SAXGO22 festivalski dnevnik Tomaža Gržete in Larise Marjanović

V pravo vročinsko poletje smo v Novi Gorici vstopili s 25. Mednarodnim srečanjem saksofonistov SAXGO22. Srečanje, ki je hkrati tudi festival z najdaljšo tradicijo v Novi Gorici, je letos v mesto in bližnjo okolico prineslo Festival in Mednarodno tekmovanje saksofonistov.

Po dolgih letih smo se vrnili k nekdaj uspešnemu formatu festivalskega dnevnika, ki sta ga letos za nas pripravila muzikolog Tomaž Gržeta ter saksofonistka in pedagoginja Larisa Marjanović. Medtem, ko je Gržeta ubesedil vtise iz jazz koncertov, je Marjanovićeva ovekovečila utrip koncertov klasičnega saksofona in finalnega koncerta Mednarodnega tekmovanja saksofonistov, ki je v naši veliki dvorani potekalo med 1. in 8. julijem 2022.

Na tem mestu smo v obliki dnevnih beleženj festivalskega dogajanja zbirali festivalski utrip skozi oči in ušesa glasbenih analitikov, za foto opremo festivalskega dnevnika pa je poskrbel novogoriški fotograf Janko Lipovšek. Vabimo vas k pregledu festivalske karavane v besedi in sliki!

Torek, 28. junij 2022, Ploščad Silvana Furlana (Nova Gorica)

Filippo Orefice Trio

Filippo Orefice, tenor saksofon, klarinet
Michele Montolli, kontrabas
Marco D ‘Orlando, bobni

Mednarodno srečanje saksofonistov SAXGO je festival z najdaljšo tradicijo v Novi Gorici. Že četrt stoletja postavlja Novo Gorico na svetovni zemljevid kot središče, ki privablja saksofoniste – od začetnikov do svetovnih zvezd klasične in jazz glasbe. Letošnja, 25. edicija srečanja, poleg Mednarodnega tekmovanja saksofonistov, obsega predvsem Festival SAXGO22, ki med 28. junijem in 8. julijem vabi na kar sedem koncertov. Koncertne dogodke sta zasnovala umetniška vodja festivala: Jan Gričar koncerte, na katerih zveni klasični repertoar, Boštjan Simon pa prve tri koncerte festivalskega cikla, posvečene jazzovski in improvizirani glasbi.

Prvi dogodek letošnje edicije festivala, SAXGO22, nas je privabil na ploščad Silvana Furlana za stavbo novogoriške mestne hiše na vročinski torkov večer, 28. junija. Pred dokaj številčnim občinstvom se je predstavil mladi italijanski saksofonist Filippo Orefice, ki je v Gradcu študiral jazz, v Rovigu pa filmsko glasbo in kompozicijo. Nastopil je v triu s še dvema italijanskima glasbenikoma: v Londonu delujočim kontrabasistom Michelejem Montollijem, s katerim sta skupaj študirala v Gradcu, ter izjemno razgledanim mladim tolkalcem Marcom D’ Orlandom. Fantje so se prvič predstavili v omenjeni zasedbi, postregli pa so s sporedom, ki nas je popeljal skozi njihovo avtorsko glasbo, improvizacijo ter standardni jazzovski repertoar.

Festival je otvorila Pavla Jarc, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, ki je organizator Mednarodnega srečanja saksofonistov. Na oder je povabila umetniškega vodjo jazzovskega dela festivala, Boštjana Simona, ki je prisotne povabil ostale koncerte v tem tednu, na kratko predstavil nastopajoče ter prepustil besedo njihovi glasbi.

Trio je že s prvimi takti pokazal, da gre za povsem dovršeno in uigrano zasedbo, v kateri vsi trije izvajalci enakovredno soustvarjajo izjemno temperamentno in ekspresivno glasbo. Že v prvi skladbi sta se ob očitnemu solistu Filippu Oreficeu z enkratnimi soli predstavila tudi Michele Montolli, pod čigar prsti kotrabas zaživi kot izjemno vsestransko, barvito in spevno glasbilo, ter Marco D’ Orlando, ki iz bobnov izvablja orkestrsko razkošje zvoka. Oreficeov tenor zveni očarljivo rezko, z izrazito attacco in prefinjeno odmerjenim vibratom, brezhibna tehnika pa mlademu in navdihnjenemu improvizatorju omogoča neomejeno svobodo pri raziskovanju prostranstev zvoka, ki jih saksofon kot prepoznavno jazzovsko glasbilo omogoča in spodbuja. Prisotni, ki so povsem napolnili sedišča na ploščadi ter okrog nje, niso skrivali užitka ter so vsak solo pospremili z zasluženim aplavzom.

Spored je predstavljal preplet avtorskih komadov članov Tria, kot so bili D’ Orlandov Drumlando, Oreficev Gurken in Montollijev Middle East Blues, ter jazz standardov, med katerimi smo lahko prepoznali tudi Raincheck Dukea Ellingtona ter Can’t get started Vernona Dukea. Priredbe oziroma interpretacije so bile v slogu standardnega sodobnega, lahko bi rekli tudi akademskega jazza, ponekod celo na meji s free jazzom – sveže, žlahtno inspirativne, kompleksne, a zlahka razumljive in všečne. Člani tria so v improvizacije in aranžmaje svetovljansko vpletli prvine klasične, predvsem pa folklorne glasbe bližnjega in srednjega Vzhoda ter svojemu zvenu nadeli prav posebno prepoznavnost.

Dobro obiskan dogodek in odličen koncert mlade zasedbe – Tria Filippa Oreficea – je podal veliko zagona ob začetku letošnjega festivala SAXGO ter postavil visok standard in pričakovanja njegovemu nadaljevanju. Hkrati se je zagotovo trdno zapisal v spomin prisotnim, ki bomo veseli nadaljnjega delovanja zasedbe, ki smo jo tokrat spoznali.

Besedilo: Tomaž Gržeta
Fotografija: Janko Lipovšek
Fotogalerija koncerta

Sreda, 29. junij 2022, Ploščad Silvana Furlana (Nova Gorica)

Ab Baars’ Fish-Scale Sunrise

Ab Baars, tenorski saksofon, klarinet, šakuhači
Kaja Draksler, klavir
Joe Williamson, kontrabas

Drugi izmed sedmih koncertov letošnjega festivala SAXGO22 je v sredo 29. junija zvečer ponovno vabil na priljubljeno novogoriško prizorišče – ploščad Silvana Furlana. Po tem, ko je prisotne pozdravil umetniški vodja festivala Boštjan Simon, so na oder prišli člani tria Fish-Scale Sunrise, zasedbe poimenovane po pesmi Wallacea Stevensa. Trio deluje pod vodstvom znanega nizozemskega saksofonista Aba Baarsa, ki nastopa z uspešno slovensko jazz pianistko Kajo Draksler in kanadskim basistom Joejom Williamsonom.

Prisotni smo spoznali zvok tria Fish-Scale Sunrise, značilen po odsotnosti tolkal in bogati, barviti pastoznosti, ki mu daje prisotnost klavirja. Izvirnost nastopa pa ni bila zgolj v njegovemu enkratnemu zvenu, temveč tudi v repertoarju: predstavili so Baarsova avtorska dela, v katerih je zablestel ne zgolj kot izjemen improvizator na saksofonu, klarinetu in vzhodnoazijski piščali imenovani šakuhači, temveč tudi kot zanimiv, navdihnjen ustvarjalec.

Člani zasedbe so se podali na pot, ki raziskuje različne parametre zvoka, kot so barva, intonacija, artikulacija. Te parametre so raziskovali in podajali vživeto in temperamentno, z enkratno, čeravno mestoma zahtevno govorico sodobnega jazza. Ta poslušalca nagovarja intimno in neposredno, ga intelektualno močno angažira ter potencialno tudi nagradi z obiljem inventivnosti in povednosti.

