FLORES MUSICAE: Festivalski dnevnik muzikologa Tomaža Gržete

Tradicionalno smo v Kulturnem domu Nova Gorica v jesen vstopili s festivalom srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae, ki ga še vse od začetkov pod imenom festivala Dnevi stare glasbe kurira umetniški vodja Bor Zuljan. V nadaljevanju si lahko utrip festivala preberete v dnevniku muzikologa Tomaža Gržete, za slikovno opremo dnevnika pa je poskrbel naš fotograf Janko Lipovšek.

Letošnja glasbena karavana se je ustavila na štirih postajah, kjer so lahko obiskovalci prisluhnili petim koncertom. Z nami so bili glasbena zasedba Ensemble Rahli (Carla Babelegoto, glas, Miriam Encinas Laffitte, tolkala, flavta, Giovannangelo De Gennaro, glas, viela, flavta, Peppe Frana, lutnja, rebab), Federico Rossignoli na renesančni kitari, čembalistka Paola Erdas, kantavtor in kitarist Piers Faccini in Malik Ziad na guembri in lutnji ter nizozemska zasedba Cappella Pratensis. Poleg glasbenega dela smo na vseh lokacijah organizirali tudi vodene oglede in predstavitve izbranih goriških arhitekturnih biserov.

Za nami je tako uspešna 12. edicija festivala, ki je nastala ob finančni podpori Mestne občine Nova Gorica, Ministrstva za kulturo RS in Občine Brda. Festival je nastal v sodelovanju z Zavodom ZTKMŠ Brda, Društvom DRAMSAM in festivalom Musica Cortese, festivalom Wunderkammer iz Trsta, festivalom Confini – FEM – Friuly Early Music, Vilo Vipolže, Zavodom Kinokašča, Krajevno skupnostjo Ozeljan-Šmihel in Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenija. Na tem mestu gre iskrena zahvala vsem organizatorjem in financerjem, hvaležni pa smo tudi vsem obiskovalcem, ki so sledili letošnji glasbeni karavani.

Četrtek, 22. september 2022, Vila Vipolže
POTOVANJE V SAMARKAND

Ensemble Rahli
Carla Babelegoto, glas
Miriam Encinas Laffitte, tolkala, flavta
Giovannangelo De Gennaro, glas, viela, flavta
Peppe Frana, lutnja, rebab

Festival srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae, sprva znan pod imenom Dnevi stare glasbe, letos doživlja svojo dvanajsto edicijo. Festival poteka v organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica, v sodelovanju s festivalom Musica Cortese iz sosednje Furlanije Julijske krajine ter z društvom DRAMSAM Centro Giuliano di Musica Antica. Sporede oblikuje umetniški vodja festivala, v Švici živeči slovenski kitarist in lutnjist Bor Zuljan, ki je tudi nagovoril prisotne pred začetkom otvoritvenega koncerta letošnjega festivala. Ta je potekal v skoraj polni dvorani graščine v Vipolžah, kjer sta občinstvo pozdravili tudi direktorica novogoriškega Kulturnega doma Pavla Jarc ter kuratorka festivala Musica Cortese Alessandra Cossi.

Nastopil je Ensemble Rahli, ki ga tvorijo izvrstna pevka Carla Babelegoto, temperamentna multiinštrumentalistka in virtuozinja na tolkalih Miriam Encinas Laffitte, vsestranski pevec in mojster na godalih in piščalih Giovannangelo De Gennaro ter virtuoz na lutnji in drugih brenkalih Peppe Frana. Ob pestrem naboru glasbil, ki so zanimiva že na pogled, smo doživeli pravcato potovanje skozi glasbene sloge, tradicije in svetove, katerih estetika in kulturološki kontekst sta nam – današnjim poslušalcem, ki nam je domača zahodnjaška, evropska glasba – resnično eksotična.

Kultura muslimanskega bližnjega in srednjega Vzhoda je evropskim ušesom in očem morala biti še toliko bolj tuja in vznemirljiva v 15. stoletju, ko se je na potovanje iz španskega Cádiza v daljni Samarkand v Uzbekistanu podala diplomatska odprava pod vodstvom španskega dvornega komornika Ruya Gonzaleza de Clavije. Zahvaljujoč ohranjenemu potopisu s te ekspedicije so člani Ensemblea Rahli – snovalci tega enkratnega sporeda – lahko sledili poteku te pogumne odprave, ki se je začela leta 1403 ter zasnovali izjemno zanimiv in ilustrativen nabor glasbenih del. Gre za glasbo, kakršno je v tistemu času bilo moč slišati ob postajah deset tisoč kilometrov dolge poti, ki jo je prepotovala omenjena španska odprava. Zato smo lahko prisluhnili repertoarju tako iz takratnega muslimanskega dela Iberskega polotoka – Al Andalus, ter krščanskega dela iste regije – zametkov Španije, kot tudi glasbi iz Osmanskega cesarstva, Perzije in Afganistana. V spored so vključili dela najrazličnejših žanrov – od intimnih žalostink in fragmentov epskih pesmi, do skladb plesnega in celo improvizacijskega značaja.

