 iz Zgodovine tanga Astorja Piazzolle. Mentorji so nam zaigrali Tri preludije Georga Gershwina. Ker je moral Makoto Hondo zaradi nepremostljivih obveznosti na Japonskem Novo Gorico zapustiti pred zaključkom festivala, ga je na koncertu nadomestil nekdanji dolgoletni umetniški vodja srečanja, prof. Matjaž Drevenšek.

Udeleženci jazz delavnice za saksofon so se predstavili v za to priložnost sestavljeni SAXGO JAZZ ZASEDBI, kateri sta se pridružila tudi Anže Vrabec na klaviaturah in Uroš Nemanič na bobnih. Jazzovsko izkušeni in tudi tisti manj izkušeni saksofonisti so nam predstavili pester izbor stilsko raznolikih jazzovskih kompozicij. Kot je povedal Boštjan Simon, umetniški vodja za jazz saksofon in improvizacijo ob zaključku koncerta, so bili vsi jazz saksofonist zelo radovedni – zelo angažirano in aktivno so sodelovali na delavnicah. Tako so se naučili improvizirati v blues in celotonskih lestvicah – Thelonious Monk: Blue Monk, ritmih bossa nove Freddie Hubbard: Little Sunflower, zaigrali so tudi dve Lumpertove avtorske kompozicije Enterig THEvibe in Brela.

Sklepna točka je pripadala velikemu ansamblu ALL TOGETHER NOW, v katerem so igrali vsi udeleženci in mentorji SAXGO23 poletne šole. Zaigrali so večni Spain Chicka Corea (v priredbi Jean Denis Michaja), kjer sta kot solista zablestela Igor Lumpert  in Boštjan Simon.

Zaključni koncert poletne šole nam je vnovič dokazal, da sta Jan Gričar – umetniški vodja klasičnega saksofona in Boštjan Simon – umetniški vodja jazz saksofona dobro uigran tandem. V Novo Gorico sta namreč privabila izvrstne mentorje, ki so v tako kratkem času uspeli udeležence odlično pripraviti. Vsem nastopajočim čestitam za odlično izpeljan zaključek poletne šole, ob letu osorej pa se že veselim prihodnje izdaje SAXGO – mednarodnega srečanja saksofonistov.

Besedilo: Larisa Marjanović
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Nedelja, 2. julij 2023, ploščad Silvana Furlana

Igor Lumpert, saksofon
Matija Dedić, klavir
Tadej Kampl, kontrabas
Howard Curtis, bobni

V enem samem tednu so poletni večeri prenehali prinašati osvežitev in sončevi žarki so tudi po njegovem odhodu za horizont začeli dihati iz razgretega betona novogoriških ulic. ‘We’re having a heat wave’ sta nekoč peli Marilyn Monroe in Ella Fitzgerald, in misli nam res že nenehno uhajajo drugam – nekomu na plažo, sončnik, ledeno pijačo, drugemu pa v gozdni hlad in gorski zrak. A preden se razbežimo po svojih poletnih opravkih (za nekoga dišečih po kremi za sončenje in sveže razklani lubenici, za drugega pa po prašni pisarni ali njivi), smo se ljubitelji dobre glasbe še enkrat sestali na Ploščadi Silvana Furlana za stavbo novogoriške občine. Nismo hoteli zamuditi sklepnega dogodka letošnje edicije Mednarodnega srečanja saksofonistov SAXGO23 – festivala, ki že 26 let v Novo Gorico pripelje svetovna imena klasične in jazzovske glasbene scene, s posebnim poudarkom na sijajnem, lesketajočem se saksofonu. S tem pa Nova Gorica dobi svoje mesto na zemljevidu sveta kot eden izmed rodovitnih krajev, ki vsako leto obrodi s sadovi vrhunske glasbe. Tukaj se navezujejo novi in obujajo stari stiki, tukaj mladi dobijo priložnost prek saksofona vstopiti v svet jazza in klasike. Zahvaljujoč dovolj pestremu sporedu tukaj vsak ljubitelj glasbe lahko doživi prav poseben večer, ravno njemu pisan na kožo.

Organizator festivala, Kulturni dom Nova Gorica, je za 2. julij – zadnji večer tokratnega dogajanja – sicer napovedal nastop domače zasedbe: v New Yorku živečega slovenskega saksofonista Igorja Lumperta naj bi spremljal Big Band Nova. A žal je novogoriški orkester le nekaj dni pred tem svoj nastop odpovedal, kar je za organizatorje vsekakor ustvarilo neželen izziv, pa tudi povzročilo razočaranje pri vsaj enem delu publike. Ostali pa smo se z zaupanjem prepustili presenečenju, ki so nam ga pripravili vedno profesionalni delavci Kulturnega doma ter Boštjan Simon, umetniški vodja jazzovskega dela festivalskega sporeda. Za ‘tolažbo’ so nam na odru predstavili glasbenike, čigar imena so po svetu bolj zveneča od napovedanega orkestra in smo jih lahko bili veseli v našem okolju. Poleg saksofonista Igorja Lumperta (ki je v sklopu SAXGO23 predajal svoje znanje kot mentor delavnice za jazz saksofon) so nastopili izvrstni hrvaški pianist Matija Dedić, vsestranski slovenski (kontra)basist Tadej Kampl in ameriški mojster tolkal Howard Curtis.

Kvartet je očaral z izjemno uigranostjo – kot bi nastop načrtovali že mesece. V pravem duhu jazza – taki ali drugačni improvizaciji – so sestavili skladen in očarljiv spored, stkan iz nekaj jazz standardov ter avtorskih del članov zasedbe. Med vročimi, temperamentnimi, pa tudi bolj ležernimi komadi je zazvenel tudi tisti, ki je morda posegel najgloblje – intimna, a nikakor ne osladna balada, posvečena večni Billie Holiday. Nato so se z odra ponovno zavrteli zvoki nepresušne domišljije štirih izjemnih glasbenikov, čigar nastop je dostojno sklenil letošnji SAXGO23 in se usedel v spomin kot idealen vstop v poletje.

Besedilo: Tomaž Gržeta
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta