Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica

T: + 386 5 335 40 10

Group 10708
29.09.2021

Festivalski dnevnik muzikologa Tomaža Gržete

Tudi letos smo v jesen vstopili s festivalom srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae. Enajsta izvedba festivala je med Novo Gorico in Goriškimi brdi potekala od četrtka, 30. septembra do nedelje, 3. oktobra 2021. Festivalski program so pod umetniškim vodstvom goriškega lutnjista in pedagoga Bora Zuljana oblikovali Iztok Mlakar in David Šuligoj, pevka in harfistka Anne Azéma ter lutnjist Fabio Accurso, švicarsko- ameriški duo Moirai ter legendarna sopranistka Emma Kirkby in Bor Zuljan. Petkov koncert v Vili Vipolže je nastal v sodelovanju z društvom Dramsam iz Gorice in njihovim festivalom Musica Cortese (Dvorna glasba).

 

Letošnja novost festivalske karavane je bilo sodelovanje z muzikologom Tomažem Gržeto, ki je svoje vtise in ocene beležil v obliki festivalskega dnevnika. Na tem mestu smo jih tako zbrali v obliki dnevnih beleženj festivalskega dogajanja, ki je poleg glasbenega programa ponujal tudi brezplačna vodena ogleda v Vili Vipolže (Goriška brda) in cerkvi sv. Mihaela v Šmihelu (Nova Gorica). Bogato festivalsko karavano je v objektiv ujelo oko novogoriškega fotografa Mateja Vidmarja, ki ga definirata prefinjenost in izjemen občutek za barvno toplino. Do prihodnje izvedbe festivala pa vam na tem mestu lahko zaželimo le še prijetno branje!

 


 

Torek, 28. september 2021, Mestna galerija Nova Gorica

IZTOK MLAKAR in DAVID ŠULIGOJ
Iztok Mlakar, glas, kitara

David Šuligoj, kitara, harmonika, kontrabas

 

Fotogalerija koncerta – avtor: Matej Vidmar

 

Festival srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae, sprva znan pod imenom Dnevi stare glasbe, letos doživlja svojo enajsto edicijo. V organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica je do sedaj postregel z več kot petdesetimi koncerti, s katerimi je na Primorskem našel hvaležno poslušalstvo in vzgojil zvesto, informirano, zanimanja polno publiko.

 

Umetniški vodja festivala, lutnjist Bor Zuljan, je spored 11. edicije festivala spletel okrog povezav med glasbo in poezijo – z mislijo na letošnjo 700-letnico smrti velikega srednjeveškega pesnika Danteja Alighierija. Srednjeveško glasbo in pesništvo pa so močno zaznamovali tudi številni, pogosto anonimni pesniki-pevci, imenovani trubadurji. Ti so, med drugim, pogosto peli o ljubezni, s svojimi prigodami pa tudi razveseljevali poslušalce.

 

Na to tradicijo se, če na njo gledamo dovolj široko, navezujejo tudi pesniki-pevci našega časa, ki jih danes imenujemo kantavtorji. Zato pravzaprav ne preseneča, da je Zuljan v spored letošnjega festivala Flores Musicae uvrstil trubadurja našega časa – goriškega pesnika, pevca in komedijanta Iztoka Mlakarja. Še celo to – zaupal mu je otvoritev festivala – dva koncerta v za Mlakarja značilno intimnem okolju, kakršnega ponuja novogoriška Mestna galerija Nova Gorica.

 

Iztok Mlakar je v torek, 28. septembra, ob 20. uri nastopil ob svojem zvestem glasbenem spremljevalcu, izjemno spretnem in muzikalnem multiinštrumentalistu Davidu Šuligoju. Skupaj sta predstavila spored, stkan iz občinstvu dobro znanih pesmi, kot so Štefana in Bertolin, Od Franca Frančeškina god ali Avtopromet Gorica, do novejših, kot je instant-hit Dadline Blues.

 

Mlakar je mojster komunikacije. S preprostimi besedami poseže v srca poslušalcev. In to zato, ker ravno s preprostimi, domačimi besedami poseže v najgloblje, najbolj življenjske teme – od politike, zgodovine in filozofije, do ljubezni, mladosti in staranja ter v hrano, pijačo in ženske zajetega veselja do življenja. Prisotne nagovori z besedami, anekdotami, lastnimi opažanji in šalami, na katere naveže svoje pesmi – in definitivno v svoji trubadurski zakladnici ima pesem za prav vsako priložnost!

