Komentar

»Mlada ruska režiserka Kira Kovalenko, ki se je, tako kot nekaj njenih na Zahodu že uveljavljenih kolegov (Balagov, Bitokov), kalila pri enem največjih mojstrov sodobnega avtorskega filma Aleksandru Sokurovu, je svoje delo očitno zasnovala kot svojski poklon italijanskemu neorealizmu. V pogovorih z novinarji je večkrat omenila Vittoria de Sico in njegova dela kot eno najpogostejših referenc. Pa vendar se tako z vidika naslova, Sprosti pesti, kot tudi obravnavane teme – preplet življenj družinskih članov različnih generacij, ki skupaj živijo v majhnem in utesnjenem prostoru – zdi, da Kira vodi veliko bolj neposreden ustvarjalni ,dialog‛ z nekim drugim italijanskim cineastom, Marcom Bellocchiom, in njegovim filmom Pesti v žepu (I pugni in tasca, 1965), v katerem neorealizem vztraja le še kot odmev, kot fragment posvojene tradicije. Seveda pa nam že malo bolj poglobljen in natančen vpogled v njeno delo razkrije, da pri sklicevanju na neorealizem in de Sico ne gre le za neutemeljeno leporečje. Kira je namreč v svojem filmu uporabila tako profesionalne igralce, kot sta študentka dramske igre Milana Aguzarova s svojim prodornim in hipnotičnim pogledom ter veteran Alik Karajev, kakor tudi naturščike, ki jih je poiskala med lokalnim prebivalstvom. Med drugimi še prav posebej izstopa rokoborec Soslan Hugajev, čigar prispevek je resnično neorealističen z vidika pristnosti in avtentičnosti njegove igre. In čeprav je res, da lahko delu Sprosti pesti očitamo tudi določene nedoslednosti, šibkosti, pa mu moramo v prvi vrsti priznati, da gre za enega tistih filmov, ki ti preprosto zlezejo pod kožo!«

Mariana Hristova, cineuropa.org

Izjava avtorice

»Želela sem si, da bi se zgodba filma odvijala na več ravneh hkrati: eno vsebinsko raven je na primer predstavljalo dejstvo, da je bila Ada oseba, ki je preživela teroristični napad in je bila njegova žrtev /zavzetje osnovne šole v Beslanu/; druga taka raven je bil zapleteni, težki, tudi patološki odnos med njo in očetom; tretja pa je tisto, čemur pravim ,teža spomina‛. Strinjam se s Faulknerjem, da je človek ,vsota svojih spominov in svoje preteklosti‛, in prav zaradi tega je tako pomembna vloga, namenjena samemu kraju Mizur, temu rudarskemu mestu, ki se duši v lastni zaprtosti.«

Kira Kovalenko, režiserka in soscenaristka

Režiserka

Kira Kovalenko se je rodila leta 1989 v kraju Nalčik v Rusiji. Neposredno po šoli se je najprej vpisala na študij spletnega oblikovanja in ga tudi uspešno zaključila. V petletki od leta 2010 do leta 2015 je nadaljevala s študijem na Državni univerzi Kabardino-Balkarian. Čeprav tukajšnji filmski oddelek še zdaleč ni tako priznan in uveljavljen kakor moskovski VGIK, ena najprestižnejših filmskih šol na svetu, pa je možnost študija pod mentorstvom velikega Aleksandra Sokurova, enega največjih mojstrov filmske umetnosti, odpravila vse pomisleke. Seveda Kira še zdaleč ni bila edina, ki je tako razmišljala, zato se med njenimi sošolci znajdejo imena, kot so Kantemir Balagov, Aleksander Zolotuhin in Vladimir Bitokov. Leta 2016 je posnela svoj celovečerni prvenec, film Sofička, ki je mednarodno premiero doživel na festivalu Črne noči v Talinu. Sprostiti pesti je njen drugi celovečerni film.