Člani tria se poslužujejo svojih glasbil navidezno spontano, a vendar premišljeno. Tretirajo jih kot orodja za raziskovanje zvoka, izražanje (glasbenih) misli, z njimi skupaj na licu mesta ustvarjajo glasbene – barvne in harmonske – teksture in vzdušja. Pri tem se je izbira glasbil – saksofona, klarineta, šakuhačija, kontrabasa in klavirja – pokazala za izjemno učinkovito, kajti ta zvočna telesa se s svojimi barvnimi diapazoni, izraznimi sposobnostmi in značaji v rokah izvrstnih glasbenikov skladno dopolnjujejo. Čeprav zvočna podoba muziciranja Fish-Scale Sunrisa ustvarja vtis free jazza, njihove glasbene točke predstavljajo bolj jasno zasnovane in strukturirane, čeravno močno in svobodno improvizirane, avtorske kompozicije vodje ansambla.

Kljub neoporečnim kvalitetam, je nastop Fish-Scale Sunrisa s svojim glasbenim slogom opazno manj navdušil poslušalce v primerjavi s koncertom Filippo Orefice Tria, ki je večer pred tem pritegnil tudi večje število obiskovalcev. Je pa treba poudariti, da so tisti, ki so vztrajali do konca koncerta, v njem vidno uživali – glasba Aba Baarsa in njegovega tria jih je očitno uspešno nagovorila ter jih popeljala v eksotične, kontemplativne svetove.

Koncert vsekakor tvori dragoceno kockico v pisanem mozaiku sporeda letošnjega festivala SAXGO, ki goriškemu občinstvu streže z zelo pestrim sporedom, ga seznanja s trenutnimi tokovi na svetovni jazzovski sceni ter mu s kvalitetnimi dogodki skuša izoblikovati prefinjen okus. Mogoče pa bi organizatorji in snovalci sporeda le morali še nekoliko premisliti o izbiri tovrstnih sporedov za dogodke na odprtem, v primeru da je njihov cilj privabiti čim več obiskovalcev (tudi naključnih) ter pri prebivalcih mesta ustvariti navado obiskovanja sicer zelo prijetnega in dobro lociranega prizorišča v centru Nove Gorice.

Besedilo: Tomaž Gržeta
Fotografija: Janko Lipovšek

Fotogalerija koncerta

Petek, 1. julij 2022, amfiteater Gradu Kromberk (Nova Gorica)

Big band RTV Slovenija
Patrick Bartley Jr., saksofon
Tadej Tomšič, dirigent

Prvo etapo letošnjega festivala SAXGO22 so tvorili trije jazzovski spektakli, ki jih je zasnoval eden izmed umetniških vodij festivala, Boštjan Simon. Zadnjemu izmed njih, a vendar najbolj spektakularnemu, smo lahko prisluhnili v petek. Prvi julijski večer je ljubitelje jazza zbral v idilično lepem in dobrodošlo zračnem ambientu amfiteatra ob Gradu Kromberk. Pavla Jarc, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica – organizatorja festivala SAXGO – je z velikim ponosom napovedala nastopajoče, ki so pripravili tretji dogodek letošnje, že 25. edicije festivala. Na oder je prispel ter se slovenskemu občinstvu prvič predstavil eden trenutno najbolj ‘vročih’ ameriških saksofonistov, Patrick Bartley Jr. Za okrepitev je poskrbel Big Band RTV Slovenija pod vodstvom Tadeja Tomšiča. Šlo je za resnično zgodovinski dogodek, kajti najuglednejša slovenska jazzovska zasedba je gostila enega trenutno najbolj cenjenih jazz saksofonistov na svetu, ki je tokrat prvič nastopil v Sloveniji.