 

Nastop Iztoka Mlakarja je enkratna kombinacija stand-up komedije in šansona, postrežena v slastnem, mastnem, sočnem goriškem narečju ter s kitaro v rokah. Za gurmansko izkušnjo, ki so je deležna ušesa, pa poskrbi tudi David Šuligoj, ki s kontrabasom in harmoniko Mlakarjevim besedam in melodijam nadene barve, ki so z njimi organsko povezane in od njih praktično neločljive.

 

Ta zven je tako prepoznaven in domač ker Mlakar in Šuligoj skupaj muzicirata že desetletja – ne nazadnje sta skupaj posnela album Štorije in baldorije, ki je leta 1990 izšel na kaseti pri založbi ZKP RTV Slovenija. Ob trideseti obletnici albuma, s katerim je goriški igralec doživel preboj v svet glasbe ter zaslovel kot pesnik slovenskega Mediterana, je ista založba album izdala še na vinilu.

 

Kot se zlahka razbere iz marsikatere Mlakarjeve pesmi – spreminjajo se časi, države, tehnologija, tudi nosilci zvoka – ampak ta pomembno ostaja: v tem primeru pesmi Iztoka Mlakarja in naša ljubezen do njih.

 


 

Petek, 1. oktober 2021, Vila Vipolže, Goriška Brda

ANNE AZÈMA in FABIO ACCURSO (Francija-ZDA, Italija)
Anne Azèma, glas, lajna
Fabio Accurso, lutnje, lajna, srednjeveška prečna flavta

 

Fotogalerija koncerta v Vili Vipolže

 

Drugi koncert letošnjega festivala srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae, ki ga prireja Kulturni dom Nova Gorica, je potekal v posrečenem (tako po vzdušju, kot tudi po akustiki) ambientu dvorane graščine v Vipolžah. Petkov večer prvega oktobrskega dne bo marsikomu ostal v trajnem spominu kot pristna, osebna izkušnja srečanja z avtentično srednjeveško glasbo. Koncert je pravzaprav bil dvojna priložnost, pripadal je dvema koncertnima cikloma: nastal je namreč v sodelovanju z italijanskim društvom Dramsam, ki prireja festival stare glasbe Musica Cortese. Oba festivala sta letos bila pretkana z isto rdečo nitjo – 700. obletnico smrti Danteja Alighierija. Zato ne preseneča, da je bil tudi tokratni koncert, ki si ga delita obmejna festivala stare glasbe, posvečen srednjeveški liriki, uglasbitvam le-te, ter značilnim temam, ki jih najdemo tako v Dantejevih, ko tudi trubadurskih verzih.

 

Spored sta pripravila svetovno znana francosko-ameriška pevka, strokovnjakinja za srednjeveško glasbo, Anne Azèma, ter domačin, virtuoz na brenkalih ter član ansambla Musica Cortese, Fabio Accurso. Preden smo se prepustili glasbi, so prisotno slovensko-italijansko občinstvo nagovorili direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, Pavla Jarc, umetniški vodja festivala Flores Musicae, Bor Zuljan, ter kuratorka festivala Musica Cortese, Alessandra Cossi.

 

Anne Azèma in Fabio Accurso sta pripravila privlačen in reprezentativen spored, na katerem so svoje mesto, v spremstvu gregorijanskega korala ter pesmi nekaj neznanih snovalcev, našle predvsem pesmi predstavnikov trubadurske tradicije, kot so Rimbaut de Vacqueyras, Bertran de Born, Thibault de Champagne, Philippe de Chancelier in Moniot d’Arras. Te so po tematiki sorodne Dantejevemu miselnemu in čustvenemu svetu, ter zajemajo ljubezensko, viteško in filozofsko estetiko iztekajočega se, poznega srednjega veka. Spored je bil zasnovan kot homogena celota, ki je poslušalci nismo motili z vmesnimi aplavzi. ‘Razcepkali’ so jo le vmes prebirani citati iz Dantejeve Božanske komedije, ki so sicer bili dodani z jasnim namenom, a so s svojo prisotnostjo vendarle razmajali logiko in fluidnost sporeda.