Glasbeniki so posegli po replikah izvirnih glasbil ter avtentičnih pevskih tehnikah ter z izjemno pričevalnostjo poustvarili glasbo, ki nagovarja z izjemno povednostjo in slikovitostjo. S tehnično dovršenimi izvedbami so razkazali tudi svoje obsežno znanje in globoko poznavanje ter razumevanje repertoarja, ki od klasično šolanih evropskih glasbenikov zahteva poglobljen, obsežen in občudovanja vreden dodatni študij. Z izbranim repertoarjem so se poistovetili ter nam ga predali v enkratno ponotranjeni, privlačni in komunikativni interpretaciji. Zahvaljujoč jasni slogovni distinkciji smo lahko uživali v različnih glasbenih jezikih, pa tudi primerjali njihove sorodnosti – pozni srednji vek je nenazadnje bil čas izjemne prepletenosti kultur Vzhoda in Zahoda, predvsem zaradi živahne trgovske dejavnosti, ki je potekala tako po svilni poti kot tudi po valovih Mediterana. Obiskovalci smo se tako za nekaj trenutkov znašli v prostranstvih preteklosti, ki nas opominja, da globalizacija sedanjosti ni nov pojav našega časa.

Petek, 23. september 2022, cerkev sv. Mihaela, Šmihel

ŠKRJANČEK IN MEČ – Gregor Brayssing, glasbenik brez meja
Federico Rossignoli, renesančna kitara

ANTONIO VALENTE – Intavolatura de Cimbalo – Napoli, 1576
Paola Erdas, čembalo

Žarki sončnega zahoda prvega jesenskega dne so obsijali zahodna pobočja Trnovske planote, ki se spuščajo proti Vipavski dolini in Goriški, ter obsijali in še dodatno okrasili enega biserov srednjeveške umetnosti na Goriškem – cerkvico sv. Mihaela v Šmihelu. Skromna poznosrednjeveška stavba, ki se ponaša tako z gotskimi freskami in baročnimi oltarji kot tudi z izjemno posrečeno akustiko, je tokrat v istemu dnevu gostila kar dva koncerta letošnjega festivala Flores Musicae.

Za prvi dogodek, ob 18. uri, je poskrbel Federico Rossignoli, kitarist in lutnjist, sicer tudi pesnik. Mladi Tržačan je v zadnjih letih veliko časa svoje raziskovalne in poustvarjalne strasti namenil starejšemu repertoarju za kitaro, oziroma njene zgodovinske različice. Prav posebno pozornost je namenil francoskemu kitarskemu virtuozu renesanse, Gregorju Brayssingu, ki je zapustil relativno majhen, a izjemno zanimiv in izviren opus, sestavljen predvsem iz del za kitaro in lutnjo. Ta je ohranjen v obliki tiskane zbirke z naslovom Quart livre de tabulature de guiterre (Četrta knjiga tabulatur za kitaro).

Rossignoli je letos posnel celoten Brayssingov kitarski opus, tokrat pa je v spored uvrstil šest njegovih fantazij – značilnih renesančnih inštrumentalnih skladb, ki delujejo kot spevne, a tudi kontemplativne študije kontrapunkta. Prepletel jih je z deli Adriana Le Roya, prevladujoče živahnejšega, celo slikovitejšega značaja. Gre za različne, v času renesanse v Franciji izjemno priljubljene plese, kot sta branle in alemande.