Patrick Bartley je multiinstrumentalist in skladatelj ter Grammyjev nagrajenec. Čeprav je doma s Floride, je večino svoje poklicne poti preživel v New Yorku, kjer je tudi diplomiral na Manhattan School of Music. Med njegovimi mentorji je bil tudi priznani saksofonist Melton Mustafa Jr., s katerim je ustvaril svoje prve posnetke, komaj 17-leten. Bil je tudi najmlajši nastopajoči na festivalu Jazz in the Gardens v Miami Gardens. Bartley trenutno nastopa z dvema bandoma: XD 7, jazz-fusion skupino s širokim navdihom ter The Arsonists, punk-jazz kvintetom.

Skoraj do zadnjega sedeža poln avditorij, gozdiček ob kromberškem gradu in okoliške vinograde je izpolnil sijajno blesteč, razkošno večplasten in barvit ter skladno uravnovešen zven Big Banda RTV Slovenija. Ta se ponaša s solisti, ki se zlahka postavijo ob bok resnično izvrstnemu Bartlyju. Njegov nastop je očaral na več ravneh: Bartley iz svojega glasbila izvablja enkratno mehak, prefinjeno oblikovan in obarvan ton, ki ga s popolnim nadzorom prilagaja vsakem tonu in frazi svoje (kot se zdi) nepresušne inventivnosti. Bravurozna tehnika mu omogoča oblikovanje bodisi izrazito virtuoznih, ali pa mestoma tudi genialno strnjenih, redkobesednih a močno povednih improviziranih solističnih pasaž. Njihov slog in temperament vsakič posrečeno prilagodi značaju skladbe in aranžmaja, kar priča ne le o njegovi muzikalnosti, temveč tudi o skromnosti: zvok svojega glasbila harmonično zrašča z zvokom orkestra ter ne postavlja sebe v prvi plan, čeprav se mu zaradi svoje briljantnosti pravzaprav ne more izogniti.

Bartley nam je namenil tudi nekaj besed, ki so ga – tako kot njegova glasba – razodele kot neposrednega, iskrenega in preprosto prikupnega umetnika, glasbenika, človeka.

Spored se je začel z nizom standardov, kot je med drugimi Tell me a bedtime story Herbiea Hancocka. Sledile so Bartleyeve avtorske skladbe, kot sta Without a name some prosper in Tapestry, ki sta svetovno premiero doživeli ravno na tem koncertu. Prva je nežna, čustvena kontemplacija o umetniški rasti in iskanju ustvarjalne identitete, Bartlyjeva stvaritev iz študentskih dni. ‘Tapiserija’ pa se je s svojo barvitostjo in povednostjo izvedbe popolnoma zlila s prijetnim vzdušjem poletnega večera in ovila prisotne v nepozaben vtis. Spored je, kot poklon Jožetu Privšku, sklenila njegova priredba skladbe Cherokee Raya Nobla.

Koncert je sicer ostal zvest slogovnim smernicam standardnega big-bandovskega jazza. Ni ga skušal slogovno nadgraditi – nadgradil, pravzaprav glorificiral, ga je s kar najvišjo kvaliteto muziciranja, prežetega s strastjo in navdihom. TAKO se to dela. TO je Jazz. TO je Muzika.

Besedilo: Tomaž Gržeta
Fotografija: Janko Lipovšek

Torek 5. julij 2022, dvorana Gradu Kromberk (Nova Gorica)

ALL TOGETHER NOW:  Nicolas Prost (F), sopranski saksofon, Asagi Ito (JPN), tenorski saksofon, Boštjan Simon (SLO), tenorski saksofon, Dragan Sremec (HR), sopranski saksofon, Alicją Wołyńczyk – Raniszewska (PL), altovski saksofon, Miha Rogina (SLO), altovski saksofon, Jan Gričar (SLO), baritonski saksofon, Matjaž Drevenšek (SLO), baritonski saksofon
Sae Lee (JPN/SLO), klavir

SAXGO22 se je z novim delovnim tednom prevesil v drugi del festivala – na vrsto so prišli koncerti klasičnega saksofona. Tako smo v torek, 5. julija 2022 v prostorih gradu Kromberk lahko prisluhnili izjemnim saksofonistom, tokrat predvsem članom žirije in organizatorjem Mednarodnega tekmovanja saksofonistov SAXGO22. Kot je v uvodnem nagovoru napovedala direktorica kulturnega doma Pavla Jarc, so nas izjemni glasbeniki – svetovno priznani saksofonisti, s svojim magičnim tonom saksofona dejansko očarali in začarali.