 

Anne Azèma odlikuje impresiven, tehnično dovršen ter izjemno ekspresiven vokal. Z njim ter s svojim obrazom, sicer pa zelo decentnim odrskim pojavom, z lahkoto uspeva izraziti vso vsebino, zajeto v besedilih in glasbi izbranih pesmi. Njen glas je kot nalašč za tokrat izbran repertoar – ima eterično, hkrati pa tudi meseno, zemeljsko kvaliteto. Verjetno je le naključje, ampak tudi sam videz te enkratne glasbenice odraža njeno skromnost in hkrati karizmatičnost, poteze obraza in postave pa v spomin prikličejo slovito zgodnjegotsko skulpturo – nasmejanega angela (L’Ange au Sourire), ki že od sredine 13. stoletja pozdravlja mimoidoče s severnega portala zahodne fasade stolnice v Reimsu.

 

Fabio Accurso se je predstavil kot sproščen, muzikalen virtuoz na srednjeveških brenkalih in pihalih, ki je vokalni solistki ponujal tako podporo diskretnega spremljevalca, kot tudi sodelovanje enakovrednega sogovorca. Skupaj sta podala vrhunski koncert s katerim nista zgolj pričarala vzdušja srednjeveškega dvora, temveč resnično oživela estetiko nekega časovno in ideološko zelo oddaljenega sveta. Ta svet sta s svojim intimnim poznavanjem njegove glasbene podobe ter globoko izraznim muziciranjem odela v tako toplino in pričevalnost, da je deloval domač, zlahka razumljiv, s svojimi besedilnimi vsebinami in glasbeno podobo pa se je razodel kot – presenetljivo aktualen!

 


 

Sobota, 2. oktober 2021, cerkev sv. Mihaela, Šmihel

MOIRAI (Švica, ZDA)
Hanna Marti, glas, harfa
Mara Winter, lesene in koščene flavte, glas

 

Fotogalerija koncerta v Šmihelu

 

Tretji koncert letošnjega festivala Flores Musicae v organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica je nastal v sodelovanju s Krajevno skupnostjo Ozeljan-Šmihel in Zavodom Kinokašča, dogodek pa je hkrati bil tudi del Dnevov evropske kulturne dediščine ter Tedna kulturne dediščine, ki ga prireja Zavod za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije. Koncert srednjeveške glasbe je potekal v enemu številnih pogosto spregledanih, a kljub temu briljantno sijočih biserov slovenske srednjeveške likovne umetnosti – v cerkvici sv. Mihaela v Šmihelu, ki se poleg z gotsko arhitekturo ponaša tudi z lepo ohranjenim ciklom gotskih fresk.

 

Tak ambient je bil kot nalašč za koncert, ki nas je ponesel v dva vzporedno sobivajoča svetova, prisotna v srednjeveški Evropi: tistega krščanskega, katerega sakralno tematiko in simboliko je v besedo in glasbo ujela enkratno navdihnjena, v 12. stoletju živeča redovnica Hildegard von Bingen, ter še starejšega, predkrščanskega, čigar mitologijo poznamo med drugim iz staronordijskega rokopisa Codex Regius. Ta je nastal na Islandiji v 13. stoletju kot zapis veliko starejših nordijskih poganskih epov, predvsem pesnitve Edda. Spored z naslovom Ab ortu ad Occasum sta zasnovali in izvedli švicarska pevka in harfistka Hanna Marti ter ameriška flavtistka Mara Winter, ki skupaj nastopata kot duo Moirai. Spored je torej bil preplet rekonstrukcij morebitne glasbene podobe pesmi nordijskih jasnovidk, čigar besedila so ohranjena v zbirki Codex Regius, ter sakralnih pesmi Hildegard von Bingen, ki so zrasle iz tradicije gregorijanskega korala. Med posameznimi sklopi vokalnih oz. vokalno-inštrumentalnih skladb pa so zvenele improvizirane inštrumentalne točke.

Hanna Marti je navdušila kot pripovedovalka, ki svoje petje spremlja na srednjeveški harfi, kot je tudi bila praksa srednjeveških izvajalcev epskih pesnitev. Njen glas je izjemno prožen, pretresljivo ekspresiven, ponaša pa se tudi s presenetljivo širokim dinamičnim razponom, ki ga pevka spretno uporablja tako, kot kuhar uporablja začimbe – z njim da smisel, barvo in značaj vsaki zapeti besedi. Ritmično in harmonsko ogrodje svojemu petju pa umetnica gradi s prebiranjem po strunah osmerostrunske srednjeveške harfe.

