Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica

T: + 386 5 335 40 10

Group 10708
08.02.2022

IN NEBO NI RAZDELJENO – osrednja slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku

Slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku in 65-letnici Zveze kulturnih društev Nova Gorica ter 20-letnici Točke ZKD Nova Gorica

Zveza kulturnih društev Nova Gorica, krovna organizacija številnim kulturnim društvom, že 65 let bogati ljubiteljsko kulturno ustvarjalnost na Goriškem. Visokemu jubileju zveze se je v letu 2021 pridružila tudi 20. obletnica odprtja prostorov Točke ZKD, ki je postala središče ustvarjanja in povezovanja novogoriških kulturnih društev. Slovesnost ob pomembnih jubilejih zveze, s pomenljivim naslovom In nebo ni razdeljeno, iz pesmi Federica Scarpina, je s prepletom različnih zvrsti ustvarjalnosti posameznikov iz vrst kulturnih društev ter zavodov obmejnega kulturnega prostora, pokazala na temeljno poslanstvo zveze, ki je v povezovanju in sobivanju različnih kultur, idej, narodov.

 

Prireditev IN NEBO NI RAZDELJENO – E IL CÎL NOL È DIVIDÛT – E IL CIELO NON È DIVISO – И НЕБОТО НЕ Е ПОДЕЛЕНО – A NEBO NIJE PODELJENO, pod katero se je podpisala Anuša Kodelja, je bila obenem osrednja slovesnost Mestne občine Nova Gorica ob slovenskem kulturnem prazniku, z njo pa smo počastili tudi 42 let delovanja Kulturnega doma Nova Gorica, ki svoj rojstni dan obeležuje prav na slovenski kulturni praznik, 8. februarja.

 

Podrobnejšo predstavitev avtorjev prireditve in nastopajočih najdete na sledeči povezavi.

 

Prisotne sta pozdravila Miran Rustja, predsednik Zveze kulturnih društev Nova Gorica, in dr. Klemen Miklavič, župan Mestne občine Nova Gorica. Slavnostni govornik na prireditvi pa je bil prof. dr. Miran Košuta, literarni zgodovinar, pisatelj, prevajalec in glasbenik, ki je s svojim govorom požel dolg aplavz vseh prisotnih. Njegov izjemen govor si zasluži svoje obeležje, zato ga v trajen zapis in spomin v celoti objavljamo tudi mi.

Foto: Mateja Pelikan

Nova Go(vo)rica!

 

Vstala kultura si v novo življenje
z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!

 

Tako sem pred natanko trinajstimi leti navdušeno sklenil na novogoriškem odru svoj slavnostni govor med proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku z bodrilno melodijo Simonitijeve primorske himne v srcu in mislijo na nov, svetli čas, ki bo po stoletjih nacionalne teme, trpljenja, hlapčevstva in upora presijal našo kulturo v končno svobodni, samostojni Sloveniji sredi razširjene, združene, po schengenskem izpuhtenju zapornic tudi brezmejne Evrope.

 

In nov čas je prišel. Le da povsem drugačen od pričakovanega. Do pičice podoben onemu, ki ga je v svoji Polnoletnosti verzno izportretiral Janez Menart: »Bile so svetle sanje in prešle, / zdaj je življenje takšno, kakor je« … A kakšno je danes to slovensko bitje in žitje?

 

Deloma, kot smo ga sami izglinili. Toda še največ takšno, kot ga je do nas izpenil Kosovelov »strašnó odprt« ocean sveta. Preplavni valovi njegove parlamentarne demokracije, kapitalističnega neoliberizma, vsepovsodne spletnosti so treščili pod Triglav šampanjsko peno večje svobode, gmotnega blagostanja, tehnološkega napredka, a tudi trpko sol družbenih krivic, nastežajnega razprtja socialnih škarij med bogatimi in revnimi, prekarnega dela, naraščajoče brezposelnosti, okoljskega onesnaževanja, globalnega segrevanja, krutih selitev in še in še in še … K čemur vse smo Slovenci ‒ kot vselej opičje hlastajoči za najslabšim od tujega ‒ primaknili še lastne, v domačem zelniku na senčni strani Alp pridelane »cvetke«: prekomerno strankarsko prepirljivost, razdrobljenost, zdraharstvo, sovražni govor, bolestno razklanost na bele in rdeče, strice iz ospredja in ozadja, obsesivno preštevanje kosti, slonovsko birokratizacijo države, fanatično čaščenje malikov profita, uspešnosti, rentabilnosti, takojšnje vnovčljivosti in zato posledično vničdevanje duhovnih vrednot, kulture, družbene etike, solidarnosti, humanizma …