Prva je ob boku pianistke Sae Lee nastopila saksofonistka Alicją Wołyńczyk – Raniszewska. Predstavila nam je izbor krajših stavkov iz dela poljskega skladatelja Alojzyja Thomysa Miniature v različnih stilih. Že po prvih nekaj tonih smo se zavedeli, da vstopamo v zvočni svet dvajsetega stoletja. Alicja nas je popeljala čez štiri karakterno in slogovno različne miniature – po uvodnem Andante, con dolore se je nadaljeval energičen Allegro con fuoco, sledila je spevna in melanholična Cadenza, ad libitum, vse skupaj pa se je zaključilo s hitro X. miniaturo, sicer brez naslova.

Kot druga na sporedu koncerta je bila skladba francoskega skladatelja in saksofonista Vincenta Davida L’éveil de la toupie (prebujenje vrtavke) v izvedbi Sae Lee na klavirju in Mihe Rogine na saksofonu. Dobro uigrana glasbenika, ki sicer koncertirata pod imenom Duo Kalypso, sta s svojo virtuoznostjo napolnila dvorano in (ob na stežaj odprtih oknih) grajsko dvorišče. Izjemno energična in razgibana skladba se po kontemplativnem delu, zaključi z eksplozivnimi pasažami, zato je skladbo (pričakovano) pospremil bučni aplavz polne dvorane navdušenih poslušalcev.

Tretji se je s pianistko Sae Lee predstavil francoski saksofonist Nicolas Prost. Tokrat je na program umestil skladbo po rodu vietnamskega, a v Franciji delujočega skladatelja Nguyên Lêja Nudibranchia. Naslov skladbe je izmišljena beseda in nima pomena. Hitri in ritmični motivi nakazujejo, da je skladatelj jazzovski glasbenik, natančneje bas kitarist, saj v skladbi lahko prepoznamo tipične »basovske grife«. Prost nam je postregel še z eno skladbo napisano izpod peresa jazz glasbenika Chrisa Potterja z naslovom Fantazija. Izvajalec je na koncertu pojasnil, da ker sam ni jazzovski glasbenik, skladba pa je bila posvečena prav njemu, je slednja (v nasprotju s pričakovanim – saj je Potter jazz saksofonist) klasična kompozicija.

Po treh točkah s klavirjem, so nas nastopajoči presenetili – Matjaž Drevenšek je krstno izvedbo Etide št. 6 Windy, ki mu jo je njegov prijatelj Nicolas Prost posvetil v času korone, na bariton saksofon zaigral iz sosednjega prostora. Čeprav nas je v uvodnem nagovoru direktorica kulturnega doma obvestila, da se bomo selili po renesančnem gradu, smo poslušalci potrebovali nekaj časa, da smo ugotovili, da je čas za selitev. Kar je bila škoda – skladba, ki jo je izvajal Drevenšek bi zaradi svoje subtilnosti in tihih dinamik prišla veliko bolj do izraza, če je ne bi zmotili premiki poslušalcev iz dvorane v sosednji prostor.

Sledil je premik v spodnjo grajsko etažo, kjer nas je pričakal Dragan Sremec s skladbo hrvaškega skladatelja Branka Lazarina Trije stavki za altovski saksofon solo. Skladba je bila napisana v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in je ena prvih hrvaških kompozicij za saksofon. Zgrajena je iz stavkov Andante sostenuto, Moderato-Libero in Allegro.

V avli gradu Kromberk je čakala naslednja izvajalka – japonska saksofonistka Asagi Ito, ki živi v Bruslju. Na sopran saksofon je izvedla skladbo Air, ki jo je japonski skladatelj Toru Takemitsu sicer napisal za flavto solo.