 

Pri improviziranih inštrumentalnih intermezzih, pa tudi pri Hildegardinih napevih, je na srednjeveških prečnih flavtah zablestela Mara Winter, katere igro odlikuje izjemna muzikalnost, neverjetno bogata barvna in dinamična lestvica ter skladno oblikovan ton, ki ga izvablja iz svojih pihal. Glasbenici sta skupaj enakovredno prispevali k povednosti interpretacij ter ustvarili čarobno, meditativno, h kontemplaciji spodbujajoče vzdušje.

 

Duo Moirai se ukvarja z raziskovanjem in izvajanjem srednjeveške glasbe, ki se je do danes ohranila zelo fragmentarno ter obstaja v skrivnostnem področju, ki meji med fragmenti notnega zapisa ter skozi stoletja ohranjenega, a vendar konstantno spreminjajočega se ustnega izročila.

 

Dela Hildegard von Bingen so sicer veliko bolj oprijemljiva, ohranjena so namreč tako njihova besedila kot tudi zapisi uglasbitev le-teh. Pri starejših epskih pesnitvah pa so se do danes ohranila le bolj ali manj izvirna besedila, njihova glasbena podoba pa je precej spekulativna: njihovo izvirno podobo je možno rekonstruirati iz skopih ohranjenih fragmentov ter na osnovi zmožnosti, ki jih ponujajo srednjeveška glasbila. Sodobni izvajalci tovrstnega repertoarja zato pri rekonstrukcijah zgodnjesrednjeveške glasbe v veliki meri izhajajo iz improvizacije na srednjeveških glasbilih, oziroma njihovih replikah, rekonstruiranih na osnovi arheoloških ostankov izvirnih glasbil ter njihovih upodobitev v srednjeveškem slikarstvu in kiparstvu.

 

Hanna Marti in Mara Winter – Moirai – sta se sicer slovenskemu občinstvu prvič predstavili na Festivalu Radovljica leta 2017, ko sta izvajali spored Krvavo zlato, prepletene usode – rekonstrukcije spevov iz staroislandskega epa Edda. Leto pred tem pa je Hanna Marti na istem festivalu nastopila kot solistka, izvedla pa je lastne rekonstrukcije srednjeveških uglasbitev zgodb o Orfeju iz Ovidijevih Metamorfoz. Takrat je o svojem znanstveno-umetniškem delu – rekonstruiranju izgubljene srednjeveške glasbe – povedala: „Pri delu ne uporabljam glasbenega zapisa. Moj delovni proces v celoti temelji na improvizaciji. Ta način dela me približa srednjeveškemu pevcu. Pri muziciranju brez papirja in svinčnika, pri komponiranju s prožnim, spontanim, a zavestnim združevanjem melodičnih gest in besed se poskušam približati srednjeveški glasbeni praksi.“

 


 

Nedelja, 3. oktober 2021, Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

EMMA KIRKBY in BOR ZULJAN
(Velika Britanija, Slovenija)
Emma Kirkby, glas
Bor Zuljan, lutnja

 

Fotogalerija koncerta v Kultunrnem domu Nova Gorica

 

Letošnja, že enajsta edicija festivala srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae se je zaključila s koncertom v Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica, pod okriljem katerega festival tudi poteka. Nastopila sta britanska sopranistka Dama Emma Kirkby in slovenski lutnjist ter umetniški vodja festivala, Bor Zuljan.

 

Na stotine posnetkov obsegajoča diskografija, nepregledna množica nastopov, desetletja pristne komunikacije s tisoči poslušalcev, ki jih je očaral kristalno prosojni glas, naravno jasna dikcija, lahkotna in agilna koloraturna tehnika, izvirno ponotranjena interpretacija besedil in enkraten šarm odrskega pojava – Emma Kirkby, se je v zgodovino prebujene historične interpretacije stare glasbe zapisala kot pionirka, po mnenju BBC Musica Magazina ena izmed desetih najvplivnejših sopranistk preteklega stoletja.