Federico Rossignoli je izbrani repertoar predstavil na visoki tehnični in umetniški ravni. Razkazal je široki spekter izraznih zmožnosti renesančne kitare – majhnega glasbila, ki se ponaša s presenetljivo velikim zvokom ter očarljivo pojočim zvenom, nekoliko svetlejšim od zvena sodobne klasične kitare. Rossignoli je svoje temperamentne, a vendar v detajle dodelane in premišljene interpretacije dopolnil in povezal s kratkimi komentarji, s katerimi je dodatno osvetlil vsebino posameznih skladb ter vzpostavil intimnejši odnos z občinstvom.Premor med koncertoma je zapolnila kratka, a zanimiva in bistvenih podatkov polna predstavitev, ki jo je pripravila Minka Osojnik z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica. Predstavila je stavbno zgodovino cerkvice sv. Mihaela, slogovno umestila njeno glavno dragocenost – poznogotske freske na stenah in oboku prezbiterija ter na ladijski strani slavoločne stene – ter orisala lani dokončane konservatorsko-restavratorske posege na teh poslikavah.Festivalsko dogajanje se je nadaljevalo v istem prostoru ob 20. uri, z nastopom italijanske čembalistke Paole Erdas, cenjene koncertantke, sicer pa tudi umetniške vodje Mednarodnega festivala stare glasbe Wundetkammer v Trstu. Paola Erdas je leta 2020 izdala album z deli slepega neapeljskega čembalskega vurtuoza Antonia Valenteja, ki so izšla leta 1576 v zbirki z naslovom Intavolatura de cimbalo (Tabulature za čembalo).Valentejev opus velja za enega najstarejših, najcelovitejših in najizvirnejših korpusov del za čembalo in orgle ter za pravo zakladnico italijanske renesančne glasbe, namenjene solističnemu glasbilu s tipkami. Valentejeva dela odlikuje šarmanten temperament, značilna zvočnost ter nedvomna virtuoznost, ki od izvajalca zahteva vrhunsko pripravljenost. Prav tako pa zahteva tudi izvajanje na ustreznih zgodovinskih instrumentih, oziroma njihovih replikah. Paola Erdas je nastopila na dveh glasbilih: na italijanskemu čembalu ter na italijanskemu virginalu z nekoliko mehkejšim, lutnji podobnim zvenom. Iz obeh glasbil je izvabila obilo zvočnosti in barvnih odtenkov, ki jih premoreta, ter z ustrezno tehniko, fraziranjem in okraševanjem postregla s historično korektnimi, slogovno žlahtnimi interpretacijami.Paola Erdas je, poleg Valentijevih, v spored uvrstila tudi dela njegovih nekoliko mlajših italijanskih in španskih sodobnikov – Alonsa Mudarre, Luysa Venegasa de Henestrosa, Luisa de Milána ter Carla Gesualda da Venose. Tako je z zvoki ob Sredozemlju nastale glasbe pričarala zvočno podobo plemiških salonov zgodnjega novega veka ter navdušila občinstvo, ki je od virtuozinje izprosilo kar tri dodatke.

Sobota, 24. september 2022, Vila Vipolže

Piers Faccini, glas, kitara, orglice, tolkala
Malik Ziad, guembri, lutnja, glas

Četrti koncert letošnjega festivala Flores Musicae je prinesel posebnost tokratnega festivalskega sporeda. Umetniški vodja, Bor Zuljan, je uvodoma pojasnil, da v vsako sezono festivala, sicer posvečenega srednjeveški in renesančni glasbi, rad vnese po en dogodek, namenjen sodobni glasbeni ustvarjalnosti. Lani je v spored, posvečen Danteju in spleten okrog trubadurske tradicije, vpletel sodobnega goriškega trubadurja – Iztoka Mlakarja. Letos je v tematiko Sredozemlja vključil kantavtorja, ki se navdihuje z glasbo te širše regije – tradicionalnega ‘skupnega dvorišča’ Starega sveta.

Dvorana graščine v Vipolžah je torej v soboto zvečer gostila enega trenutno najbolj cenjenih in v mednarodnem prostoru zaradi izvirnosti najbolj prepoznavnih kantavtorjev – v Franciji živečega Angleža italijanskih korenin, navdušenca nad ljudskimi izročili in glasbami sveta – Piersa Faccinija. Pevcu, ki se spremlja s kitaro, orglicami in tamburinom, se je na odru pridružil maroški glasbenik Malik Zaid, ki prav tako spretno prebira po strunah svojih glasilk, lutnje in tudi tradicionalnega maroškega, kitari ali bendžu podobnega brenkala, imenovanega guembri.

Piers Faccini in Malik Zaid sta predstavila avtorski repertoar, večinoma zajet v Faccinijevem zadnjem albumu z naslovom Shapes of the Fall. Faccini je med glasbenimi točkami pojasnil, da svoje pesmi uporablja kot sredstvo, s katerim se sam povezuje z Zemljo, pa tudi s soljudmi. Svoji glasbi posledično pripisuje ‘zdravilno’ moč, katere skrivnost naj bi bila zajeta ravno v prisotnosti ‘zemeljskega’, ‘ljudskega’, ‘človeškega’, prek katerega sebe in poslušalce ponovno povezuje z naravo, od katere se je sodobna družba oddaljila.