Najmogočneje je zazvenela zadnja skladba, zaigral jo je ansambel »All together now«, v katerem so bili združeni vsi prej omenjeni saksofonisti in oba umetniška vodja festivala – Jan Gričar in Boštjan Simon. Saksofonsko Simfonijo kanadskega skladatelja Victorja Herbieta so zaigrali zunaj, v parku gradu Kromberk. Stavki Moderato, Adagio in Allegro scherzando so zazveneli v bogati barvni paleti saksofona – vse od nizkih registrov bariton saksofona do svetlih tonov sopran saksofona.

Koncert, na katerem smo se sprehajali skozi različne grajske lokacije z izvrstnimi glasbenimi interpreti in zanimivim programom (čeprav so bile na sporedu same skladbe 20. in 21. stoletja so bile skrbno izbrane, tako da tudi občemu poslušalcu poslušanje ni bilo prezahtevno) je bil odlična kombinacija za popestritev torkovega poletnega večera. Zato se v nestrpnem pričakovanju že veselimo preostalih treh koncertov festivala.

Besedilo: Larisa Marjanović
Fotografija: Janko Lipovšek

Četrtek 7. julij 2022, dvorana Gradu Kromberk (Nova Gorica)

SAKSOFONSKI KVARTET ZAHIR
Guillaume Berceau, sopranski saksofon
Etienne Boussard, altovski saksofon
Florent Louman, tenorski saksofon
Joakim Ciesla, baritonski saksofon

Na petem koncertu festivala SAXGO22 smo prisluhnili znamenitemu Kvartetu saksofonov ZAHIR. Kvartet je leta 2017 zmagal na prestižnem mednarodnem tekmovanju za komorne skupine v Osaki na Japonskem in odtlej so mu odprta vrata na najprestižnejše koncertne odre. Kvartet je med drugim nastopil v Wigmore Hall v Londonu, pariški Filharmoniji, Folles Journées v Nantesu, Festivalu Radia France v Montpellierju, v Acropolisu v Nici in koncertni dvorani Toppan v Tokiju.

Na prijetno hladnem četrtkovem večeru  v dvorani Gradu Kromberk so bila na program koncerta Kvarteta ZAHIR umeščena predvsem dela ruskih velikanov. V prvem delu so to bile same transkripcije, ki so nastale izpod peresa članov saksofonskega kvarteta ZAHIR. Koncert so otvorili z drugo suito za orkester Igorja Stravinskega.  Satirično, ritmično zelo raznoliko, večstavčno neoklasično delo je naznanilo, da je kvartet izjemno dobro uigran. Takoj smo bili priča neverjetni tehnični in intonančni preciznosti s prefinjenim »francoskim« saksofonskim tonom. Kljub nenehnem spreminjanju tempa so člani kvarteta igrali zelo složno, vsako spremembo so imeli skrbno načrtovano.

Nadaljevali so z dvema (iz nabora petih) žanrsko raznolikih stavkov Glazunovih Novellettes op. 15. Kot pove že naslov – Orientale je zaznamovan z orientalskimi plesnimi ritmi, drugi – Valse pa je valček s prijetno romantično melodijo.

Pred krajšim premorom je kvartet zaigral še Borodinov Nocturno (tretji stavek iz drugega godalnega kvarteta). Ekspresivna solo melodija, ki sta si jo izmenjevala bariton in sopran saksofon je prav pobožala duše poslušalcev.

V drugem delu koncerta sta sledili dve originalni kompoziciji za kvartet saksofonov – najprej Glazunov Kvartet za saksofone op. 109. To je eno izmed Glazunovih zadnjih del, a hkrati eden prvih kvartetov za saksofone. Tri-stavčna skladba (z oznakami stavkov: Première partie / Allegro, Canzona variée (s petimi variacijami), Finale / Allegro moderato) je bila napisana leta 1932 in spada med železni repertoar saksofonistov.