 

V dobrih štirih desetletjih umetniškega delovanja je močno vplivala na sodobno, zgodovinskim slogom zvesto izvajalsko prakso stare glasbe, z leti pa je tudi le nadgrajevala in oplemenitila svojo sposobnost podoživljanja in podajanja še kako globokih literarnih in glasbenih vsebin. Pred slovenskim občinstvom je nastopila že večkrat, med drugim na Festivalu Radovljica leta 2009 in 2013 – takrat s sporedom, posvečenim Johnu Dowlandu ob 450. obletnici njegovega rojstva, nazadnje pa leta 2015 v Ljubljani v sklopu koncertnega cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu.

 

Emma Kirkby je tokrat nastopila ob Boru Zuljanu, slovenskem virtuozu na brenkalih, ki je v Ženevi končal magistrski študij kitare in lutnje, srednjeveške glasbe ter glasbene pedagogike. Zdaj na dveh ženevskih konservatorijih (Conservatoire de musique de Genève in Conservatoire Populaire de Musique de Genève) poučuje obe glasbili. Bor Zuljan je v preteklem letu izdal svoj prvi solistični album, ki je v celoti posvečen delom Johna Dowlanda. Za ta svoj dosežek je, med drugim, prejel prestižno nagrado diapason d’or francoske revije za klasično glasbo Diapason. Lahko bi rekli, da sta se glasbenika povezala ravno zahvaljujoč skupni ljubezni in spoštovanju do tega velikana angleške renesanse, ki je zapustil neprecenljivo zakladnico solističnih pesmi z lutenjsko spremljavo ter izjemno tehten solistični lutenjski repertoar.

 

Besede težko opišejo tako dragoceno in neponovljivo glasbeno doživetje, kot smo mu tokrat bili priče v Novi Gorici. Za Dowlanda in njegove sodobnike značilna melanholija je prežemala večino sporeda, ki pa kljub temu ni bil pretirano temačen in nikakor monoton. Ljubezenska tematika je vedno aktualna, glasbeni jezik izbranih del, kot so Flow my tears, In darkness let me dwell ali Fine knacks for ladies pa razumljiv, všečen in (v kvalitetni interpretaciji) sposoben vzbujanja iskrenih čustev. Spored, ki je bil preplet pesmi Johna Dowlanda in njegovega manj znanega sodobnika Johna Danyela ter Dowlandovih solističnih del za lutnjo, je doživel resnično vrhunsko izvedbo. Občinstvo je nastop Emme Kirkby in Bora Zuljana spremljalo z redko videno pozornostjo, zbranostjo in neprikritim navdušenjem. Popolna tišina v dvorani ter hvaležni aplavzi so glasbenika dodatno spodbudili k navdihnjenemu muziciranju, ki je seglo globoko v srce.

 

K vtisu sproščenosti in domačnosti, ki je med drugim značaj okolja, v katerem je izbran repertoar tudi izvirno zvenel, je pripomogla tudi verbalna komunikacija z občinstvom, ki ni prav nič zmotila glasbene komunikacije temveč jo je prikupno nadgradila. Tako pevka kot inštrumentalist sta s prisotnimi vzpostavila intimen stik, s svojim skupnim podajanjem z močnimi čustvi prežete glasbe pa nedvomno pustila globok vtis.

 

Upam si trditi, da so vsi štirje koncerti letošnjega festivala Flores Musicae uresničili vizijo njegovega umetniškega vodje, Bora Zuljana: cikel, katerega enotna vsebinska zasnova je v prvi plan postavila vokalnega solista, je prinesel nastope štirih vrhunskih pevcev oz. pevk, ki so – vsak v sebi najbolj domačem slogu ter z lastno, prepoznavno karizmo – predstavili prerez skozi skoraj tisočletje tradicije glasbe, ki bi jo lahko definirali kot uglasbitve poezije. Od srednjeveške mitološke in sakralne, prek renesančne intimne in ljubezenske, do sodobne ljubezenske, komične in lokalpatriotske tematike – kvalitetna poezija, kvalitetna glasba in vrhunske, navdihnjene in iskrene interpretacije so tisto, po čemer bo ta strnjeni cikel koncertov ostal v trajnem spominu kot dragocena obogatitev kulturnega življenja na Primorskem.

Festival srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae

 

Kontakt in informacije
T: 05 335 40 13
E: pr@kulturnidom-ng.si