Komentar

»Če je drama Vzporedni materi na prvi pogled videti kot režiserjevo vračanje k vedno istemu izviru navdiha, se da to formulirati tudi na drugačen način: Almodóvarjeva najnovejša melodrama, eksplozija barv in čustev, je ekstrakt fascinacij, ki umetnika spremljajo že vse življenje. Tokrat je teme, ki so postale njegov zaščitni znak, zasidral politični kontekst sodobne Španije, države, ki se še vedno spopada s travmo pobojev civilistov v času državljanske vojne. (Več kot sto tisoč ljudi je uradno še vedno pogrešanih. Politična levica se zavzema za izkopavanja množičnih grobišč v imenu »sprave«, desnica pa se upira »odpiranju starih ran«.)

Če Almodóvar velja za glasnika marginaliziranih, je na neki način samoumevno, da se je tokrat zavzel ne samo za mame zunaj predalčka konvencionalne partnerske zveze, ampak tudi za glasove nasilno utišanih žrtev falangistov; v tem pogledu sta Vzporedni materi dva filma v enem.«

Ana Jurc, MMC RTV SLO

»O Vzporednih materah je skoraj nemogoče pisati, ne da bi vam povedala stvari, ki jih tudi sama pred ogledom raje ne bi vedela. /…/ Preprosto oglejte si ga in uživajte v opazovanju samih sebe, kako se odzivate na ganljivo in moralno kompleksno melodramo.«

Catherine Bray, Film of the Week

»Le naj nihče ne reče, da Almodóvarju primanjkuje ambicioznosti. Če filmu na koncu umanjkata zloščenost in celovitost Bolečine in slave /…/, to uspešno nadomesti z vzdušjem čustveno nabite intimnosti, hkrati pa razgrne pravo bogastvo idej, pri čemer pusti nekaj vznemirljivih odprtih koncev, ki jih je vredno zagrabiti in raziskati. /…/ Film prežemajo stiske in pretresajo tragedije, a se na koncu poslovi s sporočilom upanja.«

Xan Brooks, The Guardian

Izjava avtorja

»Vzporedni materi govori o prednikih in potomcih, o resnici zgodovinske preteklosti in najintimnejši resnici likov. S pomočjo treh zelo različnih mater govori o identiteti in materinski strasti. Poleg Janis in Ane je tu Anina mama, sebična ženska brez materinskega čuta. Kot pripovedovalca me najbolj privlačijo nepopolnosti teh mater, zelo drugačnih od tistih, ki so do sedaj nastopile v delih mojega opusa.«

Pedro Almodóvar, režiser in scenarist

Režiser

Pedro Almodóvar se je rodil leta 1949 v kraju Calzada de Calatrava v Španiji. Kot mladenič se je preselil v Madrid, da bi tam obiskoval državno filmsko akademijo, a je morala ta pod Francovo diktaturo ravno zapreti svoja vrata. Tako si je kupil super osmičko in filme začel snemati kot samouk. V celovečernem prvencu Pepi, Luci, Bom in druga dekleta na kupu (Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón, 1980) se je v žanru seksualne satire lotil madridske punk scene v prvih letih po Francovi smrti. Matador (1986) in Zakon želje (La ley del deseo, 1987), ki ju zaznamuje prvo sodelovanje z igralcem Antoniem Banderasom, predstavljata že bolj poglobljeno raziskovanje presečišč nasilja in spolnega poželenja. Mednarodni preboj in nominacijo za tujejezičnega oskarja mu je prinesla vrtoglava farsa Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988), na domačih tleh pa je že z naslednjim filmom Zveži me! (Átame!, 1990), v katerem se ženska (režiserjeva muza Victoria Abril) zaljubi v svojega ugrabitelja, požel ogorčenje in očitke zaradi domnevne mizoginije. Podobna usoda je doletela tudi družinski melodrami Visoke pete (Tacones lejanos, 1991) in Kika (1993). V Mesenem poželenju (Carne trémula, 1997), posnetem po romanu Ruth Rendell, je za režiserja prvič nastopila Penélope Cruz. Sledil je niz mednarodnih uspešnic, ki je dokončno potrdil Almodóvarjev sloves in status enega ključnih ustvarjalcev sodobnega avtorskega filma tako doma kot po svetu: Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999) mu je prinesel oskarja za najboljši tujejezični film in nagrado za najboljšo režijo v Cannesu, kritiški uspeh in oskarja za najboljši izvirni scenarij je požel tudi film Govori z njo (Hable con ella, 2002), z družinsko dramo Vrni se (Volver, 2006) je prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu, kjer je bil z lovoriko za najboljšo igralko ovenčan celoten ženski ansambel filma. Po kritiško priznani vaji v filmu noir Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos, 2009) je Almodóvar zaoral spet novo ledino z edinstveno in drzno mešanico melodrame, filma noir in psihološke srhljivke, filmom Koža, v kateri živim (La piel que habito, 2011). Sledili sta melodrama Julieta (2016), posneta po kratkih zgodbah Alice Munro, ter Bolečina in slava (Dolor y gloria, 2019), režiserjeva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca v Cannesu in nominacijo za oskarja, film pa je prejel tudi nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec. Almodóvarjev najnovejši film Vzporedni materi (Madres paralelas) je odprl zadnji festival v Benetkah, kjer je Penélope Cruz prejela nagrado za najboljšo igralko.