Komentar

»Okrog hiše se potika povsem gol moški, ruralni ekshibicionist, vikar ji očita, da je kriva za možev samomor (ker mu ni dala priložnosti, da bi se ji opravičil), šolar z masko Marilyn Monroe, ki hoče, da se z njim igra skrivalnice, ji sikne ,prasica‘, ko ga zavrne, lastnik hiše se ji pokroviteljsko smehlja, policist se ne meni za njene tožbe in strahove, toda ironično ali pa tudi ne: vse – z izjemo šolarja – igra isti igralec, Rory Kinnear (Varuh meje redux!), tako da je sporočilo tega grotesknega črno-belega psihotrilerja na dlani: vsi moški so isti! Zdi se, kot da bi Harper prišla med stepfordske moške, ki so sprogramirani, avtomatizirani in robotizirani, androidi, produkti algoritma, kloni. Tako so predvidljivi, tako generični in tako kameleonski, da so identiteto izgubili. Pogoltnila jih je logika sanj. In logika fantazij – nevarnih, nasilnih, represivnih. Harper, osamljena kot spomin na srednji vek in agonična kot porod /…/, jih pozna – z enim izmed njih je bila poročena. A mu je zdrsnilo. Ali pa ni hotel iz njenega življenja. ZELO ZA«

Marcel Štefančič jr., Mladina

»Film vsebuje čudovito, skoraj pravljično fotografijo, kar še posebej na začetku pomaga pri vzpostavitvi podeželja kot popolnega kraja za celjenje preteklih ran glavne junakinje. Ko se Harper sprehaja po gozdu in občuduje prebujajočo se pomlad na podeželju, se čudovitost samote in tišine v naravi hitro sprevrže v strah, ko ji iz gozda začne slediti gol moški. /…/ Močni so tudi folk horror elementi, ki jih opazimo skozi oči outsiderke, ki pride v odmaknjeno skupnost na idiličnem podeželju in se spoznava s čudnimi njej nepoznanimi situacijami. Elementi pridejo bolj do izraza proti sredini filma, ko Harper v cerkvi opazi upodobitev Zelenega moža, ki je razumljen kot simbol ponovnega rojstva in predstavlja cikel ponovne rasti.

Ena izmed močnih točk filma je igra obeh glavnih igralcev. Rory Kinnear v filmu raziskuje raznolikost in moč svojih igralskih sposobnosti, saj s pomočjo preobleke (ali posebnih učinkov v primeru dečka) upodobi prav vse moške razen zaročenca, s katerimi se Harper sreča na svojem oddihu. /…/ Kljub vsemu pa je na določenih točkah v filmu skoraj prelahko pričakovati slabe interakcije Harper z različnimi moškimi, ki jih sreča, le v nekoliko različni obliki. Film je na nekaterih mestih namreč skoraj preveč direkten v tipiziranju vseh moških, ki jih Harper spozna. Vsi se na koncu izkažejo kot slabi ali neprijetni, kar kljub različnim situacijam in načinom komunikacije izpade nekoliko enolično. Glede na vse je film dober poskus raziskovanja tematike odnosov in razmerij, saj v glavno vlogo postavi žensko, ki v procesu filma vse bolj definira lastno identiteto v razmerju do sebe in do drugih.«

Neja Rakušček, koridor-ku.si

Izjava avtorja

»Običajno se dela lotim tako, da posnamem film, ki v sebi nosi določeno misel. Na gledalcu pa je, da to misel prepozna in jo vzame za svojo ali ne, jo nadgradi z lastnim razmišljanjem ali jo preprosto zavrže. Na primer: moj predhodni film, Ex-machina, bi povsem dobro funkcioniral tudi kot zgolj znanstvenofantastična zgodba o robotu, ki pobegne. A v njem lahko prepoznamo tudi razmišljanje o objektivizaciji, vlogi spolov ali o čemer koli že, kar gledalec vidi v njem. Ko sem se lotil filma Moški, sem si najprej želel, da bi deloval kot preprosta zgodba o duhovih. Skratka, ženska izgubi moža v nekih skrajnih okoliščinah. Odide z doma, da bi vse skupaj premislila in poskušala razumeti. Med tem procesom pa jo prično prikazni dejansko preganjati: najprej v obliki spominov, nato, morda, kot fizična manifestacija njenega moža, njegove jeze, njegove zaletavosti ali kakor koli že hočete to poimenovati. A tu je še cel kup drugih stvari in te se v filmu pojavljajo na različnih ravneh. Sam moram v prvi vrsti paziti na to, da posamezne ravni niso v konfliktu z drugimi. Na gledalcu je, da jih prepozna in da z njimi naredi tisto, kar pač hoče. Ko je film zaključen, mu lahko rečem le še to: Tu je film, sprejmi ga ali pa ga zavrni!«

Alex Garland, režiser in scenarist

Režiser

Alex Garland se je rodil leta 1970 v Londonu. Na univerzi v Manchestru je diplomiral iz zgodovine umetnosti. Zaslovel je kot pisatelj. Na filmsko področje se je podal po letu 2000, najprej v vlogi scenarista, saj je napisal scenarij za film Dannyja Boyla z naslovom 28 dni pozneje (28 Days Later), ki je kmalu postal velika mednarodna uspešnica. Na njegovo filmsko delo sta v veliki meri vplivala film britanske žanrske produkcije in tudi svet video iger. Tako ne preseneča, da je bil njegov naslednji projekt priredba računalniške igre Halo (2005). Sodelovanje z Boylom in Cillianom Murphyjem (glavni igralec v prej omenjenem filmu 28 dni pozneje) je ponovil pri nastajanju filma Sonce (Sunshine, 2007), za katerega je prispeval scenarij. Temu so sledili scenariji za filma Never Let Me Go (Nikoli mi ne pusti oditi, 2010) in Dredd (slednjega naj bi tudi režiral, čeprav uradno ni zaveden). Režijski prvenec je izšel leta 2014, ko je posnel delo Ex Machina, in zanj prejel številne nagrade. Njegov drugi celovečerec je bil znanstvenofantastični film Annihilation (2018), ki je postal velika Netflixova uspešnica. Moški so njegov tretji celovečerni projekt.