Komentar

»Tajski umetnik in režiser Apichatpong Weerasethakul ponuja svojevrstno povzdignjenje in odpravo gravitacije; priklene vas s svojim nepretrganim pogledom, medtem ko pomen lebdi nekje zunaj filmskega platna – in vi mu s svojega sedeža v kinu odletite naproti. V spokojno realistični, nemistični filmski govorici vas režiser res lahko prepriča, da živi in mrtvi, preteklost in sedanjost, zemeljsko in tisto drugo obstajajo drug ob drugem. Memoria je lepo in skrivnostno delo, slow cinema, ,počasni film‛, ki umiri vaš srčni utrip.«

Peter Bradshaw, The Guardian

»Memoria s svojo subtilno razcepljeno strukturo ,iz-mesta-na-podeželje‛ nosi odmeve nekaterih avtorjevih prejšnjih filmov, posebej Blaženo tvojega in Tropske bolezni. A tako kot podobnosti so osupljive tudi razlike. Skoraj vsak Weerasethakulov film je skrivnostna uganka, vendar je Memoria prva, ki eksplicitno deluje kot detektivska zgodba. Čeprav je bil zvok vedno ključna prvina režiserjevega izraza – njegovi filmi so prave simfonije deroče vode, žlobudrave divjine in udarnega tajskega popa –, ni bil še nikoli tako pozoren na obrise svoje zvočne krajine ali tako odločen, da bomo film ne le gledali, temveč tudi poslušali.«

Justin Chang, Los Angeles Times

»/…/epos, v katerem škotsko botanistko, ki jo igra Tilda Swinton, prebudi veliki pok, /…/ se v tisti skrivnostni, fantomski, neopisljivi, invazivni, zavojevalski trušč, ki ji ne da spati, zlije toliko neprebavljenih okostnjakov zahodne civilizacije, toliko alergij, toliko smeti nezavednega, toliko spodletelih revolucij, toliko odmevov nasilja in toliko kolonialnega terorja, da ga preprosto morate videti, saj lahko to ,nezemeljsko‛ in ,nevidno‛ artikulira le umetnost. Le film. Ta oči nikoli ne zapre. ZELO ZA«

Marcel Štefančič jr., Mladina

Izjava avtorja

»Kot otroka so me navduševale džungla, živali in gore. V sedemdesetih letih sem odraščal ob branju romanov o lovcih, ki so iskali zaklade izgubljenih civilizacij. A Tajska nima ne starodavnih imperijev, polnih zlata, ne lovcev na glave ne anakond. Štirideset let pozneje me še vedno privlačijo takšne pokrajine, ki pa jih zdaj prekrivajo plasti drugih zgodb. Zgodovina Latinske Amerike me zanima, saj je bila manjkajoči del moje mladosti. V Kolumbijo nisem prišel nabirat amazonskega zlata, pač pa izraze in spomine. /…/ K rojstvu projekta so prispevale tudi moje lastne halucinacije. Med raziskovanjem sem ob zori pogosto zaslišal glasen zvok. Prihajal je iz notranjosti in se pojavljal na številnih krajih, ki sem jih obiskal. To je bil nedvomno simptom moje izpostavljenosti Kolumbiji. Izkušnja je postala podlaga za lik, čigar zvočna doživetja se sinhronizirajo s spominom države. /…/ Ime Jessica je poklon enemu mojih najljubših filmov, Vuduju (I Walked With a Zombie) Jacquesa Tourneurja. Govori o Jessici Holland, komatozni ženi lastnika sladkorne plantaže, ki jo ponoči neustavljivo privlačijo zvoki vudu bobnov. /…/ Tukajšnje gore si predstavljam kot izraz ljudskega spomina skozi stoletja. Masivne gorske verige so s svojimi brazdami in potoki kot možganske gube ali krivulje zvočnih valov. Zaradi številnih nasilnih in travmatičnih dogodkov se teren napihuje in trese ter postane pokrajina neskončnih plazov in potresov. Tudi Memoria išče ravnotežje v tej živahni topografiji. Njena okostja – podobe in zvoki – so premaknjena s svojega mesta. Morda je to tista točka, kjer se lahko s filmom sinhronizirava; stanje, v katerem je utvara pravilo.«

Apichatpong Weerasethakul, režiser in scenarist

Režiser

Apichatpong Weerasethakul se je rodil leta 1970 v Bangkoku. Čeprav sta bila njegova starša zdravnika, je bilo družinsko okolje izrazito vpeto v budistično tradicijo z rednim prakticiranjem številnih duhovnih ritualov. Weerasethakul pa je bil že od malih nog v stiku z umetnostjo in še posebno so ga privlačili dadaisti. Najprej se je vpisal na študij arhitekture in ga dokončal, nato pa se je odpravil še v Združene države, kjer je pridobil diplomo iz filmskega ustvarjanja. Že kmalu je pričel snemati kratke filme in osnoval svojo produkcijsko družbo Kick the Machine. Leta 2002 je posnel prvi celovečerni igrani film Sud Sanaeha in že takoj prejel nagrado na canskem festivalu, in sicer v sekciji Posebni pogled. V osrednji tekmovalni program so povabili tudi njegov naslednji film Sud Pralad (Tropska bolezen, 2004) in z njim je osvojil nagrado žirije. Naslednji film Sindromi in stoletja (Sang sattawat) je posnel leta 2006 in ga predstavil v tekmovalnem programu Benetk. Vmes je sodeloval tudi pri mnogih skupinskih projektih s številnimi znanimi ustvarjalci, od Chantal Ackerman, prek Marine Abramović, do Jafarja Panahija. Za Strica Boonmeeja (Loong Boonmee raleuk chat, 2010) je v Cannesu prejel zlato palmo za najboljši film. Vseskozi snema tudi kratke filme, preko 35 jih ima do danes, Memoria pa je njegov deseti celovečerni igrani film.