Komentar

»Resnični dogodki so temu preroškemu filmskemu delu o trpljenju, ki ga prinaša prisilna izselitev, sijajnem prvencu mladega Elieja Grappa z naslovom Olga, prinesli novo, eksplozivno pomensko dimenzijo. Film je mednarodno premiero doživel v tekmovalnem programu canskega festivala, zdaj pa je pričel krožiti po evropskih kinodvoranah in zbirati denar za ukrajinske begunce. /…/ To je filmsko delo, kakršnih ne vidimo prav veliko. Umetniška stvaritev, ki jo je sooblikovalo življenje samo. Ob zadnjih dogodkih v Ukrajini so njegova razmišljanja in čustva, ki jih razvija, silovito zažarela v povsem novi luči. Sam zaključek filma pa zadobi skoraj neznosno ironičen priokus, saj spregovori o pristanku na dvomljivi mir, kupljen s krvjo vseh, ki so padli po letu 2014, ko je ruski okupator vkorakal v državo. Genialen je tudi izbor švicarske zastave, za katero se Olga odloči iz nuje, da bi lahko sodelovala na prvenstvu, saj gre za briljantno udejanjeni simbolizem. Tako Olga, na svoj, boleč in mučen način, pravzaprav pooseblja ukrajinsko hrepenenje po evropski identiteti, po življenju v miru in k razvoju usmerjeni sodobnosti, po tisti zelo švicarski nevtralnosti, iz katere bi izstopila kot svobodna in neodvisna država.«

Peter Bradshaw, The Guardian

»Nemogoče je spregledati, da ta celovečerni prvenec v samo srce filmske umetnosti prinaša nov, svež glas, ki sloni na domiselnih pripovednih in slogovnih rešitvah; na primer na dejstvu, da preplete veristični dokumentarni pristop, ki ga uporabi za spremljanje gimnastičnega tekmovanja, slog svojske politične srhljivke ter končno še subjektivno in čutno zaznavno odkrivanje sveta s strani najstnice, te edinstvene junakinje, katere ime je dalo naslov tudi samemu filmu. In v tem, da se je Elie Grappe, avtor filma, tega odločil posneti s profesionalnimi športnicami, in ne profesionalnimi igralkami, lahko prepoznamo tudi utelešenje notranjega upora njegove junakinje, ki se odreče temu, da bi nastopala le kot lutka v predstavi nekoga drugega. Izrazito subjektivni intimizem se skoraj brezšivno spoji z izkušnjo neorealizma, oba pa se nato domiselno in posrečeno združita s konvencijami politične srhljivke. Rezultat je preprosto sijajen.«

Cédric Lépine, Mediapart

Izjava avtorja

»Študiral sem na glasbenem konservatoriju in tam sem spoznal mlado ukrajinsko violinistko, ki se je sredi družbeno-političnega vrenja v svoji državi izselila. Njena zgodba in fotografije takratnega dogajanja, ki mi jih je pokazala, so namreč naredile močan vtis. Zavedel sem se, da sem pravzaprav odkril temo za svoj filmski prvenec: politični vidik dogajanja, ki bi mi lahko omogočil stkati širši kontekst, ter na drugi strani strast mladih ljudi, tisto, kar jih pripravi do tega, da prično slediti svojim sanjam, in kar jih priganja, da se za uresničenje tega ženejo do samih meja svojih zmožnosti in morda celo preko. To bi mi omogočilo poglobitev razmišljanj in osredotočenje na posameznika. Raziskati sem si namreč želel povezave med geografskimi in osebnimi mejami.«

Elie Grappe, režiser in soscenarist

Režiser

Elie Grappe se je rodil leta 1994 v Franciji. Na Državnem konservatoriju za glasbo in ples v Lyonu je dokončal študij glasbe. Kasneje se je odločil nadaljevati študij in tako pridobil še diplomo iz filmske režije. Že s svojim prvim kratkim dokumentarnim filmom, delom Rehearsal iz leta 2014, je bil povabljen v tekmovalne programe številnih prestižnih festivalov za kratko formo. V tem pogledu je še večji uspeh dosegel z drugim kratkim filmom, tokrat igranim, z naslovom Suspendu (2015), saj je bil prikazan na več kot 60 festivalskih srečanjih po celem svetu. Olga je njegov celovečerni igrani prvenec in že z njim je pristal v prestižni canski sekciji Teden kritike, namenjeni mladim ustvarjalcem.