V Faccinijevih avtorskih pesmih je zaznati zavezanost običajnemu kantavtorskemu konceptu in formatu, hkrati pa predvsem prepojenost njegovega navdiha s prvinami ljudske glasbe nadsaharske, ob Sredozemlju ležeče Afrike. Ta slogovna mešanica vzpostavlja uravnovešen in poslušljiv, a precej predvidljiv dialog med jezikoma zahodnjaškega, ameriškega popa in vzhodnjaške melodike, harmonije in vokalne tehnike arabsko-mavrskega kulturnega kroga. Nekaj pesmi je glasbeni material zajelo tudi iz zakladnice ljudske glasbe juga Apeninskega polotoka, kar jih je poživilo z dobrodošlim temperamentom.

Spored je s svojo enakomerno, mestoma monotono zvočnostjo in odsotnostjo kontrastov ustvaril dokaj meditativno vzdušje, ki pa s svojo povedno močjo (ali pa njeno odsotnostjo) ni nagovoril enega dela prisotnih, oziroma ni rezoniral z pričakovanji in glasbenim okusom vseh poslušalcev. Je pa vsekakor tudi tokratni spored dosegel enega namenov festivala – seznaniti svoje občinstvo z različnimi glasbenimi praksami preteklosti in sedanjosti ter mu postreči z raznolikimi kvalitetnimi sporedi, ki odpirajo obzorja.

Nedelja, 25. september 2022, Cerkev Marijinega vnebovzetja, Sveta Gora

CAPPELLA PRATENSIS

Straton Bull, sopran in umetniški vodja
Andrew Hallock, kontratenor
Lior Leibovici, tenor
Peter de Laurentiis, tenor
Marc Busnel, bas

Zadnji koncert letošnjega festivala srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae je osvetlil sicer jesensko turobno nedeljo ter zbral ljubitelje dobre glasbe v romarski cerkvi na Sveti Gori nad Novo Gorico. V prostorni in akustični baziliki je nastopila izjemno ugledna vokalna zasedba – Cappella Pratensis, ki se že 35 let posveča predvsem izvajanju repertoarja iz 15. in 16. stoletja. Prav posebno pozornost namenjajo opusu enega najvplivnejših in najizvirnejših skladateljev zgodnje renesanse – Josquina Despreza.

Ta flamski mojster polifonije je severnjaški glasbeni jezik prinesel v Italijo ter požel izjemen mednarodni uspeh. S tem je postavil temelje glasbenemu slogu in z njim povezanemu estetskemu idealu, ki ga poznamo kot visoko renesanso, imenovano tudi prima prattica, ki so jo oblikovali skladatelji naslednje generacije, predvsem Orlando di Lasso in Giovanni Pierluigi da Palestrina. Obiskovalci nedeljskega koncerta v svetogorski baziliki smo imeli enkratno čast prisluhniti delčku Josquinovega opusa v izvedbi ansambla, ki v današnjem času postavlja najvišje standarde izvajanja ravno tega repertoarja.

Spored je bil sestavljen iz čudovito spevnih in razkošno kompleksnih večglasnih stavkov maše Ave maris stella, ki predstavlja eno izmed največjih mojstrovin Josquinovega sakralnega opusa. Ti stavki so se v skladnem dialogu in slogovnem kontrastu izmenjevali z gregorijanskimi korali iz sočasnega rimskega graduala, ki pa nagovarjajo s prečiščeno lepoto enoglasne, od okvirjev ritma in harmonije osvobojene melodije.

Muziciranje Cappellae Pratensis odlikuje izjemna lepota, skladnost in povednost, ki izvira iz poglobljenega študija izvirnih glasbenih zapisov ter dovršene vokalne tehnike. S prefinjeno artikulacijo, jasno izgovorjavo, preglednim in izraznim fraziranjem ter navdihnjenim, ponotranjenim petjem so člani ansambla oblikovali slogovno plemenite in enkratno globoke interpretacije. Njihovi glasovi so izoblikovali gladke fraze, ki so se tekoče razlile skozi poltemo bazilike ter se v prijetnem odmevu njenega volumna zavile v očarljiv zvočni in barvni sfumato.

Kontemplativno, skoraj magično vzdušje je nastalo zahvaljujoč glasbi eterične lepote, ki je zaživela v idealni izvedbi, v akustično primernem prostoru ter v prisotnosti izbranega, a vendar relativno številčnega občinstva. Koncert, ki je v najboljši luči predstavil koralno in figuralno glasbo, nastalo ob izteku srednjega in začetku novega veka, je več kot dostojno sklenil slogovno raznoliko festivalsko dogajanje.