ali ko odkriva neznano mesto. V sodobnem svetu, kjer nas pestijo številne obveznosti in kjer je za vsako stvar treba imeti dober razlog, je nošenje “obleke popotnika” gotovo opravičljiva rešitev. Odveže nas dolžnosti razumnosti in nam daje občutek svobode, ki ga v vsakdanjem življenju težko izkusimo. Treba pa je priznati, da predlagani sprehodi in koncerti pohodnika vendarle omejujejo ter ga skušajo postaviti v določen, lokalno opredeljen in časovno omejen okvir. Ne glede na to, ali gre za romarje na poti v svetišče – na primer na Sveto Goro – ali za sodobne male raziskovalce, ki se vzpenjajo po strmem pobočju, da bi ujeli bežen pogled na življenje ljudi pred 60.000 leti, ostaja bistvena poanta tega niza koncertov: hoditi in se nato ustaviti, da bi poslušali glasbo. Šest etap izrisuje nepopolno geografijo struge reke Soče – območja, ki še vedno nima drugega imena kot birokratsko “Soška bioregija”. Od Kobarida do Gradeža bomo v šestih srečanjih deloma spoznavali življenje, zgodovino, umetnost in dogodke, ki so zaznamovali skupnosti ob Soči od srednjega veka do danes. Na šestih koncertih bosta predstavljena dva različna programa.

Prvi program je posvečen izvedbi Llibre Vermeill de Montserrat (Montserratska vermiljonska knjiga), zbirke enoglasnih in večglasnih pesmi s konca 14. stoletja, ki bo izvedena dvakrat. Rokopis, shranjen v samostanu Montserrat, ponuja redek vpogled v glasbeni repertoar romarjev, ki so prihajali v  svetišče, in priča o oblikah ljudske pobožnosti, ki so pogosto v nasprotju s strogimi cerkvenimi obredi. »Ker romarji v cerkvi Blažene Device Montserratske včasih želijo peti in plesati – čez dan pa to počnejo tudi na trgu – in ker tam ni primerno peti ničesar drugega kot častne in pobožne pesmi, je bilo nekaj pesmi napisanih zgoraj in spodaj,« tako pojasnjuje sestavljalec rokopisa funkcijo in razloge za zapisane pesmi. Med njimi najdemo poleg polifonih skladb, namenjenih izobraženim pevcem, tudi nekaj monodičnih pesmi, večinoma imenovanih “plesi v krogu”. Ti nakazujejo skupinsko in obredno izvedbo – pravzaprav praznik. V zvezi s polifonimi skladbami velja omeniti, da je v samostanu že v 13. stoletju delovala pevska šola, katere tradicija živi še danes v otroškem zboru Escolania de Montserrat, ki spremlja liturgične obrede. V kodeksu zasledimo tudi “ples smrti” – glasbeno različico srednjeveških mrtvaških plesov, ki preseneča s prazničnim tonom, s katerim predstavi minljivost telesa.

Drugi program, Non fu mai più gran sollazzo, je koncert v štirih delih, ki prehodi razvoj laude – od Llibre Vermeilla in italijanskih laudarijev iz 13. stoletja pa vse do baroka. Za laude, pod vplivom frančiškanske duhovnosti, sta značilni uporaba ljudskega jezika in glasbena preprostost, ki spodbujata sodelovanje vernikov. Praksa laude, ki se je v 13. stoletju razširila v osrednji Italiji vzporedno z nastankom verskih bratovščin, se je kmalu razširila po vsej Evropi in pokazala sorodnost s trubadursko tradicijo. Laude pripovedujejo zgodbe o svetnikih, čudežih, vrlinah in grehih ter skozi stoletja ohranjajo funkcijo združevanja vernikov. Od 15. stoletja dalje so se pojavile tudi večglasne laude, namenjene poklicnim pevcem. Po tridentinskem koncilu je Cerkev spodbujala novo evangelizacijo, laude pa so postale sredstvo za posredovanje cerkvenih dogem v preprostem in dostopnem jeziku. Na koncertih bodo obiskovalci lahko prisluhnili različnim izborom pesmi iz srednjeveških, renesančnih in baročnih laudarijev, ki pripovedujejo glasbeno potovanje skozi ljudsko duhovnost.