 

Danes, ko se kulturni evro bolj in bolj tanjša v cent, drobiž, miloščino, je treba sredi Slovenije zato kolesariti v bran najosnovnejših državljanskih pravic, danes zaleže beseda, knjiga nekdaj čislanih pesnikov ali pisateljev manj kakor twitterski čivk starlete o lastni pričeski, danes si »worldwide english« vse bolj prisvaja študijske programe, tečaje, strokovne revije slovenskih univerz, materinščina pa kafroma puhti iz programskih orodij kompjuterskih korporacij, še več!, mrknila je že na spletni strani mednarodnega hotela v samem srcu prestolne Ljubljane, v posmeh vsem resornim ministrstvom, inšpektoratom, zakonu o njeni javni rabi ali ustavi sami. Žalostno, da postaja sredi raztrobentano suverene Slovenije in navidez enakopravne Evrope tretjega tisočletja iz dneva v dan bolj krvavo aktualen opomin, ki ga je bralcem Kmetijskih in rokodelskih novic izpesnil daljnega 1845. pozabljeni Jovan Vesel Koseski: »Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti« …

 

In kot bi ne bila mera dovolj zvrhana, dveletje bo, kar se je vsemu omenjenemu pridružil še zdravje in življenja ogrožujoči virus. Ki ni le sanitarno ali gospodarsko zlo, ampak ob mnogočem tudi nevaren, smrtni pogrom nad kulturo, zlasti nad njeno vidno prireditveno pojavnostjo. Od zelenih potrdil do brisov, od termoskenerjev do mask in obvezne razdalje – čedalje več je zaprek med kulturnimi poustvarjalci in občinstvom, čedalje teže je zahajati v prostore, kjer se kultura živo dela in dogaja, kjer njene katarzične estetske presežnosti ne izčara navdihnjeni posameznik sredi samotne tihote zaklenjene sobe, ampak jo lahko rojeva le družno empatično, kolektivno čustvovanje, istobitje mnogih src. Na koncertu, gledališki ali plesni predstavi, pred filmskim platnom … Res, pandemija bi utegnila postati človeku usodna, ker pospešuje prek računalniškega nadomeščanja realnosti z virtualnostjo njegovo atomizacijo, osamljanje v anonimni »ip« naslov, v obvladljivega spletnega potrošnika, razgrajevaje tako njegovo družbeno in družabno bistvo, skupinski srž njegove človeškosti.

Tako je zdaj potrebno novo humanistično odporništvo, človekoljubna partizanščina, ki jo lahko z zdravstvom in cepivi ob strani še najučinkoviteje udejanja prav kultura. Tembolj tista, ki ne domuje v samotnih tihotah zaklenjenih sob, ampak med ljudmi, na terenu (kot je bilo nekoč slišati …), sredi živega življenja: nepoklicna, ljubiteljska, ljudska kultura.

 