Zadnja na programskem listu je bila (prav tako tri-stavčna) skladba francoskega skladatelja in klarinetista Alexisa Ciesla (sicer očeta bariton saksofonista Joakima) – Prélude, canon et riffs. Preden so jo zaigrali, se je kvartet organizatorjem prijazno zahvalil za gostoljubje, posebno zahvalo za povabilo na tako pomemben saksofonski festival pa so namenili Janu Gričarju, umetniškemu vodi festivala za klasični saksofon, s katerim prijateljujejo že dobrih deset let. Pri zadnji skladbi se je kvartetu Zahir namreč pridružil tudi Gričar in skupaj z njimi zaigral na sopranskem in altovskem saksofonu.

Ameriški Record Guide je nekoč o kvartetu ZAHIR zapisal: »Ogromen dinamični razpon, virtuozno igranje, nalezljiv entuziazem in hiperekspresivno igranje« – vsemu temu smo bili priča na četrtkovem koncertu kvarteta na Gradu Kromberk. Izjemno dovršena igra je poslušalce pripeljala do stoječih ovacij. Razširjeni kvartet (z Janom Gričarjem) je tako za dodatek postregel še Escaichev Tango virtuoso. Kvartet saksofonov ZAHIR se je slovenski publiki predstavil prvič, ampak upamo, da ne zadnjič.

Besedilo: Larisa Marjanović
Fotografija: Janko Lipovšek

Petek, 8. julij 2022, Avla Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

Mednarodni mladinski saksofonski orkester ALPSAXsummer 2022

Lev Pupis, umetniški vodja
Johan van der Linden, dirigent
Timothy Roberts, solist

in

KONCERT FINALISTOV MEDNARODNEGA TEKMOVANJA SAXGO22

Domen KOREN, Slovenija
Takaya MINAMI, Japonska
Etienne BOUSSARD, Francija
Karol MASTALERZ, Poljska

Orkester Slovenske vojske
Miha Rogina, dirigent

Na sklepnem večeru festivala SAXGO22 sta se zvrstila kar dva koncerta. Najprej smo ob 18. uri v avli SNG Nova Gorica prisluhnili mladinskemu saksofonskemu orkestru ALPSAXsummer 2022 v katerem so igrali saksofonisti iz Avstrije, Španije, Grčije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Slovenije.

Najmlajši član orkestra je štel 12 let, najstarejši pa 25 let. Orkester se je cel teden uril na poletni šoli v Kranjski gori pod vodstvom Timothyja Robertsa iz ZDA, Mariana Garcije iz Španije in Johana van der Lindna iz Nizozemske – slednji je orkestru tudi dirigiral.

Mladi in entuziastični saksofonisti so za poslušalce pripravili zelo prijeten program – koncert so otvorili in zaključili (vsakič z drugim stavkom) iz priljubljenega Palladia Karla Jenkinsa. Na programu so bili še: Danse macabre Camilla Saint – Saënsa, saksofonski koncert Johna Williamsa iz filma Catch me if you can (kot solist je nastopil Timothy Roberts) in Uvertura iz opere Candid Leonarda Bernsteina.

Ob 20. uri pa je v Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica potekal težko pričakovani finale mednarodnega tekmovanja saksofonistov. Štiri finaliste je spremljal Orkester Slovenske vojske pod taktirko dirigenta Mihe Rogine.

Poleg obvezne skladbe finala Pocket Concerto št. 4 za altovski ter sopranski saksofon in pihalni orkester Milka Lazarja, so si prvi trije kandidati izbrali Koncert op. 26 za altovski saksofon in pihalni orkester Paula Crestona, zadnji kandidat pa je namesto slednjega zaigral Koncert za altovski saksofon in pihalni orkester Ide Gotkovsky.