In Nova Gorica se na zemljevid te kulture, predvsem ljubiteljske, danes vpisuje kot prestolno mesto. Tu ste lani praznovali častitljivo polokroglo 65-letnico krajevne Zveze kulturnih društev, ki je v tem dolgem, burnem času nudila – kot je brati v izčrpnem zborniku Vesela Goriška ‒ zaščitniški krov poltretji stotici domačih organizacij, zborov, ansamblov, krožkov in drugih skupinskih sotvorcev področne glasbene, literarne, likovne, gledališke, oblikovne, plesne in še mnogokatere umetniške ustvarjalnosti. Vselej – kakor prispodobno prišepetava nebesno celoviti, nedeljivi naslov današnjega večera ‒ tudi z izjemnim posluhom za kulturno drugačnost bližnjega, soseda-krajana: od Makedonca do Furlana, od Srba do čezmejnega slovenskega rojaka v Benečiji, na Goriškem ali Tržaškem. Tu ste prav tako lani obeležili okroglo 20-letnico odprtja prenovljenih prostorov Točka na Ulici Gradnikove brigade, kjer si v vrvežu kulturnih srečevanj vseskozi čezgeneracijsko podajata roki tradicija in avantgarda, žlahtna ljudskost in eksperimentalna komornost, danes in jutri. Tu se prav na slovenski kulturni praznik obeta še tretji, sicer neokrogli, a nič manj pomenljivi jubilej: 42- letnica delovanja Kulturnega doma Nova Gorica, prireditveno temeljnega gradnika bogate kulturne podobe celotne Gregorčičeve in Gradnikove domovine.

 

In tej čarni, »v vinográde razsejani« deželi, ki ji verzni portret njenega priznanega medanskega sinu postavlja nasproti »v soncu morje, sivi Kras, / ravan furlansko, Soče zlati pas« in daleč za hrbet »dva velikana, Triglav in Krn«, temu po Gregorčičevo dolinskemu raju zaradi naskiciranega prelestja ljubiteljske in poklicne ustvarjalnosti, se z naglimi časovnimi koraki bliža zdaj nov, epohalni izziv: postati leta 2025 roko v roki s sosednjo Gorico evropska prestolnica kulture. Priložnost in odgovornost, da se ti zatresejo tla pod nogami … Kajti nikoli kakor danes, ko se globalistični imperializem polašča duš in teles, ko je virusna kuga kopernikansko sprevrgla svet, okolje, navade, da ne bo življenje nikdar več tako, kot je bilo, ko se v bosanski ali ukrajinski bližini oglašajo vojni bobni, ko preti planetu neizogibna splošna kriza, vselejšnji preludij krvavega gorja, ni Evropa bolj potrebovala kulture, njene razumne, strpne, empatične, upapolne besede in stvarnih zgledov miroljubja, sodelovanja, sožitja njenih simbolnih kulturnih prestolnic. Tudi, če ne predvsem bodoče, skupne Gorice.

 

Zato ni pomembno, kje bo stal ali koliko nadstropij štel načrtovani Epicenter, niti kakšni ognjemeti bodo ovekovečili padec ograj med mestoma, ki ju resnici na ljubo nikoli ni delil nepreplezljivi berlinski zid. Zato ni bistvena prireditvena, gmotna, stvarna, temveč duhovna, intimna, etična razsežnost tega evropskega kulturnega prestolništva. Pomembno je, da se še pred dvatisočpetindvajsetim od tu, iz nove, skupne Gorice razdiši prek vzajemnega spoštovanja in enakopravnega sodelovanja med sosedi opoj tvorne, simbiotične medkulturnosti namesto fasadnega nadiha zgolj vzporedne večkulturnosti. Pomembno je, da se prav tu, na razvodju romanskega, germanskega in slovanskega porodi v srcu Evrope humanistično odporništvo zoper vsakršno razčlovečenje človeka, najsibo virusno, gospodarsko ali tehnološko. Za obstoj in razvoj slovenske države in naroda, za naš skupni domovinski jutri pa je še posebej pomembno, da od tu znova vzkresne zavest o identitetni središčnosti Cankarjeve »bele krizanteme«: danes teptane, pepelkarske kulture. Pomembno je, da se Slovencem, Evropi in svetu razleže v odmev prav od tod, iz Nove Gorice, nova govorica, da prižge to čezmejno mesto bevkovsko iskro upora, ki bo s kulturno, etično renesanso naposled le prerodila evropskega slehernika v Kosovelovega novega človeka. Saj bo samo zaradi kulture tudi v rajskomili deželi pod Krnom na primorskem koncu celinske zemlje bodoče življenje lahko takšno, kakršnega je izsanjal Srečko: naše, »slovensko, sodobno, evropsko in večno« …