Prvi je bil na vrsti slovenski predstavnik – DOMEN KOREN. Domen je pred kratkim zaključil specialistični študij na Kraljevem konservatoriju v Bruslju pri prof. Vincentu Davidu. Sicer je študiral na ljubljanski Akademiji za glasbo pri Matjažu Drevenšku, izpopolnjeval pa se je še na Akademiji Sibelius pri Jonatanu Rautioli ter Antoniu Felipe Belijarju in Marianu Garcíi v Španiji. Kot solist in komorni glasbenik je zmagal na številnih državnih in mednarodnih tekmovanjih ter prejel prestižne nagrade. Večkrat je nastopil z obnovljenim Evropskih orkestrom.

Drugi se je z orkestrom predstavil TAKAYA MINAMI. Takaya se lahko pohvali z osvojeno prvo nagrado na 21. japonskem mladinskem tekmovanju saksofonov leta 2018 in prvo nagrado na 20. japonskem mladinskem tekmovanju pihal in tolkal leta 2019. Trenutno študira na Konservatoriju v Versaillesu pri Nikolasu Arsenijeviću.

Kot tretji solist z orkestrom je nastopil ÉTIENNE BOUSSARD iz Francije. Preden se je pridružil razredu velikana saksofona Clauda Delangla na CNSMDP, je Étienne študiral na konservatoriju v Toursu in Lyonu. Leta 2020 je poleg osvojenega 1. mesta prejel še tri dodatne nagrade na mednarodnem tekmovanju Josip Nochta v Zagrebu. Pred kratkim je postal član kvarteta saksofonov Zahir.

Zadnji je z orkestrom nastopil KAROL MASTALERZ iz Poljske. Trenutno študira na Univerzi za glasbo Frederica Chopina v Varšavi v razredu Pawela Gusnarja. Študiral je tudi v razredu Michaela Krenna na Privatni univerzi za glasbo in umetnost na Dunaju. Kot solo saksofonist je prejel številne nagrade na poljskih državnih tekmovanjih in mednarodnih tekmovanjih po vsej Evropi.

Mednarodno tekmovanje saksofonistov je imelo tri etape – v prvi je bila obvezna skladba Tilna Lebarja Hassan za (prepariran) altovski saksofon in elektroniko, kot drugo skladbo pa so kandidati lahko izbrali prvi stavek Arpeggione sonate D. 821 Franza Schuberta, Tri romance, op. 22 Clare Schumann ali Adagio in allegro op. 70 Roberta Schumanna. V polfinalu je bila obvezna skladba Urške Pompe Žilj za altovski saksofon solo, deset uvrščenih saksofonistov v polfinale je večinoma izbralo Denisovo Sonato za saksofon in klavir, nekaj kandidatov je igralo Vincent Davidovo Nuée ardente, en kandidat je zaigral Impetus Nine Šenk in en Albrightovo Sonato. Oba slovenska skladatelja – tako Tilen kot Urška sta spremljala posamezno etapo tekmovanja.

Vodja tekmovanja Matjaž Drevenšek je že na razglasitvi polfinalistov povedal, da je nivo tekmovanja na zavidljivo visoki ravni. Vsi kandidati so se zelo dobro odrezali – nivo kvalifikacij tekmovanja je bil na tako visokem nivoju, kot je na predhodnih mednarodnih tekmovanjih saksofonistov v Novi Gorici bil sicer nivo polfinala.

Razglasitev končnih rezultatov tekmovanja je bila v petek, malo pred polnočjo. Seštevek točk vseh treh etap tekmovanja je na četrto mesto postavil Takaya Minamija, tretje mesto je osvojil Domen Koren, drugi je bil Karol Mastalerz. Zmagovalec tekmovanja je postal Etienne Boussard, ki je sicer dan pred finalom s svojim kvartetom saksofonov Zahir izpeljal koncert na gradu Kromberk.

Z razglasitvijo rezultatov finala tekmovanja se je tako zaključil festival SAXGO22. Ob tem je bila napovedana tudi naslednja edicija mednarodnega tekmovanja saksofonistov, ki se bo zgodila leta 2025, ko bo Nova Gorica (združena z Italijansko Gorico) Evropska prestolnica kulture.